Morda pa bi se lahko naslonili na že stoletje in več stare ideje Hermana Potočnika Noordunga in Nikole Tesle ter prestregli potrebno energijo, ki prihaja s Sonca, kar v Zemljini orbiti? Nad atmosfero je fotonov mnogo več kot na površju, oblakov tam ni in paneli bi načeloma lahko zbirali energijo 24 ur na dan ter jo pošiljali na izbrano lokacijo na Zemlji. O tem resno razmišljajo pri Nasi in v drugih vesoljskih agencijah, vse več je tudi ambicioznih podjetij, ki stavijo na to, da so prav orbitalne elektrarne tisti pravi odgovor na dilemo brezogljične prihodnosti skupaj z obiljem električne energije.
Kje je danes na tem področju meja med fantastiko in realno možnim, v Intelekti razmišljajo dr. Uroš Kerin, direktor Elektroinštituta Milana Vidmarja, izr. prof. dr. Marko Jošt s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Mihael Sekavčnik s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani.
Foto: umetniška upodobitev prenosa energije z orbite na Zemljo, projekt Solaris, ESA

V zadnjih desetletjih je prišlo do novih spoznanj o presnovnih procesih in tudi o vlogi ustrezne klinične prehrane. Številne študije so pokazale, da lahko neprimerna ali nezadostna prehrana povzroči razvoj nekaterih bolezni, podaljša okrevanje, poslabša izid zdravljenja, ali celo poveča smrtnost bolnic in bolnikov. Slovenski podatki kažejo, da je podhranjen skoraj vsak tretji bolnik. Grozijo mu kaheksija, sarkopenija in sarkopenična debelost. Zato mora biti deležen ustrezne prehranske podpore ali ustrezne prehranske terapije. Ukrepi klinične prehrane namreč dokazano izboljšajo izid zdravljenja, skrajšajo hospitalizacijo in zmanjšajo smrtnost.

Več v Intelekti. Sodelujejo: strokovnjakinja za klinično prehrano prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek (Onkološki inštitut Ljubljana), družinska zdravnica doc. dr. Milena Blaž Kovač (Zdravstveni dom Ljubljana) in magistrica klinične dietetike Nadja Righetti (Bolnišnica Sežana).

Iniciativa Nutrition day (dan prehranske vizite) TUKAJ

Dr. Nada Rotovnik Kozjek v oddaji Ultrazvok: »Bolnik, ki ne jé, zlasti bolnik, ki mu ne dovolimo jesti, ima slabši izid zdravljenja.« TUKAJ 

Odkar so Združene države pred 80 leti na Hirošimo in Nagasaki odvrgle atomski bombi, svet ni več isti. Drugačen je zrak, ki ga dihamo in vse od tistega trenutka vsebuje sevanje, drugačna je zemlja, ki je bila deležna sevanja ne le dveh uradno odvrženih bomb, ampak tudi več kot dva tisoč še močnejših bomb, ki so jih velesile poizkusno detonirale v nadaljnjih desetletjih. Spremenile pa so se tudi manj oprijemljive reči: spremenil se je način, kako se odvijajo vojne in diplomacija, spremenil se je način, kako se financira znanost, morda ni isti niti položaj človeka v svetu, ki ima naenkrat zmožnost Zemljo čez noč spremeniti do nerazpoznavnega stanja, v katerem se naše življenje - vsaj v dosedanji obliki - ne bi moglo nadaljevati. Kljub enormnim razsežnostim dejstva, da smo ljudje dejansko ustvarili nekaj tako uničujočega, pa se s tem danes razmeroma malo ukvarjamo. Če je bil prvih nekaj desetletij strah še otipljivo navzoč, kubanska raketna kriza, ki je svet pahnila na sam rob jedrske vojne, pa je dejansko pripeljala do nekaterih obsežnih sporazumov in omejitev oboroževanja, se zdimo danes kar nekako pomirjeni s tem, da ima vsaj 9 držav na svetu atomsko bombo in da je atomsko orožje prav v vsakem trenutku v pripravljenosti za uporabo. Še več, celo opuščanje težko doseženih sporazumov in napovedi testiranja jedrskega orožja, ki se ravnokar dogajajo, nas ne pretresejo zares. V tokratni Intelekti se bomo pogovarjali o tem, zakaj tako težko mislimo atomsko dobo ter kako je atomsko orožje pravzaprav spremenilo naš svet. Gosta v studiu sta znanstveni sodelavec pedagoškega inštituta in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije univerze na Primorskem dr. Igor Bijuklič ter zgodovinar in novinar Dnevnika Gal Krizmanič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Ameriško testiranje jedrskega orožja 1. novembra 1951 v Nevadi

