Dušan Šarotar, letošnji slovenski avtor v središču festivala Vilenica, je v četrt stoletja, kolikor je minilo od izida njegove prve knjige, romana Potapljanje na dah, podpisal več kot dvajset knjig; tisti, ki ne morejo brez kategorizacij, menijo, da Šarotarjeva dela pripadajo različnim literarnim vrstam in zvrstem, s čimer pa se le pogojno strinja tudi avtor sam. Kot je povedal v več pogovorih, namreč meni, da vse življenje piše eno samo knjigo, ki bi jo morda še najlažje opredelili kot poezijo. Šarotar je poseben avtor v več pogledih: je eden redkih iskalcev presežnega v današnjem sploščenem svetu, je raziskovalec duše in njenih pokrajin, je glas kolektivnega spomina in pričevalec – judovska skupnost v Prekmurju, skoraj v celoti žrtev holokavsta, je z njegovim leposlovjem dobila izjemen spomenik.

Piše se leto 1647; na področju Svetega rimskega cesarstva, po letu 1512 znanega tudi kot Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, se počasi zaključuje izčrpavajoča tridesetletna vojna. V gostišču na rečnem otoku ob trgu Telgte v Vestfaliji pa se odvija literarno srečanje nemških pesnikov, literarnih vedežev, založnikov, tiskarjev. Tri dni razglabljajo o različnih literarnih vprašanjih, pa tudi o tem, kako bi sami pripomogli k zaključku vojne in miru.

Sliši se znano, zelo podoben opis dogajanja bi lahko uporabili tudi za literarne dogodke 300, 350 in več let pozneje. V resnici gre za shematičen oris vsebine pripovedi nemškega nobelovca Günterja Grassa, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Njegovo delo, Srečanje v Telgteju, je sicer vse prej kot enostavno. Duhovito, sarkastično, ironično – a pisano v slogu, ki zahteva zelo potrpežljivega, osredotočenega bralca. Beremo ga lahko v vrhunskem prevodu Urške P. Černe, ki je prispevala tudi poglobljeno spremno študijo o tem, po mnenju nekaterih poznavalcev najboljšem Grassovem delu. Izid knjige je omogočila Založba knjig Kulturnega centra Maribor.

Petra Koršič, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko leta 2024, je svoje kritiško delo usmerila predvsem k poeziji. Tako k poeziji, kot h kritiki pristopa raznoliko in izvirno. Je avtorica različnih projektov, ki raziskujejo odnos med glasbo in poezijo ali med glasbo, poezijo in likovništvom. Verjetno je trenutno edina, ki se, prav tako z avtorskimi projekti, ukvarja z živo obliko literarne kritike. Poznamo pa jo seveda tudi kot pesnico, esejistko, urednico, redaktorico, lektorico in voditeljico. Tokrat bomo z njo razmišljali predvsem o literarni kritiki.

Slovenci smo nedavno dobili novo literarno točko – Ljubljansko literarno agencijo, prvo profesionalno literarno agencijo pri nas. Pri njeni ustanovitvi sta se povezali mag. Senja Požar, članica skupine Založniki brez meja in do nedavnega pristojna za področje prodaje avtorskih pravic v tujino za Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo, ter Zala Stanonik, direktorica založbe Pivec. Agencija med drugim obljublja stabilnejšo, širšo in bolj sistematično navzočnost slovenskih avtorjev in avtoric na mednarodnem knjižnem trgu, zastopala pa naj bi tudi tuje založbe v regiji Alpe-Mediteran in širše.

»Svet se nenehno vrti okoli jezikov,« zapiše japonsko-nemška avtorica Yoko Tawada v svoji zbirki esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki je pri založbi LUD Literatura nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Gre za prvi slovenski prevod mednarodno uveljavljene dvojezične pisateljice, pesnice, esejistke in dramatičarke Yoko Tawada, ki v delu združuje razmišljanja o naravi jezika, prehajanju jezikovnih in drugih meja ter o vlogi besednih iger in o lastnem usvajanju nemščine. Kako sta povezana jezik in identiteta, kaj pomeni pisati v tujem jeziku, in kaj vse se najde na mejnih območjih? Pogovarjali smo se s prevajalcem iz japonščine Domnom Kavčičem.

