Žerdin in Markeš v podkastu o hitrem odzivu vlade, o nevarnosti enačenja kriminala z etnično skupnostjo in o sistemski napaki, ki jo izkorišča opozicija.

V tokratnem podkastu Od srede do srede sta Ali Žerdin in Janez Markeš analizirala dogodke v Novem mestu, ki so sledili tragičnemu kaznivemu dejanju prejšnji konec tedna.

Vlada se je v odzivu udeležila seje mestnega sveta, na kateri je bil premier Robert Golob deležen glasnega žvižganja, a hkrati, po mnenju Žerdina, tudi »tihega odobravanja napovedanih ukrepov«.

Markeš je poudaril, da je situacijo treba obravnavati na več ravneh: kot zločin, ki se ne sme ponoviti, kot vprašanje razmerja med lokalnim prebivalstvom in romsko skupnostjo ter kot kompleksno romsko problematiko, ki traja desetletja.

»Tukaj je stvar postala resna, a hkrati komična«

Osrednji del analize je bil namenjen hitremu političnemu odzivu vlade. Janez Markeš je vladne ukrepe označil za deloma smiselne in deloma protiustavne, pri čemer je kot nesmiseln izpostavil predlog o prepovedi brezplačne pravne pomoči Romom.

Kot ključno politično potezo sta komentatorja izpostavila odstop pravosodne ministrice Andreje Katič in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja. Markeš je ob tem ponudil oster vpogled: »Jaz bi nepoznavalsko in čez palec rekel, da sta bila odstopljena, ne da sta oba odstopila.«

Analitika sta opozorila na protislovje v vladnem ravnanju. Medtem ko je Robert Golob pozive k lastnemu odstopu zavrnil kot neodgovorno »bežanje od problema«, je očitno menil, da to ne velja za ministra na »isti ladji«. Po Markeševem mnenju je bila ta hitra in radikalna poteza, vključno z obiskom Novega mesta, izvedena pod »Damoklejevim mečem, da bi iz tega nastala neka politična ujma, v kateri bi se recimo opozicija lahko politično okoristila«.

Markeš ocenjuje, da si vladajoča koalicija pred bližajočimi se volitvami ne more privoščiti neučinkovitosti, saj bi sicer volitve izgubila. To je moment, kot je dejal, na katerega lahko »mirno zavihtiš desni populizem«, kar je Janez Janša po njegovem že začel s pozivi k odstopu vlade.

Organizirani kriminal ali iskanje »kužnega subjekta«?

Ali Žerdin je ponudil drugačen pogled na bistvo problema, rekoč, da je situacija v Novem mestu »napačno poimenovana«. Po njegovem ne gre primarno za romsko problematiko, temveč za »problem organiziranega kriminala«. Spomnil je na podobne težave v Mariboru v devetdesetih letih, a poudaril glavno razliko: »tokrat se problem delovanja organiziranega kriminala tako rekoč enači z etnično pripadnostjo«.

Markeš je priznal, da povezave z romsko skupnostjo ni mogoče spregledati, in izrazil razumevanje za stisko lokalnega prebivalstva, ki je nenehno izpostavljeno krajami in vlomom. Njihova nejevolja je po njegovem upravičena.

A prav v tem je po Markešu največja past. Opozoril je, da v takšnih razmerah »vzklijejo politike, ki tako nezmotljivo jasno ponavljajo vzorce iz tridesetih let v Nemčiji«. Po njegovih besedah je od take situacije »do prepoznave in obsodbe kužnega subjekta, grešnega kozla ali česarkoli samo en korak«. To je označil za »strahovito nevarnost« in dodal, da se ne sme dovoliti, da bi »vsi Romi nastradali zato, da bo razjarjena množica [...] šla v naslednjo stopnjo, to je iskanje kužnega subjekta in pogrom«.

»Alibični sistem« in nevarni klici k samooborožitvi

Žerdin je kot posebej nevaren Rubikon omenil »klic k temu, da se samooborožimo, samoorganiziramo«, ki ga je izrekel poslanec opozicijske stranke. Markeš je to označil za absolutno nesprejemljivo.

