Glasovi svetov

Med vsemi fotografijami, ki so januarja lani nastale na drugi inavguraciji Donalda Trumpa, je najbrž največ pozornosti svetovne javnosti pritegnila podoba Elona Muska, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in drugih »tehnomilijarderjev«, ki so zaprisego 47. ameriškega predsednika spremljali tako rekoč iz prve vrste. Številnim opazovalcem se je namreč zdelo nadvse pomenljivo, da tam, kjer bi sicer pričakovali ameriške politične prvokategornike, od senatorjev do guvernerjev, zdaj sedijo lastniki tehnoloških supergigantov od Amazona do Appla, od Facebooka do Googla.

Je to pravzaprav kar najbolj vidna, simbolna potrditev starih sumničenj, da v Združenih državah – pa najbrž tudi še marsikje drugje – resnična politična moč ne počiva več na glasovih, prejetih na volitvah, temveč na zelencih, nagrmadenih na bančnem računu. So, drugače rečeno, Musk, Zuckerberg in Bezos tisti, ki zdaj v resnici vladajo Ameriki?

In če to drži, kaj ti ljudje pravzaprav hočejo? Katere so politične ideje, ki jih razgibavajo, kakšni so cilji, ki jih zasledujejo, kako si predstavljajo ekonomijo in kulturo v družbi, ukrojeni po svojem okusu? So v svojih političnih stremljenjih docela složni – ali pač ne? In, ne nazadnje, kaj spričo skokovito naraščajoče družbeno-politične moči nekaj najbogatejših posameznikov sploh še ostaja od demokracije starega kova?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, dolgoletno predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je pod okriljem Založbe FDV pred nedavnim namreč izdala intrigantno razpravo Plutokracija : vladavina bogatih v ZDA, razpravo, ki hoče natanko premisliti, zakaj in kako je šepet denarja preglasil glas ljudstva.

Foto: Mark Zuckerberg na srečanju s predsednikom Trumpom v Ovalni pisarni septembra leta 2019 (Wikipedia, javna last)

Učbeniki zgodovine nas učijo o velikih dogodkih naše preteklosti: o vzponu in padcu Habsburške monarhije, prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, o brutalnosti obeh svetovnih vojn, fašističnem nasilju Italije in vzpostavitvi socialistične Jugoslavije. In vendar se ti veliki premiki nikoli niso odvijali v praznem in abstraktnem prostoru. Odvijali so se v hišah, na trgih in njivah ter v šolskih klopeh resničnih ljudi. V današnjih Glasovih svetov bomo na zgodovino pogledali prav s te perspektive in skušali našo preteklost uzreti skozi Tomaj - kraško vas, v kateri so ljudje skozi pet stoletij vse te tektonske zgodovinske premike doživljali na lastni koži in se po svojih močeh prilagajali vedno novim političnim in ekonomskim okoliščinam. Gosta sta urednik obsežne monografije z naslovom Tomajci: Slovenska zgodovina v malem zgodovinar dr. Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter ena od avtoric prispevkov za zbornik, dr. Meta Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Tomajci pri opoldanskem odmoru l. 1926, fotografiral Veno Pilon, hrani Slovenski etnografski muzej, objavljeno z dovoljenjem

»Imperij je velik in razpada hrupno in besno. Že zdaj je policentričen, razdeljen glede ciljev, shizofren.« Tako Zahod z Združenimi državami Amerike v svojem središču opiše francoski zgodovinar, socialni antropolog, demograf in politolog Emmanuel Todd, ki v svoji nedavno izdani knjigi Propad Zahoda ponuja precej nekonvencionalen pogled na krizo zahodnega sveta. Te namreč ne pripisuje le ekonomskemu pešanju, ampak kulturnim in družinskim strukturam ter duhovni, vsebinski izpraznjenosti te faze zahodne civilizacije, ki jo po njegovem povzroča neracionalno in samouničujoče delovanje zahodnih držav, ki naj bi bile vse manj v stiku z resničnostjo. In ker je ob dogajanju zadnjih let tudi marsikdo, ki tradicionalno ni gojil skepse do zahodnih elit, začel dvomiti ne le v njihovo iskrenost in moralnost, ampak morda celo v njihove sposobnosti branjenja interesa lastnih držav, se vsak globlji poskus razmisleka o tem, kaj se pravzaprav dogaja z Zahodom, zdi dobrodošel. Ob Toddovi antropološki diagnozi se bomo o krizi Zahoda v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Pixabay

Kaj pomeni biti odrasel? Ali je odraslost predvsem odpoved svobodi, številnim možnostim, zanikanje odgovornosti? Ali pa se prava svoboda začne šele takrat, ko znamo sprejeti omejitve in se za nekaj odločiti? Švicarska analitičarka Marie-Louise von Franz je v knjigi Puer aeternus oziroma Večni mladenič opisala človeka, ki se težko poslovi od mladosti, od neskončnih možnosti in svobode. Kaj lahko ta več kot šestdeset let stara knjiga pove današnjemu človeku? In kdaj je ohranjanje »otroka v sebi« nekaj dragocenega; kdaj pa postane način, kako se izognemo odgovornosti?

