Najbrž ključni pisec slovenske Ustave in prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, je bil človek intrigantnih nasprotij. Bil je kristjan in bil je partizan. Bil je član Partije in bil je disident. Bil je ugleden znanstvenik in intelektualec, predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti pa vendar je govoril preprosto, neposredno, brez dlake na jeziku. Bil je uspešen politik pa vendar je veljal za poštenega, kredibilnega človeka, ki misli s svojo glavo in deluje po lastni vesti.

Kako natanko se vsa ta nasprotja navsezadnje sestavijo v presenetljivo skladen pa tudi docela neponovljiv portret resnično velike osebnosti slovenske zgodovine, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Jureta Gašpariča, ki je po uredniški plati bdel nad pripravo zbornika France Bučar med politiko in pravom, ki je – v letu po stoletnici Bučarjevega rojstva in v letu pred desetletnico njegove smrti – izšel pod založniškim okriljem Slovenske matice.

foto: F. Bučar za skupščinskim govorniškim odrom (BoBo / MMC)

Večkrat lahko slišimo, da je družba, v kateri živimo, dediščina tistega intelektualnega projekta, ki so ga v 18. stoletju zagnali francoski in škotski razsvetljenci. In vendar bi verjetno le malokdo nasprotoval oceni, da smo danes vsaj v zahodnih družbah priča vedno večjemu razkolu v dojemanju resničnosti, ki jo živimo, da smo priča vedno več dvomom o legitimnosti ne le politikov, ki nas vodijo, ampak tudi institucij, na katerih slonijo naše družbe, ter celo znanstvenih spoznanj, ki naj bi nam omogočala načrtovanje prihodnosti in so dolgo veljala za razmeroma zanesljivo avtoriteto, da ne govorimo o vedno večji nestrpnosti in težnjah po utišanju razprav o določenih vprašanjih z ene in druge strani političnega pola. V tovrstnem vzdušju pa seveda ni nenavadno, da naše politično razpravljanje bolj kot razumna debata o najboljših mogočih politikah ter gospodarskih in družbenih ureditvah postaja podobno vedno glasnejšemu in vedno bolj čustveno nabitemu kričanju z vseh strani, v katerem se zdi razsvetljenski projekt razumnega upravljanja družbe kot popolna utopija.

Če del politikov in javnosti ob tem s prstom kaže na družbene medije, populistične politike, vplivneže in teoretike zarot ter prezirljivo vzdihuje nad neukimi in neracionalnimi množicami ter vztrajno izumlja vedno nove rubrike preverjanja dejstev, pa je verjetno že jasno, da to nima večjega učinka in velikokrat le še utrjuje v marsičem pravilno prepričanje, da trenutne elite nimajo razumevanja življenjske izkušnje običajnega človeka. Ob vsem tem se torej postavlja vprašanje, ali je razsvetljenski projekt, na katerem smo utemeljili svoje družbe, v 21. stoletju dokončno iztrošen in moramo nad njim dvigniti roke ter iskati povsem drugačen način sobivanja in političnega upravljanja? Ali pa imajo prav nekateri misleci, ki se jim zdi nujna obuditev razsvetljenskega pristopa in ponovne vpeljave razuma v različne sfere našega družbenega življenja? Ter kako bi bilo to sploh mogoče? To so nekatera od vprašanj, o katerih se bomo ob nedavno prevedenem delu kanadskega filozofa Josepha Heatha Razsvetljenstvo 2.0: kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naša življenja pogovarjali s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je besedilu pripisala tudi spremno besedo.

foto: izsek iz naslovnice knjige Razsvetljenstvo 2.0

11. september 2001 je za vselej spremenil svet, so menda že dan pozneje čivkali vsevedni vrabci tega sveta. Drugi pa smo potrebovali malo več časa, da smo doumeli, kako natanko je ta sprememba v resnici videti. No, navsezadnje smo le našli nekaj tesnobo, pravzaprav že kar grozo zbujajočih besed zanjo: od Guantanama do Abu Ghraiba, od preventivnih vojn do tako imenovanega waterboardinga, se pravi mučenja s simuliranjem utapljanja jetnika v vodi. Morda najbolj strašljivo pri vsem skupaj pa je, da se te besede oziroma spremembe, ki jih je 11. september prinesel, danes že zdijo nekako oddaljene, kakor da so se izčrpale oziroma nehale soustvarjati svet, v katerem živimo, spričo česar jih lahko tudi varno pospravimo v zgodovinske učbenike.

