Pogled v znanost

Med 2. svetovno vojno je bilo ustanovljenih 5 prekomorskih brigad, poleg njih pa še nekatere druge specializirane prekomorske enote (kot sta 1. tankovska brigada in letalski eskadrilji). Skupno je v vseh prekomorskih enotah sodelovalo okoli 27.000 do 35.000 borcev. Žensk, imenovali so jih prekomorke, je bilo v petih prekomorskih brigadah od jeseni 1943 okoli 700, od tega dobra polovica Slovenk, sledile pa so Hrvatice iz Istre, Gorskega kotarja, Dalmatinke in Črnogorke, torej konfinirane in zaprte osebe iz italijanskih okupacijskih con v obdobju med aprilom l. 1941 do kapitulacije Kraljevine Italije septembra l.1943. O samih brigadah, ki so nastajale in počasi odhajale na bojišča v Jugoslaviji je bilo napisanih in objavljenih nekaj knjig spominov in knjig zgodovinarjev, vendar so posvet v Pretorski palači v Kopru pripravili zaradi njihove po mišljenju organizatorjev premajhne zastopanosti v zgodovinskih pregledih. Predvsem pa zaradi potrebe po krepitvi spomina na njihovo v njem premalo poudarjeno vlogo v teh brigadah. Posvet so organizirali Pokrajinski arhiv Koper od koder je prišla gostja v studiu, mag.Nada Čibej, v.d. direktorice arhiva, Znanstveno-raziskovalno središče Koper od koder je v studio prišel zgodovinar prof.dr. Borut Klabjan. Drugi organizatorji so bili še Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, Mestna občina Koper in Regionalni RTV center Koper.

FOTO: Na fotografiji skupina taboriščnic, t.im. Vidin kolektiv, ki je 16. oktobra 1943 prispela v kraj Carbonara iz zaporov v mestu Trani v Apuliji na jugu Italije.

Stojijo z leve proti desni: Ivanka Tekavec, Nada S. Žagar(v bitki za Knin nobembra 1944 ubita hči narodnega heroja Staneta Žagarja), Marija Hegler, Vida Tomšič, Ančka Hočevar, Savica S. Žagar, Milica Strugar, Mira Barišič (slednji dve nista bili v Traniju), Ljubica Skapin in Ida Turk.

V srednji vrsti: Elda Pavletič, Danica S. Žagar, Marička Kušlan, Lidija Medved, Neda Škarica, Vera Križman, Mika Popovič.

Spredaj: Cita Lovrenčič, Živka Obid, Marija Curk.

VIR: Pokrajinski arhiv Koper

Arhivsko društvo Slovenije od l. 2002 na dve leti podeljuje Aškerčevo nagrado za življenjsko delo in priznanja. Za pionirski prispevek k uvajanju informacijskih tehnologij v slovensko arhivsko dejavnost od konca osemdesetih let naprej jo je tokrat prejel izr. prof.dr. Miroslav Novak, arhivski svetnik v Pokrajinskem arhivu Maribor. Gre za enega ključnih strokovnjakov, ki so tukajšno arhivistiko popeljali iz sveta klasičnih arhivskih evidenc v digitalno dobo. Sodeloval je pri razvoju in uvajanju arhivskih informacijskih sistemov, pri vzpostavljanju digitalnega arhiviranja in pri rešitvah za dolgoročno ohranjanje elektronskega arhivskega gradiva. Bibliografija sicer tudi visokošolskega učitelja predmetov arhivistika in dokumentologija na univerzi Alma Mater Europea v Mariboru obsega več kot 530 del. V pogovoru nam je skiciral pot modernizacije tukajšnih arhivov.

FOTO: Z leve Miroslav Novak in predsednik komisije za nagrade Arhivskega društva Tadej Cankar

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Pogovor s hidrogeologom iz Geološkega zavoda Slovenije se začne z vprašanjem, ali je pitna voda pri nas samoumevna? Luka Serianz, doktor hidrogeoloških ved z oddelka podzemne vode in hidrogeologija, hkrati pa docent na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, na primeru večletnih suš pojasnjuje njihov vpliv na podzemne vode. Te predstavljajo večji del vodonosnikov pitne vode tako v svetu kot pri nas. Dotakne se tudi območij različnih podzemnih vod pri nas in osnov trajnostnega pristopa pri varovanju podzemnih vodonosnikov. V eni od prihodnjih oddaj bomo s sogovornikom govorili o nastajanju Hidrogeološke karte Slovenije.

