Podkast Na robu

Hrana je gorivo, da preživimo, je sestavni del našega življenja, a je danes postala bistveno več kot to. Z družbenimi omrežji, kot je instagram, je postala tudi pomemben del identitete posameznika, postala je »seksi«, prav tako nas na vsakem koraku poskušajo prepričati, kako hrano »optimizirati«. »Hrano jemo za energijo, da smo zdravi. Seveda. A jemo jo tudi zato, da se imamo ob njej fino, da se podružimo, da pojemo nedeljsko kosilo pri babici, kjer je goveja juha gotovo bolj mastna, kot bi lahko bila, a je dobra. Hrana je neločljiv del vsega, kar počnemo. Zato je škoda, da bi ob vseh trendih pozabili na te pomembne vidike prehranjevanja,« je v novi epizodi podkasta Na robu povedal Jernej Ogrin, mag. inženir prehrane, prehranski strokovnjak in vplivnež, ki predvsem zasleduje preprosta pravila zmernosti in zdravega odnosa do hrane.

Pogovor vodi Beti Burger #podkast #narobu

Na prve otroke po tem, ko je od decembra lani oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) omogočena tudi samskim ženskam in ženskam v istospolnih razmerjih, bo treba še počakati najmanj devet oziroma deset mesecev. So pa od 1. januarja na Državno komisijo za OBMP poslali 32 primerov, pri katerih so potrebne darovane gamete, je v novi epizodi podkasta Na robu povedala dr. Nina Jančar, vodja oddelka za oploditev z biomedicinsko pomočjo na Ginekološki kliniki v Ljubljani.

Pogovor vodi Beti Burger

Če se je nekoč, pred tremi ali štirimi desetletji govorilo, da so motnje hranjenja duševne bolezni in bolezni mestnih okolij, je danes jasno, da ima lahko motnje hranjena kdorkoli iz razvitih dežel, je v novi epizodi podkasta Na robu povedala psihiatrinja dr. Karin Sernec, specialistka psihoterapije in psihiatrije, ustanoviteljica enote za zdravljenje motenj hranjenja pri Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.

Prav tako se razbija mit, da motnje hranjenja prizadenejo le ženske. Še vedno je sicer, kot je pojasnila dr. Sernec, med temi, ki jih motnje hranjenja prizadenejo, več žensk, nekje 60 odstotkov v primerjavi z moškimi, ki za motnjami hranjenja zbolijo v 40 odstotkih.

Pogovor vodi Beti Burger

Kako v sodobnih družbah govorimo in razumemo ter prakticiramo ljubezen? Je v tej kaj logike? Ljubimo drugače, kot so nekoč?

Psiholog Dino Manzoni, raziskovalec, zaposlen na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU, ki je bil gost tokratne epizode podkasta Na robu, je v okviru doktorskega študija napisal znanstveno monografijo Logična struktura ljubezni, v kateri se ukvarja tudi s temi vprašanji.

»Izhajal sem iz predpostavke, da psihologija čustev ljubezenskih razmerij ne pojasni zadovoljivo kakor tudi ne psihologija partnerskih odnosov – že sam izraz partnersko razmerje ima po mojem mnenju ekonomski prizvok, ki nakazuje, da sta partnerja v nekakšnem podjetniškem razmerju, v katerem vsak gleda na to, kako uveljavljati svoj interes.«

Kritično med drugim obravnava ravno to psihologijo partnerskih odnosov, ki predstavlja idejo instrumentalistične narave – saj ne govorimo o ljubezenskem, ampak o partnerskem razmerju, da naj bi bila razmerja simetrična, recipročna, skoraj preračunljiva. Nekaj, na čemer je treba »delati, v to vlagati, investirati«.

Več na www.delo.si/podkasti/

Medvrstniško nasilje je tema, ki splošno javnost, pa tudi medije žal zanima večinoma takrat, kadar je že prepozno, ko se zgodi odmeven ali hud primer, kot je bil beograjski ali celjski. A nujno je preventivno ravnanje, sistemske rešitve – ne le posamezne delavnice, je v podkastu Na robu povedala Barbara Stožir Curk, psihologinja v svetovalni službi Osnovne šole Solkan, predsednica sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju Društva psihologov Slovenije.

Pogovor vodi Beti Burger

Četudi delo patologa največ povezujemo z obdukcijami, torej z mrtvimi, pa je patologija veda, ki v veliki meri »dela« za žive. Raziskuje bolezni, njihov potek, v 80 odstotkih dela gre za diagnostiko tumorjev tkiv, nekje 20 odstotkov pa na oddelku obsegajo obdukcije, je v novi epizodi podkasta Na robu pojasnila predstojnica Oddelka za patologijo in citologijo v Splošni bolnišnici Celje specialistka sodne medicine in patologije Simona Šramek Zatler.