Tokratna Intelekta je nastala na podlagi dveh starejših, a s posodobljenimi podatki. V njej lahko slišite prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, prof. dr. Patricia Bulića s fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, dr. Heleno Motoh z znanstvenoraziskovalnega središča Koper, dr. Sašo Bajt z Instituta Desy v Hamburgu, doc. dr. Sašo Istenič Kotar s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter prof. dr. Andreja Žemvo s fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Čipi – strateška surovina v viharju geopolitike

Redke zemlje med zelenimi tehnologijami in kitajskim monopolom

V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA.

Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne?

No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo, táko ravnanje marsikje po svetu lažje in hitreje pripravljeni spregledati ali ga opravičiti, ker nas v naših vsakdanjih življenjih pač preplavljajo ameriški filmi in glasba, ker občudujemo prebojnost ameriških vesoljskih in digitalnih tehnologij, ker zagrizeno spremljamo športne tekme v tamkajšnjih profesionalnih ligah. Temu politologi in raziskovalci mednarodnih odnosov menda rečejo mehka moč. In Združenim državam je ne primanjkuje. Ali pač?

Zunanja politika druge Trumpove administracije namreč v pomembni meri temelji na grobih grožnjah najstarejšim in najbolj zvestim zaveznicam in tako se postavlja vprašanje, ali filmi in glasba res še lahko amortizirajo tesnobo ob ameriških ozemeljskih pretenzijah po Grenlandiji in Kanadi, ali res še lahko ublažijo ogorčenje ob izsiljevalskih carinah? Pa ne le to; bolj ko se namreč Trumpova administracija – tak je vsaj vtis – požvižga na ugled Združenih držav, bolj ostro se postavlja vprašanje, ali lahko ta trend izkoristijo v poglavitni ameriški tekmici in Kitajsko predstavijo kot tisočletno velesilo, ki ima svetu marsikaj ponuditi – od globoke Konfucijeve filozofske misli prek slastnih mandžurskih cmočkov do osupljivih zmogljivosti futurističnih maglev železnic? In kaj je v takih okoliščinah z mehko močjo drugih akterjev globalne politike od Rusije in Indije do Evropske unije?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Heleno Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter politologe dr. Danico Fink Hafner, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Jureta Požgana s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Foto kolaž:
- Konfucij (Wikipedija, javna last)
- Michael Jordan na ploetnih v Barceloni leta 1992 (Wikipedija, gapvenezia)
- Panorama Šanghaja (Wikipedija, xiquinhosilva)
- Hamburger (Wikipedija, hongreddotbrewhouse)
- Bob Dylan, Nobelova nagrada za književnost l. 2016 (Wikipedija, Chris Hakkens)
- Tradicionalni mandžurski cmočki »jiaozi« (Wikipedija, Emcc83)
- Bela hiša (Wikipedija, Zach Rudisin)
- Maglev vlak v Šanghaju (Wikipedija, chainwit.)
- Kip svobode v New Yorku (Wikipedija, AskALotI)
- Buzz Aldrin na Luni, 20. julij 1969 (Wikipedija, Neil Armstrong)
- Veliki kitajski zid pri Jinshanlingu (Wikipedija, Jakub Hałun)
- Hollywood, Los Angeles (Wikipedija, Thomas Wolf)
- Mo Yan, Nobelova nagrada za književnost l. 2012 (Wikipedija, Johannes Kolfhaus)
- Prizor z otvoritve poletnih OI v Pekingu l. 2008 (Wikipedija, Tim Hipps)
- Panorama New Yorka (Wikipedija, King of Hearts)
- Promocijski plakat za kitajsko video-igrico Black Myth Wukong (Wikipedija, DatBot)