Ars humana

Področje avdiovizualne industrije pri nas ni sistemsko urejeno. Krovne zakonodaje, ki bi ustrezno zajela vse njene bistvene vidike, nimamo, ne obstaja niti samostojna, neodvisna in učinkovita centralna institucija, pristojna za to. V Sloveniji področje avdiovizualne industrije na različne načine pokrivajo štiri ključne ustanove, ki imajo vsaka svoje pristojnosti: Slovenski filmski center, Slovenska kinoteka, Viba film in Filmski arhiv. Že prejšnje vodstvo Ministrstva za kulturo je poskušalo področje urediti z zakonom o Slovenskem avdiovizualnem centru, ki je predvideval združitev Slovenskega filmskega centra in Viba filma, v načrtih zdajšnje vlade pa je tudi pripojitev Slovenske kinoteke. Kakšno zakonodajo potrebuje avdiovizualna industrija in kakšne bi bile najboljše rešitve za nadaljnji razvoj panoge, v pogovoru razmišljajo Nataša Bučar (direktorica Slovenskega filmskega centra), Petra Vidmar (predsednica Društva filmskih producentk in producentov Slovenije), dr. Stojan Pelko (direktor Slovenske kinoteke) in Mitja Bravhar (direktor Filmskega studia Viba film). Pogovor je bil prvič predvajan v oddaji Studio ob 17.00.

Foto: Slovenska kinoteka, vir: https://kinoteka.si

Radijsko posvečanje pozornosti umetniškim temam na celotnem območju Slovenije je izjemno pomembno. Radio Slovenija je tako rekoč edini medij, ki umetniške teme obravnava sistematično in strokovno, toda v zadnjem desetletju regionalna središča takim temam počasi umikajo podporo. Temu primanjkljaju smo se posvetili na eni izmed Arsovih poslušalnic, ki so bile aprila v Križankah v okviru 40. Slovenskih glasbenih dni. Glasbene urednice, ki so delovale oziroma še delujejo v regionalnih centrih, so premišljevale o vlogi radia pri razvoju, opaznosti in podpori regionalnim glasbenim okoljem. Primorski konec so zastopale Lea Hedžet, Tatjana Gregorič in Simona Moličnik, mariborskega pa Urška Čop Šmajgert in Tjaša Krajnc.

Foto: Gregor Pirš, RTVSLO

Ob koncu oktobra 1918 je razpad Avstro-Ogrske odprl povsem novo poglavje tudi v zgodovini slovenskega prostora. 29. oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je povezala južnoslovanska ozemlja nekdanje habsburške monarhije. Njeno ustanovitev so istega dne slovesno pozdravili tudi na veliki narodni manifestaciji v Ljubljani. Država SHS je obstajala le do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nastanek nove države ob koncu oktobra 1918 pa še zdaleč ni pomenil, da so bile določene tudi njene meje. Prav nasprotno: to je bil čas velikih političnih in družbenih pretresov, razpada imperijev, nastajanja novih držav in bojev za njihova ozemlja. V teh negotovih razmerah so pomembno vlogo odigrali tudi prenekateri Slovenci, med drugim v bojih za severno mejo. Prav tem dogodkom in njihovim akterjem je posvečena znanstvena monografija Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919. Izdala sta jo Vojaški muzej Slovenske vojske in Društvo general Rudolf Maister Kranj. Monografija dogajanje na severni meji umešča v širši politični in vojaški okvir ter podrobneje predstavlja več njegovih akterjev, med njimi Alfreda Lavriča, Lojzeta Udeta in Karla Šefmana, pa tudi nekatere druge, danes manj znane udeležence teh dogodkov. V pogovoru razmišljamo o dogodkih v letih 1918 in 1919, bojih za severno mejo ter njihovih pogosto spregledanih akterjih. Sodelujejo trije zgodovinarji in soavtorji monografije: dr. Miha Šimac, ki je tudi njen urednik, dr. Blaž Torkar in mag. Matjaž Ravbar.

