Knjižni blogerji in ustvarjalci vlogov, pogosto združeni v eni osebi, so v številnih državah zahodnega sveta že domala dve desetletji pomembni posredniki med bralci in knjigami. Najvidnejši, najuspešnejši med njimi so prepoznavni promotorji branja, okoli njih pa se oblikujejo bolj ali manj velike spletne skupnosti bralcev, ki delijo podoben okus za književnost, do neke mere pa zagotovo tudi interese in vrednostni sistem. Kaj sploh je knjižni blog ali vlog in kakšna je razlika med knjižnimi blogi? Obstajajo boljši in slabši knjižni blogi ali le tisti, ki so nam bolj ali manj blizu? Koliko časa blogerji oziroma blogerke namenijo pisanju bloga, je to njihov hobi ali način preživetja? Kaj določa njihovo izbiro knjig? O teh in drugih vprašanjih danes razmišljamo z Urško Bračko, ustvarjalko knjižnega bloga booknjiga, s Sandro Dobnikar, ustvarjalko knjižnega bloga Knjižni kažipot, in pesnico, urednico in literarno kritičarko Veroniko Šoster.

Tokrat gostimo pesnico in pisateljico Lidijo Dimkovsko ter Jovico Ivanovskega, enega najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pesnikov. Ivanovski je v makedonsko poezijo vpeljal narativno in urbano poezijo, značilni zanjo pa so tudi lucidnost, humornost, karikiranje, ironija in samoironija. S svojo pesniško govorico je vplival na mlajše pesnike in pesnice, ki so se v poeziji usmerili v urbano, vsakdanje življenje, v družbeno angažiranost, kritično držo in poetizacijo življenja malega človeka v sodobni lokalni in globalni družbi.

Pesnik Brane Senegačnik je nedvomno najprepoznavnejši lirik v sodobni slovenski poeziji. S tem smo seveda že povedali, da je jedro njegove lirike osebno doživetje – a ne kar vsako, poljubno. Brane Senegačnik v njej ubeseduje najgloblje eksistencialne uvide in z njimi razpira temeljna bivanjska vprašanja. Osrednji in hkrati osnovni kategorije te poezije sta molk in tišina oziroma njune semantične sopomenke. O tem, kako figurirata v njegovi poeziji, o tem, kako ju izrekati, in o presežnem, ki se z njima razpira, bomo z Branetom Senegačnikom razmišljali ob knjigi poezije z naslovom Prosojnosti. Izšla je pri Celjski Mohorjevi družbi, dr. Miloslav Gudović, avtor spremnega besedila, pa je v njej med drugim zapisal, da je za Senegačnika "pesem, tako kot duša v svetu, jedkanica Presežnega, katerega skrivna prisotnost 'povzroča', da je (človekova in naravna) resničnost 'v megli osvobojena / za resničnost', za svoj pristni lik."

Revija Sodobnost dobiva novo glavno urednico. Mesto Jane Bauer je prevzela Katja Klopčič Lavrenčič, uveljavljena urednica in lektorica. Kakšni so njeni uredniški načrti in izzivi? Kako v digitalni dobi živi tiskana revija in kako nagovarja mlade bralce? Kako na njene vsebine vpliva dejstvo, da živimo v enem izmed najbolj turbulentnih obdobij novejše zgodovine?

Društvo slovenskih pisateljev je v sodelovanju z univerzami Malta, Gent, Groningen in Pisa v okviru Erasmus + projekta »Eseji prek meja« organiziralo delavnico pisanja eseja; delavnica že poteka, odvijala se bo do konca tega leta, in sicer pod vodstvom pisatelja, urednika in izrednega univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Prav z njim bomo v nadaljevanju razmišljali o tem, kaj je esejističnost, kaj ob njej opredeljuje esej in kako priljubljen je ta pri slovenskih bralcih in ustvarjalcih.

