Diplomirala je med obleganjem Sarajeva, spominja se, da so bili na zagovoru njene diplome tudi člani skupine Laibach. S svojim delom skuša preseči omejena razmišljanja na Balkanu, razbija tabuje, opozarja na pravice žensk. In še vedno tudi na posledice vojne, navkljub temu, da svetovnih producentov ta tema ne zanima (več), nekateri ob tem celo zadremajo. Na Balkanu tudi zaradi vojnih travm še vedno ne gospodarijo z lastno sedanjostjo in prihodnostjo, Evropi pa ustrezajo avtoritarni voditelji. Govoriti o miru je postalo politično nekorektno. Tudi o norih kontrastih Sarajeva, mesta s posebno energijo, ki ga je na čelu z olimpijado pomagal vzpostaviti tudi Emerik Blum, junak aktualnega dokumentarnega filma Jasmile Žbanić.

Z njo sta se v Sarajevu pogovarjala Luka Hvalc ([email protected]) in Gašper Andrinek ([email protected]). Kmalu pripravljata tudi posebno serijo reportaž ob že omenjenih obletnicah. Če imate kakšno posebno zgodbo ali primer, kaj je lepilo miru na vedno nemirnem Balkanu, se priporočata za odziv.

S partnerko Žano Andreevo sta takrat premagali dobrih 230 kilometrov, spotoma pa 20.000 metrov višine, o čemer je napisala knjigo Evforija.

Petra Vladimirov je tudi vzgojiteljica v strokovnem centru, nekoč vzgojnem zavodu Kranj. Strast do odkrivanja narave in spoznavanja svojih lastnih meja prenaša na otroke. Tudi tako, da jih poleti iz Gorenjske vodi peš do Pirana, pri čemer se morajo spoprijeti z marsikatero prepreko, ne le fizično.

Glasbena priporočila:

Z nepismenima staršema, ki sta pri kmetih služila kot dekla in hlapec, je živela v izjemno skromni neizolirani baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našla na - mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in z veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma in ne v šoli, kjer so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. Kar je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa je uresničila šele nekaj let kasneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela hkrati za dojenčka in za nepokretnega očeta.

Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj lažje svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar sta ji starša zmogla dati.

Pogovor o trenutnem stanju sveta, kot ga vidi filozof, o smislu poučevanja, kakor čuti profesor, ter tudi o tem, zakaj je v teh strašno nehumanih časih vredno ostati humanist, smo z Jernejem Ščekom posneli na glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma, v sredo, 27. novembra 2024.

Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek (gasper.andrinek@rtvslo.si).

Letos je prejel Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo. Queneaujeve Vaje v slogu (za prevod je prejel Sovretovo nagrado), pravi, so po eni strani svoboda, da se ne da ničesar do konca povedati, po drugi pa so rahlo grozljive v tem, da ene edine resnice ni. Paradoks je najbrž tudi to, da ga je španski kantavtor 20. stoletja, potem ko se je že odrekel svojemu delu, navdihnil k prevajanju srednjeveškega avtorja. In kakšna je razlika med prevajanjem in izvirnim ustvarjanjem kratkih in še krajših zgodb, kakšen je bil knjižni sejem nekoč in danes, in zakaj je razstava o njem v novogoriški knjižnici v znamenju Noči bliskov?

Foto: Tomi Lombar