V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja.

Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako?

Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije?

To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Zadnje desetletje je – vsaj od afere s Cambridge Analytico naprej – na različne načine nazorno pokazalo, da so številne vsebine, ki se najbolj viralno in tudi ciljano širijo po spletu, izrazito škodljive, tako za posameznike in posameznice kot za družbo v celoti; za našo zmožnost, med drugim, da se kvalitetno informiramo o dogajanju in na tej podlagi sprejemamo svoje odločitve, tudi politične. V prvi vrsti so žvižgači razkrivali, da platforme prek svojih algoritmov spodbujajo vsebine, s katerimi bi čim dlje zadržale uporabnike na omrežjih, ne glede na potencialno spornost vsebin, in zavračajo mehanizme, ki bi njihovo širjenje vsaj nekoliko omejili.

Sledil je pritisk, tudi v obliki zakonodaje, kot je v Evropski uniji Akt o digitalnih storitvah, da morajo tehnološki velikani, ki so med najbogatejšimi podjetji na svetu, z različnimi pristopi aktivno zmanjševati količino problematičnih vsebin na svojih platformah. Med drugim s preverjanjem dejstev. In prav to se zdaj ukinja.

Če sodimo že po izjavi šefa Mete, Marka Zuckerberga, se s tem podjetje zgolj vrača k svojim koreninam. Nobena skrivnost sicer ni, da je ta odločitev neposredni odgovor na vrnitev Donalda Trumpa na čelo ZDA, ki je moderiranju vsebin in preverjanju dejstev, ki je njega samega redno postavljalo na laž, pač izrazito nenaklonjen. Meta in številna druga podjetja se zdaj prilagajajo novi politični realnosti, to pa bo imelo daljnosežne posledice.

Kaj se torej obeta v digitalnem prostoru in pri pogojih za objektivno poročanje in preverjanje dejstev, za profesionalno novinarsko delo? Na kakšne načine bodo te spremembe zadele Evropo, kaj pomenijo za demokracijo in kakšne strategije bi bile v teh spremenjenih pogojih smiselne, to bodo teme v središču tokratne Intelekte. Gostje v studiu danes so prof. dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ustanoviteljica in odgovorna urednica centra za preiskovalno novinarstvo Oštro Anuška Delić, doc. dr. Jernej Kaluža s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in dr. Aleš Mendiževec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU.

Možnosti, ki se bodo odprle z zmogljivostmi kvantnih računalnikov in z drugimi kvantnimi tehnologijami, bodo temeljito poglobile naše razumevanje dogajanja na nano nivoju, na ravni molekul in atomov torej, ter s tem prinesle izreden pospešek na številnih področjih; od razvoja zdravil do novih materialov. Prav zato govorimo kar o drugi kvantni revoluciji. O drugi pa zato, ker je že samo odkritje principov kvante mehanike pred sto leti prineslo ne samo novo razumevanje, kako deluje vesolje na najmanjšem nivoju, ampak je to znanje tudi nujni sestavni del cele palete danes samoumevnih tehnologij; od računalniških mikročipov, GPS-ja, sončnih celic, laserjev, slikanja z magnetno resonanco in številnih drugih.
Kaj dejansko prinaša druga kvantna revolucija in kaj vse se razvija pri nas, so v tokratni Intelekti osvetlili prof. dr. Anton Ramšak s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Instituta "Jožef Stefan", prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na IJS in Nanocentra, dr. Zala Lenarčič z odseka za teoretično fiziko IJS ter izr. prof. dr. Lev Vidmar z IJS in Fakultete za matematiko in fiziko UL.

Po zadnjih podatkih evropskega statističnega urada živimo v Sloveniji srečni ljudje. Po sreči smo namreč na drugem mestu: takoj za Finci, skupaj z Belgijci, Avstrijci in Romuni. Tako raziskava. Kaj pa pravijo naključni mimoidoči na ljubljanskih ulicah in strokovnjaki, s katerimi smo govorili? Sodelujejo: psihologinja prof. dr. Andreja Avsec, filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl in nevroznanstvenik prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Raziskovalce zanima, kako je občutek sreče odvisen od človekovega spola, starosti, religioznosti, izobrazbe. Zanima jih, katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju. Znanstveniki že razumejo, kako se sreča odseva v možganih. Sreča pa ima tudi svojo temno plat. Izpostavimo industrijo sreče in prisiljeno srečo, ki vodi do različnih konfliktov. Foto: Pixabay, cc

