Nika Smiljanič se je pred šestimi leti kot študentka preselila v Anglijo, zdaj je psihoterapevtka v multikulturnem Birminghamu. Dela s klienti, ki imajo postravmatsko stresno motnjo, z vojnimi priseljenci in s samomorilnimi posamezniki. Poudarja, da lahko že en sam pogovor spreobrne človeka, da si ne vzame življenja. Govori tudi o prostem času in življenjskem standardu v drugem največjem angleškem mestu. Cene stanovanj so v večjih mestih astronomske, so pa cene živil v trgovinah nižje kot v Sloveniji.

Žiga Magjar je pred sedmimi leti svoj dom našel v zelenem nemškem mestu Bremen. Zaposlen je v organizaciji Natur Kultur, soustvarja mladinske projekte, mentorira prostovoljce ter organizira mladinske izmenjave in treninge. Medkulturnega razumevanja in sprejemanja se učijo prek teatra, z igro vlog, pogovori in delavnicami. Eden od projektov je tudi Make Music, Not War. Mladi iz držav, ki so sicer v konfliktu, denimo iz Izraela in Palestine, Ukrajine in Rusije, Grčije in Cipra, skupaj ustvarjajo glasbo za mir. V službi, v hiši organizacije, Žiga Magjar občasno skuha tudi kaj slovenskega, pravi, da je Slovenija zdaj njegov drugi dom. Pogreša družino in prijatelje, a so sodelavci postali njegova razširjena družina.

Matjaž Černila je upokojeni naravoslovec, ki je želel preostanek življenja preživeti nekje na toplem, po možnosti v državi z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Pred desetimi leti si še ni predstavljal, da bo živel v vasi Mangily, se poročil z domačinko iz ribiškega plemena Vezo in posvojil dva majhna otroka, ki ju je že prej posvojila tudi ona: “Za otroka sem papa, onadva sta moja otroka. Ali sta biološka ali ne, zame nima nobenega pomena, za ženo pa sploh ne.” Koncept družine je na Madagaskarju drugačen, kakor ga poznamo zahodnjaki, prav tako način življenja. Malgaši živijo za tukaj in zdaj, za danes. Za pripravo hrane raje izberejo kurišče kot plinski gorilnik, ne ukvarjajo se s politiko, temveč drug z drugim.

Lara Železnik s partnerjem Gašperjem Koscem in argentinsko dogo Elo živi v ribiškem in surferskem mestu Tofino v Kanadi, na otoku Vancouver. V mestecu ni semaforjev, pozimi ima manj kot 3000 prebivalcev, s turisti pa poleti ta številka naraste na približno 30.000. Obiskovalci prihajajo deskat na vodi, opazovat orke in deževni gozd, zelo blizu so tudi črni medvedi in pume, ki kdaj zaidejo celo v mesto. Dom sta Slovenca našla na 13-metrski ladji. Poleg poznavanja tokov in vetrov Pacifika je velik izziv pranje perila, saj se morata za to odpraviti v mestno pralnico. Prednosti pa so izleti, nekaj ur plovbe stran lahko najdeta “zasebne” naravne vroče vrelce.

Finančni matematik Andrej Maršič se je po selitvah po Evropi s partnerico preselil v Prago in tam zaradi izbruha koronavirusa tudi ostal. Ustvarila sta si družino, vendar nista prepričana, da bo Češka tudi v prihodnosti njihov dom. Nanj tudi službeno ni vezan, zaposlen je v mednarodni korporaciji, ukvarja se z umetno inteligenco in najnovejšo tehnologijo. Nad njo je navdušen in je prepričan, da nam bo v pomoč, opaža pa tudi slabe strani bliskovitega tehnološkega razvoja.

Andrej Maršič

 

 

Aleš Berlot se je pred šestnajstimi leti s partnerko Urško preselil v Avstralijo, kjer sta si ustvarila družino. Zdaj živijo v mestu Margaret River, v hiši, obdani z gozdom. Sosedu lisice kradejo kokoši, njim pa so poleti kenguruji posmukali vse liste z jablan in hrušk. Aleš Berlot je po stroki strojnik, ki je znanje iz ladjedelništva uporabil v gradnji, postavil hišo za družino in še eno za oddajanje turistom. Prosti čas preživljajo na plaži, Jeseničan igra hokej na rolerjih in zelo pogreša gore. Ko so skupaj, govorijo slovensko in enkrat na teden gledajo slovenske filme. Dogodku seveda rečejo: movie night!

Borut Rubinić je ornitolog in oče treh otrok, ki trenutno večino časa živi in dela v Savdski Arabiji. Zaposlen je v Kraljevi komisiji za zgodovinsko mesto Al-'Ula. Pravi, da imajo Arabci toliko izrazov za puščavo kot eskimi za sneg in da je biotsko presenetljivo raznovrstna. Strokovnjak za ptiče pripoveduje tudi o odnosu Savdijcev do tujcev in žensk. Pravi, da še nikoli ni videl obraza svojih desetih sodelavk, s katerimi redno sodeluje.

Ana Sneeringer je priznana sodobna umetnica, ki je svoj likovni talent odkrila skoraj po naključju. Živela je v Sloveniji, Jordaniji, Franciji, Rusiji, Dominikanski republiki, na Nizozemskem, in v Indiji, z družino pa se je zdaj ustalila v Alabami v ZDA. Povsod se je vključevala v organizacije, ki so povezovale ženske, tudi zato imajo njene ženske figure na licu naslikan krog, ki simbolizira skupnost, povezanost. Pripoveduje o umetniški sceni v domačem mestu Montgomery, o življenju v zvezni državi, kjer je splav prepovedan, pa tudi o šolskem sistemu in strahu, da bi v šoli prišlo do strelskega napada.

Nastja Rajar se je s partnerjem Rokom in s psičko Šnofko po petih letih življenja v avtodomu in potovanja po svetu ustalila na Švedskem. Kupila sta hišo v gozdu, ki jo sama prenavljata. Občudujeta naravo in divjino, na sprehodu srečujeta lose z mladiči, najbližje mestece pa je od njunega doma oddaljeno približno eno uro vožnje. Pred stalno selitvijo na sever sta doživela in preživela tudi švedsko zimo, ki ju je navdušila.

Rok Capuder ima poklicno deformacijo, saj ob ogledu serij in filmov scene vidi kot skupek stiropora in vezanih plošč. Ima kanadsko državljanjstvo, pred kratkim je odprl svojo podjetje in gradi kulise za filmsko industrijo. Za nov film Frankenstein (2025) so prizorišča postavljali kar enajst mesecev, sodeloval je tudi pri filmu Črni telefon 2 (Black Phone 2) in pred leti pri seriji Star Trek. Pravi, da bi stanovanje iz legendarne serije Prijatelji (Friends) postavili v nekaj dneh.