Verjetno ni veliko ljudi, ki bi si za cilj svojega potovanja izbrali – smetišče. Še manj je takih, ki bi o tem napisali obsežno knjigo. Knjigo, ki bi bila svojevrsten potopis, pa tudi osebni dnevnik, reportaža in celo ljubezenski roman hkrati. A prav vse to v sebi združuje knjiga Ujeti v raju, v kateri je španski avtor Patxi Irurzun z obilico humorja, (samo)ironije, pronicljivosti in empatičnosti opisal svoje pretresljivo popotovanje po smetiščih v Manili in Papui Novi Gvineji.

Knjiga je izšla v zbirki prevodne literature Mentorjeva prevajalnica in je nastala na prevajalskih delavnica Prevajalnica JSKD v zadnjih treh letih. Prevedle so jo Tonja Gašperšič, Špela Grošelj, Svetlana Pavlin, Mojca Petaros, Vesna Petrič, Katja Rijavec, Manca Toporišič Gašperšič pod mentorskim vodstvom uveljavljene prevajalke Marjete Drobnič.

Majda Travnik Vode, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2025, je kritiško dejavna že tri desetletja, in tudi onstran kritiškega dela velika zagovornica knjig in branja. Njeno branje obravnavanih knjižnih del zaznamujejo izredna poglobljenost, natančnost in širina; knjige vedno razumeva kontekstualno, v okviru avtorjevega opusa, vrstno, zvrstno ali motivno in tematsko sorodnih del. Kako sama razume literarno kritiko? Je vrednotenje literarnih del imanenten del kritiškega branja ali ne? Kakšna literarna dela jo pritegnejo in kaj je največ, kar ji literarno delo lahko da?

Leto 2025 je bilo slavnostno za eno naših najpomembnejših založb, Cankarjevo založbo, saj je v tem letu zaznamovala 80 let svojega delovanja. Založba, ki je bila nekoč ena od treh naših največjih založb, od leta 2004 deluje kot del Skupine Mladinska knjiga. V osmih desetletjih je bilo pod njenim okriljem natisnjenih več kot 28 milijonov izvodov knjig, samo v zadnjih 30 letih so izdali več kot 2000 naslovov, med katerimi so bili številni nagrajeni. Verjetno v Sloveniji ni bralca knjig, ki ne bi v rokah držal kakšne izmed knjig Cankarjeve založbe, pa naj bo iz zbirk Sto romanov, S poti, Nobelovci ali XX. stoletje, iz katere je izšla zbirka Moderni klasiki. Tu so še številni leksikoni, kuharice, Zakladi Slovenije in od nedavnega Bralna znamenja, prva zbirka pri nas, ki se sistematično posveča vprašanjem založništva in knjigotrštva. Gostimo urednika za leposlovje pri Cankarjevi založbi: izrednega prof. dr. Andreja Blatnika in Saša Puljarevića.

Novoletno Literarno matinejo posvečamo tistim izvirnim slovenskim leposlovnim govoricam, ki so bile v iztekajočem se letu kot prejemnice priznanj ali nagrad pri nas posebej izpostavljene. Izbrali smo odlomke, v katerih so zaživele v polnokrvni obliki bodisi v interpretaciji avtorice, avtorja oziroma profesionalnega bralca bodisi v interpretaciji dramskih igralk v oddajah, ki so nastale v sodelovanju Uredništva za kulturo in Uredništva igranega programa 3. programa Radia slovenija, programa Ars.

Slovenski bralci dolgo nismo imeli dostopa do neposrednih slovenskih prevodov del litovskih leposlovnih ustvarjalcev, še manj do del latvijskih pisateljev in pisateljic. Bližnja srečevanja z ustvarjalnostjo v teh jezikih so nam omogočili posredni prevodi, literarni festivali in srečanja. Prvi, ki je začel litovsko leposlovje neposredno prevajati v slovenščino, je bil Klemen Pisk, sicer tudi pisatelj, pesnik in glasbenik. Kot literarni prevajalec deluje od sredine 90. let. Največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času pa tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je prevedel okoli 70 knjig. Septembra 2021 je v Vilni prejel nagrado sv. Hieronima za prevajanje litovskih knjig v slovenščino – nagrado podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Združenje litovskih književnih prevajalcev. Leta 2024 je na festivalu Lirikonfest v Velenju prejel nagrado Lirikonov zlát za prevode iz litovščine in finščine.