FOTO: Modri deli hidrogeološke karte Slovenije ponazarjajo najizdatnejše vodonosnike pitne vode

VIR: Geološki zavod Slovenije

13. september je od leta 2025 po odločitvi Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo oziroma UNESCO Mednarodni dan jam in krasa. Pobudo in večino organizacijskih in spodbujevalnih predpriprav na lansko razglasitev septembra na sedežu UNESCA v Parizu so pripravili tukajšni krasoslovci, mednarodnopravno pa Slovenija kot država članica. Srce priprav je bil seveda postojnski Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, kjer je med drugim tudi sedež Svetovne speleološke zveze, od koder je formalna pobuda za to razglasitev tudi prišla. Izr. prof. Nadja Zupan Hajna z inštituta je bila do lani predsednica te mednarodne zveze raziskovalcev jam, zdaj pa je njena blagajničarka. Sicer je profesorica Zupan Hajna tudi dolgoletna raziskovalka predvsem kraških sedimentov, ki je na našem programu že večkrat pojasnjevala spoznanja teh raziskav. Sama je bila v imenu speleološke zveze tudi pobudnica in organizacijska duša nekajletnih prizadevanj za razglasitev 13. septembra za mednarodni dan jam in krasa. Obstaja najmanj en življenjsko pomemben razlog, zaradi katerega je bila smiselna razglasitev dneva kraškega podzemlja pri UNESCU – približno petina svetovnih celinskih tal je kraškega izvora in tako tudi ustrezen odstotek tamkajšnih podzemnih vodonosnikov. Če dodam le še ožji interes pri nas, približno polovico ozemlja države predstavljajo kraška tla s približno polovico vodonosnikov v njih, to pomeni, da se približno polovica ljudi pri nas s to življenjsko tekočino živih bitij oskrbuje prav iz občutljivega kraškega podzemlja. Ne gre torej za nekakšen dodaten prestižni dan redkih zanesenjakov, temveč za življenjsko pomembno naravno okolje, ki na primer v sušnih obdobjih predstavlja celo dve tretjini dostopnih virov pitne vode. Več o pomembnosti kraškega podzemlja, poti do te razglasitve in napovedi znanstvene konference, ki je med 10. in 13. septembrom potekala na Postojnskem v organizaciji Inštituta za raziskovanje krasa, bomo predstavili v tokratni oddaji. Posnetki so nastali na novinarski predstavitvi tako tega dneva kot same znanstvene konference na temo »Trajnostno upravljanje jam in krasa s poudarkom na varstvu, izobraževanju in raziskavah kot temelju trajnostnega razvoja«. Temo so predstavili trije krasoslovci, od lanske jeseni predstojnica inštituta izr. prof. dr. Nataša Ravbar, prof. dr. Franci Gabrovšek in že omenjena dr. Nadja Zupan Hajna, izredna profesorica na UNESCOVI postdiplomski katedri krasoslovja v okviru Univerze v Novi Gorici.

FOTO: Z leve sedijo Franci Gabrovšek, Nataša Ravbar in Nadja Zupan Hajna

VIR: avtor fotografije Luka Vovk Vižintin (za IZRK ZRC SAZU)

V sredo so v Arhivu Republike Slovenije na Roški cesti v glavnem mestu odprli razstavo ob letošnji 70-letnici delovanja Centra za konserviranje in restavriranje. Njen naslov je »Preteklost v rokah prihodnosti«. Pogovarjali smo se z vodjo tega oddelka, Lucijo Planinc, ki je med drugim že na otvoritvi izpostavila, da so s to razstavo želeli predstaviti panoramsko pripoved stroke in sledenje njenemu poslanstvu. V sedmih desetletjih se je ta oddelek razvil v osrednji slovenski center na področju preventivnega varstva in najzahtevnejših konservatorko-restavratorskih posegov na arhivskem gradivu iz papirja in pergamenta. Samo razstavo so poleg Lucije Planinc pripravile še njene kolegice iz centra: Blanka Avguštin Florjanovič, Marjana Cjuha, Stanislava Grkman, Darja Harauer, Mateja Kotar, Nataša Petelin, Anja Props in Tatjana Rahovsky Šuligoj. Ogledate ji jo lahko vsak delavnik od jutra do štirih popoldne do 28. februarja prihodnje leto.

FOTO: Lucija Planinc pred plakatom razstave »Preteklost v rokah prihodnosti«

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Pogovarjali smo se z dvema od treh avtorjev nove strokovne monografije , pedologoma, izr.prof.dr. Borutom Vrščajem (Fakulteta za varstvo okolja (Velenje) in prof.dr. Heleno Grčman (Biotehniška fakulteta UL). Tretji avtor je dr. Tomaž Kralj iz podjetja Agrarius. Pedološka stroka je s tem delom pripravila strokovne podlage in poenoten kategorialni aparat za klasifikacijo tal v državi, in tako predstavlja tudi temelj za hkrati nastajajočo Pedološko karto države (PK25-2026) in Pedološko karto kmetijskih zemljišč (PKKZ-2026). Od tal so odvisni pridelava hrane, voda, vezava ogljika, biotska raznovrstnost in način, kako uporabljamo prostor. Po objavi te sicer ožje strokovne publikacije bi morala politična odgovornost pri degradacijah pri nas razmeroma redkih in najbolj kakovostnih kmetijskih zemljišč zelo narasti. Zmanjševanje le-teh načenja prehransko samostojnost prebivalstva in povečuje odvisnost od mednarodnih prehranskih verig.