Ljudske pravljice s srečnim koncem niso redke. A kaj pravzaprav pomeni srečen konec neke ljudske pravljice? In kaj o družbi, iz katere ta pravljica izvira, govori dejstvo, da je srečen konec zgodbe v tem, da se njena protagonistka navsezadnje spremeni v moškega? V junaka, torej. Kako pogoste so sploh ljudske zgodbe, ki ženski ali dekletu pripišejo aktivno, močno, neupogljivo držo? O tem in še marsičem drugem razmišljamo z mag. Špelo Frlic, pisateljico, odlično pripovedovalko in raziskovalko ljudskih pravljic. Povod za pogovor pa je izid njene knjige Dekle, obljubljeno soncu; v njej je avtorica združila 29 priredb bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih ljudskih pripovedi, ki v središče postavljajo raznolike, a vselej močne, aktivne protagonistke. Knjigo je ilustrirala Ana Zavadlav.

"Pesem je miroljubni upor," meni Petra Koršič, uveljavljena pesnica, esejistka, kritičarka, urednica, lektorica, moderatorka ter avtorica pesniških in prevajalskih srečanj. Svoj svoj leposlovni prvenec, knjigo poezije Furlanka je dvignila krilo, je izdala leta 2017, ko že nekaj let ni bila neznan pesniški glas. Leta 2013 je bila namreč finalistka Pesniškega turnirja, svojo poezijo je pred izidom prvenca objavljala revjialno in jo predstavljala tudi na literarnih večerih in festivalih. Sedem let po izidu prvenca njen pesniški opus obsega štiri samostojne knjige: ob Furlanki so to še Bog z mano, Ciprese in Zlato jajce. Je tudi soavtorica knjige Štirje kvarti, v kateri je objavila kvart z naslovom Moja zrnka. Delo podpisujejo še Matej Gruden Keko, Borja Bolčina in Alja Furlan.

S Petro Koršič tokrat razmišljamo o poeziji – predvsem o njeni. Pa o pisanju, branju in izdajanju poezije. In še o čem.

Knjižna zbirka Rak samotar je bogatejša za Varljive postelje, dvojezični knjigi kratke pripovedi avtorjev Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta. Urdujska literarna ustvarjalca sta pričela pisati sredi družbenih pretresov, preden je Indija postala neodvisna, krvave posledice njene razdelitve pa so močno pretresle oba. Danes veljata za temeljna predstavnika moderne úrdujske književnosti, ki je pri nas še zelo slabo poznana. Približujejo nam jo Tina Mahkota, ki je njune zgodbe iz angleščine prevedla v slovenščino, urednica knjižne zbirke, dr. Ana Jelnikar, prevajalka in raziskovalka na Inštitutu za antropološke in prostorske študije Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter založba Sanje, pod okriljem katere so izbrana besedila Ismat Chughtai in Saadata Hasana Manta izšla.

Pesnik, pisatelj in filmski režiser Franco Arminio je eden izmed najbolj priljubljenih in plodovitih sodobnih italijanskih ustvarjalcev. Objavljati je začel sredi osemdesetih let minulega stoletja, v slovenščino pa imamo prevedeni dve njegovi knjigi. Zbirko avtorjevih liričnih miniaturk Razglednice od mrtvih je prevedla Jolka Milič, izšla pa je leta 2015 pri Kulturnoumetniškem društvu Apokalipsa. Knjigo Prepusti pot drevesom, za katero njena prevajalka Kristina Jurkovič pravi, da »je destilat avtorjeve obsežne pesniške produkcije,« pa je v zbirki Nova lirika leta 2024 izdala založba Mladinska knjiga. Arminiovo poezijo določa južna Italija – njena pokrajina, njeni prebivalci, majhne, opustele vasi, določa pa jo tudi minljivost, ki je nenehno zaledje avtorjeve pesniške govorice. Poetiko Franca Arminia predstavljamo s Kristino Jurkovič.

Pozorni pripovedovalec je esejistična knjiga poljske nobelovke Olge Tokarczuk, ki je v prevodu Jane Unuk leta 2023 izšla pri založbi LUD Literatura. S prevajalko pretresamo eseje iz knjige, razmišljamo o tem, kako je prevajati Olgo Tokarczuk, pa tudi o tem, kdo ali kaj je pravzaprav naslovni pozorni pripovedovalec, koncept, ki se mu Tokarczuk v omenjeni knjigi posveča in na katerem sloni kar nekaj njenih leposlovnih del.