Na fotografiji, ki je vzeta iz monografije Pozabljene bitke: Slovenski častniki v koroških bojih 1918–1919, je major Alfred Lavrič s skupino svojih vojakov na Koroškem; vir: hrani Marko Ličina.

Kdo je bil Franco Basaglia (1924–1980)? In zakaj je delo tega italijanskega psihiatra in nevrologa, ki je ustvaril pogoje za drugačen pristop k psihiatričnim in duševnim boleznim, tako pomembno in prelomno? Predstavljamo pričevanje tržaškega psihiatra in psihoanalitika Hektorja Jogana, ki razgrne misli o Basagliji in njegovem delu. Jogan je namreč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Trstu sodeloval pri znameniti psihiatrični revoluciji pod vodstvom Franca Basaglie. Bil je del ekipe, ki je dosegla zaprtje tržaške umobolnice in vzpostavila sodobno oskrbo duševnega zdravja. Basaglijeva revolucija, zdaj že uveljavljeni izraz, označuje korenito in pionirsko reformo psihiatričnega sistema v Italiji v 60. in 70. letih 20. stoletja. Ta premik je bil ključen tudi za slovenski prostor, saj so se prvi koraki te revolucije začeli tik ob slovenski meji – v Gorici in pozneje v Trstu. Hektor Jogan pa je imel pri tem dejavno vlogo, in bil tudi eden tistih, ki je sodeloval pri eni od epizod podkastov Basaglijeva revolucija, nastalih v produkciji Radia Trst A. Objavljamo to epizodo podkasta, ki jo je uredil Gregor Podlogar.

Na fotografiji Franco Basaglia leta 1979; vir: Wikipedija.

Nova oziroma načrtovana mesta so skozi zgodovino nastajala neprenehoma in so bila mnogokrat rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev, še večkrat pa so nastala zaradi potreb industrije ali rudarstva ali kot vojaške postojanke, med katere lahko štejemo že Emono, pozneje pa Karlovec in Palmanovo. Po drugi svetovni vojni so številna nova mesta gradili tudi za razbremenitev obstoječih metropol, kar velja za Pariz in London. Potem so tu še na primer Brasília, Ankara in Nusantara, mesta, ki so nastala oziroma še nastajajo kot rezultat zavestnih političnih in družbenih odločitev. Pogosto predstavljajo poskus oblikovanja novega nacionalnega središča, ki naj bi simboliziralo začetek novega obdobja, modernizacijo države ali njen bolj uravnotežen prostorsko-gospodarski razvoj. In če izpostavljamo nove prestolnice, ne moremo mimo indijskega mesta Čandigar, skupne prestolnice zveznih indijskih držav Punjab in Harjana: gre za znameniti projekti francosko-švicarskega arhitekta in urbanista Le Corbusierja, ki eden ključnih primerov modernističnega urbanizma. Med bolj odmevne projekte novih mest pri nas pa spada Nova Gorica. Ta ni nastala kot novo nacionalno središče po vzoru omenjenih treh prestolnic, temveč kot novo regionalno upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče, potem ko je večji del Goriške zaradi nove državne meje ostal brez svojega središča – Gorice. Nova mesta zato predstavljajo zanimive primere, kako se politične vizije, družbeni odnosi in vsakdanje življenje prepletajo pri nastajanju nove urbane skupnosti. O teh aspektih se pogovarjamo z raziskovalcem, urednikom in kulturologom dr. Blažem P. Kosovelom, med drugim avtorjem vodnika z naslovom Nova Gorica – novo mesto na meji in glavnim raziskovalcem Digitalnega arhiva Nove Gorice.

