Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, da ni posegla po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidne osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ...

Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

V Modernih klasikih, elitni knjižni ediciji Cankarjeve založbe, so pod lapidarnim skupnim naslovom Tri besedila pred nedavnim izdali tri besedila Annie Ernaux, danes 84-letne francoske pisateljice, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Ti trije kratki teksti - gre za Mesto, za Neko žensko ter Sram - se med platnicami ene same knjige sicer niso znašli po naključju ali na silo, saj vendar vsi trije tematizirajo avtoričino otroštvo oziroma odraščanje v Normandiji, vsi trije prinašajo portrete pisateljičinih staršev, vsi trije razčlenjujejo kompleksno, pogosto protislovno dinamiko medčloveških odnosov znotraj družine Duchesne, kakor se je pač Ernaux pisala pred poroko.

Zato se, ko v roke jemljemo Tri besedila, malodane sama po sebi vsiljuje misel, da smo po zaslugi prevajalskih naporov Suzane Koncut v roke pravzaprav dobili nekakšno avtobiografijo. Toda dr. Manca G. Renko, zgodovinarka, esejistka in publicistka, ki je Trem besedilom pripisala spremno besedo, pravi, da ta misel kratko malo ni na mestu. Če torej Ernaux ne z Mestom ne z Neko žensko ne s Sramom ni spisala avtobiografije ali spominov, tedaj se seveda lahko vprašamo, kaj je s temi tremi besedili v resnici ustvarila? - Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Manco G. Renko.

foto: Goran Dekleva

Podobno kot nekdaj, ko ljudje meja še niso poznali. Gorica (knjigo je izdala Miš Založba) je naslov tudi romana Mateje Gomboc, knjige, ki je bila lani v ožjem izboru za Cankarjevo nagrado, letos pa jo berejo tudi dijaki prvih letnikov, ki se udeležujejo tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Pisateljica se je poglobljeno lotila raziskovanja preteklosti, usod ljudi, ki so bili kmalu po koncu druge svetovne vojne odrezani od svojega rodnega mesta, čeprav so pričakovali drugačno rešitev. Gorica je pripadla Italiji, Slovenci na tej strani pa so ostali brez zemlje, imetja, njim ljubih ljudi …

Anja Zag Golob je brez dvoma eno ključnih imen današnje slovenske poezije. A po petih pesniških zbirkah – od katerih sta druga in tretja po vrsti prejeli tudi prestižno Jenkovo nagrado – je očitno nastopil čas za spremembo, za tisto, čemur bi s pomočjo sodobnega francoskega romanopisca Michela Houellebcqua najbrž lahko rekli razširitev področja boja. Tako je pesnica proti koncu lanskega leta v samozaložbi izdala svoje prvo prozno delo, zbirko enajstih esejev, ki jih je zbrala pod skupnim naslovom Poskus vsakdanjosti.

V teh besedilih – sama jih imenuje prosti spisi – se Anja Zag Golob giblje po precej širokem, heterogenem tematskem polju … Tu se, na primer, posveča glasbi kultne beograjske rockovske skupine EKV, tam piše o filmografiji slovitega poljskega cineasta Krzysztofa Kieślowskega, spet drugje v precep jemlje počasni, rafinirani užitek ob pitju čaja, no, v nemara najbolj ganljivem izmed pričujočih esejev pa spiše kolikor nežno toliko vzneseno hvalnico restani rpici, se pravi praženemu krompirju.

In vendar ta tematska raznolikost ne učinkuje pogubno sredobežno; prav nasprotno. Poskus vsakdanjosti se pač bere kot tesno prepletena, organska celota, ki je bistveno več kot le seštevek svojih sestavnih delov. In kako neki esejistki to uspe? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Anjo Zag Golob.

foto: Goran Dekleva

Letošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi.

Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala, v slovenščini na voljo prav Vegetarijanko, ki jo je za Mladinsko knjigo – ne sicer neposredno iz korejščine, ampak prek španščine – leta 2021 v slovenščino prevedla Urša Zabukovec. A kakšno zgodbo pravzaprav spremljamo v Vegetarijanki? O čem neki Han Kang tu piše? In kako težko je sodobnemu evropskemu bralcu vstopiti v literaturo, ki je nastala v kulturno tako oddaljenem kontekstu, kot je korejski? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prof. dr. Byoung Yoong Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava korejsko književnost.

foto: Goran Dekleva

»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Angleškega pisatelja in izumitelja fantazijskega žanra J.R.R. Tolkiena skorajda ni potrebno posebno predstavljati. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za Hobita in Gospodarja prstanov. A davno preden je v znamenitem romanu Gospodar prstanov strašni Sauron grozil, da bo ves svet prekril s temo, je prvi temni gospodar Morgoth prišel izjemno blizu uresničenju takšnega načrta in Sauron je bil tedaj le njegov služabnik. Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, o rojstvu vilincev, o njihovem boju proti temnemu gospodarju, da bi si povrnili dragocene dragulje, ki jih je ukradel, o prihodu ljudi in škratov in njihovih usodah. Silmarillion nazorno prikaže, kako neverjetno dovršen in domišljen je svet, v katerem živijo Tolkienovi junaki, svet, ki se po svoji kompleksnosti lahko meri z mitološkimi svetovi starih civilizacij. A tu gre vendarle za delo enega samega človeka.
Silmarillion je prevedel Sergej Hvala, ki je gost oddaje Sobotno branje. Delo je izšlo pri založbi Mladinska knjiga.