Ne le da je umetna inteligenca vse bolj prisotna v naših življenjih, temveč spreminja tudi naš način delovanja, izobraževanja, razmišljanja, pomnjenja itd. V današnjem digitalnem svetu je umetna inteligenca namreč postala nepogrešljiv del našega vsakdana in se domala uporablja vsepovsod, tudi v številnih poklicih. In nekatere od njih tudi ogroža. V mesecu oktobru je potekala kampanja pod geslom UI_zi prevedeno. UI_zi zgrešeno., ki je opozarjala na pasti in prednosti uporabe umetne inteligence pri jezikovnih poklicih. Objavljamo posnetek osrednjega omizja te kampanje, ki je potekalo 24. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v njem pa so sodelovale Tanja Petrič iz Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jerca Kos iz Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Kristina M. Pučnik iz Lektorskega društva Slovenije, ob njih pa tudi Simon Zupan z Oddelek za prevodoslovje mariborske Filozofske fakultete.

Foto: grafika kampanje UI_zi prevedeno, UI_zi zgrešeno Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Pesnik in esejist Esad Babačić (1965) je poleti praznoval okrogel življenjski jubilej, pred kratkim pa je pri Založbi Primus objavil esejistično zbirko z naslovom Priročnik za neuspešne in s citatom na naslovnici »Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ.«, z navedkom, ki lepo povzema njegovo občutenje sveta. Toda hkrati je Babačić tudi uspešen: piše prepoznavno in občuteno poezijo, že leta 2019 je bil slovenski avtor v središču na Vilenici, dobil je kar nekaj nagrad, na predstavitev knjige v eni izmed dvoran Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa so prišli tudi njegovi prijatelji s košarkaškega igrišča v Vodmatu, oblečeni v majice z napisom na hrbtni strani Brez truda do neuspeha (tako nekako). Toda čeprav umetnik v svojih esejističnih besedilih pogosto piše o neuspehu, pogosto preveva njegovo zrelo poezijo in pisanje sploh svojevrstna modrost, umirjeno opazovanje in doživljanje življenja. Več o sebi in svoji ustvarjalnosti ter še marsičem pove Esad Babačić v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi pesem Stolpnice iz solz. Nikar ne zamudite.

Ko slišimo ime Jože Plečnik, takoj pomislimo na njegovo arhitekturo, na njegovo vsestransko ustvarjalnost, prepoznavnost in perfekcionizem, manj pa na njegovo grafično oblikovanje. Razstava Forma Perennis v Narodni in univerzitetni knjižnici, odprta 16. septembra, pa predstavlja mojstra kot grafičnega oblikovalca. Avtor razstave plečnikoslovec Andrej Hrausky nam približa manj znano področje mojstrovega delovanja tudi v pogovoru z Markom Golja, pove pa še marsikaj zanimivega o mojstru. Nikar ne zamudite.

Izhodišče pogovora je nasilni poseg na Antifašističnem taboru na Peršmanovi domačiji konec julija. Policijska racija na osrednjem spominskem kraju koroških Slovenk in Slovencev je odprla vprašanje zgodovinskih bremen skozi zgodovino. O vsem tem in o kulturi spominjanja govorijo: v Trstu profesorica zgodovine in raziskovalka lokalne zgodovine Marta Ivašič, v Celovcu podpredsednica Društva Peršman Eva Hartmann, zaposlena na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, in Sara Pan, znanstvena sodelavka Deželnega muzeja v Celovcu, v Ljubljani pa Janez Stergar, profesor zgodovine, upokojeni strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja ter predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Pogovor je iz Celovca vodil Miha Pasterk, nastal pa je v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars.

Foto, vir: Muzej Peršman, na sliki Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja

Pod geslom »Skozi oči preteklosti v vizijo prihodnosti« 31. festival Mesto žensk zaznamujejo vpogled v arhive in vrednotenje spoznanj o vztrajanju, prebojih, fenomenih in mreži; o dejavnostih in dokumentih, ki se iz leta v leto zbirajo in soustvarjajo slovensko umetniško sceno in širšo družbeno krajino.

