Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.

Matej je eden tistih izseljencev, ki se jih je šele v zrelih letih polotila želja po iskanju priložnosti na tujem. Po spontanem izletu pred 6 leti je "preprosto" ostal tam. V tem času je opravil tečaj angleščine, nato pa pridobil številne certifikate in na koncu še diplomo iz poslovnih ved. Začel je, kot pravi, povsem na začetku oz. na dnu, za kar je potreboval veliko poguma. Zdaj dela v podjetju, ki se ukvarja z deratizacijo in dezinsekcijo (predvsem miši in termitov), prebiva pa v Buccanu, podeželski četrti mesta Logan blizu Brisbana, kjer si skupaj z ženo, petimi konji, dvema psoma, mačko in dvema panjema slovenskih (!) čebel z veseljem delita življenjski prostor tudi s številnimi divjimi živalmi.

Igor Seme je pianist in dolgoletni učitelj klavirja, ki ga je pred 13 leti ljubezen popeljala v Švico. Živi in dela v Zürichu blizu jezera, ki mu – čeprav morda nikoli ne bo zaslužil dovolj, da bi kupil kakšno hišico neposredno ob njem – vsakodnevno daje občutek, da v času službe na neki način dopustuje. V pogovoru pripoveduje o tem, kako vidi Švico in tamkajšnjo kulturo v primerjavi s slovenskim okoljem; med drugim o tem, kako učitelji tam uživajo višji družbeni status, bonton pa že osnovnošolcem narekuje bistveno bolj spoštljivo, a kot zatrjuje, hkrati tudi pristnejšo komunikacijo z učiteljem, kot smo je vajeni pri nas.

Nekdanji tekač, zdaj pa atletski trener Jan Petrač se je leta 2019 preselil na Finsko k svoji partnerki, prav tako atletinji, zdaj pa že nekaj časa tudi svoji varovanki Eveliini Määttänen, s katero sta dotlej dve leti vztrajala v zvezi na daljavo. V intervjuju pripoveduje o svojem (sicer prav nič težavnem) privajanju na novo okolje, o negotovem obdobju po koncu njegove tekmovalne kariere, ki mu je sledilo iskanje službe "praktično kjer koli", ter o pomirjenosti z dejstvom, da tudi danes nima izdelanih načrtov za prihodnost.

Val 202 v prazničnem decembrskem duhu izpolnjuje želje najbolj pridnim nadobudnežem in nadobudnicam, ki sanjajo o tem, da bi delali na radiu. Tokratno Globalno vas je tako (s čisto malo Mitjeve pomoči) posnela radijska debitantka Jona Zamrnik, ki smo jo v etru povezali z enim izmed bolj izkušenih globalnih vaščanov Matejem Maroltom. Ta se je od leta 2015, ko smo ga gostili v oddaji, iz Združenih arabskih emiratov preselil na Florido. S kakšnimi vprašanji je Jona soočila svojega sogovornika, in kaj je ta povedal o posebnostih življenja v zvezni državi, ki tudi znotraj ZDA velja za nekoliko "posebno"?

Nekoč smučarskega skakalca in letalca, potem pa trenerja Matjaža Zupana je po vodenju slovenske reprezentance v enem najuspešnejših obdobij v zgodovini nordijskega smučanja pot vodila v tujino: prebival in delal je v Južni Koreji, Franciji, Rusiji in Bolgariji, zadnja tri leta pa je zaposlen v japonskem klubu, v katerem med drugimi trenira 52-letna legenda in pravzaprav tudi maskota smučarskih skokov/poletov – Noriaki Kasai. V intervjuju pripoveduje o tem, kako se spoprijema z različnimi tradicijami in pristopi k treningu, in o svojem uvrščanju v okolje, ki ga tudi v vsakdanjem zaznamujejo v mnogih pogledih bistveno drugačne kulturne prakse kot pri nas.

Anja Koretič je pesnica in glasbenica, ki jo je pustolovski (in kot priznava, deloma tudi uporniški) duh že kot najstnico popeljal v tujino. Zlasti jo je že ob prvem stiku navdušil portugalski jezik. Očaranost nad njim, pripoveduje, je eden poglavitnih razlogov, zakaj si je pred leti namesto povratne kupila enosmerno letalsko vozovnico za Lizbono. Tam je približno deset let lovila ravnotežje med delom za preživetje (natakarstvo) in ustvarjanjem za dušo (poezija). Priložnosti je nato iskala tudi v Londonu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega partnerja, ki prihaja iz Gane, a se je z njim vred razmeroma kmalu povsem naveličala življenja v neizprosnem ritmu britanske prestolnice. Tako sta se pred kratkim skupaj z majhnim otrokom preselila v Slovenijo, ki jo dojemata kot bistveno boljše okolje za mlado družino od tistega na Otoku.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Gost oddaje je vrhunski džezovski glasbenik in predavatelj na Stony Brook University v New Yorku Žan Tetičkovič, ki ga čez lužo poznajo pod umetniškim imenom Jean John. Za krajši klepet smo ga ujeli med aktualno slovensko turnejo, na kateri se bo med drugim predstavil v Domžalah, Izoli, Celju in v svojem rojstnem kraju na Ptuju. V intervjuju pripoveduje o tempu in zvenu mesta, ki nikoli ne spi, ter tem, kako dišita slovenski in newyorški zrak.

Gosta oddaje sta popotnika in filmska ustvarjalca Aljoša Toplak in Martin Pavunc, ki snemata dokumentarni film o iranski "podtalni" umetniški sceni; produkciji, ki deluje onkraj strogih pravil in omejitev tamkajšnjih klerikalnih oblasti. V intervjuju razlagata o svojih izkušnjah s preganjanimi umetniki, predstavljata pred oblastjo skrite prostore, v katerih se ti zadržujejo in združujejo, ter opisujeta svoje doživljanje nedavnih mednarodnopolitičnih zaostrovanj na Bližnjem vzhodu, ki sta jim bila tokrat drugače kot po navadi, ko novice o tem spremljamo z varne razdalje, priči čisto od blizu. Iz ministrstva so jima ob prvi objavi globalne vasi svetovali, naj nemudoma odstranimo oddajo, vsaj do časa njune vrnitve. Sedaj sta zopet na varnem, v Sloveniji, mi pa pogovor ponovno objavljamo.