V kinematografih po Sloveniji že leto dni lahko gledamo dokumentarni film »Gram srca«, ki prikazuje svet odvisnosti na ulicah metropole. Gledalci ob poslušanju intervjujev spoznajo zgodbe brezdomcev in odvisnikov od drog, ki jih zaznamujejo uničena družina, izguba doma, odvzem otrok, alkohol in prostitucija. Film je delo mednarodno nagrajenega umetnika Jana Cvitkoviča. Režiser, scenarist in igralec je po izobrazbi tudi arheolog in je znan po tem, da zna zgodbe posameznikov posebno intimno približati vsakemu gledalcu. Filmi mednarodno uveljavljenega režiserja so bili predvajani na več kot 200 festivalih po vsem svetu.

Miha Arh je štiri desetletja gorski reševalec ter drugi mandat predsednik GRS Bohinj, ki je tudi letos najbolj obremenjena postaja. Na vrhuncu sezone so na obsežnem območju med Rodico in Triglavom posredovali tudi po štirikrat na dan. Pred desetimi dnevi je bil vodja obsežne in zahtevne akcije reševanja treh tragično umrlih hrvaških planincev, ki jih je odnesel plaz pod Toscem. Gorsko reševanje je spoznaval že v družini, svoje znanje je nadgrajeval, danes pa ga kot inštruktor gorskega in letalskega reševanje prenaša na mlajše, ki stopajo na pot prostovoljstva in gorskega reševanja.

Ko je leta 2004 prišla v Založništvo tržaškega tiska, je najprej skrbela za promocijo književnih del in dogodkov. In to odlično počne še danes, ko je glavna urednica. Poskrbela je za izdajo več kot 200 knjig in jih več deset prevedla v italijanski jezik. Odrasle poučuje slovenščino, organizira delavnice za študente prevajalstva in uživa, ko se pogovarja z mladimi. Idej za nove projekte ji nikoli ne zmanjka. Na kongresu slovenskih založnikov so jo razglasili za letošnjo naj osebnost založništva, tudi zato, ker je ambasadorka medkulturne komunikacije. O založništvu danes, slovenskem jeziku in kompleksih pa tudi o mladih, ki še vedno berejo, in dokumentarnih filmih, za katere nima več časa. O vsem tem pripoveduje Martina Kafol, glavna urednica Založništva tržaškega tiska.

Foto: ZTT

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je psihiatrinja, sistemska družinska terapevtka in sodna izvedenka za psihiatrijo. Na Psihiatrični kliniki Ljubljana je vodila Center za zdravljenje odvisnosti od alkohola in Klinični oddelek za mentalno zdravje. Bila je varuhinja človekovih pravic in predsednica Zdravniške zbornice. V tretjem življenjskem obdobju se posveča prostovoljstvu. Na področju zasvojenosti deluje v društvu Žarek upanja, na področju ozaveščanja o demenci pa v društvu Spominčica – Alzheimer Slovenija. V knjigi Kje so moji ključi je prispevala strokovne komentarje k osebnim zgodbam o življenju z demenco. Je članica Pomurske akademske znanstvene unije.

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje že več kot tri desetletja deluje na področju zaščite in pomoči. Je eden izmed treh stebrov nacionalne varnosti in ima pomembno vlogo pri zagotavljanju reševanja in varnosti prebivalcev. Vodi jo generalni direktor Leon Behin, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, ki ima dolgoletne izkušnje na področju reševanja in zaščite. V obdobju njegovega vodenja se je zgodila največja povodenj v zgodovini države. Velik izziv pa mu pomenijo tudi reforme različnih segmentov sistema.

Kje v slovenskem šolskem prostoru je prostor za inkluzijo in zakaj je slovenski šolski sistem v osnovi izključujoč? Zakaj narašča število učencev v specializiranih šolah? Gost oddaje Intervju bo doktor specialne in rehabilitacijske pedagogike Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca v Ljubljani in velik zagovornik vključujoče družbe. Prizadeva si za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanje inkluzivne šole. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. Osmislil in omogočil je idejo zdaj že tradicionalnega mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki je bil letos že devetnajsti po vrsti. Dr. Matej Rovšek premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

66-letni italijanski zgodovinar Alessandro Barbero velja za televizijskega in spletnega zvezdnika. Javna predavanja, ki jih prireja po vsej Italiji, so praviloma razprodana. Skrivnost izredne priljubljenosti tega univerzitetnega profesorja iz Torina leži v njegovi strasti do upovedovanja zgodovine, ki temelji na osebnih zgodbah junakov preteklosti, ter izredno sočutni drži, ki jo goji do vseh strani v usodnih zgodovinskih zgodbah.