O Mestu žensk, o društvu, ki zaznamuje 30. obletnico svojega delovanja, in festivalu, njunem vplivu v družbeni sferi in umetniškem kontekstu, o arhivih in arhiviranju ter kuriranju feminističnega festivala, se s Petro Tanko pogovarjajo: Iva Kovač, programska vodja društva in festivala Mesto žensk, Barbara Kapelj, vizualna in scenska umetnica in večkrat sodelujoča avtorica na festivalu in Ana Lorger, dramaturginja in kritičarka, letošnja selektorica programa uprizoritvenih umetnosti, ki se je Mestu žensk pridružila zadnja od danes sodelujočih. Vabimo vas k poslušanju!

na fotografiji: Barbara Kapelj: Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso, zasebni arhiv

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne in povojnih pobojev postaja narodna sprava iz leta v leto težavnejša. Čeprav se zdi, kakor da smo na začetku, včasih celo, kakor da se nikamor ne premaknemo, pa se pot narodne sprave ni zaustavila. Med različnimi pobudami bomo izpostavili civilno gibanje Pomiritev, ki spodbuja k neposrednemu osebnemu odpuščanju, in Izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, ki spodbuja k soglasju o vojnih in povojnih dogodkih na etični ravni. Gostje: akad. Peter Štih, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, soavtor izjave o slovenski spravi, Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol in pobudnik gibanja Pomiritev, in psihologinja dr. Katarina Kompan Erzar.

''Ker ima Nova Gorica jasen začetek, se nam zdi, da bi morala imeti tudi konec, a ni tako,'' pravi arhitektka Eva Sušnik, arhitekt dr. Miloš Kosec pa dodaja, da ''mesto nikoli ni izgubljena priložnost, ker ima vedno prihodnost''. Ob razstavi Sijoče nevidno mesto, ki je nastala v okviru projekta Evropska prestolnica kulture 2025: Nova Gorica – Gorica, z njunima soavtorjema razpravljamo o urbanizmu in zgodovini Nove Gorice. Pogovor smo prvič predvajali junija malo po odprtju razstave.

Foto: Žiga Bratoš (RTVSLO, Program Ars)

Literarno ustvarjanje danes ni enotno, saj v njem soobstajajo različne literarne smeri oziroma stilne usmerjenosti. Gre za ogromen konglomerat zvrsti, žanrov, vrst, oblik, stilov in poetik, vse to pa poganja velika produkcija literarnih del. V kakšni kondiciji je sodobna slovenska literatura, kaj vse jo določa, koliko je v njej prisoten družbeni angažma in ali je primerljiva s tem, kar se dogaja na mednarodnem literarnem prizorišču – to je nekaj vprašanj, o katerih razpravljamo v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Varja Balžalorsky Antić, Ana Schnabl in Aljoša Harlamov.

Foto: Gregor Podlogar (RTVSLO, Program Ars)

Zakaj je delavski razred, ki je bil v Franciji na sredini preteklega stoletja ena najbolj mobiliziranih družbenih skupin v državi, v zadnjih desetletjih skoraj povsem izginil iz javnih razprav in zakaj bi morala starost, ki je pogosto spregledana tema, postati politična kategorija? Odgovore na ti in tudi druga vprašanja smo iskali pri Didierju Eribonu, francoskem sociologu in filozofu, ki je bil častni gost letošnjega novogoriškega festivala Mesto knjige. Eribon je avtor številnih knjig, v slovenščini pa lahko v prevodu Iztoka Ilca prebiramo njegovi knjigi Vrnitev v Reims (Založba *cf., 2022), ter Življenje, starost in smrt navadne delavke (Založba *cf., 2025), v katerih prek osebnih in socioloških premislekov piše o svoji družini.

Mednarodni literarni festival Vilenica, ki ga je ustanovilo Društvo slovenskih pisateljev z namenom tesnejšega povezovanja v srednjeevropskem kulturnem prostoru, praznuje 40. izvedbo. Festival z veliko in komajda predstavljivo dediščino se je skozi čas spreminjal, tako zaradi družbenopolitičnega dogajanja kakor tudi zaradi usmeritev posameznic in posameznikov, ki so festival vodili. Prva izvedba festivala Vilenica je potekala leta 1986. Veno Taufer, oče tega festivala, pa je nekje pomenljivo zapisal, da je navdih za Vilenico pognal iz starih in travmatskih izkušenj, "globljih in kompleksnejših od oporečništva, ki je zaradi časovnih okoliščin opredeljevalo nastanek in prva leta festivala". Vsa leta delovanja festivala pa je v središču ostala nagrada vilenica, ob njej pa tudi zbornik, v katerem so predstavljeni udeleženke in udeleženci festivala. V pogovoru z gosti se spominjamo začetkov in razgrnimo delovanje tega festivala, hkrati pa razmišljamo o njegovi vlogi in pomenu v našem literarnem ter kulturnem prostoru. Sodelujejo izr. prof. dr. Jutka Rudaš, izr. prof. dr. Andrej Blatnik in Gregor Podlogar.

Foto: grafika festivala Vilenica