Ars humana

"V človeškem delovanju ima jezik osrednje mesto," je v pogovoru za naš radio povedala zasl. prof. dr. Meta Grosman (1936–2026), ki je letos oktobra umrla v 91. letu starosti. Bila je dolgoletna redna profesorica za angleško in ameriško književnost na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki ga je vrsto let tudi vodila kot predstojnica. Leta 2010 ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužna profesorica. V širši javnosti pa je bila prof. Grosman znan kot strokovnjakinja, ki se ukvarja z branjem, recepcijo književnosti, metodiko pouka književnosti ter teorijo prevajanja. Med drugim je bila tudi predsednica Bralnega društva Slovenije in sodelavka Bralne značke ter članica komisije za pripravo Nacionalnega programa za razvoj pismenosti. Prof. Grosman se je problemu branja in bralcev posvečala že od 60. let 20. stoletja. O tem je napisala več strokovnih člankov in knjig. Med njimi izstopa njeno delo Zagovor branja: bralec in književnost v 21. stoletju (Založba Sophia, 2004). Malo po izidu, leta 2005, smo jo takrat povabili na pogovor. V spomin na prof. Grosman in na njeno dragoceno raziskovanje pomena in vloge branja ter bralne kulture ponavljamo omenjeni pogovor.

Foto vir: Wikipedija

V delu Levičarska melanholija Enzo Traverso (1957), italijanski zgodovinar, avtor številnih knjig o kritični teoriji, holokavstu, marksizmu, totalitarizmu, revoluciji idr., razmišlja o zgodovini, porazih, spominu in pomenu levičarskih idej ter trdi, da je melanholija lahko politično produktivna, saj spominjanje preteklih porazov lahko levici pomaga, da ponovno premisli svoje ideje, namesto da bi svojo zgodovino preprosto slavila ali pozabila. Avtor se osredotoči na zlom komunizma med letoma 1989 in 1991 ter proučuje občutek izgube, ki je temu sledil, ob tem pa se še sprašuje, kaj ostaja politično pomembno po neuspehu velikih revolucionarnih projektov. Zato je Traversova poanta, da melanholija lahko postane način kritičnega razmisleka. O tem in o delu s polnim naslovom Levičarska melanholija: marksizem, zgodovina in spomin (prevod Katarina Majerhold, Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, 2025) razpravljata prof. dr. Lev Kreft in Matjaž Zorec.

Foto: grafika z naslovnice knjige Levičarska melanholija: marksizem, zgodovina in spomin (Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, 2025)

Kako misliti mir, ko se zdi, da vse poti vodijo v vojno? Kako sta v praksi videti odpor proti nasilju in transformacija konflikta? Odgovore na ta vprašanja v svoji knjigi Oaze miru v puščavah vojne: Konstruktivni odpor proti nasilju 90. let v lokalnih skupnostih Gorskega kotarja in Tuzle išče Valentina Otmačić, hrvaška raziskovalka in strokovnjakinja, gostja tokratne oddaje, ki se že vrsto let ukvarja z vprašanjem miru, transformacijami konfliktov in človekovimi pravicami. V knjigi, ki je nastala iz njene doktorske disertacije, avtorica obravnava lokalni skupnostni Gorskega kotarja na Hrvaškem in Tuzle v Bosni in Hercegovini – skupnosti, ki jima je v času vojn v 90. letih uspelo ohraniti mir. V študiji se še posebej posveča javnim diskurzom takratnih lokalnih vodij in medijev ter drugim pristopom, ki so sledili njihovi odločitvi, da se ne uklonijo nacionalističnim delitvam in podpihovanju sovraštva.

Bere Ana Bohte, ton in montaža Liam Samsa. Fotografija: avtoričin oseben arhiv.

Področje avdiovizualne industrije pri nas ni sistemsko urejeno. Krovne zakonodaje, ki bi ustrezno zajela vse njene bistvene vidike, nimamo, ne obstaja niti samostojna, neodvisna in učinkovita centralna institucija, pristojna za to. V Sloveniji področje avdiovizualne industrije na različne načine pokrivajo štiri ključne ustanove, ki imajo vsaka svoje pristojnosti: Slovenski filmski center, Slovenska kinoteka, Viba film in Filmski arhiv. Že prejšnje vodstvo Ministrstva za kulturo je poskušalo področje urediti z zakonom o Slovenskem avdiovizualnem centru, ki je predvideval združitev Slovenskega filmskega centra in Viba filma, v načrtih zdajšnje vlade pa je tudi pripojitev Slovenske kinoteke. Kakšno zakonodajo potrebuje avdiovizualna industrija in kakšne bi bile najboljše rešitve za nadaljnji razvoj panoge, v pogovoru razmišljajo Nataša Bučar (direktorica Slovenskega filmskega centra), Petra Vidmar (predsednica Društva filmskih producentk in producentov Slovenije), dr. Stojan Pelko (direktor Slovenske kinoteke) in Mitja Bravhar (direktor Filmskega studia Viba film). Pogovor je bil prvič predvajan v oddaji Studio ob 17.00.