S Kleménom Piskom razmišljamo o litovski in latvijski književnosti. Kaj ga je pritegnilo k njima? Ali Slovenci litovsko in latvijsko literaturo oz. kulturo dojemamo kot »baltski« ali razločujemo specifike vsake države? Kako sta se obe književnosti razvijali v času sovjetskega obdobja, kako navzoče so v njima teme postsovjetske travme? In, sploh ne nazadnje: kako sorodni oziroma različni sta si, je sploh upravičeno, da ju omenjamo hkrati?

Idea Vilariño, ključna ustvarjalka sodobne urugvajske in latinskoameriške poezije sploh, se je znala odtenkom ljubezni približati z izbrano, natančno, ritmično, utišano govorico, ki je obenem nabita s strastjo, neizprosno iskrena in človeška. Njeno knjigo Ljubezenske pesmi, ki domala 70 let po prvem izidu preseneča s svojo vznemirljivostjo in silovitostjo, je poslovenila Barbara Pregelj, s spremno besedo in opombami Francisca Tomsicha jo je izdala založba Malinc.

Letošnji prejemnik nagrade Nede Pagon za knjižnega urednika ali urednico je pesnik, prevajalec, aktivist in urednik Brane Mozetič. Nagrado Nede Pagon razpisujejo pri založbi Studia humanitatis; kot je v utemeljitvi med drugim zapisala komisija, je Brane Mozetič eden najvidnejših slovenskih urednikov izvirne in prevodne knjižne produkcije. Nagrado je prejel za drzen, dosleden in prepoznaven uredniški opus. Z njim, tako komisija, »skrbi za tisto literaturo, ki nastane, ko jezik trči ob meje in kjer literatura še vedno pomeni upor in pogum, pa intimo in javnost v enem«. Brane Mozetič je vztrajno in premišljeno oblikoval zatočišče za manjšinske in marginalizirane glasove, za poezijo, ki ni prilagojena, in za misel, ki ni udomačena. Ob tem je Mozetič eden največjih mednarodnih promotorjev slovenske literature in neutrudni organizator: koordinira literarne festivale, prevajalske delavnice, gostovanja slovenskih avtorjev v tujini, literarne večere, ureja antologije za tuje trge in vrsto let soustvarja enega najstarejših LGBT filmskih festivalov na svetu. Vse to po besedah komisije počne tiho, natančno in z izjemnim občutkom za literarno vrednost, ki ni nikoli ločena od človeškega konteksta.

Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega območja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih vrhunskih sodobnih del estonske književnosti. Med njimi je tudi knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija Duša ob cesti, za katero je Julija Potrč Šavli letos prejela Sovretovo nagrado. Prav ob tej knjigi smo z njo lani razmišljali o posebnostih estonskega jezika, o sodobni estonski književnosti ter, seveda, o Urmasu Vadiju in njegovem ustvarjanju.

Ponovitev.

Roman Zgolj detajl, ki je med slovenske bralce prišel v prevodu Barbare Skubic in pod okriljem založbe UMco, je eno najbolj pretresljivih in hkrati zadržanih sodobnih pripovednih del. Avtorica, palestinska pisateljica Adania Shibli, v njem z minimalističnim jezikom, opazovalskim, domala dokumentarnim tonom brez čustvenih razlag in komentarjev pripoveduje o tragični zgodovini in sedanjosti palestinskega ljudstva. Njena pripoved o nasilju, spominu, nevidnosti in brezglasju ob drugih zastavlja tudi vprašanje, kako govoriti o krivicah, kdo sploh naj o njih govori in kako naj jih izreka umetnost. Knjiga je sprožila burne odzive javnosti – nam najbolj poznani je verjetno dogodek na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, ko so organizatorji dogodka zaradi eskalacije spopadov na Bližnjem vzhodu odpovedali slavnostno podelitev nagrade Adaniji Shibli. O romanu Zgolj detajl in vprašanjih, ki jih odpira, ter o poetiki Adanie Shibli razmišljamo z Barbaro Skubic, ki je bila za slovenski prevod romana nominirana za Sovretovo nagrado.

Tokrat vstopamo v drobne, srhljivo žive pripovedne svetove argentinske avtorice Samante Schweblin. Njena zbirka Sedem praznih hiš, ki je v prevodu Marjete Drobnič izšla pri založbi Mladinska knjiga, nas popelje v na videz običajne domove vsakdanjih ljudi – a za tem prikazom bralec kmalu zazna strah, osamljenost, praznino, napetost in nelagodje, ki se selijo tudi vanj. Samanta Schweblin s svojo nagrajeno knjigo opozarja na krhkost urejenosti, okoli katere gradimo svoja življenja. Gostimo Marjeto Drobnič.