Saj po svoje ni težko razumeti, zakaj je tako. Samo pomislimo, v zadnjih petnajstih letih smo doživeli veliko recesijo ter arabsko pomlad, pandemijo covida-19 in vojno v Ukrajini, ti pretresi pa so našo pozornost prej ali slej preusmerili drugam. A samo zato, ker nas zdaj zaposlujejo bolj recentne katastrofe, še ne kaže hiteti s sklepanjem, da je ameriški odgovor na napad na newyorška dvojčka prenehal metati senco v naš današnji čas.

Kakor namreč v svoji knjigi o preventivnem vojskovanju, hegemoniji, moči in rekonceptualizaciji vojne, ki je pod naslovom Preventive Warfare : Hegemony, Power and the Reconceptualization of War pred nedavnim izšla pri ugledni britanski založbi Palgrave MacMillan, prepričljivo dokazuje dr. Vasja Badalič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je administracija Georgea Busha mlajšega v svojem boju zoper terorizem pravzaprav položila temelje novega pravnega reda, novih pravil igre, ki se nas seveda še kako tičejo tu in zdaj … Zakaj torej preventivni napad na Irak ali preventivna inkarceracija osumljencev za terorizem ne pripadata sicer nedavni, a že dokončani zgodovini? Na kakšni pravni podlagi te sporne prakse ameriške vlade pravzaprav počivajo? In kaj vse to pomeni za svet, za stabilnost mednarodnih odnosov na eni ter temeljnih človekovih pravic na drugi strani? -- To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Badaliča.

foto: konvoj ameriških marincev med peščenim viharjem, severni Irak leta 2003 (Wikipedija, javna last)

Hiter razvoj umetne inteligence predstavlja številne izzive na različnih področjih, zato pri razpravah o tem zato pogosto izpostavljamo nedopustne in tvegane rabe. Seveda pa obstajajo področja, na katerih je tehnološki napredek vsekakor dobrodošel. V Sloveniji še niso izpolnjeni pogoji, ki bi nudili ustrezno podporo sodobnim podatkovno usmerjenim raziskavam na področju digitalne humanistike, kar omejuje tako raziskovalno dejavnost v Sloveniji kot njeno mednarodno prepoznavnost. To bo spremenil interdisciplinarni raziskovalni projekt Digitalna humanistika: viri, orodja in metode, s katerim bodo med drugim izboljšali metode za digitalizacijo kompleksnih zgodovinskih dokumentov. Več v pogovoru s Filipom Dobranićem, ki ga je pripravila Urška Henigman.

Ploščata naprava, ki združuje precejšni fond aplikacij, kot meni norveški socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen, ustvarja svet, ki je hkrati manjši in hkrati večji. Prinaša zabavne vsebine in nas dolgočasi, nas informira in poneumlja, z njim je občutek svobode večji, vendar smo veliko bolj nadzorovani. V severni polovici sveta se večinoma osredotočamo na njegove negativne učinke, na globalnem jugu, kjer se ponekod zaradi pametnega telefona družbe hitro spreminjajo, vidijo v njem predvsem prednosti za organizacijo socialnega življenja, nepogrešljivo vlogo pa ima na begunskih poteh in v begunskih taboriščih. V oddaji Glasovi svetov o tem Gregor Ilaš, sociolog kulture in bibliotekar v Slovenskem etnografskem muzeju.

foto: Wikimedia Commons

Radioaktivne elemente in njihove izotope že več kot 120 let uporabljamo za zdravljenje ljudi; tako za diagnostične, kot tudi za terapevtske namene. Slednje bomo osvetlili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Tema: uporaba ionizirajočega sevanja v medicini. Ključne besede: obsevanje, radioaktivna zdravila, kobalt, lutecij, jod, radioaktivno zdravilo proti raku prostate, radioterapija s protonskimi žarki. Gosti: doc. dr. Petra Kolenc in prof. dr. Katja Zaletel s Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana in prof. dr. Primož Strojan z Onkološkega inštituta v Ljubljani. Foto: BoBo