Foto: Slovenska kinoteka, vir: https://kinoteka.si

Radijsko posvečanje pozornosti umetniškim temam na celotnem območju Slovenije je izjemno pomembno. Radio Slovenija je tako rekoč edini medij, ki umetniške teme obravnava sistematično in strokovno, toda v zadnjem desetletju regionalna središča takim temam počasi umikajo podporo. Temu primanjkljaju smo se posvetili na eni izmed Arsovih poslušalnic, ki so bile aprila v Križankah v okviru 40. Slovenskih glasbenih dni. Glasbene urednice, ki so delovale oziroma še delujejo v regionalnih centrih, so premišljevale o vlogi radia pri razvoju, opaznosti in podpori regionalnim glasbenim okoljem. Primorski konec so zastopale Lea Hedžet, Tatjana Gregorič in Simona Moličnik, mariborskega pa Urška Čop Šmajgert in Tjaša Krajnc.

Foto: Gregor Pirš, RTVSLO

Ob koncu oktobra 1918 je razpad Avstro-Ogrske odprl povsem novo poglavje tudi v zgodovini slovenskega prostora. 29. oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je povezala južnoslovanska ozemlja nekdanje habsburške monarhije. Njeno ustanovitev so istega dne slovesno pozdravili tudi na veliki narodni manifestaciji v Ljubljani. Država SHS je obstajala le do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nastanek nove države ob koncu oktobra 1918 pa še zdaleč ni pomenil, da so bile določene tudi njene meje. Prav nasprotno: to je bil čas velikih političnih in družbenih pretresov, razpada imperijev, nastajanja novih držav in bojev za njihova ozemlja. V teh negotovih razmerah so pomembno vlogo odigrali tudi prenekateri Slovenci, med drugim v bojih za severno mejo. Prav tem dogodkom in njihovim akterjem je posvečena znanstvena monografija Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919. Izdala sta jo Vojaški muzej Slovenske vojske in Društvo general Rudolf Maister Kranj. Monografija dogajanje na severni meji umešča v širši politični in vojaški okvir ter podrobneje predstavlja več njegovih akterjev, med njimi Alfreda Lavriča, Lojzeta Udeta in Karla Šefmana, pa tudi nekatere druge, danes manj znane udeležence teh dogodkov. V pogovoru razmišljamo o dogodkih v letih 1918 in 1919, bojih za severno mejo ter njihovih pogosto spregledanih akterjih. Sodelujejo trije zgodovinarji in soavtorji monografije: dr. Miha Šimac, ki je tudi njen urednik, dr. Blaž Torkar in mag. Matjaž Ravbar.

Na fotografiji, ki je vzeta iz monografije Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919, je major Alfred Lavrič s skupino svojih vojakov na Koroškem; vir: hrani Marko Ličina.

Kdo je bil Franco Basaglia (1924–1980)? In zakaj je delo tega italijanskega psihiatra in nevrologa, ki je ustvaril pogoje za drugačen pristop k psihiatričnim in duševnim boleznim, tako pomembno in prelomno? Predstavljamo pričevanje tržaškega psihiatra in psihoanalitika Hektorja Jogana, ki razgrne misli o Basagliji in njegovem delu. Jogan je namreč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Trstu sodeloval pri znameniti psihiatrični revoluciji pod vodstvom Franca Basaglie. Bil je del ekipe, ki je dosegla zaprtje tržaške umobolnice in vzpostavila sodobno oskrbo duševnega zdravja. Basaglijeva revolucija, zdaj že uveljavljeni izraz, označuje korenito in pionirsko reformo psihiatričnega sistema v Italiji v 60. in 70. letih 20. stoletja. Ta premik je bil ključen tudi za slovenski prostor, saj so se prvi koraki te revolucije začeli tik ob slovenski meji – v Gorici in pozneje v Trstu. Hektor Jogan pa je imel pri tem dejavno vlogo, in bil tudi eden tistih, ki je sodeloval pri eni od epizod podkastov Basaglijeva revolucija, nastalih v produkciji Radia Trst A. Objavljamo to epizodo podkasta, ki jo je uredil Gregor Podlogar.

Na fotografiji Franco Basaglia leta 1979; vir: Wikipedija.