Obenem sta komentatorja razpravljala o očitkih na račun policije. Žerdin je bil kritičen do »tarnanja policije«, češ da imajo premalo pooblastil. Pri tem se je skliceval na pogovor z nekdanjim kriminalistom, ki trdi, da pooblastil ni premalo.

Markeš je problem lociral drugam – v sistemsko napako. Omenil je primer, ko so policisti nasilneža aretirali, »tožilstvo potem prepoznalo, da ni osnove za nadaljnji pregon«. Opozoril je na župane, ki že desetletja opozarjajo na problematiko, a so »vedno odbiti«. V Sloveniji po njegovem nastaja vtis, da imamo »birokratski aparat, ki se obnaša do te mere alibično, da poskuša zaščititi svojo trdnjavo [...], hkrati jim je pa popolnoma vseeno, ali se na področju, ki ga pokrivajo [...], kaj zgodi ali nič«.

Rešitev: radikalna represija in pozitivna diskriminacija

Markeš je kot rešitev predlagal dvotirni pristop. Priznal je, da represija sama po sebi dolgoročno ne reši ničesar, a hkrati »ta dogodek dokazuje, da brez nje tudi ne gre«.

Zato je po njegovem na eni strani »treba zelo radikalno ukrepati tam, kjer je treba izkoreniniti kriminal«. To vključuje akcijo specialnih enot, ki bi prečesale osumljence, jih razorožile in ovadile. Prav tako je treba obravnavati socialne zlorabe, kot so primeri trinajstletnic, ki rojevajo otroke zaradi otroških dodatkov, kar je Markeš označil za zlorabo mladoletne osebe, ki bi jo morali preganjati že po obstoječi zakonodaji. Povezavo med kriminalnimi dejanji in socialnimi prejemki je treba vzpostaviti, podobno kot je država povezala obiskovanje šole in socialne prejemke.

Na drugi strani bi bil Markeš osebno naklonjen uvedbi »pozitivne diskriminacije«. To bi pomenilo vlaganje v infrastrukturo v romskih naseljih, kot so vodovodi, ustanavljanje javnih podjetij za zaposlovanje Romov ter vpeljavo privilegiranega šolskega programa za njihovo opolnomočenje. Vse to ob »radikalnem pogoju, da je vsak kriminal nedovoljen, prepovedan in ostro sankcioniran«.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš v tokratni inventuri tedna odpirata vprašanja domnevno spodletele napovedi srečanja med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom v Budimpešti. Gostil bi ju Viktor Orbán.

Beseda zatem skrene k buldožerju pred Belo hišo in avtokratskemu liku predsednika ZDA, tudi k temu, kar o njem pravijo najnovejše javnomnenjske ankete. Ni mu všeč.

Zatem pa še v slovenski prostor. Smo v predvolilnem času, kakšni so premiki in kriteriji, ki so merodajni za slovenske volivce?

Komentatorja sta spregovorila o sporni Nobelovi nagradi, krizi avtoritete v družbi in politiki ter o tem, zakaj je včasih napačna odločitev bolj transparentna.

Komentatorja o pogajanjih za Gazo, Trumpovi nominaciji za Nobelovo nagrado in vpisu gotovine v ustavo. Markeš: »Palestincem pripada država, ne riviera.«

Komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš od razprave o Gazi in Trumpovem 500-letnem miru do Golobovega populizma v domačih koordinatah.

V ospredje tokratnega pogovora sta postavila tragedijo v Gazi in Toma Potokarja, plastičnega kirurga in zdravnika prostovoljca slovenskih korenin, ki je deloval na številnih vojnih območjih, nazadnje prav v Gazi.

Komentatorja Žerdin in Markeš od domače razprave o vrednosti dela do globalne arene, kjer odmevajo narcisoidni monologi in rožljajo brezpilotni letalniki. Na domačem političnem prizorišču je nedavno završalo ob predlogu vlade Roberta Goloba, da bi vsem zaposlenim, tudi v javnem sektorju, namenila božičnico.

