Intelekta

Kako nastane spomin? Kje v možganih se rodijo misli? Kdaj so se v evoluciji pojavili kognitivni procesi? Človeški možgani tehtajo približno kilogram in pol, sestavlja pa jih okoli 86 milijard nevronov. Kako se njihovo delovanje povezuje v procese, ki nam omogočajo zaznavanje, spominjanje, učenje, ustvarjanje? V Intelekti z nevroznanstveniki razmišljamo, kako delujejo možgani in kako raziskave optogenetike, povezane z letošnjo Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino, odpirajo nove možnosti za preučevanje živčnih celic in možganskih omrežij. Kaj o skrivnostih možganov že vemo? In česa še ne?

Sodelujejo: zdravnica in nevroznanstvenica prof. dr. Maja Bresjanac z Medicinske fakultete v Ljubljani, psiholog in kognitivni nevroznanstvenik prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske Filozofske fakultete ter biolog in nevroznanstvenik prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Foto: Slike je simbolična/ GlobalUppal - Pixabay

Ob misli na državno planiranje ima marsikdo še vedno pred očmi karikirano podobo sovjetskeih birokrataov s svinčnikom v rokah, ki v zatohlih pisarnah narekujejo točne količine izkopov rudnin ali obseg industrijske proizvodnje in diktirajo cene. Prav togost in neučinkovitost tega sistema je po razpadu Sovjetske zveze nenazadnje obveljala kot eden glavnih argumentov za to, da smo na Zahodu v preteklih desetletjih vse večji delež naših gospodarstev prepustili prostemu trgu. In vendar skokovit vzpon Ljudske republike Kitajske dokazuje, da obsežno državno planiranje nikakor ni nujno neučinkovito in da lahko poteka tudi popolnoma drugače. Kakšno vlogo ima država v kitajski ekonomiji in kaj moramo torej imeti v mislih, ko govorimo o državnem usmerjanju gospodarstva v 21. stoletju? V času, ko se tudi v zahodne države vse bolj vrača zavedanje, da prosti trgi ne bodo kar sami poskrbeli za vse in se ponovno oziramo k aktivnejšim industrijskim politikam, se bomo o kitajskem modelu ekonomskega planiranja - ki, kot vemo, še kako vključuje tudi kapitalistično logiko trgov in konkurenčnosti - pogovarjali s sinologinjo dr. Majo Veselič ter politologom in filozofom dr. Sašom Furlanom, obema z ljubljanske Filozofske fakultete.

foto: 50-megavatna stolpna sončna elektrarna na tekočo sol v mestu Hami v kitajski regiji Xinjiang, Wikipedija (Csp.guru)

Zgodba se je začela poleti z informacijo o vdoru testnih modelov podjetja OpenAI v strežnike podjetja HuggingFace, do danes pa so v javnost prišle informacije o celi paleti vdorov v strežnike različnih javnih institucij po svetu, od vlad, univerz itd.
Kakšno je pravzaprav tehnološko ozadje tega dogajanja, kako so lahko modeli umetne inteligence začeli delovati tako zelo v nasprotju s pričakovanim, se samoorganizirali, začeli delovati kot skupina, ob tem pa so se posamezni UI agenti celo 'žrtvovali' za dobrobit tega ad hoc kolektiva. Na kakšen način se lahko kot družba in posamezniki soočimo s tovrstnimi, nepričakovanimi učinki razvoja te tehnologije, koliko smo na ravni idej in imaginacije kos tehnologiji, ki nam je v številnih vidikih bolj podobna, kot nam je udobno priznati, in kje bi bilo dobro potegniti distinkcijo med tehnološko podlago in našim impulzom, da bi jo pretirano antropomorfizirali.
Na pogovoru, ki smo ga ob 30 letnici oddaje Intelekta pripravili v živo v okviru Avdiofestivala, so o tem razmišljali strokovnjak s področja umetne inteligence: prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, sociologinja prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov ter kulturologinja izr. prof. dr. Natalija Majsova s katedre za kulturologijo, obe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Dragocen vir, ki se ga že vrsto let s pridom črpa in izkorišča v digitalni podatkovni ekonomiji pozornosti, so čustva. Medijske vsebine se zato spreminjajo v medijske produkte, s katerimi se personalizirano cilja ljudi, ti pa so vse manj državljanke in državljani in vse bolj le še potrošnice in porošniki, ki konzumirajo takšno in drugačno novinarstvo, glede na osebne preference in prepričanja. So mediji in novinarstvo sploh še četrta veja oblasti in kakšna je v času afektivne vladnosti prihodnost demokracije?

Afektivni mediji

Birgit Sauer

Afektivna vladnost

***Intelekta ima 30 let! Pridite poslušat okroglo mizo o nepredvidljivi umetni inteligenci. Kje? Ljubljanska Cukrarna. Kdaj? Ponedeljek, 28. 9. 2026 ob 19.10. Prevzem brezplačnih vstopnic tu

Ne glede na to, ali ste poleti obiskali kinodvorane ali ne, smo prepričani, da ste slišali, videli ali prebrali kaj o Odisêji ali Spidermanu. Prav posebno pozornost pa sta pritegnila tudi filma Obsedenost in Backrooms: Brez izhoda. A bolj kot z vsebino, se zdi, s(m)o se ukvarjali s tem, kdo je stal za kamero: namreč, oba – Kane Parsons in Curry Barker – sta začela pri YouTubu. Nekateri tuji filmski kritiki in poznavalci celo omenjajo tresenje pod temelji Hollywooda zaradi mladega ustvarjalnega pogona, ki prihaja iz sveta YouTuba, ne pa klasične filmske šole. Pa je to res?

