Tuja mehkoba je naslov druge samostojne knjige poezije pesnice in prevajalke Natalije Milovanović. Spomnimo: za knjigo poezije z naslovom Samoumevno je leta 2021 prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec, knjiga je bila izbrana za obravnavo na festivalu Pranger in uvrščena v kritiški izbor 10 Books from Slovenia za leto 2022. Obe avtoričini pesniški zbirki sta izšli pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph.

Natalija Milovanović poezijo piše v srbščini in slovenščini, kot je večkrat poudarila že ob izidu prvenca, pa proces pisanja poezije zanjo pomeni tudi nenehno deavtomatizacijo maternega jezika kot samoumevnosti. Tokrat zato z njo med drugim razmišljamo tudi o njenem razmerju do slovenščine, v kateri je napisala že drugo vrhunsko pesniško knjigo. In o njenem razmerju do sodobne slovenske poezije, predvsem pa o tem, kakšno je tujstvo, ki ga prinaša mehkoba in kako je nastajala Tuja mehkoba – ta na prvi vtis tiha, refleksivna, a izjemno pronicljiva, suverena, subtilna knjiga, ki jo prežemata empatija in odprtost do drugega in drugačnega.

Po toku navzgor. Tako je naslov antologije sodobne kratke pripovedi severnoameriških Indijancev, ki je izšla pri založbi Litera. Pod projekt, prvi tovrstni pri nas, se podpisuje pesnica in prevajalka, poznavalka sodobne ameriške književnosti dr. Kristina Kočan, ki je besedila izbrala, prevedla in knjigo tudi uredila. Slikovit nabor indijanskih leposlovnih glasov odstira literarno ustvarjalnost severnoameriških staroselcev, tematizira vprašanja, s katerimi se kot družba in posamezniki soočajo, predvsem pa tudi razbija stereotipe, s katerimi jih žal še zmeraj prepogosto povezujemo. Gostimo dr. Kristino Kočan.

Produkcija: 2022.

Dr. Brane Senegačnik, klasični filolog, prevajalec, esejist in predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je naš osrednji sodobni lirični pesnik, obenem pa ga lirika privlači tudi kot bralca, misleca, znanstvenika. O njej govorijo vsaj tri njegove teoretske knjige: Smrt lirike?, Dežela, ki je ni na zemljevidu : lirični vidiki antropologije in Lirični prostor, združuje pa jih to, da se Senegačnik v njih odvrne od prevladujočih literarno-vednih metodologij. K poeziji, pa tudi umetnosti sploh, pristopa ontološko, obenem pa poudarja, da je njeno doživljanje povezano s širšimi antropološkimi vprašanji. Tokrat se z njim podajamo v lirični prostor in prevprašujemo liričnega človeka.

Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega območja. V nekaj letih je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih vrhunskih sodobnih del estonske književnosti. Med njimi je tudi knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o smereh v sodobni estonski književnosti in še čem.

Oddaja je bila premierno na sporedu novembra 2024.

Ana Geršak je uveljavljena literarna kritičarka, pred dobrim desetletjem je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, in dolgoletna literarna urednica, ki med drugim ureja leposlovje tudi pri založbi Goga. Čeprav je udomačena v petih jezikih – ob domači slovenščini še v italijanščini, ruščini, francoščini in angleščini – in je že podpisala nekaj leposlovnih prevodov, se nima za prevajalko. Verjetno pa se ne zmotimo, če jo označimo za navdušeno, poglobljeno in zelo razgledano bralko. Z njo razmišljamo o kanonu, kakovostnih knjigah, merilih za to kakovost in še čem.

Oddaja je bila premierno predvajana maja 2024.

