Ko govorimo o literarnem kanonu, imamo po navadi v mislih skupek literarnih besedil, ki so splošno sprejeta kot kakovostna, nadpovprečno dobra. Malo manj pogosto pa se verjetno vprašamo, kdo in kaj vse kanon oblikuje, kako nastaja. Ali, ne nazadnje: o čem govorimo, ko govorimo o literarnem kanonu, o bolj kot ne zaključeni množici ali morda o nečem, kar je po naravi veliko bolj procesno? O teh in drugih vprašanjih se je leta 2020 z literarno zgodovinarko in teoretičarko, redno profesorico za slovensko književnost na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Alojzijo Zupan Sosič pogovarjala Tina Kozin.

Na božični dan s pesnikom, prevajalcem, publicistom in univerzitetnim predavateljem dr. Branetom Senegačnikom razmišljamo o tem, kakšne so posebnosti božične poezije, predvsem lirične, kakšni so predpogoji za to, da neko pesemsko besedilo sploh lahko označimo za božično in kako je to povezano z našim doživljanjem božiča. Poslušamo tudi slovensko božično liriko v njegovem izboru in interpretaciji.

Konec novembra je pri založbi UMco v knjižni obliki izšla raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji – Knjiga in bralci VII. Podatke je na vzorcu 1011 anketirancev zbrala javnomnenjska agencija Valicon, podatke pa so analizirali in interpretirali Jaka Gerčar, prof. dr. Miha Kovač, izr. prof dr. Andrej Blatnik in dr. Samo Rugelj. In z Mihom Kovačem in Andrejem Blatnikom tokrat razmišljamo o nekaterih izsledkih raziskave: o tem, kako Slovenci beremo, ali naše elite sploh berejo, o vzrokih za slabo bralno pismenost mladih, pa tudi o tem, zakaj se naš knjižni trg vztrajno krči.

Roman Črtica med dnevom in nočjo je tretji roman Rolanda Schimmelpfenniga, enega najbolj uveljavljenih sodobnih nemških dramatikov. Kot pisatelja ga v slovenskem prevodu Helene Lenasi, po izobrazbi zdravnice, tokrat srečujemo prvič. Črtica med dnevom in nočjo je delo, ki se poigrava z žanrom detektivke, zaradi vprašanj, ki jih odpira, pa bi ga lahko označili za eksistencialni roman. Izrazito eliptično pripoved zaznamujejo zanimiv preplet surovega, realističnega in poetičnega pripovednega sloga, psihološko seciranje likov ter posluh za detajle. Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Eden najbolj priljubljenih in prepoznavnih sodobnih belgijskih pisateljev, Bart Moeyaert, je človek z zanimivo biografijo in obsežnim opusom, za katerega je prejel že številne nagrade. Slovenski bralci ga lahko spoznavajo prek štirih leposlovnih knjig: že leta 1997 je pri Mladinski knjigi izšel njegov roman Gole roke, nato pa je izdajanje njegovih del prevzela založba Sodobnost International in leta 2021 in 2023 izdala knjigi kratkih pripovedi Bratje ter Gosak in njegov brat, leta 2024 pa še pripoved Morris: fant, ki je našel psa. Vse štiri avtorjeve knjige je prevedla dr. Mateja Seliškar Kenda. Čeprav Moeyaerta pogosto označujejo za mladinskega pisatelja, se ta oznaka zaradi kompleksnosti njegovih pripovednih svetov zdi vprašljiva, zavrača pa jo tudi pisatelj sam. O njegovi pripovedni poetiki in o tem, kakšnim bralcem so namenjene Moeyaertove knjige, tokrat razmišljamo z dr. Matejo Seliškar Kenda.

Tako kot knjiga, ima tudi branje snovni in nesnovni, telesni in mentalni vidik. A medtem ko pogosto govorimo o branju kot o mentalnem procesu beročega uma, ga kot takega raziskujemo ali zgolj spodbujamo, redkeje razmišljamo o tem, da se v proces branja vključuje naše celotno telo; to je tudi vzrok za to, da na naše dojemanje besedila vplivajo naše telesne navade, in med drugim tudi za to, da fizični nosilec besedila vpliva na obliko in ritem branja. O tem, pa tudi o nevidni moči knjig, o razvoju beročega uma, o tem, kaj se dogaja v nas med branjem in kako se v nas vpisujejo knjige s komparativistko in jezikoslovko dr. Alenko Kepic Mohar, glavno urednico založbe Mladinska knjiga in avtorico monografije Nevidna moč knjig.

Julija Potrč Šavli je uveljavljena književna prevajalka iz finščine in angleščine, v zadnjih letih pa jo vse bolj spoznavamo tudi prek njenih prevodov estonskega leposlovja. Trenutno je edina slovenska prevajalka leposlovja s tega govornega področja, v nekaj letih pa je slovenskim bralcem, tudi najmlajšim, omogočila branje priljubljenih, vrhunskih sodbnih del estonske književnosti. Doslej zadnje med njimi je knjiga kratkih pripovedi Urmasa Vadija, Duša ob cesti. Prav ob tej knjigi z Julijo Potrč Šavli razmišljamo o posebnostih estonskega jezika, o njegovi zahtevnosti, o trendih v sodobni estonski književnosti in še čem.

Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.

Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.

Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."