Pogovor vodi Beti Burger

V Sloveniji so, ko je govor o prenatalni in natalni oskrbi ter umrljivosti novorojenčkov, rezultati zelo dobri. Predstojnik ljubljanske porodnišnice mag. Gorazd Kavšek, dr. med., je v podkastu Na robu povedal, da je to odraz dobro urejenega sistema, ki deluje že desetletja. Prednost imamo tudi zato, ker smo majhni in povezani, obenem pa meni, da v Sloveniji zaupanje v sistem, vsaj kar se tiče njegovega področja, ostaja visoko.

Pogovor vodi Beti Burger

ADHD je motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo, je nevrorazvojna motnja, ki vpliva na osredotočenost, samokontrolo in uravnavanje ravni aktivnosti. A kot je v podkastu Na robu opozoril Matic Novak, pedagog, ustanovitelj Modrih junakov (Inštitut za razvoj potencialov ADHD), ki ima tudi sam ADHD, sam nerad uporablja besedo »motnja«. Zanika, da bi šlo pri ADHD za pomanjkanje pozornost, temveč da gre za drugačne vrste pozornosti, ki je precej bolj široka. Odprta.

»Naša pozornost se aktivira v drugačnih okoljih in pod drugimi pogoji. Gre za to, da se ves čas borimo s distrakcijami. V tej sobi, v kateri se pogovarjava, je ves čas prisoten šum. Slišim ga ves čas, ne morem ga izklopiti. Potem so še druge stvari, ki ves čas padajo v polje zaznave. Zato se moram ves čas opominjati, ko me neki tak šum pitegne, da se vrnem nazaj v pogovor: da se osredotočim na vprašanje in na odgovor. Zato mislim, da mi nimamo pozornosti premalo, kvečjemu si bi drznil reči, da jo imamo včasih preveč,« je pojasnil.

Pogovor vodi Beti Burger

Po podatkih ministrstva je marca 2026 v Sloveniji v rejništvu živelo 725 otrok oziroma mladih odraslih, rejništvo pa je izvajalo 564 rejnikov. Cilj rejništva praviloma ni posvojitev, temveč zagotovitev stabilnega okolja do vrnitve otroka domov oz. do neke druge trajnejše rešitve. V povprečju so otroci v rejništvu nekje sedem let. Razlogi, da otrok pristane v rejniški družini, je več; od nasilja, zasvojenosti, duševnih stisk ali preprosto nesposobnosti staršev, da vzgajajo otroka.

Kot je v novi epizodi podkasta Na robu povedala Irena Zajc, socialna delavka, ki sicer na CSD ne dela na področju rejništva, je pa sama rejnica trem otrokom, enega od teh je posvojila, »se v zadnjem času zdi, da je vse več zasvojenosti. Težko bi rekla, kateri razlogi so najpogostejši, velikokrat gre za starše, ki svoje starševske vloge preprosto ne morejo izvajati tako, da bi otrok lahko rasel v zdravem okolju in imel pogoje za zdrav osebnostni razvoj«. Kot dodaja, otroci ne bi bili v rejništvu, »če bi bili starši okej«.

Nasilje in alkoholizem v družini sta bila med drugim razloga, da je v rejništvo odšel tudi Dejan Zavec, boksarski prvak, ki je v podkastu spregovoril o tej izkušnji. »V rejništvu sem bil nekje od tretjega, četrtega razreda osnovne šole, pa potem do 18. leta.« Najprej pri 'teti', kot jo poimenuje, ki je imela že svojih pet otrok, nato še pri trenerju«.

Še pred leti je bilo glavno vprašanje zaključnih nalog plagiatorstvo in citiranje virov, danes pa uporaba generativne umetne inteligence in jezikovnih modelov. Če lahko danes seminarske in diplomske naloge napišejo jezikovni modeli, gotovo te danes ne odigrajo tiste vloge, ki so jo nekoč, je v novi epizodi podkasta Na robu povedal Ernest Ženko, profesor kulturne filozofije in vodja Centra za odgovorno umetno inteligenco.

»Te naloge so neke vrste cehovski izpit, način, da dokažemo, da smo na svojem področju kompetentni in da lahko delamo in raziskujemo na njem, to področje poznamo dovolj, kar pomeni, da moramo iti skozi določene procese, ki jih moramo opraviti sami in se nečesa naučiti. Če skozi te procese ne gremo sami in ne dobimo kompetenc, potem je seveda vloga diplomske ali kakršnekoli druge naloge ali izdelka zelo dvomljiva.« Meni, da si tisti, ki je do diplome prišel s temi orodji, diplome ne zasluži.

Pogovor vodi Beti Burger