V drevo, osma izvirna knjiga poezije Ane Pepelnik, dokazuje, da avtorici ustvarjalnega zagona ne zmanjkuje – ravno nasprotno. Zgoščen miselni tok brez ločil, ki se pogosto oblikuje v več strani dolge pesmi v prozi, včasih v psalme, včasih zgolj v drobne pesmi ali njihove okruške, bralca hipoma potegne vase in mu nudi užitka polno plavanje prek brzic, meandrov, pritokov ali ponikev. Čeprav so pesmi prežete s tematizacijo ustvarjalnega postopka, Ana Pepelnik vanje spretno integrira intimna in univerzalnejša bivanjska vprašanja. Njeni pisavi tudi tokrat dajo poseben čar dobro umerjene čustvene intonacije ter nepretencioznost in blagost izreke.

Dr. Alojzija Zupan Sosič, redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je pretežni del svoje znanstvene poti posvetila pripovedništvu, v zadnjem času pa se, ne le znanstveno, temveč tudi ustvarjalno, vse bolj posveča poeziji, s katero je svojo študijsko in znanstveno pot ne nazadnje tudi začela. O tem, kaj in zakaj jo vleče k poeziji, lahko vsaj nekaj izvemo iz njene monografije s pomenljivim naslovom Berem pesmi. Znanstveno delo, ki ga zaznamuje – za znanost ne običajen – osebni pristop, je izšlo pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove, po svojem bistvu pa je argumentirana, tehtna apologija poezije in branja poezije. Knjiga prinaša tudi izčrpne študije primerov sodobne slovenske poezije, pri obravnavi katerih Zupan Sosič uvaja kogmotivni in holistični pristop; obenem bralca ves čas spominja na to, da je poezija po svojem bistvu dialog z Drugim.

Slovenska žanrska literatura je ta hip v res dobri kondiciji. To potrjuje tudi knjižni prvenec Maše Jelušič, kriminalni roman z naslovom Profesor je končno mrtev. Knjiga, izšla je pri založbi Goga, bo razveselila vse ljubitelje dobrih kriminalk, tudi tiste, ki od kriminalnih romanov pričakujejo nekoliko več: recimo dobro psihologijo likov, poznavanje kriminalističnih postopkov in tudi luciden vpogled v družbeno tkivo. Roman Profesor je končno mrtev je svojo predstavitev že dočakal tudi v tujini, in sicer na festivalu Thrillerfest v Beogradu.

Pustinje, leposlovno besedilo, ki je v izvirniku izšlo leta 1982 in ga je podpisal avstralski pisatelj Gerald Murnane, so nenavadno delo – eno tistih, ki pričajo o neizčrpnosti literarne ustvarjalnosti, o pogojni naravi zvrstnih oznak, pa tudi o tem, da iz obsega knjige težko sklepamo, kako dolgo bo trajalo naše branje. Pustinje so namreč relativno kratko in dogajalno precej izpraznjeno delo, delo, ob katerem težko govorimo o pravi psihologiji ali karakterizaciji likov, še manj o odnosih med njimi. A kljub temu so izredno kompleksen, sporočilno bogat tekst, ki ga bralci in kritiki najpogosteje označujejo za roman. O njem razmišljamo s prevajalko in pisateljico Anjo Radaljac, ki je Pustinje oživila v slovenskem prevodu.

Literarno matinejo tokrat krojijo mlajši slovenski ustvarjalci – pisatelji in pisateljice, pesniki, pesnice, literarni kritiki in kritičarke – ki ne živijo v urbanih središčih Slovenije, temveč prihajajo iz manjših oziroma robnejših krajev, tam delajo in živijo. Večini izmed njih, oziroma njihovi leposlovni besedi, ste že lahko prisluhnili v oddajah Literarni nokturno, ki so še vedno dosegljive na spletnih straneh prvega in tretjega programa našega radia. Tokrat nas je v kratkih pogovorih z njimi zanimalo predvsem, kako doživljajo domnevno centraliziranost Slovenije in kako je ob dejstvu, da je glavnina literarnega dogajanja skoncentriranega v Ljubljani, potekalo njihovo uveljavljanje.

Pri oddaji so sodelovali Matej Juh, Tadeja Krečič Scholten, Petra Meterc in Vlado Motnikar.

Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.