Izmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic.

Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat.

Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)

Kako lastnosti samih kvasovk vplivajo na senzoriko živilskega izdelka? Ali lahko s spremenjenimi kvasovkami proizvedemo recimo brezglutensko pivo? Zakaj je pravzaprav kvasovke možno uporabiti na toliko različnih načinov? V laboratoriju evolucijo kvasovk poustvarja tokratna gostja Podob znanja dr. Neža  Čadež, izredna profesorica na oddelku za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Poleg tega nam bo pomagala odgovoriti tudi, kje najti biotehnološko zanimive kvasovke, kako jih je človek pravzaprav udomačil in ali drži, da so kvasovke mojstrice vseh mojstrov.

V tokratnih Podobah znanja zato ponavljamo pogovor izpred dveh let s prof. dr. Spomenko Kobe z Inštituta Jožef Stefan, ki se med drugim intenzivno ukvarja z raziskavami, kako zmanjševati vsebnost teh ekološko problematičnih snovi in kako jih kar najbolj učinkovito reciklirati.

V času, ko se zdi, da ima vse več otrok in mladih težave z duševnim zdravjem, in se tovrstnih težav tudi vse bolje zavedamo, ni nenavadno, da se vrsta raziskovalcev ukvarja z vprašanjem, kaj pravzaprav vpliva na duševno zdravje mladih, ki odraščajo v naši družbi, in kako bi lahko to stanje izboljšali. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na tiste otroke in mladostnike, ki se ob vseh običajnih stiskah odraščanja spoprijemajo še s povsem drugačnimi omejitvami. Med njimi so tudi slepi in slabovidni otroci in prav o njih bomo govorili v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo asistentko na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ano Šemrov, ki je v svojem doktoratu na Londonskem univerzitetnem kolidžu v okviru Great Ormond Street Inštituta za zdravje otrok - tudi skozi vrsto neposrednih pogovorov z družinami s slepimi ali slabovidnimi otroki in mladostniki - ugotavljala, od česa sta pravzaprav odvisna duševno zdravje in kakovost življenja teh otrok, pa tudi njihovih skrbnikov. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Ana Šemrov, osebni arhiv

Z njimi lahko, kot pravi dr. Sonja Lojen z odseka za znanosti o okolju Instituta "Jožef Stefan", odkrivamo procese podnebnih sprememb ali pa koncentracije za človeka škodljivih izotopov v zraku, vodi in prsti. Z merjenjem razpadanja ogljikovega izotopa 14 lahko izmerimo starost organskih snovi in odmrlih organizmov. Preko raziskav vzorcev ledu se nam razkriva, kakšno je bilo podnebje pred več sto tisoč ali celo milijoni let. V povprečnem človeškem telesu je denimo več kot četrt kilograma težkih izotopov različnih elementov. Vse te znanstvene meritve nam dajejo bolj natančno sliko procesov v okolju.

Ko si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega.

A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač.

Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja.

foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)

Razvoj izboljšav in alternativ je zato v polnem pogonu, ob tem pa je ključnega pomena razumevanje, kaj se dejansko v baterijah (pa tudi v shranjevalnikih energije, gorivnih celicah ali elektrolizerjih) dogaja. Pri tem pa je ključna pomoč naprednih simulacijskih modelov, kakršne razvija prof. dr. Tomaž Katrašnik, vodja Laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za vrhunske dosežke na področju simulacijskih modelov in diagnostičnih metod za elektromobilnost je prejel Zoisovo nagrado.