Redko srečamo prevajalko ali prevajalca, ki bi imel tako raznolik opus, kot ga ima dr. Nada Grošelj; prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine, švedščine, iz nemščine in stare grščine v slovenščino, pri čemer prevaja tako prozna leposlovna besedila kot poezijo, in sicer za odrasle in mlade bralce. Časovni razpon nastanka izvirnih besedil sega od antike do danes. Bibliografija dr. Nade Grošelj v tem trenutku obsega več kot 80 monografskih publikacij. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi: nagrado Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca oz. najboljšo mlado prevajalko, Sovretovo nagrado, nagrado Vasje Cerarja.

Lidija Dimkovska je mednarodno uveljavljena pisateljica, ki že dobrih dvajset let živi in ustvarja v Sloveniji. Svoje življenje je že mlada zapisala leposlovju, književnosti pa je predana še danes: je nagrajevana pesnica, pisateljica, prevajalka slovenske in romunske književnosti v makedonščino, medkulturna posrednica, urednica, udeleženka domačih in mednarodnih literarnih festivalov, sejmov, pisateljskih rezidenc. Lidija Dimkovska piše v materni makedonščini in, kot pravi sama, je to njena zavestna odločitev. Slovenski bralci jo lahko berejo v prevodih Aleša Mustarja – tudi njen novi roman, EMŠO, ki je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi. Roman je v makedonščini izšel leta 2023, zanj pa je avtorica prejela nagrado za roman leta. Žirija je takrat v obrazložitvi med drugim zapisala, da skuša Dimkovska skozi tragično zgodbo neke družine predstaviti eno od individualnih in kolektivnih usod, tako zelo značilnih za našo dobo: problem eksila. Prisilna izguba domovine, rojstne hiše in s tem dela svojega bitja, zaznamovanega s številnimi vezmi, ki povezujejo posameznika z njegovim poreklom, dobi v romanu Lidije Dimkovske svojo močno individualizirano konkretizacijo.

Srečko Kosovel je fenomen slovenske poezije. Čeprav je umrl pri rosnih 22 letih, leta 1926, je s svojo poezijo in prodornim, vizionarskim mišljenjem v slovenski kulturni in duhovni prostor vtisnil neizbrisen pečat. O tem, kako se v njegovi rodni Sežani in širši kraški regiji ta pečat kaže danes in kako živi njegova ustvarjalna zapuščina, razmišljamo z Matejo Kralj, skrbnico Spominske sobe Srečka Kosovela na Ljudski univerzi Sežana in avtorico različnih projektov, povezanih s Kosovèlovo zapuščino.

Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, upalo se je na zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je bil zato še posebej razočaranih, ko so letos prejeli manj sredstev. Slovenska knjiga naj bi po njihovem celo nazadovala. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani poudarjajo, da očitek o drastičnem znižanju sredstev ne drži, v prihodnje pa da bodo povečevali sredstva. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni?

Gostje oddaje: ministrica za kulturo Asta Vrečko, direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar, direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc in profesor knjigarstva na ljubljanski Filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.

Ivan Cankar je nesporni klasik slovenskega leposlovja, po mnenju številnih tudi največji slovenski pisatelj. Njegova dela veljajo danes za zgled kvalitetne literature. So jih tako vrednotili tudi avtorjevi sodobniki? In kako jih je vrednotil sam? Je Cankar sploh razmišljal o razliki med bolj in manj kakovostno literaturo in če je, s kakšnimi merili je vrednotil književna besedila? O tem, tokrat predvsem s poudarkom na Cankarjevih romanih, z redno profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič, ki se z Ivanom Cankarjem, njegovo leposlovno in neleposlovno zapuščino poglobljeno ukvarja že desetletje.