Gosti_je:

-Ana Jurc, MMC-jeva filmska kritičarka

-Luka Marčetić, režiser, scenarist in igralec, najbolj znan po serijah Dan ljubezni in V dvoje ter najbolj gledanem slovenskem filmu Pr'Hostar

-Simon Popek, programski direktor festivala Liffe

Foto: Pixabay (Antonio_Cansino)

»Bilo je neznosno. Pomislila sem, da bi bilo morda bolje, če bi umrla.« Tako se Amna spominja trenutkov po napadu, v katerem je v Gazi izgubila levo nogo. Danes, pri 21 letih, živi in študira v Italiji. Za njo so zdravljenje v Gazi in Egiptu ter rehabilitacija v Sloveniji. Pred njo je življenje, ki ga skuša in mora začeti znova.

V oddaji Intelekta se skozi njeno zgodbo in skozi pripoved kirurga slovenskih korenin Toma Potokarja, ki je v Gazi že večkrat zdravil ranjence, profesorja in psihiatra Mevludina Hasanovića iz Bosne in Hercegovine ter skozi opažanja psihologinje in humanitarke Eme Randl, ki v Ukrajini vodi projekt psihosocialne pomoči Slovenske filantropije, odpirajo vprašanja o tem, kaj vojna naredi človeku. O strahu, izgubi, nemoči, preživetju in o življenju po travmatičnih izkušnjah – v Gazi, Bosni in Hercegovini ter Ukrajini.

Foto: Slike so simbolične. Kijev (Reuters), Srebrenica (BoBo), Naserjeva bolnišnica Gaza (MSF)

Ko so države v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začenjale sistematično varovati okolje, so to počele predvsem z neposrednimi zakonskimi prepovedmi. Ko se je izkazalo, da določene kemikalije uničujejo ozonski plašč ali zastrupljajo naravo, so jih z mednarodnimi sporazumi preprosto prepovedale. Nekaj desetletij kasneje se pri zaščiti narave vse bolj zanašamo na tržne mehanizme. To lahko opazimo na različnih ravneh: od vsakdanjega omejevanja avtomobilov v nacionalnih parkih z visokimi parkirninami, do sistemskega trgovanja z ogljičnimi kuponi, kjer onesnaževanje ni prepovedano, ampak ima svojo ceno. V teoriji pa smo šli še dlje – naravo danes pogosto vrednotimo skozi tako imenovane »ekosistemske storitve«. Nastajanje kisika ali tvorbo tal tako na primer skušamo povsem denarno ovrednotiti in prav ta finančna ocena naj bi nas nazadnje prepričala, naj obvarujemo naravo.

To pa seveda odpira celo vrsto vprašanj. Kako je narava, ki je v osnovi skupno dobro, postalo tržno blago, ki si ga lahko privoščijo užiti le tisti, ki imajo dovolj denarja? Zakaj varovanje narave vedno bolj izvajamo prek mehanizma cen in se zanašamo na trg, da nas bo odvrnil od onesnaževanja? Je finančni argument res edini, ki ga kot družba še razumemo? In po drugi strani - ker je ekonomija neizpodbitno pomemben del našega blagostanja in tudi geopolitične tekme - ali si lahko drugačno razmišljanje sploh privoščimo? In ali ni navsezadnje monetizacija narave, kljub vsem pastem, še vedno boljša kot nič, če v praksi zmanjšuje njeno izkoriščanje? O vsem tem bomo v današnji intelekti govorili z okoljskim ekonomistom dr. Jonasom Sonnenscheinom iz okoljevarstvene organizacije Umanotera, makroekonomistom Bojanom Radejem iz Slovenskega društva evalvatorjev, politologom dr. Matejem Klaričem ter biologom dr. Ivanom Kosom s Katedre za ekologijo in varstvo okolja na ljubljanski Biotehnični fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni na Intelekto v živo na Avdiofestival 28. septembra v ljubljanski Cukrarni ob 19h uri. Govorili bomo o nepredvidljivosti umetne inteligence.

foto: Pixabay

Britanski filmski režiser Christopher Nolan je s svojo ambiciozno predelavo Odiseje to poletje cel svet pripravil do tega, da smo se pogovarjali o Homerju. In imeli smo o čem govoriti! Začetnik grške literature je namreč sila enigmatična figura. Ne vemo, kdaj točno se je rodil, ne vemo, kako točno je živel in kje je umrl, ne vemo niti, ali je čisto zares napisal tako Iliado kot Odisejo. Vemo pa, da brez teh dveh pesnitev kratko malo ni zahodne književnosti oziroma, mutatis mutandis, zahodne civilizacije. In razločno tudi slutimo, da niti po 2700 letih vnetega branja Homerjevih mojstrsko upovedanih zgodb v interpretativnem smislu še zdaleč nismo izčrpali. Zakaj je tako, smo skušali dognati v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, klasičnega filologa dr. Davida Movrina in filozofa dr. Blaža Zabela, ter mag. Jeleno Isak Kres, klasično filologinjo, ki nas je pred šestimi leti oskrbela z novim prevodom ključnih devetih spevov Homerjeve Iliade.

Foto: rimska kopija helenističnega doprsnega kipa Homerja iz 2. stol.pr. n. št. (Mike Peel / Wikipedija)