Odhajajoči teden nam je spet pokazal prepirljivost našega političnega prizorišča. Vsi se seveda trkajo na prsi, koliko naredijo za našo domovino, kako je vlada slaba, ali kako je opozicija nesposobna, odvisno pač, s katerega brega vpijejo na svoje politične nasprotnike.

Ta teden smo zaznamovali svetovni dan človekovih pravic. Na dan, ko bi morali slaviti ta civilizacijski dosežek, zgrajen spoznanjih najtemačnejše zgodovine, smo se morali soočiti s zavedanjem, da je bila samo v zadnjem letu dni pravica do temeljne človekove pravice – do življenja – odvzeta več deset tisoč otrokom, ženskam in starostnikom. Medtem ko je mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov, človekoljubne organizacije pa celo utemeljujejo, da se v Gazi dogaja genocid, bi poslanec iz največje opozicijske stranke izraelskemu premierju podelil Nobelovo nagrado za mir. Tako drzen in z zdravim razumom skregan predlog morda ne bi smel biti presenetljiv, ko pa šef te iste stranke meni, da je mafija boljša od slovenskega pravosodja. Varovanje človekovih pravic ima pač v duhu našega časa povsem različne pojavne oblike v mislih, besedah in dejanjih.

Trgovina z orožjem cveti kot še nikoli. Vojaški izdatki so se na svetovni ravni povečali že deveto leto zapored in skupno presegli 2400 milijard ameriških dolarjev.

Agencije Združenih narodov pa bodo v prihodnjem letu lahko pomagale le dvema tretjinama ljudi, ki pomoč potrebujejo, saj je svetovni humanitarni sistem preobremenjen in finančno podhranjen.

Podatka o razcvetu oboroževanja ter finančni podhranjenosti in impotentnosti najbolj univerzalne svetovne organizacije skupaj povesta – ne le o tem tednu – ogromno in preveč. Hitri izračun neznosne enačbe je, da je oboroževanje glasnejše od medsebojnega dogovarjanja, genocid pa samo še ena od novic.

V Centrifugi o tem, ob katerem dogodku tedna bi lahko, četudi še ni velika noč, lahko vzkliknili aleluja … ali pa je v tem tednu črni petek na dan nekdanje republike dovolj že sam po sebi. Komentira Igor E. Bergant.

Prav je, da si po martinovem nalijemo čistega vina. Recimo bobu bob. Prav nobenega dvoma več ni, da se je svetovnim oblastnikom do konca odpeljalo.

Pereča podnebna vprašanja, ki jih pretresajo v Bakuju in vojna vihra na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, ki nikakor ne pojenjata, so bila tudi ta teden nekoliko potisnjena v ozadje ob dogajanju v ZDA, kjer novoizvoljeni predsednik Donald Trump za zvestobo nagrajuje najbolj goreče privržence z imenovanji na najvidnejše položaje. Pri nas pa smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali bo pogajalcem po dveh letih uspelo pod streho spraviti plačno reformo, kako ublažiti cenovne pritiske zaradi novega načina obračunavanja elektrike in spletnih ustrahovanjem uperjenim proti sodnikom in tožilcem.

Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil.

Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel.

Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake.

Tonska mojstrica: Nina Kač

Novinar: Gašper Andrinek, [email protected]

Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče.

Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu.

Ves svet nas hvali.

Dvojina je bližina.

To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.

Odločitev za preklic referenduma se je zgodila hitro, kot bi v jedrski elektrarni ob alarmu v hipu spustili gorivne elemente, a sredica, torej vroča politična juha, se bo ohlajala še lep čas. Na pozen oktober, ki pregovorno zaklene zemljo, pa se vendarle ohlaja tudi narava in le še bolj neposredno odstira mrzko hladnoto sprenevedanja, ki jo je človeštvo izpililo do potankosti.

V Centrifugi govorimo o zgodnjem začetku volilne tekme, o političnih izdajah in zvestobi, o težavah, ki so se zgrnile na dve največji stranki – opozicijsko SDS in vladno Gibanje Svoboda. Povemo, zakaj predčasnih volitev za zdaj pri nas ne bo in zakaj v resnici ni pomembno, ali je Logar izstopil iz SDS v dogovoru z Janšo ali ne. Opozorimo tudi na vse tanjšo mejo med javnim in zasebnim, o korporacijah in blagovnih znamkah, ki vstopajo že tudi v vesolje. Tedenski pregled sta pripravili Tanja Starič in Mirta Berlan.