Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, se bomo pogovarjali z zgodovinarjem dr. Ivanom Smiljanićem z Inštituta za novejšo zgodovino, ki je te procese podrobno opisal v knjigi z naslovom Lovorovi gozdovi in krompir: Prešernov kult v socializmu. Pogovor, ki je bil prvotno predvajan v oddaji Kulturni fokus na Prvem, je pripravila Alja Zore.

Foto: ilustracija Zorana Smiljanića, objavljeno z dovoljenjem avtorja

Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka?

Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta.

Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekom

Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji rasti, s korporativnimi posegi v okolje, zaradi hlepenja po vse večjih dobičkih napovedujejo globalne katastrofalne izide, ki bodo prizadeli ves svet. Seveda to ni nekaj, o čemer še ne bi nič slišali. Presenetljivo je morda to, da so se nekatere staroselske skupine, ki ne zaupajo uvedbi zelenih kapitalskih politik in obljubam o trajnostnem razvoju, skoraj brez zadržkov odločile za sprejetje umetne inteligence in za prilagoditev te tehnologije svojim načrtom in potrebam, tudi zaradi predstav o živosti skoraj vsega, kar jih obdaja. Zanje so namreč ločnice med umetnim in naravnim bolj zabrisane. Med drugim tako želijo razkrinkavati nove načine prikritih prevar in potegavščin, ki so zavite v idejo o brezogljični družbi … Dr. Rene Suša je antropolog in pedagog, ki živi v Kanadi, vendar se precej osredotoča na situacije staroselcev v Braziliji, v Amazoniji, področju, ki po nekdanji Bolsonarovi predsedniški politiki, ki je pospeševala izsekavanje in krčenje gozdov ter rudarsko izkoriščanje, nekoliko laže diha.

gost oddaje: Rene Suša, dr. pedagoških ved in mag. antropologije 

fotografija: staroselci amazonskega pragozda

Wikipedia

Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo?

No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji.

To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941.

Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

Če si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne gospodarske, pa tudi politične stike s predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnostjo, ob koncu pa je z njo vodila celo pogajanja, ki niso izključevala niti prihodnje vključitve Jugoslavije v evropske integracije. Prav o teh procesih bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo zgodovinarja dr. Jureta Ramšaka z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, ki je temo raziskal v okviru ERC projekta Open borders Project: Cold War Europe Beyond Borders. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Evropa zdaj!, Centralni komite ZK Slovenije, 02.12.1989.

»Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo predstavam, ki jih te metafore sicer zbujajo.

Natanko tako je bilo tudi s Churchillovo železno zaveso. Zahvaljujoč njegovi prispodobi se je marsikdo na Slovenskem o hladno-vojni Evropi navadil razmišljati kot o kontinentu dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati … In to kljub temu, da smo prav mi živeli ob meji in z mejo, ki je bila – če se zdaj spomnimo tradicionalnih nakupovalnih izletov v Trst ali Celovec – seveda še kako prehodna. A kako se je lahko premerilo, da je prav v naših krajih železna zavesa postala vsa porozna, vsa luknjičasta? In, seveda, kako so, pogojno rečeno, navadni, majhni, vsakdanji ljudje živeli s to mejo in jo s svojimi življenjskimi praksami tudi so- oziroma preoblikovali?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko in zgodovinarja, dr. Urško Strle, raziskovalko na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ter njenega sodelavca s slednje institucije, dr. Boruta Klabjana, ki sodelujeta pri mednarodnem znanstvenem projektu Open Borders, se pravi Odprte meje, ki skuša na novo osvetliti, kako so v prostoru med Alpami in Jadranom pravzaprav funkcionirale meje od konca druge svetovne vojne pa do današnjih dni.

Foto: Izmenjava novoletnih voščil na italijansko-jugoslovanskem mejnem prehodu na Fernetičih leta 1956 (avtor fotografije je Mario Magajna, fotografija je shranjena v fondu Primorskega dnevnika; objavljeno z dovoljenjem Odseka za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici, Trst)

Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.«

Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov.

Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

Človeške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnavati z bolj zdravstvene in sčasoma tudi družbene perspektive, kako so ga v nekaterih obdobjih tudi politično zlorabljali in kako so o njem poročali v javnosti, bomo govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino, ki na to temo vodi projekt Greh, sramota, simptom: samomor in njegove percepcije na Slovenskem (1850-2000). Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: izsek iz Édouard Manet - Le Suicidé, okrog 1877; Wikipedija, javna last

Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki zagotavljajo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan),
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Čeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi.

A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Dušana Kosa, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je po uredniški plati bdel nad zbornikom Ambicije, karierizem in elite : Materialno-socialne strategije, prakse in komunikacija plemiških elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku, ki je pred nedavnim luč sveta ugledal v elektronski obliki, in zanj prispeval tudi razpravo o deželnoknežjem uradništvu na Kranjskem za časa vladanja Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II..

Foto: Martin van Meytens – Ceremonija na dvor Marije Terezije v Hofburgu leta 1764, izsek (Wikipedija, javna last)