O puer aeternusu, nezavednem, svobodi, odraslosti in odnosih s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo, psihoterapevtko in profesorico, ki je k drugi slovenski izdaji knjige Puer aeternus avtorice Marie-Louise von Franz (Umco 2022) napisala spremno besedo.

Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi rdeči gardisti z Maovo rdečo knjižico v rokah uničili na tisoče templjev, palač in drugih vidnih simbolov kitajske starodavne civilizacije. Človeška življenja, ki so bila med vsemi temi brutalnimi pretresi izgubljena, lahko štejemo v desetinah milijonov, preživeli pa najbrž še danes živijo z globoko travmatičnimi spomini na Maovih 27 let na oblasti.

In vendar ni dvoma – Mao Zedong je na Kitajskem danes junak. Njegovi portreti in kipi krasijo pisarne in mestne trge od ruske do vietnamske meje, Komunistična partija pa je njegovo zgodovinsko vlogo že pred časom uradno ovrednotila takole: Mao naj bi sicer res bil 30 odstotkov slab, a bil naj bi tudi 70 odstotkov dober. Ob tej partijski igri procentov je kaj lahko zamahniti z roko, češ cenena propaganda oblastnikov, a če to storimo, se slej ko prej prikrajšamo za širše razumevanje novejše kitajske zgodovine, razumevanje, ki bi nam utegnilo še kako priti zdaj, ko je Ljudska republika drugo gospodarstvo sveta in ko očitno tudi že precej uspešno tekmuje z Združenimi državami Amerike za položaj svetovne velesile številka ena.

Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kaj partija pa tudi milijoni navadnih Kitajk in Kitajcev Mao Zedongu štejejo v dobro in zakaj naj bi to dobro vendarle odtehtalo vse trpljenje in vse smrti, za katere je odgovoren? – Odgovor na to zagatno vprašanje nam je pomagala iskati dr. Maja Veselič, sinologinja in predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Foto: propagandni plakat z Maovo podobo, razstavljen v Anrenu v tamkajšnjem Muzeju značk, ur in pečatov iz rdeče dobe (Goran Dekleva)

Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.

Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove.
Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdove

V začetku julija so Združene države Amerike praznovale 250. obletnico razglasitve neodvisnosti. V primerjavi s kakšno Kitajsko, Etiopijo ali Portugalsko je Amerika seveda zelo mlada država, a to nikakor ne pomeni, da nima pomembne, globalno odmevne pa tudi zagonetnih notranjih protislovij polne zgodovine.

Eden največjih paradoksov te zgodovine pa je slej ko prej tale: kako je mogoče, da so ameriški ustanovni očetje zaneseno, navdahnjeno govorili o življenju in svobodi in zasledovanju sreče kot samorazvidnih pravicah, s katerimi da je obdarjeno sleherno človeško bitje, potem pa so v svoji republiki dopustili suženjstvo? In nadalje: kako je možno, da se država, ki je – nikakor ne neupravičeno – dolgo veljala za nesporen svetilnik svobode in demokracije, v četrt tisočletja še ni uspela otresti toksične družbeno-politične dediščine sužnjelastništva in rasizma?

To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali, ko smo ob koncu junija, nekaj dni pred ameriškim 250. rojstnim dnem torej, pred mikrofonom gostili dr. Ireno Šumi, predavateljico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se v znanstveno-raziskovalnem smislu posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma. Košček tega pogovora smo 30. junija sicer že objavili v kontekstu oddaje Intelekta na Prvem, no, v tokratnih Glasovih svetov pa diskusijo z dr. Šumi objavljamo v celoti.

Foto: voditelji gibanja za državljanske pravice med pohodom na Washington avgusta 1963, na katerem je imel Martin Luther King ml. znamenit govor, v katerem je razvil svojo »sanjsko« vizijo prihodnjih medrasnih odnosov v Združenih državah Amerike (Rowland Scherman / Wikipedia, javna last)