Sobotno branje

V središču zgodbe je njegovo vseživljenjsko prijateljstvo z Violo Orsini, svobodomiselno, nadvse ostroumno in prodorno plemkinjo, ki ga kljub družbenim razlikam in njegovi pritlikavosti ves čas podpira ter spodbuja pri uresničevanju njegovih sanj. Iz knjižnice tihotapi knjige in mu jih na skrivaj prinaša, on pa ji kot človek z izjemnim talentom vrača s svojimi dih jemajočimi umetninami. Njuni burni življenji, prepleteni z zaobljubami, v lepoti brezmejne, divje in nepredvidljive narave prežemata ustvarjalna strast in raziskovalni duh. Zloba, ljubosumje, družinske spletke in politični pretresi v Italiji v prvi polovici 20. stoletja, tudi obdobje fašizma, ju nemalokrat oddaljijo, potisnejo v agonijo in trpljenje. Gre za monumentalen, nadvse presunljiv roman francoskega pisatelja, scenarista in režiserja, ki je leta 2023 zanj prejel Goncourtovo nagrado in po katerem nastaja tudi film. Delo je mojstrsko prevedla Janina Kos.

Zima v Sokču je prvenec francosko-švicarsko-korejske pisateljice Elise Shua Dusapin, ki je do zdaj izdala že štiri romane. A že s prvim, ki je v francoščini izšel pred desetimi leti, je pritegnila veliko pozornosti in pohval kritikov. V romanu skozi precizen in izčiščen jezik izriše dileme, ki spremljajo odraščanje in iskanje sebe ter soočanje z lastnimi pričakovanji in pričakovanji drugih.
Roman je v prevodu Suzane Koncut izšel pri založbi Goga.

Veliki zgodovinski dogodki nikoli niso le abstraktni premiki, o katerih beremo v učbenikih, ampak vedno radikalno pretresejo življenja ljudi, ki se znajdejo v njihovih vrtincih in morajo v njih sprejemati odločitve, ki ne bodo odločale le o poteku njihovega življenja, ampak tudi o tem, koliko dostojanstva in pokončnosti bodo ohranili. V tokratnem Sobotnem branju se bomo skupaj z albansko-britansko pisateljico in profesorico političnih znanosti in filozofije Leo Ypi podali po sledeh njene babice Leman, ki je bila priča razpadu Osmanskega imperija, nastanku nacionalnih držav na njegovih tleh, Italijanki okupaciji Albanije, tamkajšnjemu komunističnemu odporu in revoluciji med drugo svetovno vojno, nato pa še nadzoru režima Enverja Hoxhe. Drugo leposlovno delo Lee Ypi nam je pomagala predstaviti prevajalka romana Sanda Šukarov. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Alja Zore

Milan Kundera, ki se je rodil leta 1929 v Brnu, umrl pa pred tremi leti v Parizu, je brez dvoma eden največjih čeških pisateljev vseh časov. Tako visoko na pobočje tamkajšnjega literarnega Parnasa se je v pomembni meri povzpel po zaslugi romana Neznosna lahkost bivanja, prave pravcate klasike svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja, ki jo je napisal in objavil v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja v Franciji, kamor se je že sredi sedemdesetih zatekel pred družbeno-politično represijo na Češkoslovaškem, ki je pač sledila sovjetskemu zatrtju tako imenovane praške pomladi avgusta 1968.

Prav intervencija sil varšavskega pakta v pisateljevi domovini predstavlja tudi pomemben dejavnik, ki zapleta usode junakinj in junakov v Neznosni lahkosti bivanja, a reči, da je problemsko-sporočilni horizont tega romana bistveno določen s Kunderovo kritično analizo sovjetskega imperija oziroma realno obstoječega socializma, bi vendarle bilo napačno. Kundera si namreč s svojim ustvarjanjem povsem očitno ne želi prislužiti si oznake »politično angažiran pisatelj« in tisto, kar ga v Neskončni lahkosti bivanja zanima, so prvenstveno zagatna eksistencialna vprašanja tiste vrste, ki mučijo ljudi, ne glede na to, v kakšnem družbeno-političnem sistemu že živijo.

A tu je spet treba biti previden; Neznosna lahkost bivanja, ki je pod založniškim okriljem Mladinske knjige pred nedavnim doživela že svoj peti natis v slovenščini, namreč ni samo filozofski roman, ampak bi ga bilo prav tako moč označiti za ljubezenskega ali celo erotičnega … Kako se torej politično-kritična, filozofsko-eksistencialna in ljubezensko-erotična komponenta v tem delu prepletajo, dopolnjujejo in uravnotežujejo, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju; naš gost pred mikrofonom je bil Kunderov slovenski prevajalec, Jaroslav Skrušný.

Foto: Goran Dekleva

Kar je bil Edvard Kocbek v Sloveniji, je bila – bi po svoje lahko rekli – Simone Weil v Franciji. Filozofinja, ki se je rodila v dobro stoječo, sekularno judovsko družino leta 1909, umrla pa zaradi izčrpanosti pri vsega štiriintridesetih, avgusta leta 1943, je namreč v svojem delu na izviren način prepletala in spajala krščanski misticizem in levičarsko, heterodoksno marksistično misel. Idejno bleščeč takega združevanja elementov iz različnih miselnih tradicij najdemo v Zakoreninjenosti, razpravi, ki jo je Weil napisala na vrhuncu druge svetovne vojne in v kateri je premišljevala, kako po zmagi v moralnem smislu prenoviti evropske družbe, da bi se barbarska fašistična ideologija nikoli več ne vrnila med nas. Je pa na tem mestu vsekakor treba reči, da Zakoreninjenost nikakor ni zanimiva le kot dokument nekega zgodovinskega časa in njegovih partikularnih aspiracij in strahov, temveč se tudi nam danes na široko ponuja v aktualno, izzivalno pa tudi up prebujajoče branje. Zakaj je tako, smo v tokratnem Sobotnem branju preverjali v pogovoru s Sašo Jerele, ki je Zakoreninjenost za založbo Družina pred nedavnim prevedla v slovenščino.

Foto: Goran Dekleva