V dolgi zgodovini razvoja vrste homo sapiens je naš obstoj večkrat visel na nitki, o čemer pričajo tako imenovana genetska ozka grla, vpisana v našo DNK. V našem genskem zapisu so tudi sledi srečanj naših prednikov z drugimi predstavniki rodu homo, z neandertalci, ki so poseljevali Evropo in osrednjo Azijo, ter novoodkritimi denisovci, ki so živeli v vzhodni Aziji. Spoznanje, da so denisovci sploh obstajali, je prineslo šele odkritje leta 2010, ki je temeljito spremenilo razumevanje evolucije človeka.
A če je bilo širjenje homo sapiensa po svetu tako učinkovito, pa je po drugi strani trajalo zelo dolgo, precej več kot sto tisoč let, da so se naši predniki sploh odpravili iz Afrike.
Na vprašanje, zakaj je bilo temu tako, še nimamo jasnih odgovorov. A tisto, kar danes vemo o razvoju naše vrste in o poti, ki nas je pripeljala iz dolge kamene dobe, vsekakor kaže na to, kako lahko imajo relativno drobne spremembe zelo daljnosežne posledice.
Evoluciji homo sapiensa smo se posvetili v tokratni Intelekti v družbi prof. dr. Petre Golja, ki na ljubljanski Biotehniški fakulteti med drugim predava evolucijo človeka, ter arheologa in antropologa dr. Manuela Willa z Univerze v Tübingenu v Nemčiji.
Foto: Roke v jami Pettakere, 50 000 pr.n.št., Sulawesi, Indonezija , vir: Wikipedia, javna last, izrez

Ko so se Američani pred 250 leti uprli britanski kroni, so svojo odločitev za osamosvojitev filozofsko utemeljili v Deklaraciji o neodvisnosti, kjer so med drugim zapisali, da smo vsi ljudje enakopravni in da ima prav vsakdo pravico do življenja, svobode ter zasledovanja sreče. To je gotovo smela, revolucionarna misel, ki že dolgo razgibava borce za svobodo, enakost in bratstvo po vsem svetu. Nerodno pa je, da Američanom samim potem ni uspelo ustvariti družbe, ki bi bila zares na ravni idealov, izraženih v Deklaraciji. Zakaj neki ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili kulturologa dr. Blaža Kosovela pa antropologinjo dr. Ireno Šumi ter politologa dr. Blaža Vrečka Ilca.

Foto: kip Svobode v newyorškem pristanišču (Don Ramey Logan / Wikipedia)

Sogovorniki:
-profesor politologije dr. Tomaž Deželan, predstojnik Katedre za analizo politik in javno upravo ter koordinator doktorskega študija Ameriške študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
-izr. prof. dr. Mirt Komel z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani
-prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani

Foto: Treptower (Pixabay)

Združene države Amerike za zdravstvo namenijo največ denarja na svetu. Kar 18 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Slovenija približno 9 odstotkov, Nemčija 12). Kljub temu je bilo leta 2024 brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA približno 27 milijonov ljudi, na desetine milijonov drugih pa si je zdravljenje zaradi visokih stroškov le težko privoščilo. Kako deluje sistem, ki premika meje sodobne medicine, hkrati pa številne prebivalce in prebivalke pušča brez osnove in optimalne zdravstvene oskrbe?

O ameriškem zdravstvu, njegovih prednostih, pomanjkljivostih in o primerjavi s slovenskim sistemom v Intelekti razmišljajo: diplomirani zdravstvenik in reševalec asist. Andrej Fink (MSHS ZDA, UKC Ljubljana) , zdravstvena ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani), pravnik doc. dr. Luka Mišič (Pravna fakulteta v Ljubljani) in strokovnjak za javno zdravje prof. dr. Tit Albreht (NIJZ).

Združene države Amerike letos zaznamuje 250 let od podpisa Deklaracije o neodvisnosti, zato ji namenjamo tokratno in še nekaj naslednjih Intelekt.

Druga oddaja: Mehka moč ZDA: Ko je nadčlovek ameriški Superman ... TUKAJ

Tretja oddaj: Imerializem po ameriško TUKAJ

Četrta oddaja: Življenje, svoboda, zsledovanje sreče ... in rasizem v zgodovini ZDA TUKAJ

Foto: Fotografija z ulic New Yorka ZDA je simbolična/ Pixabay

V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine.

Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?

Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg.

Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Bolezen je bila takrat smrtonosna, oseba je umrla hitro, običajno v obdobju od enega do šestih mesecev. Sprva se je HIV razširil med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, in intravenoznimi uživalci drog, prvi primeri so bili tudi pri ljudeh, ki so s transfuzijo prejeli okuženo kri. Učinkovita zdravila so prišla šele desetletje pozneje, v veliki meri tudi po zaslugi aktivistk in aktivistov, ki so v Združenih državah Amerike zahtevali informacije o virusu, oblikovali sporočila o tem, kako se zaščititi pred okužbo, hkrati so tudi glasno pozivali k raziskovanju in razvoju zdravil. HIV/AIDS je po svetu podiral tabuje in predsodke, saj je bil za preprečitev širjenja okužbe nujen pogovor o spolnosti in drogah. Ljudem je bilo namreč treba razložiti, kako se virus prenaša. Okužba z virusom HIV danes ni več smrtonosna, saj obstajajo učinkovita zdravila in dobra preventiva, kljub temu pa letno po svetu zaradi AIDS-a umre 600 tisoč ljudi. Več kot 40 milijonov ljudi živi z virusom HIV, polovica v podsaharski Afriki. 30 milijonov okuženih prejema zdravila, 10 milijonov pa ne. Slovenija je država z najnižjim številom okužb v Evropi in v svetu. V tokratni oddaji Intelekta o vsem tem z gosti. To so Miran Šolinc (Škuc), prim. Evita Leskovšek (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in Sebastjan Sitar (Legebitra).

Gonoreja in sifilis v Evropi

Aids po jugoslovansko? : začetni odziv na AIDS v Sloveniji in Jugoslaviji (1984-1987)

V začetku letošnjega leta je spor med podjetjem Anthropic, enim izmed vodilnih ameriških podjetij na področju umetne inteligence, in ameriškim obrambnim oziroma zdaj vojnim ministrom Petom Hegsethom zelo nazorno osvetlil razsežnosti uporabe umetne inteligence za vojne namene ter smeri, v katere se danes usmerja njen razvoj in integracijo. Vztrajanje podjetja Anthropic pri varovalkah, da se njihov model umetne inteligence Claude, ki trenutno velja za najzmogljivejšega na trgu, ne sme uporabiti za nadzorovanje Američanov ter za razvoj avtonomnega orožja, se je namreč izkazalo za nepremostljivo oviro. V tolikšni meri celo, da je Pentagon Anthropic označil za tveganje za dobavne verige, kar je oznaka, ki je bila do zdaj rezervirana za tuja podjetja s tesnimi vezmi z ZDA sovražnimi državami. Še včeraj edini izbrani ponudnik velikih jezikovnih modelov za ameriško administracijo je tako čez noč dobil popolno prepoved sodelovanja z ameriško vlado in z vsemi podjetji, ki z njo sodelujejo. Vsekakor gre za presenetljiv precedens, iz katerega pa lahko jasno razberemo, da je pri razmišljanju o mejah uporabe umetne inteligence v vojni kot tudi pri nadzoru ljudi širše prišlo do pomembnega obrata. Med drugim je postalo očitno, da polno avtonomna orožja niso več potencialna nevarnost oziroma stranpot, ampak vse bolj primarna vizija vojn prihodnosti.
Seveda intenzivnejša integracija umetne inteligence za potrebe ameriške vojske poteka že vrsto let. V okviru projekta Maven je na tem področju s Pentagonom sprva – od leta 2017 – sodelovalo podjetje Google, od 2020 pa je vodilni ponudnik tovrstnih storitev podjetje Palantir. Vmes se je zgodila revolucija generativne umetne inteligence, ki je izrazito poenostavila uporabo te tehnologije in odprla vrata za njeno široko integracijo v najrazličnejših smereh, tudi seveda za razne vojaške aplikacije. Ta pospešek se danes nazorno kaže marsikje po svetu, poleg ZDA izrazito tudi na Kitajskem, v Rusiji, Ukrajini, Izraelu in tako naprej. A s široko dostopnostjo zmogljivih modelov umetne inteligence se poleg vojaško tradicionalno močnih držav zdaj povsem nove možnosti za napredne oblike napadov odpirajo tudi manjšim igralcem z najrazličnejšimi ambicijami in nameni, kar utegne v pomembni meri premešati karte moči in razmerij v že tako vse manj stabilnem svetu. Kaj pomeni nova doba umetne inteligence skozi optiko vojaške tehnologije, načrtovanja napadov in zagotavljanja miru, bo v središču današnje Intelekte. Gostje v studiu so obramboslovec prof. dr. Iztok Prezelj s fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; strokovnjak za umetno inteligenco prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter načelnik sektorja za razvoj zmogljivosti Slovenske vojske polkovnik Jernej Peternel.
Foto: Pixabay/Vilkasss