O travmah, ki niso nujno nam lastne, ampak so podedovane oz. medgeneracijsko prenesene, se je prvič začelo sistematično razpravljati po drugi svetovni vojni, šlo je za travme, povezane z otroki tistih, ki so preživelih holokavst. Otroci so imeli travmatične simptome, čeprav sami niso bili neposredno izpostavljeni nasilju.

V zadnjih letih pa se o podedovanih družinskih travmah govori več, tudi v kontekstu epigenetike. Deloma je večje zanimanje povezano tudi s tem, da se nekateri bodoči starši zavedajo medgeneracijsko prenesenih travm, ki jih nočejo prenesti na svoje otroke, na svoje potomce.

Izr. prof. dr. Lia Katarina Kompan Erzar, doktorica psihologije, zakonska in družinska terapevtka, je v podkastu Na robu povedala, da je prav slednje – ozaveščanje travm – vezano na to, da 80 let v večjem delu Evrope ni bilo vojne: »Da sta dve generaciji živeli v relativnem miru, kar je pogoj, da sploh začnemo čustvovati«.

Pojasnila je, da so v Sloveniji še vedno medgeneracijsko posredovane travme največkrat vezane na vojno in povojno dogajanje, pa tudi na alkoholizem oz. z njim povezane posledice.

Podkast vodi Beti Burger