Intelekta

Skoraj natanko pred stoletjem – bilo je 21. novembra 1926 – je v Zagrebu umrla Zofka Kveder. Bila je ena najzgodnejših pa tudi najbolj izpostavljenih bork za pravice žensk na Slovenskem. Bila je časopisna novinarka in urednica in bila je, kajpada, mojstrska pisateljica. S svojimi dramskimi deli, z romani in predvsem s črticami je leta 2005, ko so jo naposled sprejeli v obravnavo v kontekstu temeljne, znanstveno-kritične edicije Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kot sploh prva avtorica vstopila v samo srce slovenskega literarnega kanona. In vendar se zdi, da Zofka Kveder za veliko bralk in bralcev še vedno ostaja precejšnja neznanka, k čemur svoje slej ko prej precej prispeva dejstvo, da v kontekstu srednješolskega pouka književnosti njeno ustvarjanje še danes ostaja le skromno osvetljeno.

Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kaj pravzaprav zamujamo, če Zofke Kveder ne beremo. Vprašali smo se tudi, katere pravzaprav so zapreke, ki stojijo med nami in njeno literaturo, med njeno literaturo in širokim javnim pripoznanjem, no, čisto ob koncu pa smo se zaposlili še z vprašanjem, kje pravzaprav iskati tisto pot, po kateri bi sodobna bralec in bralka utegnila kar najlažje vstopiti v opus Zofke Kveder. Pri vsem tem sta nam pomagali literarni zgodovinarki dr. Katja Mihurko, predavateljica slovenske književnosti na novogoriški Fakulteti za humanistiko, ki je kot urednica za objavo pripravila pet zvezkov Zbranega dela Zofke Kveder, ter dr. Alenka Jensterle Doležal, predavateljica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerzi v Pragi in avtorica več znanstvenih monografij, v katerih obravnava literaturo slovenske moderne in vlogo, ki so jo v tem času igrale književnice.

Foto: Zofka Kveder v dvajsetih letih 20. stoletja (Wikipedija, javna domena)

Ameriške poznovečerne pogovorne oddaje – v angleščini jim pravijo late night talk shows – imajo v tamkajšnji medijski in kulturni krajini velik pomen. V zadnjih letih pa se zdi, da se vsebina seli iz oddaje. Znano je namreč, da ameriški predsednik Donald Trump redno tako ali drugače javno obračunava z drugače mislečimi. Očitno niso izjema niti tovrstne pogovorne oddaje, v katerih je politična satira stalnica že več desetletij. V današnji Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, o tem, v kakšnem medijskem prostoru delujejo in kako ga tudi soustvarjajo ameriške poznovečerne pogovorne oddaje v – to ni nepomembno – obdobju Trumpovega predsedovanja.

Sogovorniki:

-Bill Carter, ki je za New York Times več desetletij poročal o televiziji, 26 let pa je bil glavni televizijski dopisnik časnika, je napisal dve knjižni uspešnici na temo poznovečernih pogovornih oddaj: The Late Shift, v kateri je opisal boj med Jayem Lenom in Davidom Lettermanom za nasledstvo Johnnyja Carsona v oddaji The Tonight Show, po knjigi pa so posneli tudi film za HBO, in knjigo The War for Late Night, v kateri je dokumentiral spor na televizijski mreži NBC, v katerega sta bila vpletena Conan O’Brien in Jay Leno. Bil je izvršni producent in voditelj dokumentarne podkast serije CNN The Story of Late Night. Je tudi urednik pri spletnem mediju LateNighter, ki se posveča poznovečerni televiziji

-Stephen J. Farnsworth, zaslužni profesor politologije in mednarodnih odnosov na Univerzi Mary Washington, je avtor ali soavtor devetih knjig o predsedniški funkciji, množičnih medijih, javnem mnenju in novinarstvu. V knjigi iz leta 2023, Late-Night in Washington, se osredotoča na to, kako so poznovečerne komične vsebine obravnavale takratnega predsednika Joeja Bidna. V knjigi, ki jo je izdal 4 leta prej, Late Night with Trump, pa analizirajo, kako se je politični humor v teh oddajah odzval na Trumpovo predsedovanje.

