O travmah, ki niso nujno nam lastne, ampak so podedovane oz. medgeneracijsko prenesene, se je prvič začelo sistematično razpravljati po drugi svetovni vojni, šlo je za travme, povezane z otroki tistih, ki so preživelih holokavst. Otroci so imeli travmatične simptome, čeprav sami niso bili neposredno izpostavljeni nasilju.

V zadnjih letih pa se o podedovanih družinskih travmah govori več, tudi v kontekstu epigenetike. Deloma je večje zanimanje povezano tudi s tem, da se nekateri bodoči starši zavedajo medgeneracijsko prenesenih travm, ki jih nočejo prenesti na svoje otroke, na svoje potomce.

Izr. prof. dr. Lia Katarina Kompan Erzar, doktorica psihologije, zakonska in družinska terapevtka, je v podkastu Na robu povedala, da je prav slednje – ozaveščanje travm – vezano na to, da 80 let v večjem delu Evrope ni bilo vojne: »Da sta dve generaciji živeli v relativnem miru, kar je pogoj, da sploh začnemo čustvovati«.

Pojasnila je, da so v Sloveniji še vedno medgeneracijsko posredovane travme največkrat vezane na vojno in povojno dogajanje, pa tudi na alkoholizem oz. z njim povezane posledice.

Podkast vodi Beti Burger

Z oblačili ne 'pokrijemo' le svojih teles, z njimi tudi komuniciramo. Po tem, ko smo v Delu pisali o zaostrovanju pravil oblačenja v Italiji, pa tudi o tem, da pri nas enotnih pravil oz. priporočil glede oblačenja v šolah ni, je Lea Pisani, strokovnjakinja za kulturo oblačenja in svetovalka za celovito podobo v podkastu Na robu med drugim povedala, da živimo v demokraciji, kjer se vsakdo lahko obleče, kakor želi.

»Mislim, da ne bo prišlo do prepovedi. Lahko pa gre za priporočila,« je povedala o morebitnih zaostrovanjih pravil oblačenja. Ker ima veliko izkušenj z dijaki in dijakinjami, saj predava v šolah, se je po njenem mnenju raven kulture oblačenja izboljšala. »Imam zelo lepe izkušnje v Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju. Zdaj predavam že tretje leto, in letos septembra sem zopet imela predavanje in sem prišla in gledam punce: sem jim rekla,' pa kje so pajkice? Zakaj nimate pajkic? Ne morem verjeti.' Pa so mi odgovorile: 'Ker niso lepe, ker so grde, ker preveč pokažejo.'«

🎙️Pogovor vodi Beti Burger

»Lep slovenski pregovor pravi, da prvega ne pozabiš nikoli, in to je dejansko res,« se spominja Jožica Frigelj svojega prvega šolskega dne kot učiteljica. »Prvega septembra 1982 sem prvič stopila v razred. Drugi razred je bil to, 32 učencev takrat in nikoli več. Pred razred sem stopila samozavestna, ponosna, prepričana, da bom zmogla.«

Dolgoletna učiteljica na Osnovni šoli Ketteja in Murna, ki je lani prejela nagrado za učiteljico leta, že leta 2020 pa tudi državno nagrado za življenjsko delo, se je s prvim septembrom letos upokojila.

#JožicaFrigelj #NaRobu #Dpodkast

🎙️Pogovor vodi Pija Kapitanovič

Selda Sukaj, politologinja in medkulturna prevajalka iz Tirane, ki že več let živi v Celju, v podkastu Na robu opozarja na sistemske in osebne ovire, zaradi katerih Albanci težje uresničujejo željo po vključitvi v slovensko družbo. Med njimi so nepopolna izobrazba zaradi vojn, travmatične izkušnje in tog vizumski režim, ki številnim ženskam onemogoča zaposlitev.

Bonnie Blue (letnik 1998), ustvarjalka na OnlyFans, je ta mesec napovedala, da bo gola in zvezana v stekleni kletki seksala z 2000 moškimi. Sledila je prepoved znotraj platforme, ki je postala sinonim za digitalno spolno delo – in globalna razprava: gre za provokacijo, performans, samoponižanje ali skrajni izraz telesne avtonomije?

Spolno delo se seli iz polja nevidnega – iz specifičnih revij, videoposnetkov, barov, bencinskih črpalk in mestnih četrti – na digitalne kanale, od tam pa na Instagram, v splošne medije in vsakdanji spletni prostor.

»Ker je zdaj bolj vidno, ni več potisnjeno na družbeni rob, temveč postaja del vsakdanjosti. Kjerkoli živimo digitalno, je spolnost prisotna bolj neposredno kot kadarkoli prej,« v podkastu Na robu o spolnem delu v 21. stoletju pojasni Živa Gornik, mlada raziskovalka, ki na terenu preučuje tudi tako imenovano transakcijsko spolnost.

Sociolog Urban Vehovar: »Nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij. Policija bi morala biti ključna, pa je pogosto del problema.« Slovenija je formalno demokratična država, a v resnici deluje na krhkih temeljih nezaupanja, apatije in razdrobljenosti.

Sociolog Urban Vehovar v podkastu Na robu razgrne brez olepševanja: »Nismo razvili učinkovitih nadzornih institucij. Policija bi morala biti ključna, pa pogosto ni del rešitve, ampak problema.«

V tem kontekstu ni presenetljivo, da več kot polovica Slovencev ne hodi več na volitve – in da o tem skoraj nihče resno ne govori. Vehovar opozarja, da se zgodovina ne razvija linearno, temveč ciklično, kar je po njegovem ključ do razumevanja današnjega časa: »Zgodovina se ponavlja v ciklih in mislim, da ne smemo misliti, da gre razvoj samo po linearni poti od boljšega k boljšemu. Nikakor ne.«

V obdobju, ko afere z zavajajočimi oznakami, pesticidi in melamin v otroški hrani, in uvoženim mesom dvomljive kakovosti postajajo skoraj nekaj običajnega, se moramo vprašati: komu sploh še lahko zaupamo? In koliko prostega časa in denarja nameniti temu, da izberemo res dobro hrano?

Danes z nami eden največjih strokovnjakov za varnost hrane v Sloveniji – profesor dr. Peter Raspor, ki že desetletja opozarja, da prehranska industrija ni samo vprašanje okusa, temveč tudi vprašanje zdravja, zaupanja in – etike.