Vreme in promet sta najbolj praktično-realni poletni skrbi. Slovenske železnice so kupile največje avtobusno podjetje v državi, čakamo samo še, da združijo moči z Darsom in Petrolom. To bi lahko bila zmagovita slovenska blagovna znamka. V zakulisju najbolj izpostavljenih svetovnih konfliktov tlijo nova žarišča sovraštva. Turčija bi pomagala pri rusko-ukrajinskem premirju, hkrati pa bi imela Ciper. Zavrelo je med Kambodžo in Tajsko, svoje interese uveljavlja tudi Kitajska. Slovensko mirovniško gibanje nadaljuje s pritiski, navkljub vse večjim utopijam. Kaj je bilo in kaj šele bo prav ali narobe, danes ne znajo za dober denar napovedati več niti mariborski vedeževalci.

Nikoli več je zaobljuba, ki še vedno vztraja med govori ob obletnicah grozodejstev, medtem ko v vsakdanjem življenju izgublja še zadnje ostanke pomena. “Zgodilo se je, torej se lahko spet zgodi.” Te besede je v knjigi Potopljeni in rešeni pred skoraj štirimi desetletji zapisal Primo Levi, preživela priča nacističnih taborišč, eden ključnih popisovalcev grozot holokavsta. To poletje pa izraelska oblast razpravlja o vzpostavitvi humanitarnega mesta na severu Gaze. V mednarodni javnosti in izraelski opoziciji so to označili kot evfemizem za koncentracijsko taborišče. Upe na boljši jutri medtem polagamo, skupaj z odgovornostjo, na mlade, vključno z maturanti, ki pa jim pri tem nič kaj prida ne pomagamo.

Viri:

V Gazi žal še vedno ni premirja. V Sloveniji je bila posebna poslanka ZN za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih Francesca Albanese, ki je opozorila na grozljive razmere v Gazi. Te dni je minilo 30 let od strašnega pokola v Srebrenici, ko so srbske paravojaške enote pobile več kot osem tisoč Bošnjakov. Na domačem političnem prizorišču se je predsednik vlade soočil z mnenji ustavnih pravnikov, ki odsvetujejo referendum o obrambnih izdatkih. Bili sta tudi dve neuspešni interpelaciji: notranjega ministra in ministrice za kulturo. Neke vrste politični ritual.

O pripravah evropskih držav in zveze Nato na vojno v času negotovosti, ki jo s svojim lomastenjem v mednarodni politiki povzroča predvsem neizprosno pragmatični predsednik ZDA ob paktiranju s svojim kolegom (in vzornikom) iz Rusije: nekatere države članice podaljšujejo služenje obveznega vojaškega roka in ga širijo tudi na ženske, več tistih, ki mejijo na Rusijo, je sledilo ukrajinskemu zgledu, in odstopilo od ottawskega sporazuma o prepovedi protipehotnih min iz leta 1997.

Nič o koncu šole in počitnicah, zato pa več o slovenskih vrednotah, obrambnih izdatkih in izdatkih na splošno. S ključnim vprašanjem: kaj je bolj patriotsko, da znaš streljati s puško ali pravilno postaviti vejico v stavku?

‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam’ je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!

"To, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi v šoli," je povedala učiteljica slovenščine iz Gradca. Živimo v prekucnjenem svetu, v katerem umirajo nedolžni ljudje, ta svet se oborožuje za mir, vnuki žrtev genocida pa pred našimi očmi izvajajo genocid. Zaradi mladih in zaradi prihodnosti je treba reči in udejanjiti: "Zbogom, orožje, zbogom, pesti, nestrpnost in sovraštvo."

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?