27. septembra bo na povabilo fundacije Poti miru kot prvi italijanski zgodovinar javno predaval o prvi svetovni vojni in soški fronti v njenem osrčju, v Kobaridu; vest o edinstvenem dogodku je bil tudi razlog, zakaj ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon.

Zakaj imamo radi zgodbe iz zgodovine? Kako pomembna so osebna stališča zgodovinarja pri njeni interpretaciji? Zakaj po mnenju Alessandra Barbera ne moremo postavljati srpa in kladiva na isto raven s kljukastim križem? Kako mračen je v resnici bil srednji vek in zakaj moramo povode za travme med Slovenci in Italijani v 20. stoletju iskati prav tam, v srednjem veku – oziroma v letu 1202? Kako je potekalo usodno leto 1917 na soški fronti ter zakaj imajo v Italiji tako zelo selektiven spomin na našo skupno zgodovino več desetletij po tem?

Zase skromno pravi, da je le dolgoletni kulturni delavec. Tisti, ki poznajo njegovo delo, ga opisujejo z besedami 'srce in duša kulture v Kamniku', 'kamniški kulturni ataše', 'ambasador Kamnika in slovenske kulture' … Tone Ftičar je kulturi, predvsem ljubiteljski, zapisan že več kot pol stoletja, 43 let pa je deloval kot vodja kamniške izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, prej Zveze kulturnih organizacij. V Kamniku in okolici že vrsto let ni kulturne prireditve, pri kateri ne bi sodeloval kot producent, scenarist ali povezovalec, običajno celo vse troje hkrati. Prihodnji konec tedna bo kot dolgoletni glavni glas nedeljske povorke spet pozdravil več tisoč obiskovalcev največjega etnološkega festivala v Sloveniji, 52. Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. Toneta Ftičarja le nekaj dni po uradni upokojitvi v sredinem Intervjuju na Prvem gosti Andreja Čokl.

Knjigi je želel dati naslov Mein Kampf, pa ga je soavtor prepričal, naj ne rine v nov plagiat. Ker je od Trsta do Ljubljane oziroma obratno 100 kilometrov, je ta razdalja postala naslov zanimive knjige, biografije Borisa Kobala. Nastala je po intervjujih, ki jih je opravil s pisateljem Davorinom Lenkom. Pronicljivo, ostro, intimno, kritično besedilo razkriva življenjsko pot igralca, humorista, tudi dolgoletnega direktorja Mestnega gledališča ljubljanskega, kulturnika, zamejskega Slovenca Borisa Kobala. Afera s plagiatom, ki ga je za nekaj let družbeno osamila, ni zamolčana. Kaj počne danes?

Lucija Gartner, diplomirana geografinja in etnologinja, je tudi to poletje majerca na Planini v Lazu. Njena družina že triindvajseto leto skrbi za visokogorsko pašo krav molznic in ohranjanje življenja na planini. V sirarni na planini predelujejo mleko v planšarski sir in druge izdelke. V Lazu, 1560 metrov visoko, je sedemnajst značilnih stanov in sirarna. Lastniki in njihovi prijatelji so povezani v lazovsko skupnost, ki jo odlikujejo odprtost, pomoč in povezanost. Lucija Gartner, dejavna tudi v Združenju kmečkih sirarjev, pa vsako poletje poleg odraslih povezuje tudi številne otroke in najstnike, ki so dragoceni pomočniki. Pridobivanje delovnih navad, zgodnje vstajanje in upoštevanje pravil so zanje pomembna popotnica, ki jo Lucija Gartner kljub včasih napornemu delu zna razdeliti. Tudi zato se mladi radi vračajo v Laz, mimo katerega potekata tudi Bohinjska sirarska pot in mednarodna Železna pot.

Foto: Damjan Rostan