Glasovi svetov

Med najbolj znanimi psihološkimi študijami vseh časov je prav gotovo tudi tako imenovani Milgramov eksperiment. Leta 1963 ga je izvedel profesor psihologije na ameriški Univerzi Yale Stanley Milgram. Opravil je poskus, v katerem se je osredotočil na konflikt med posameznikovo poslušnostjo avtoriteti in osebno vestjo. Kaj prevaga – prvo ali drugo? Kakšne okoliščine povzročijo, da ljudje ravnamo v nasprotju z lastnimi moralnimi normami, kar posledično lahko vodi do najbolj krutih dejanj.

Ko so namreč ljudje po drugi svetovni vojni izvedeli za koncentracijska taborišča in druga nacistična grozodejstva, za holokavst, so bili osupli. Kako je možno, da so pri zločinih in okrutnih dejanjih sodelovali tudi številni na pogled običajni ljudje? Profesorju na Stanleyu Milgramu ta moralni konflikt, po njegovih besedah, ni dal miru: "Vprašal sem se, kako je mogoče, da so navadni ljudje, ki so bili sicer v svojem vsakdanjem življenju prijazni in spodobni, lahko ravnali tako brezčutno, nečloveško, brez kakršnihkoli zavor."

Do kakšnih spoznanj je Milgram s svojim eksperimentom prišel, v oddaji Glasovi svetov pojasnjuje psiholog prof. dr. Bojan Musil z Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru.

Foto: Milgramova "električna škatla" za proženje elektrošokov/ Isabelle/ Flickr, cc

Čeprav nobena od komunističnih ali socialističnih držav - z izjemo Albanije - ni dejansko prepovedala religij, si različne verske skupnosti, ki so se v preteklem stoletju znašle pod tovrstnimi režimi, milo rečeno, niso mogle obetati najbolj naklonjene obravnave. In enako je bilo, kot dobro vemo, tudi v naši nekdanji državi, socialistični Jugoslaviji. Četudi se nobena od treh religij, ki so prevladovale na prostorju SFRJ, ni najbolje skladala z novo državno ideologijo, pa je bila prav poseben trn v peti jugoslovanskim oblastem Katoliška cerkev, zaradi svoje podrejenosti Vatikanu, ki je še leta po vojni močno nasprotoval Jugoslaviji v mednarodnem prostoru. In vendar je tako odnos med državo in tukajšnjo katoliško cerkvijo, kot tudi med Beogradom in Vatikanom, skozi celotno zgodovino socialistične Jugoslavije doživljal kar radikalne premike, in to že mnogo pred splošno demokratizacijo, ki je državo zajela v letih pred njenim razpadom. Kakšen je bil torej skozi čas položaj katoliške cerkve v socialistični Sloveniji, kako se je razlikoval od hrvaškega ter kako se je spreminjal v kontekstu širšega geopolitičnega in jugoslovanskega notranjepolitičnega razvoja? O tovrstnih vprašanjih bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s teologom in zgodovinarjem dr. Dejanom Packom, ki je knjigo na to temo - z naslovom Od konflikta h kompromisu - nedavno izdal pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: srečanje med Josipom Brozom Titom in papežem Pavlom VI. leta 1971

Lepo vabljeni tudi k poslušanju oddaje Sledi časa o božiču v socialistični Jugoslaviji, ki smo jo lani pripravili na Prvem: Božič v času socializma

V zgodovini sta se uveljavila dva temeljna modela pojmovanja zdravja in bolezni in v tem okviru tudi dva modela pojmovanja duševnih motenj. To sta biomedicinski in biopsihosocialni model. Če biomedicinski pristop telo razume kot stroj, pa biopsihosocialni model poudarja skupno vplivanje tako bioloških, psiholoških, kulturoloških kot tudi socialnih dejavnikov na človeka. Čeprav so biopsihosocialni model zagovarjali že Wilhelm Wundt, Sigmund Freud in nekateri drugi véliki psihologi moderne dobe, si ta še vedno ni izboril mesta, ki mu pritiče, v Glasovih svetov pojasnjuje psiholog in raziskovalec Dino Manzoni z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Zakaj je biomedicinsko pojmovanje duševnih motenj tako zelo zakoreninjeno in odporno na poskuse sprememb? Na kaj opozarjajo najglasnejši kritiki? Zakaj je biopsihosocialni model bolj primeren in bolj učinkovit pri obravnavi ljudi s težavami v duševnem zdravju? Odgovori v oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc.

Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta.

Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.

foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)

Takšno razvrščanje, ki je v osnovi vedno tudi razredno pogojeno, v pomembni meri podpirajo tudi fabulativne, literarne poenostavitve in prilagajanja ciljnemu bralstvu. Primer tega je opisovanje raznolikosti, ki jih zajemamo z enostavnim označevalcem: Afrika. Zaradi zavzemanj udobnih stališč in pasivne drže, ki izhaja iz percepcij o kulturnih univerzalnostih in relativnostih, so za večinske diskurze o identitetno in kulturno drugem, odgovorni tudi znanstveni pogledi. V tem kontekstu v oddaji Glasovi svetov literarna kritičarka Aleksandra Gačič, novinarka Kristina Božič in igralka Lina Akif podajajo tako konkretne izkušnje s politikami izključevanj, kot tudi razmišljajo o sodobnih pojavih nevarnih ideologij in tako imenovani nekropolitiki, torej obliki vladanja, ki v končni fazi določa, kdo so tisti, katerih življenja niso pomembna.

 foto: Pixabay 

Med številnimi intrigantnimi protagonisti ruske zgodovine zadnjih dveh stoletij bi težko našli bolj nenavadno in skrivnostno pa tudi odpor zbujajočo figuro od Grigorija Jefimoviča Rasputina. Mož, ki se je rodil leta 1869 v Pokorvskem, nepomembni vasi v zahodni Sibiriji, je na veliki oder ruske zgodovine stopil proti koncu leta 1905, ko se je seznanil s carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro.

Rasputin, ki je na dvor prišel s slovesom popotnega romarja, duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in močnega zdravilca, si je namreč hitro pridobil zaupanje vladarskega para in to zaupanje – tako so vsaj trdili številni dvorjani – tudi zlorabil. Postal naj bi nekakšna siva eminenca za prestolom, človek, ki je šepetal v carjevo in, še raje, v caričino uho ter tako usodno vplival na uradno državno politiko. Ko je zanj okoli leta 1910 naposled izvedela še najširša ruska javnost, ki si ni mogla razložiti, zakaj bi vladarski par Rasputina sprejemal in upošteval njegova mnenja – ob tem se velja spomniti, da so ga peterburški in moskovski časopisi v en glas predstavljali kot šarlatana, razuzdanca in pijanca –, se je zamajal prestol dinastije Romanovih.

In ker seveda vemo, kaj se je v Rusiji navsezadnje zgodilo leta 1917, se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi bili Lenin in boljševiki res tako uspešni, če ne bi bila Nikolaj II. in njegova vladavina prav zaradi Rasputina takrat že nekaj let na slabem glasu? Je, drugače rečeno, Rasputin, hote ali ne, tlakoval pot koncu carske oblasti v največji državi na svetu? In, jasno, kako utemeljeni so bili vsi ti očitki zoper Rasputina; je bil res poosebljeno zlo, sveti hudič, kot so mu rekli sodobniki, ali le grešni kozel, ki naj prikrije številne disfunkcije ruske avtokratske oblasti?

To sta vprašanji, ki si ju je v knjigi Rasputin : vera, oblast in zaton Romanovih postavil ameriški zgodovinar Douglas Smith. Do kakšnih odgovorov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili našega radijskega kolega Mateja Veniera, ki je Douglasovo knjigo pred nedavnim prevedel za založbo Beletrina.

foto: Grigorij J. Rasputin okoli leta 1910 (Wikipedia, javna last)