Foto: Nova Gorica leta 1965; vir: Wikipedija

Ništha Džen, rojena leta 1965, je ena najbolj prepoznavnih sodobnih indijskih režiserk. V dokumentarnih filmih se posveča predvsem običajnim, pogosto nevidnim ljudem v Indiji, pa delavstvu, manjšinam in ženskam. V svojem zadnjem filmu Kmetovanje revolucije iz leta 2024 se je posvetila kmečkim protestom, ki so od novembra 2020 pa vse do decembra leta 2021 na vpadnicah Delhija protestirali proti škodljivim kmetijskim zakonom. Kar trinajst mesecev je več sto tisoč kmetov vztrajalo v šotorskih naseljih vse do končne zmage. O filmu, ki je svojevrsten poklon iznajdljivosti, vztrajnosti in politični moči indijskih kmetov, pa tudi o pogojih za ustvarjanje političnih dokumentarnih filmov v Indiji ter o nedavnih študentskih protestih, zaradi katerih je odstopil indijski minister za izobraževanje, razmišlja omenjena indijska režiserka. Tehnična izvedba: Miha Klemenčič, prevode bere: Eva Longyka Marušič.

Fotografija: režiserkin osebni arhiv

Čeprav dandanes histerija ni več medicinsko relevantna diagnoza, se je izraz v pogovorni rabi obdržal. Pogled v zgodovinsko ozadje razvoja domnevne bolezni v 19. stoletju na podlagi pisnih in fotografskih virov razkrije, da je bila histerija v moderni znanosti izumljena kot orodje za izključevanje žensk iz političnega življenja in je utrjevala arhetipe ženskosti, poznane iz kanona zgodovine umetnosti. Zgodovino moderne histerije je v svoji knjigi (Ne)ukročena telesa. Histerija od Salpêtrière do café-concerta (Založba Maska, Ljubljana 2026) analizirala mlada raziskovalka na oddelku za filozofijo in gledališke študije Univerze Pariz VIII – Vincennes-Saint-Dennis Eva Smrekar. V njej poleg natančne analize vloge histerije pri graditvi podobe moderne ženske prostor nameni tudi vplivu histerije na takrat nastajajoče uprizoritvene prakse v prostorih vsesplošne ljudske zabave na prelomu med 19. in 20. stoletjem v Parizu. Plesalke kankana v café-concertih in kabaretih so se pogosto zgledovale prav po takrat popularnih fotografijah histeričnih pacientk, ki so prihajale iz fotografskega studia in amfiteatra klinike Salpêtrière, kjer so se izvajale tudi javne demonstracije histeričnega obolenja. O vsem tem smo spregovorili z gostjo oddaje Evo Smrekar. Vabljeni k poslušanju!

Kako si je znamenita francoska filozofinja predstavljala nujno moralno prenovo evropskih družb po zmagi antifašistične koalicije v drugi svetovni vojni?

Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila, bi po svoje lahko rekli, Simone Weil v Franciji. Filozofinja judovskega rodu, ki se je v 30. letih 20. stoletja po nizu mističnih izkustev spreobrnila v kristjanko, je bila namreč obenem tudi angažirana, heterodoksna marksistka in prepričana antifašistka. Weil je v svoji filozofiji pač prepletala, dopolnjevala in spajala elemente obeh velikih miselnih tradicij, da bi leta 1943 – na vrhuncu druge svetovne vojne torej in le nekaj mesecev pred svojo prezgodnjo smrtjo zaradi izčrpanosti – Franciji in svetu s knjigo Zakoreninjenost navsezadnje ponudila dobro pretehtan predlog, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas.

Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb.

Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.

Besede nacionalizem navadno ne povezujemo s svetom živali, pa vendar se zgodovinar Tadej Pavković ukvarja prav s presečišči nacionalnega in živalskega s poudarkom na klasifikaciji goveda in konceptom živalske pasme. Raziskuje živinorejo na Kranjskem in Štajerskem v obdobju od 19. stoletja do danes, spregovori pa širše o povezavi med znanjem o vzreji živine in evgeniko, o umetni selekciji, formiranju avtohtonih pasem, korelaciji klasifikacije živine z rasizmom in kolonializmom, težnji države v smislu biooblasti po Michelu Foucaultu po rentabilnosti živinoreje in regulaciji kmetijstva. Predstavi še zgodbo cike oziroma cikastega goveda, edine avtohtone pasme domačega goveda pri nas, pogovor pa odpre z Janezom Bleiweisom, slovitim urednikom Kmetijskih in rokodelskih novic in njegovo razlago izvora noriškega konja.

Foto: Wikipedia