Posebno mesto med renesančnimi misleci pripada Erazmu Rotterdamskemu (1466 –1536), utemeljitelju novoveškega humanizma, ki poudarja vrednost posameznika, človeško svobodo, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih. Erazem, strasten zagovornik evropske ideje, je že časa svojega življenja veljal za markantno, vplivno in kompleksno osebnost. Prevedel in napisal je nekaj del – vsa v latinščini –, kot na primer Tožba Mirú, O svobodni volji, Vzgoja krščanskega vladarja idr., a njegovo najbolj pomembno in znano delo pa je Hvalnica norosti (1511, slovenski prevod 1952). Ta "mala neumna knjižica", kot jo je nekje sam poimenoval, danes velja za klasično delo evropskega humanizma in humanistike nasploh. Več o tem delu in njegovem avtorju pa v pogovoru, ki je nastal leta 2011. Sodelujeta dr. Igor Škamperle in dr. Aleš Bunta.

Na fotografiji portret Erazma Rotterdamskega Hansa Holbeina mlajšega; vir Wikipedija.

Z Danom Hicksom, profesorjem sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustosom za svetovno arheologijo v oxfordskem muzeju Pitt Rivers, se pogovarjamo o njegovi knjigi Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je v prevodu Ive Jevtić izšla leta 2024 pri Založbi Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled. Zakaj se morajo muzeji zavedati svoje kolonialne zgodovine in zakaj prav z vračanjem nekdaj oplenjenih predmetov lahko začnejo odpravo njenih posledic? Z avtorjem smo se pogovarjali konec januarja ob njegovem gostovanju na dveh dogodkih cikla predavanj Leta dediščine Filozofske fakultete v Ljubljani.

Foto: fotografija naslovnice knjige Brutalni muzeji: beninski muzeji, kolonialno naislje in kulturna restitucija (Založba Univerze v Ljubljani in KUD AAC Zrakogled, 2024)

V katero smer gre današnji svet? Kateri so novi politični vzorci, ki vnašajo negotovost? Zakaj je prišlo do erozije moči in zaupanja v mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Svet za evropsko varnost in sodelovanje, Svet Evrope, pa tudi celotne Evropske unije? Smo res v obdobju, ko spet prevladujejo interesi velikih sil in geopolitika? Kako smo sploh prišli do takega položaja in ali je na vidiku konec obstoječe svetovne ureditve? O tem razmišljamo v pogovoru z gosti. Sodelujejo izr. prof. dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, prof. dr. Janko Lozar Mrevlje z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in publicist, zunanjepolitični komentator Branko Soban.

Foto: Gregor Podlogar

V pogovoru, katerega izhodišče je izid monografije Slovenščina v Italiji (sozaložništvo Založbe Univerze v Ljubljani in SLORI – Slovenskega raziskovalnega inštituta), za skupno mesečno oddajo slovenskega sporeda ORF iz Celovca, Radia Trst A in našega programa razpravljamo o značilnostih sodobne slovenščine v Italiji, Avstriji in v sami osrednji Sloveniji. Kakšna je njena današnja podoba v skupnem kulturnem prostoru, kako nanjo vplivajo drugi jeziki in ali je umetna inteligenca priložnost za izboljševanje njene ravni med Slovenci v Avstriji, Italiji in navsezadnje tudi v Sloveniji – o tem z gosti, sodelujejo urednica omenjene monografije dr. Matejka Grgič, dekanija Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in soizdajateljica monografije prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar ter dr. Karl Hren, direktor Celovške Mohorjeve.

Filozofi so se skozi zgodovino načeloma ukvarjali z velikimi temami, v zadnjih nekaj desetletjih pa so močneje v ospredje stopila tudi razmišljanja o razmerjih človeka do nečloveškega, živali, politike, kulture in Drugega. Kako ob tem razmišljati o napetosti med človeškim in nečloveškim? To je možno tudi skozi prizmo Drugosti – prizmo koncepta, ki se je zgodovinsko in kulturno oblikoval v nasprotju do človeškega. Če se je človeško vzpostavljalo kot objektivno, naravno in normativno, je ideja drugosti zajela deviantnost, pošatnost in živalskost. Ob tem pa velja še izpostaviti, da smo dandanes vsepovsod obdani s podobami nečloveškega, saj le-te bivajo na primer v svetovih filma, fantazijske literature, video iger in vizualnih umetnosti. Te podobe so postale tako razširjene, da oblikujejo celotne žanre in kategorije mišljenja znotraj le-teh. O tem po končani mednarodni filozofski konferenci Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih, ki je ponudila izhodišča za pogovor, razmišljajo dr. Marisa Žele, Vesna Liponik, dr. Rok Benčin.