Poteza, ki jo je Janez Markeš v pogovoru z Alijem Žerdinom označil kot »meč z dvema reziloma«, je sprožila pričakovane odzive gospodarskih združenj. A kot poudarja Markeš, bistvo predloga presega zgolj finančno injekcijo pred prazniki. Po njegovem mnenju gre za ključen signal, »da je državljan nekaj vreden, da je človek nekaj vreden« v času, ko se rekordni dobički ne prerazporejajo k tistim, ki jih soustvarjajo, temveč se stekajo »izključno k lastnikom in v namere samega kapitala«.

Markeš je bil v pogovoru oster do odziva Gospodarske zbornice, ki po njegovem mnenju deluje po načelu »država, pojdi proč«, ko gre za regulacije, a kliče »država, pomagaj«, ko se sama znajde v težavah. Vlada s to potezo, naj bo »mišljena iskreno ali je populistična«, po njegovem mnenju naslavlja tudi pozabljene stebre družbe – šolnike, zdravstvene in socialne delavce, ki so »vedno izpuščeni iz vseh debat o dobičkih« in obravnavani zgolj kot breme države.

Predlog tako ni le socialni ukrep, ampak dregljaj v osir prevladujoče miselnosti, kjer se v imenu abstraktnega gospodarstva pozablja na kakovost življenja. »V imenu ekonomizma smo praktično uničili naša življenja in naše družbeno življenje,« je bil kritičen Markeš.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat govorila o novem predsedniku NSi in dogajanju v ZDA.

Stranka Nova Slovenija (NSi) je na kongresu izbrala novega predsednika – Ali Žerdin se sprašuje, ali nov predsednik pomeni tudi novo politiko. Janez Markeš meni, da se ne bo zgodilo nič novega, saj ekipa in ideologija stranke ostajata isti. Stranka še vedno sledi neoliberalni ideologiji, ta menjava pa je namenjena zbliževanju stranke z Janezom Janšo, ocenjuje Markeš, ki meni, da NSi predstavlja predvsem vstopna vrata za lobiste.

Žerdin je spomnil še na dogajanje v ZDA, kjer je morilec ustrelil Trumpovega demagoga Charlieja Kirka. Markeš je opazil, da se je Kirk mestoma celo distanciral od Izraela, čeprav je sicer zvesto sledil Trumpovi politiki. Žerdin meni, da je prekomerna medijska pozornost, ki jo je deležna Kirkova smrt, namenjena predvsem temu, da preglasi tragedije mnogo večjega obsega v drugih delih sveta.

Markešu se zdi zanimivo, da morilec, ki ne kaže obžalovanja, prihaja iz republikanske družine. Iz okolja torej, ki spodbuja nošnjo orožja. »Dokler to orožje strelja po črncih ali otrocih iz osnovnih šol, jih ne skrbi, če pa zadane vplivneža, je pa to naenkrat problem,« opaža Markeš. Kljub temu regulacije orožja v ZDA ni na vidiku.

Ko ubijejo otroka v Palestini, nihče ne trzne, ko pa ubijejo ameriškega politika, se ustavi cel svet, meni Markeš. Postalo je jasno, da Izrael izvaja genocid, pa vendar se svet obnaša, kot da Izrael lahko počne kar hoče. V tem kaotičnem svetu se slovenske notranje politike sploh ne da več razumeti brez zunanje, opaža Markeš, ki pogreša predvsem osnovno moralo v politiki. Avtokrati, kot so Trump, Putin in drugi, so princip obče morale zamenjali za dogovore, lobije in interese, »kot se dogovoriš, tako bo«, ocenjuje Markeš, ki pogreša predvsem vrnitev h kantovski morali.

Ali Žerdin in Janez Markeš analizirata vojaško parado v Pekingu, morebitno navezo med Evropo in Kitajsko, komentirata pa tudi Blejski strateški forum.