-Politični komentator, podkaster, radijec in bloger Aljaž Pengov Bitenc

-Redni profesor na Katedri za novinarstvo in namestnik na Fakulteti za družbene vede dr. Igor Vobič

Foto: Pixabay (tiburi)

Kako nastane spomin? Kje v možganih se rodijo misli? Kdaj so se v evoluciji pojavili kognitivni procesi? Človeški možgani tehtajo približno kilogram in pol, sestavlja pa jih okoli 86 milijard nevronov. Kako se njihovo delovanje povezuje v procese, ki nam omogočajo zaznavanje, spominjanje, učenje, ustvarjanje? V Intelekti z nevroznanstveniki razmišljamo, kako delujejo možgani in kako raziskave optogenetike, povezane z letošnjo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino, odpirajo nove možnosti za preučevanje živčnih celic in možganskih omrežij. Kaj o skrivnostih možganov že vemo? In česa še ne?

Sodelujejo: zdravnica in nevroznanstvenica prof. dr. Maja Bresjanac z Medicinske fakultete v Ljubljani, psiholog in kognitivni nevroznanstvenik prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske Filozofske fakultete ter biolog in nevroznanstvenik prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Foto: Slike je simbolična/ GlobalUppal - Pixabay

Ob misli na državno planiranje ima marsikdo še vedno pred očmi karikirano podobo sovjetskeih birokrataov s svinčnikom v rokah, ki v zatohlih pisarnah narekujejo točne količine izkopov rudnin ali obseg industrijske proizvodnje in diktirajo cene. Prav togost in neučinkovitost tega sistema je po razpadu Sovjetske zveze nenazadnje obveljala kot eden glavnih argumentov za to, da smo na Zahodu v preteklih desetletjih vse večji delež naših gospodarstev prepustili prostemu trgu. In vendar skokovit vzpon Ljudske republike Kitajske dokazuje, da obsežno državno planiranje nikakor ni nujno neučinkovito in da lahko poteka tudi popolnoma drugače. Kakšno vlogo ima država v kitajski ekonomiji in kaj moramo torej imeti v mislih, ko govorimo o državnem usmerjanju gospodarstva v 21. stoletju? V času, ko se tudi v zahodne države vse bolj vrača zavedanje, da prosti trgi ne bodo kar sami poskrbeli za vse in se ponovno oziramo k aktivnejšim industrijskim politikam, se bomo o kitajskem modelu ekonomskega planiranja - ki, kot vemo, še kako vključuje tudi kapitalistično logiko trgov in konkurenčnosti - pogovarjali s sinologinjo dr. Majo Veselič ter politologom in filozofom dr. Sašom Furlanom, obema z ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: 50-megavatna stolpna sončna elektrarna na tekočo sol v mestu Hami v kitajski regiji Xinjiang, Wikipedija (Csp.guru)

Zgodba se je začela poleti z informacijo o vdoru testnih modelov podjetja OpenAI v strežnike podjetja HuggingFace, do danes pa so v javnost prišle informacije o celi paleti vdorov v strežnike različnih javnih institucij po svetu, od vlad, univerz itd.
Kakšno je pravzaprav tehnološko ozadje tega dogajanja, kako so lahko modeli umetne inteligence začeli delovati tako zelo v nasprotju s pričakovanim, se samoorganizirali, začeli delovati kot skupina, ob tem pa so se posamezni UI agenti celo 'žrtvovali' za dobrobit tega ad hoc kolektiva. Na kakšen način se lahko kot družba in posamezniki soočimo s tovrstnimi, nepričakovanimi učinki razvoja te tehnologije, koliko smo na ravni idej in imaginacije kos tehnologiji, ki nam je v številnih vidikih bolj podobna, kot nam je udobno priznati, in kje bi bilo dobro potegniti distinkcijo med tehnološko podlago in našim impulzom, da bi jo pretirano antropomorfizirali.
Na pogovoru, ki smo ga ob 30 letnici oddaje Intelekta pripravili v živo v okviru Avdiofestivala, so o tem razmišljali strokovnjak s področja umetne inteligence: prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, sociologinja prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov ter kulturologinja izr. prof. dr. Natalija Majsova s katedre za kulturologijo, obe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Dragocen vir, ki se ga že vrsto let s pridom črpa in izkorišča v digitalni podatkovni ekonomiji pozornosti, so čustva. Medijske vsebine se zato spreminjajo v medijske produkte, s katerimi se personalizirano cilja ljudi, ti pa so vse manj državljanke in državljani in vse bolj le še potrošnice in porošniki, ki konzumirajo takšno in drugačno novinarstvo, glede na osebne preference in prepričanja. So mediji in novinarstvo sploh še četrta veja oblasti in kakšna je v času afektivne vladnosti prihodnost demokracije?

Afektivni mediji

Birgit Sauer

Afektivna vladnost

***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu

Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res?

Gosti_je:

-Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka

-Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar

-Simon Popek, programski direktor festivala Liffe

Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova.

V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini.

Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)