Foto: del grafične podobe mednarodne filozofske konference Nečloveško, prečloveško: o živalih, pošastih in drugih Drugih

V znamenitem gledališču Dolby v Los Angelesu so že 97. podelili oskarje. Slavil je neodvisni film Anora, pripoved o spolni delavki, ki se zaplete s sinom ruskega oligarha, s petimi zmagami, vključno z oskarji za najboljši film, glavno igralko (Mikey Madison), režijo, izvirni scenarij in montažo (Sean Baker). Za glavno moško vlogo je oskarja dobil Adrien Brody za Brutalista, v stranskih vlogah pa Kieran Culkin (Resnična bolečina) in Zoe Saldaña za Emilio Pérez. Za najboljši prirejeni scenarij so nagradili Petra Straughana za papeški triler Konklave. Oskarja za najboljšo fotografijo je prejel film Brutalist, ki je slavil tudi v kategoriji najboljše glasbene podlage in večer tako sklenil s tremi oskarji. Hrvaški kratki film Mož ki ni mogel molčati, pri katerem je kot manjšinska koproducentka sodelovala tudi Slovenija, je tokrat ostal praznih rok. O zmagovalcih, poražencih in predvsem letošnjih filmih pa z gosti, filmskimi kritiki Teso Drev Juh, Muanisom Sinanovićem in Robertom Kuretom.

24. oktobra 2024 so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani. Več o razstavi in preteklosti, sodobnosti in možnih prihodnostih te skupnosti povesta pisateljica Suzana Tratnik, s Corrine Brenko soavtorica razstave, in sociolog dr. Roman Kuhar v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite oddaje in razstave, ki je na ogled do vključno 23. marca 2025.

Razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju in ki vsebuje okoli 130 predmetov predvsem iz Kitajske, odpira vprašanja nastanka te zanimive zbirke in vprašanja umetnostnega trga v Pekingu na začetku 20. stoletja, prikazuje pa tudi zgodbo družine Skušek in rekonstruira njihovo življenje, vpeto med natlačene predmete v več stanovanjih v Ljubljani. Ivan Skušek (1877–1947), avstro-ogrski mornariški oficir, je namreč med bivanjem na Kitajskem med letoma 1914 in 1920 kupoval starine na živahnem trgu z umetninami. V Pekingu je spoznal tudi Japonko Tsuneko Kondō Kawase (1893–1963) in se z njo poročil, ta pa se je pozneje v Ljubljani, ko se ji je večkrat prikazala Marija, preimenovala v Marijo Skušek. Zgodba številnih predmetov iz te zbirke je tako zgodba Ivana in Marije Skušek in hkrati tudi zgodba kultur ter umetnosti Vzhodne Azije. V pogovoru predstavljamo tako razstavo kot tudi zgodbo omenjenih zakoncev. Sodelujeta soavtorici razstave dr. Helena Motoh z Znanstveno raziskovalnega središča Koper in prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Fotografija je posneta na razstavi Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, njen avtor je Gregor Podlogar.

"Posebna odlika improvizacije je, da je najbolj razširjena praksa med vsemi glasbenimi dejavnostmi in da je obenem najmanj priznana in razumljena. Čeprav je danes navzoča na vsakem področju glasbe, ni o njej skoraj nobenih informacij." To sta prva stavka, ki ju je v uvodu k delu z naslovom Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi zapisal Derek Bailey (1930–2005), eden najvplivnejših in najdrznejših eksperimentalnih kitaristov. V pogovoru, ki je nastal leta 2010, pretresamo pomen te glasbene prakse in predstavljamo omenjeno delo britanskega glasbenika, ki je pri nas izšlo istega leta kot pogovor. V njem sodelujeta prevajalec dela Ičo Vidmar in glasbenik urednik Luka Zagoričnik.

Foto: Zajem naslovnice slovenske izdaje knjige Improvizacija: njena narava in praksa v glasbi (LUD Šerpa, 2010)

Bliža se obletnica smrti pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (11. november 1821 – 9. februar. 1881), ki ga še vedno berejo nove in nove generacije, preučujejo pa ga tudi številni literarni zgodovinarji in zgodovinarke, ena od njih je dr. Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947). Z njo smo se pogovarjali o njeni odmevni biografiji s preprostim naslovom Dostojevski (LUD Literatura, 2021), ki velja za eno najboljših, in o proučevanju tega velikega ruskega pisatelja, o takratnem družbenem kontekstu, o filmskih upodobitvah nekaterih ruskih del in še čem.

Foto: Wikipedija