Znanstvena monografija »Psihologija subjektivnega blagostanja: znanstvena spoznanja o sreči« TUKAJ

Ob prazničnih dneh, ki so pred vrati, se bo najbrž marsikdo spomnil tudi na tiste, ki živijo v pomanjkanju, in ne bo obdaroval le svojih bližnjih, ampak bo pomoč namenil tudi ranljivim v širši skupnosti. Če je tovrstna humanitarna dejavnost verjetno že od nekdaj del človeške zgodovine in tudi del mnogih religij in vrednostnih sistemov, pa je širši svetovni ustroj humanitarne in tudi razvojne pomoči – organizem, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih institucij, pa nevladnih organizacij in nenazadnje nacionalnih razvojnih agencij – v resnici nekaj, kar je nastalo šele v modernem svetu. Čeprav lahko tudi posamezniki redno participiramo v akcijah pomoči ljudem na drugih kontinentih, zahodne države in tudi druge velesile, kot je denimo Kitajska, pa del svojega proračuna stalno namenjajo za humanitarno in razvojno pomoč, pa v resnici le malo vemo o tem, kako ti sistemi zares delujejo ter s kakšnimi težavami se spopadajo organizacije, ki ga sestavljajo. Še več, naše predstave o mednarodni humanitarni in razvojni pomoči segajo vse od idealizacij njene dobrohotnosti do cinizma in skepse glede dejanskih rezultatov tovrstnih projektov. Pri vsem tem pa seveda ne moremo mimo vprašanja, zakaj države sploh namenjajo denar in energijo za tovrstno pomoč po svetu in kaj imajo v prostoru mednarodnih odnosov - kjer se stvari praviloma ne odvijajo iz čiste ljubezni, ampak iz koristi - od tega? To so nekatere od tem, o katerih bomo govorili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo znanstveno sodelavko Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede dr. Jano Arbeiter, ter politologinjo dr. Katjo Žvan Elliott in antropologinjo Anušo Pisanec, obe z Direktorata za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, ki sta v preteklosti delovali tudi na terenu, predvsem v nekaterih afriških državah. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Pixabay

Gostje v oddaji so: Damjana Grobelšek z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, mag. Uršula Belaj, Slovenska policija in Hari Arčon, Kinološka zveza Slovenije.

Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka?

Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Katoliška cerkev je morala s svojim univerzalističnim stremljenjem k širjenju nauka med ljudi najrazličnejših ras, kultur in jezikov kljub centraliziranosti okrog figure papeža od nekdaj delovati kot široka koalicija, ki znotraj svojega okvira vsaj do neke mere dopušča različne prakse, poudarke in interpretacije. In vendar v njej spričo zgodovinskih okoliščin prevladujejo učenja, oblikovana na tleh zahodne Evrope. Če je bilo to še na začetku preteklega stoletja, ko sta v Evropi dejansko živeli kar dve tretjini svetovnih katoličanov, vsaj do neke mere razumljivo, pa je danes situacija precej drugačna, v Evropi je namreč le še okoli četrtina svetovnih pripadnikov te cerkve, glavnina vernikov pa se nahaja na globalnem jugu - v že dolgo močno katoliški Latinski Ameriki, vse bolj pa tudi v Podsaharski Afriki in celo nekaterih azijskih državah. Vse to pa seveda ne more ostati brez posledic za delovanje, nauke in tudi politiko Katoliške cerkve, ki se mora vsaj do neke mere odzvati na poglede, interese in težave, ki jih imajo ljudje tako imenovanega tretjega sveta in ki ne sovpadajo nujno s prioritetami vernikov v vse bolj sekularnih deželah Evrope in Severne Amerike. Kako torej ti premiki - ki se bodo glede na demografske in kulturne trende v prihodnjih desetletjih verjetno le še zaostrili - vplivajo na preoblikovanje Rimsko-katoliške cerkve? Kako bi se utegnili spremeniti ali pa se že spreminjajo njeno delovanje in učenje, njene prakse, rituali in nenazadnje tudi njeno opredeljevanje do aktualnih svetovnih problemov? To so nekatera od vprašanj, ki nas bodo zanimala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo teologa in publicista Petra Kovačiča Peršina, novinarja ter dolgoletnega dopisnika iz Latinske Amerike in Rima Toneta Hočevarja ter radijskega kolega, urednika Uredništva za religije in verstva, zgodovinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Papež Frančišek v družbi afriških cerkvenih dostojanstvenikov, Flickr Creative Commons (Catholic Church England and Wales)