Nova oziroma načrtovana mesta so skozi zgodovino nastajala neprenehoma in so bila mnogokrat rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev, še večkrat pa so nastala zaradi potreb industrije ali rudarstva ali kot vojaške postojanke, med katere lahko štejemo že Emono, pozneje pa Karlovec in Palmanovo. Po drugi svetovni vojni so številna nova mesta gradili tudi za razbremenitev obstoječih metropol, kar velja za Pariz in London. Potem so tu še na primer Brasília, Ankara in Nusantara, mesta, ki so nastala oziroma še nastajajo kot rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev. Pogosto predstavljajo poskus oblikovanja novega nacionalnega središča, ki naj bi simboliziralo začetek novega obdobja, modernizacijo države ali njen bolj uravnotežen prostorsko-gospodarski razvoj. In če izpostavljamo nove prestolnice, ne moremo mimo indijskega mesta Čandigar, skupne prestolnice zveznih indijskih držav Punjab in Harjana: gre za znameniti projekti francosko-švicarskega arhitekta in urbanista Le Corbusierja, ki eden ključnih primerov modernističnega urbanizma. Med bolj odmevne projekte novih mest pri nas pa spada Nova Gorica. Ta ni nastala kot novo nacionalno središče po vzoru omenjenih treh prestolnic, temveč kot novo regionalno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče, potem ko je večji del Goriške zaradi nove državne meje ostal brez svojega središča – Gorice. Nova mesta zato predstavljajo zanimive primere, kako se politične vizije, družbeni odnosi in vsakdanje življenje prepletajo pri nastajanju nove urbane skupnosti. O teh aspektih se pogovarjamo z raziskovalcem, urednikom in kulturologom dr. Blažem P. Kosovelom, med drugim avtorjem vodnika z naslovom Nova Gorica – novo mesto na meji in glavnim raziskovalcem Digitalnega arhiva Nove Gorice.

Foto: Nova Gorica leta 1965; vir: Wikipedija

Ništha Džen, rojena leta 1965, je ena najbolj prepoznavnih sodobnih indijskih režiserk. V dokumentarnih filmih se posveča predvsem običajnim, pogosto nevidnim ljudem v Indiji, pa delavstvu, manjšinam in ženskam. V svojem zadnjem filmu Kmetovanje revolucije iz leta 2024 se je posvetila kmečkim protestom, ki so od novembra 2020 pa vse do decembra leta 2021 na vpadnicah Delhija protestirali proti škodljivim kmetijskim zakonom. Kar trinajst mesecev je več sto tisoč kmetov vztrajalo v šotorskih naseljih vse do končne zmage. O filmu, ki je svojevrsten poklon iznajdljivosti, vztrajnosti in politični moči indijskih kmetov, pa tudi o pogojih za ustvarjanje političnih dokumentarnih filmov v Indiji ter o nedavnih študentskih protestih, zaradi katerih je odstopil indijski minister za izobraževanje, razmišlja omenjena indijska režiserka. Tehnična izvedba: Miha Klemenčič, prevode bere: Eva Longyka Marušič.

Fotografija: režiserkin osebni arhiv

Čeprav dandanes histerija ni več medicinsko relevantna diagnoza, se je izraz v pogovorni rabi obdržal. Pogled v zgodovinsko ozadje razvoja domnevne bolezni v 19. stoletju na podlagi pisnih in fotografskih virov razkrije, da je bila histerija v moderni znanosti izumljena kot orodje za izključevanje žensk iz političnega življenja in je utrjevala arhetipe ženskosti, poznane iz kanona zgodovine umetnosti. Zgodovino moderne histerije je v svoji knjigi (Ne)ukročena telesa. Histerija od Salpêtrière do café-concerta (Založba Maska, Ljubljana 2026) analizirala mlada raziskovalka na oddelku za filozofijo in gledališke študije Univerze Pariz VIII – Vincennes-Saint-Dennis Eva Smrekar. V njej poleg natančne analize vloge histerije pri graditvi podobe moderne ženske prostor nameni tudi vplivu histerije na takrat nastajajoče uprizoritvene prakse v prostorih vsesplošne ljudske zabave na prelomu med 19. in 20. stoletjem v Parizu. Plesalke kankana v café-concertih in kabaretih so se pogosto zgledovale prav po takrat popularnih fotografijah histeričnih pacientk, ki so prihajale iz fotografskega studia in amfiteatra klinike Salpêtrière, kjer so se izvajale tudi javne demonstracije histeričnega obolenja. O vsem tem smo spregovorili z gostjo oddaje Evo Smrekar. Vabljeni k poslušanju!