Sobotno branje

27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja.

A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum, ter njegove dnevniške zapiske, objavljene v knjigah Tovarišija in Listina, saj ta dela eksplicitno tematizirajo ravno njegovo partizansko izkušnjo in tako zvedavega bralca in bralko peljejo v samo srce protislovij slovenskega 20. stoletja, pa puščamo poezijo, ki jo je Edvard Kocbek sicer pisal od gimnazijskih let pa do pozne starosti, nekako ob strani, saj se zdi manj pripravna za tiste vrste zainteresirano branje, ki naj nam pomaga bolje razumeti predvsem našo kolektivno usodo v usodnem času.

Seveda pa to še ne pomeni, da so Kocbekove pesmi brez izrazne gibkosti ali ritmične izbrušenosti, brez miselne ali čustvene globine oziroma, rečeno čisto na kratko, brez literarne vrednosti. Prav nasprotno. Kot namreč lahko hitro ugotovimo ob listanju po izboru iz Kocbekove lirike, ki je pod naslovom Med zemljo in nebom pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, lahko srečanje s sporočilno polivalentno Kocbekovo poezijo napravi sila močan vtis na bralke in bralce. In to celo na vse tiste, ki jih vendarle zanima predvsem nelahka zgodovina slovenskega 20. stoletja. A kako neki je Kocbeku to uspelo? O čem pravzaprav piše, ko piše svoje pesmi? Nam, ne nazadnje, njegova lirika vedno znova, iz leta v leto, iz zbirke v zbirko sporoča eno in isto -- ali pa se poudarki sčasoma spreminjajo?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko Diano Pungeršič, ki je antologiji Med zemljo in nebom, za katero je selekcijsko delo sicer opravil kocbekoslovec Mihael Glavan, pripisala poglobljeno spremno besedo.

foto: Goran Dekleva

Že vse odkar je Nikolaj V. Gogolj sredi 19. stoletja napisal Mrtve duše, je v ruski literarni tradiciji prav posebej močna »disciplina« družbeno-kritično pisanje. In čeprav se je v zadnjih slabih dveh stoletjih vse v Rusiji nekajkrat obrnilo na glavo, se včasih zdi, da se pravzaprav ni spremenilo nič. Kakor je namreč Gogolj v svojem znamenitem romanu z izostrenim smislom za grotesko in absurd tematiziral pohlep in goljufivost, petolizništvo in vraževernost, posurovelost in brezvestnost ruskega človeka – posameznika ter ruske družbe kot celote, tako se zdi, da njegovi nasledniki v peresu še danes radi stopajo po gazi, ki so jo bile utrle Mrtve duše. Eden takih je slej ko prej tudi Aleksej Salnikov, čigar v Rusiji večkrat nagrajeni roman Petrovi v časih gripe je pred nedavnim izšel pod založniškim okriljem Mladinske knjige.

Danes 46-letni pisatelj se je rodil v Tartuju v Estoniji, ko je bila Sovjetska zveza seveda še pri močeh; potem je odraščal na Uralu, v Jekaterinburgu, kjer je dočakal padec berlinskega zidu, skusil odraščanje v splošnem kaosu divjih Jelcinovih let in si, kolikor lahko sklepamo po romanu, ki je zdaj prišel na police naših knjižnic in knjigarn, ob tem nabral lepo zalogo snovi, ki se darežljivo ponuja družbeno-kritični literarni obdelavi. Na prvih sedemdesetih ali osemdesetih straneh Petrovih v časih gripe namreč ustvari osupljivo dobro izrisano portretno galerijo zagrenjenih in zapitih, deklasiranih in dezorientiranih, razočaranih in razčlovečenih obrazov post-sovjetske Rusije.

A kot da to ne bi bilo dovolj, Salnikov v nadaljevanju v svoj roman malce nepričakovano vplete še elemente trilerja, kriminalke, fantastike in celo mita. Pa gredo vse te heterogene prvine navsezadnje dobro skupaj – ali pač ne? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Petrovih v časih gripe, Lijano Dejak.

foto: Goran Dekleva

Nemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor.

Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru.

V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.

foto: Goran Dekleva

Kaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jano Unuk, ki je Empuzij prevedla za Cankarjevo založbo.

foto: Goran Dekleva

Ko pomislimo na nacistični režim, nam je seveda jasno, da ta grozodejstev ni zagrešil le nad judi in drugimi narodnostmi, ki so se znašle pod nemško okupacijo ali na bojiščih, ampak je moral biti tovrsten totalitarni sistem tudi močno notranje represiven in poln vohunjenja in nadzora lastnega prebivalstva. Verjetno pa naša domišljija ne seže tako daleč, da bi si predstavljali, kako nacisti v prisluškovalno središče spremenijo celo elitni bordel v Berlinu, v katerem skriti mikrofoni in izurjene dame vohunijo tudi za visokimi predstavniki nacističnega režima. Sicer resnično zgodbo, ki pa je zavita v meglico mitov in ugank, skuša razvozlati tudi knjiga Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega rajha, ki je nedavno izšla pri založbi Beletrina. Kakšna je zgodba ekskluzivnega bordela in zgodovinski kontekst, v katerem se odvija, so v zelo poljudni in berljivo oblikovani knjigi opisali zgodovinarji in novinarji Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel, za tokratno Sobotno branje pa nam bo nekaj utrinkov iz dela pomagala predstaviti dr. Irena Selišnik z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.