Intelekta

Dragocen vir, ki se ga že vrsto let s pridom črpa in izkorišča v digitalni podatkovni ekonomiji pozornosti, so čustva. Medijske vsebine se zato spreminjajo v medijske produkte, s katerimi se personalizirano cilja ljudi, ti pa so vse manj državljanke in državljani in vse bolj le še potrošnice in porošniki, ki konzumirajo takšno in drugačno novinarstvo, glede na osebne preference in prepričanja. So mediji in novinarstvo sploh še četrta veja oblasti in kakšna je v času afektivne vladnosti prihodnost demokracije?

Afektivni mediji

Birgit Sauer

Afektivna vladnost

***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu

Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res?

Gosti_je:

-Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka

-Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar

-Simon Popek, programski direktor festivala Liffe

Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova.

V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini.

Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)

Ko so države v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začenjale sistematično varovati okolje, so to počele predvsem z neposrednimi zakonskimi prepovedmi. Ko se je izkazalo, da določene kemikalije uničujejo ozonski plašč ali zastrupljajo naravo, so jih z mednarodnimi sporazumi preprosto prepovedale. Nekaj desetletij kasneje se pri zaščiti narave vse bolj zanašamo na tržne mehanizme. To lahko opazimo na različnih ravneh: od vsakdanjega omejevanja avtomobilov v nacionalnih parkih z visokimi parkirninami, do sistemskega trgovanja z ogljičnimi kuponi, kjer onesnaževanje ni prepovedano, ampak ima svojo ceno. V teoriji pa smo šli še dlje – naravo danes pogosto vrednotimo skozi tako imenovane »ekosistemske storitve«. Nastajanje kisika ali tvorbo tal tako na primer skušamo povsem denarno ovrednotiti in prav ta finančna ocena naj bi nas nazadnje prepričala, naj obvarujemo naravo.

To pa seveda odpira celo vrsto vprašanj. Kako je narava, ki je v osnovi skupno dobro, postalo tržno blago, ki si ga lahko privoščijo užiti le tisti, ki imajo dovolj denarja? Zakaj varovanje narave vedno bolj izvajamo prek mehanizma cen in se zanašamo na trg, da nas bo odvrnil od onesnaževanja? Je finančni argument res edini, ki ga kot družba še razumemo? In po drugi strani - ker je ekonomija neizpodbitno pomemben del našega blagostanja in tudi geopolitične tekme - ali si lahko drugačno razmišljanje sploh privoščimo? In ali ni navsezadnje monetizacija narave, kljub vsem pastem, še vedno boljša kot nič, če v praksi zmanjšuje njeno izkoriščanje? O vsem tem bomo v današnji intelekti govorili z okoljskim ekonomistom dr. Jonasom Sonnenscheinom iz okoljevarstvene organizacije Umanotera, makroekonomistom Bojanom Radejem iz Slovenskega društva evalvatorjev, politologom dr. Matejem Klaričem ter biologom dr. Ivanom Kosom s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni na Intelekto v živo na Avdiofestival 28. septembra v ljubljanski Cukrarni ob 19h uri. Govorili bomo o nepredvidljivosti umetne inteligence.

foto: Pixabay

Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odiseje to poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliado kot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade.

Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)

Prestolnica se je v minulih desetletjih zelo spremenila, nihče ji več ne more očitati zaspanosti ali pomanjkanja razvoja. Vendar je začrtana smer v minulih letih premalo pozornosti in sredstev namenila za podporo in pomoč najranljivejših skupin ljudi. Droge in brezdomstvo nista nova pojava, več kot očitno pa določene širše družbeno politične okoliščine vplivajo na večjo vidnost brezdomnih uporabnikov in uporabnic drog. Med njimi je vse več mladih, tudi mladoletnih. Zakaj se je to zgodilo in kako ta problem reševati? O tem v tokratni oddaji, vsak s svojega zornega kota so problematiko razložile doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić s Centra za študij drog in zasvojenosti na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, Pavla Zabret, strokovna delavka v dnevnem centru za mlade uporabnike in uporabnice substanc med 15 in 26 let pri združenju Drogart in Borut Bah, predsednik društva Stigma.

Ko pomislimo na družbene in politične hierarhije, imamo ljudje verjetno zelo različne čustvene odzive. Marsikoga misel na razvrstive po položajih in nadrejenosti enih funkcij drugim pomirja kot jasno zasnovana in morda tudi edina mogoča struktura, s katero lahko upravljamo ne le svojo državo, ampak tudi množico njenih podsistemov, društev in podjetij. Mnogi, po drugi strani, ob misli na hierarhije začutijo nelagodje ter takoj pomislijo na zlorabo moči in se sprašujejo ali je sploh humano, da se ljudje, ki bi morali biti v osnovi enakopravni, razvrščamo v hierarhične lestvice in imamo oblast eni nad drugimi. Spet treti si mislijo, da je s hierarhijami vse v redu, dokler so ljudje po njih pravično razporejeni in imajo enake možnosti za to, da se prebijejo na vrh kakšne od naših družbenih lestvic. Nekje v prostoru med temi premisleki se bo odvila današnja Intelekta. Kako močno hierarhije prežemajo naše družbe, kako se je to skozi zgodovino spreminjalo, ali so vse hierarhije enake in kakšen odnos sploh imeti do tega neenoznačnega pojava, se bomo spraševali s filozofom dr. Aljošo Kravanja z ljubljanske Filozofske fakultete, publicistom in zgodovinarjem, urednikom revije Razpotja Luko Lisjakom Gabrijelčičem ter asistentsko na Inštitutu za novejšo zgodovino Sašo Hajzler. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Wikipedija, javna last