Spoznali smo ga prek romanov Plosk ene dlani, Smrt rečnega vodnika in Neznana teroristka, ter tudi romana Ozka pot globoko do severa, za katerega je prejel ugledno Bookerjevo nagrado. Naj omenimo tudi, da je poročen s potomko slovenskih emigrantov.

Njegovo najnovejše delo Sedmo vprašanje ni klasičen avtobiografski roman, saj vpleta širše dimenzije razmišljanj o družinskih koreninah, skrivnostih in vplivih na življenje posameznika, pa tudi razmišljanja o širših družbeno-zgodovinskih okoliščinah, ki hote ali nehote prav tako imajo svoje posledice in svoj vpliv.

Knjiga z naslovom Edinka je roman, v katerem v glavnih in stranskih zgodbah in pripovedih spoznavamo sodobno življenje žensk, intelektualk in umetnic, ki imajo z materinstvom, zaradi bolezni otrok ali težavnega življenja sploh, večinoma zelo travmatične izkušnje. Tako pisateljica razgrne cel niz mogočih pogledov na mit materinstva, ga razplasti, argumentira, brani tako legitimnost zavračanja materinstva kot odločitev žensk, ki se zanj odločajo. Knjigo, ki je bila tudi za prevajanje čustveno zahtevna, je poslovenila Veronika Rot.

V romanu Tiha kristalizacija japonska pisateljica Yoko Ogawa izpiše nenavadno in večplastno zgodbo, postavljeno v distopičen in zlagoma vse bolj absurden svet. Izgine lahko karkoli: najbolj drobni predmeti, jedi, ptice, poklici, letni časi. Ko se ti izgini množijo, življenje v vse bolj praznem svetu, z vse bolj luknjičavimi srci od ljudi terja vse radikalnejše prilagoditve. V Tihi kristalizaciji so vprašanja spomina in pozabe, represije in odpora nedvomno v ospredju, a se nam pokažejo skozi precej nepričakovane, sveže perspektive.
Slovenski prevod romana Tiha kristalizacija Yoko Ogawa je izšel pri LUD Literatura, iz japonščine ga je prevedel Domen Kavčič, ki je delo v Sobotnem branju tudi predstavil.

Literarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi.

Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva

Ko se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko.

Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema.

In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva

Med knjigami, ki se kar najbolj priležejo v senci poletnega obmorskega gozdička, so gotovo kriminalke. Pa, seveda, ne le tiste, pod katere se podpisujejo svetovno odmevni mojstri à la Agatha Christie, Jo Nesbø, Georges Simenon, Boris Akunin ali Raymond Chandler, ampak vse bolj tudi domači avtorji in avtorice. Tako smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili prvenec avtorice Maše Jelušič, intrigantno kriminalko z naslovom Profesor je končno mrtev, o kateri je publicist Marcel Štefančič jr. zapisal: »Maša Jelušič piše tako, kot morilci morijo. Preprosto, elegantno, ekspeditivno in nazorno.« Kaj se torej skriva med platnicami romana? O tem smo se pogovarjali z avtorico, ki je svojo kriminalko objavila pri založbi Goga.

Foto: Darja Groznik

Kultura – knjiga o novi svetovni zgodovini, ki jo je napisal nemški literarni kritik, filozof in zgodovinar Martin Puchner, je vznemirljiva pripoved o davnih in nedavnih interakcijah ter medkulturnem mešanju, stapljanju, prežemanju, povezavah, izmenjavah, izposojanju, posnemanju ter medgeneracijskih prenosih informacij in mutacij, ki so oblikovale živo organsko tvorbo večnega preoblikovanja. Velika zgodba kulturnih dosežkov civilizacij namreč ni statičen muzejski predmet, ampak neustavljivo potovanje, neskončen preplet porajanja in izginevanja, soodvisnih rasti in usihanja, nepredvidenih selitev v vse smeri.

V tem zamotanem klobčiču iz nepretrgane pajčevine Puchner ne igra na strune opevanja dosežkov zahodnega kulturnega kanona in ne razpravlja o vrhuncih kultur, ne meri jih in ne preverja njihove izvirnosti, pristnosti ali neokrnjenosti, ne razsoja o prilaščanju in krajah kulturnih elementov, izrazov in oblik, saj si brezčasne kulture in umetnosti ni mogoče lastiti … Kulturo razume kot skupno zakladnico človeštva, ki jo izposojevalci za samosvojo uporabo vedno znova predajamo naprej v prihodnost.

O knjigi več Špela Vodopivec, ki jo je poslovenila.

Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini.

A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta.

Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec.

Foto: Goran Dekleva