Zahodni breg je bojno polje za zemljo. Judovski naseljenci so vse bolj drzni, agresivni. Pri belem dnevu napadajo beduinske vasi, požigajo mošeje, šole. Pretepajo Palestince, celo streljajo nanje, da bi jih pregnali ter se polastili hribov in dolin, o katerih so prepričani, da jim jih je namenil Bog. Podali smo se po biblijski pokrajini, ki je na pogled mehka, a za prebivalce neusmiljena. Na cesti prerokov, v vaseh in mestih bijejo tihi boj za prevlado. Govorili smo z žrtvami, spremljali napadalce, vojsko, se podali v nemirne kraje z aktivisti, ki še verjamejo v mir. Nasilje na Zahodnem bregu je sistematično. Naseljenci, največkrat pripadniki tako imenovane Mladine s hribov, imajo podporo države, na njihovi strani je vojska. Za svoja dejanja niso kaznovani. Cilj je etnično čiščenje, prilaščanje ozemlja, pregon prebivalstva. Uresničujejo načrt za poselitev pokrajine, ki ji pravijo Judeja in Samarija. To je Zahodni breg, kjer živijo Palestinci, ki si želijo svoje lastne neodvisne države. A ozemlje je vse bolj razkosano, kot švicarski sir. Ljudje živijo obdani z zidovi, ograjami, nadzornih točk je vsako leto več. Vse bolj razdeljena pa je tudi izraelska družba: med tiste, ki še verjamejo v mir, ter številne, ki jim ni mar in omogočajo peščici, da brez zavor uničuje državo. Reportažo z Zahodnega brega je pripravila bližnje-vzhodna dopisnica Karmen Švegl.

Kitajska je s petnajstim petletnim načrtom naredila jasen premik od modela, ki je desetletja temeljil na hitri rasti, k modelu, ki v ospredje postavlja tehnološko avtonomijo in odpornost. Na Daljnem vzhodu ni več ključno, koliko gospodarstvo raste, ampak kako je zgrajeno in kako odporno je proti zunanjim pritiskom. Če bo Kitajska te cilje v prihodnjih letih uresničila – in izkušnje kažejo, da jih pogosto – kaj to pomeni za evropsko industrijo in za svet, v katerem se tehnologija vse bolj prepleta z geopolitiko? Bo stara celina na to odgovorila kot tekmica ali kot partnerica, ki razvoj razume drugače?

Pravica do umetne prekinitve nosečnosti je v Italiji paradoks: na eni strani zgledna zakonodaja, na drugi resničnost, v kateri je zakon zgolj papir. Sprejeli so ga leta 1978, a je splav kljub temu v praksi težko dostopen, saj se več kot polovica zdravnikov in zdravstvenega osebja zaradi moralnih ali verskih razlogov sklicuje na ugovor vesti. V nekaterih italijanskih deželah, kot je na primer Molise na jugu države, je delež tega skoraj 90-odstoten.

V naši vzhodni sosedi Madžarski poteka srdit finiš dolge in predvsem neenakopravne kampanje pred splošnimi volitvami 12.aprila, v kateri gledamo dvoboj med vladajočo stranko Fidesz Viktorja Orbana in opozicijo, zbrano okrog Petra Madyara in desne stranke Tisza. Volilna kampanja je vse bolj naelektrena in je dodatno razdelila že tako polarizirano madžarsko družbo. Viktor Orban je v 16-letih svoje vladavine Madžarsko preoblikoval v iliberalno demokracijo s podreditvijo vseh državnih institucij, pravosodja in medijev ter utišanjem vsakršnih kritičnih ali drugačnih glasov. Za vstop v parlament ima možnost le še skrajno desna stranka Naša Domovina, med tem ko levosredinska Demokratična koalicija in satirična protestna Stranka dvorepega psa ne bosta prestopili parlamentarnega praga. Sandra Krišelj se je s sogovorniki v Budimpešti in drugem največjem kraju na Madžarskem Debrecenu pogovarjala o razmerah na Madžarskem.

Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Hrvaško gospodarstvo že pet let zapored raste bliskovito, bistveno hitreje od povprečja Evropske unije. BDP se je od prve vlade premierja Andreja Plenkovića pred devetimi leti in pol skoraj podvojil, nezaposlenost nikoli ni bila nižja. Po drugi strani ima država eno najvišjih inflacij, slabe pokojnine, vse težje dostopne zdravstvene storitve. Na čem temelji hrvaška gospodarska rast, ali ljudje res živijo bolje, je Hrvaška ekonomija zgodba o uspehu ali milni mehurček, ki bi v kriznih okoliščinah in brez bogate podpore evropskih skladov lahko počil? O tem govori tokratna oddaja Eppur si muove - In vendar se vrti, ki jo je pripravila naša zagrebška dopisnica Tanja Borčić Bernard.

Politika širokega konsenza, socialni dogovor, visoki davki in visoke socialne pomoči, presežek v proračunu, hitro oboroževanje, stroga politika priseljevanja, vpoklic v vojsko tudi za dekleta, trdna podpora Ukrajini, ohranjanje lastne valute so značilnosti Danske, kjer gredo volivci v torek na predčasne volitve. V zadnjem letu je Evropa Danski stopila odločno v bran. Grenlandija, del danskega ozemlja, ni na prodaj, to sporočilo, namenjeno ameriškemu predsedniku, je obkrožilo svet. Danska ima živahen politični prostor, oblikovanje vladajoče koalicije nikdar ni enostavno, tokrat pa bi znalo biti še težje.

Konec leta je na Češkem prisegla nova vlada, ki jo vodi milijarder Andrej Babiš. Poleg njegovega populističnega gibanja ANO jo sestavljajo ministri iz vrst še dveh evroskeptičnih koalicijskih partneric. Imajo zelo šibko večino, a napovedujejo korenite spremembe, čeprav se je premier že zapletel v spor s predsednikom Petrom Pavlom in se v Pragi napovedujejo množični protesti. Z novo vlado se je pod vprašajem znašla tudi usmeritev Češke glede vezi z EU in podpore Ukrajini. Obiskali smo Prago in se pogovarjali o politični in gospodarski prihodnosti Češke.

Ameriško izraelski napadi na Iran in njegovi odgovori nanje odpirajo nova in nova mednarodno-pravna vprašanja, ki ne puščajo več dvomov v to, da smo globoko vstopili v novo obdobje svetovnega reda, v katerem je pomemben argument moči in ne argument mednarodnega prava.Tudi Evropska unija je pristala na to igro, nekaj najmočnejših evropskih držav pa se je kljub mednarodno-pravnim tveganjem priključilo ameriško-izraelski agresiji.

New York je z novim letom dobil najmlajšega župana v svoji zgodovini, prvega muslimana in demokratičnega socialista na tem položaju, 34-letnega Zohrana Mamdanija. Sin profesorja z Univerze Kolumbija Mahmooda Mamdanija in režiserke Mire Nair, ki niti ni bil favorit lastne – Demokratske – stranke, je zmagal z obljubo narediti mesto dostopno večini njegovih prebivalcev. A volitve so mimo in nastopil je čas izpolnjevanja danih obljub. Kakšna so pričakovanja Newyorčanov in kaj pravzaprav pomeni dostopno bivališče v mestu s tako velikim nepremičninskim tržiščem in precej drugačnimi značilnostmi, kot smo jih navajeni v Sloveniji?

Nemčija, že od konca 19. stoletja obsedena z izvoznimi presežki, je svoj gospodarski model naravnala na čim cenejše vire energije, delovno silo in doseganje čim večje dodane vrednosti v proizvodnji nepogrešljivih industrijskih dobrin. V minulih letih se je ta model zamajal. Nemčija izgublja industrijo. Kako to občutijo v Kölnu? Po odgovore se je odpravila berlinska dopisnica Maja Derčar.

Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.