FOTO: Z leve Tomaž Kralj, Helena Grčman in Borut Vrščaj

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Na mednarodni znanstveni konferenci ob prvem praznovanju mednarodnega dneva jam in krasa 13. septembra je muzejski svetnik dr. Slavko Polak, kustos biolog Notranjskega muzeja Postojna predstavil bolj natančne zoo-geografske meje Dinarskega krasa na osnovi raziskav genoma jamskih hroščev. V pogovoru je povzel tudi spoznanja zadnjih desetletij o tem, da so jamski hrošči v teh kraških jamah precej starejši kot pa so pred metodami genetskih analiz (npr. verižna reakcija s polimerazo ali t.im. metoda PCR) raziskovalci jamskega sveta predvidevali prej. V okolju kraškega podzemlja so ekološke razmere ekstremne in za uspevanje živega sveta skrajno neugodne. Zaradi cikličnih podnebnih sprememb, zlasti izrazitih aridizacij (izsuševanj), so se predstavniki nekaterih živalskih skupin v milijonih letih svoje evolucije, naselili in se prilagodili na življenje v negostoljubnih okoljih kraškega podzemlja. Podzemlje Dinarskega krasa velja za enega od vrstno najbogatejših podzemeljskih ekosistemov na svetu. Med temi organizmi predstavlja skupina tu živečih hroščev podzemljarjev (Leiodidae: Cholevinae: Leptodirini) eno največjih evolucijskih praskupin, ki so se od tu širile po ozemlju sedanje Evrope. V Postojnski jami je domačin Luka Čeč l.1831 našel 0,7 cm velikega jamskega hrošča in ga dal kustosu Deželnega muzeja grofu Hochenwartu, ta pa ga je dal opisati Ferdinandu Jožefu Schmidtu, pobudniku naravoslovne dejavnosti na Kranjskem, ki je l.1878 preminil v Ljubljani. Gre za prvi znanstveni opis kakšne podzemne živali do takrat, in tako je bil Schmidt tudi začetnik biospeleologije nasploh. Schmidt je hrošča poimenoval drobnovratnik in po nemško Enghalskäfer ter mu dal znanstveno ime po omenjenem kustosu Leptodirus hochenwartii. V raziskavi je Polak s kolegi molekulsko analiziral 147 vzorcev podzemljarjev in zajel 116 rodov te skupine hroščev iz zahodne Palearktike. V pogovoru izvemo, zakaj in kako je mogoče, da so ti podzemljarji dejansko ena najstarejših živalskih skupin v tem kraškem podzemlju.

FOTO: Na fotografiji je slepi jamski hrošč drobnovratnik iz neke jame na Notranjskem

VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Drobnovratnik#/media/Slika:Leptodirus_hochenwartii.jpg

S sobotnim ogledom gostujoče razstave izbora iz egipčanske zbirke dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja v tržaški graščini oziroma muzeju in parku Miramar, in sarkofagov na pokopališču v Vipavi se je v soboto končala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom »Evropa sreča Egipt: Maksimilijan I. Mehiški in Anton Lavrin« (10. - 12.IX). Posvetili so jo diplomatu avstrijskega cesarstva in zbiralcu egipčanskih starin Antonu pl. Lavrinu ((*1789, Vipava – †1869, Milano) in avstrijskemu nadvojvodi Maksimilijanu I. Mehiškemu ((*1832, Dunaj – †1867, Mehika), ki je iz nabora cesarskih zbirk na Dunaju nameraval ustanoviti muzej egipčanskih starin. Konferenca se je začela že v četrtek z ogledom egipčanske zbirke enega od organizatorjev konference, Narodnega muzeja Slovenije. Anton Lavrin je leta 1834 prevzel mesto generalnega avstrijskega konzula v Aleksandriji. Takoj po prihodu v Egipt je postal navdušen zbiralec staroegipčanskih starin. Kadar mu je čas dopuščal, je tudi sam izkopaval, v svoji vili v Aleksandriji, ki je bila uničena v požaru, je ustvaril obsežno egipčansko zbirko. O njunih poteh, zbirkah in vlogi pri povezovanju Evrope z Egiptom so govorili ugledni domači in tuji zgodovinarji ter egiptologi iz Avstrije, Slovenije in Italije. Dva med njimi sta bila naša gosta, zgodovinar dr. Miha Preinfalk (Zgod.inštitut Milka Kosa ZRC SAZU) in vodja depojev v Narodnem muzeju Slovenije mag. Tomislav Kajfež.

FOTO: Slika z razstave ilustracij »Vitez med piramidami. Anton Lavrin – naš prvi raziskovalec starega Egipta« od 27. marca do 2. maja 2023 v Narodnem muzeju Slovenije (avtor ilustracij je Jure Engelsberger)

VIR: https://www.nms.si/si/razstave/11407-Vitez-med-piramidami

Na začetku pomladne sezone marca 2018 so v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki odprli razstavo z naslovom »Znanje brez meja«. Predstavili so 14 uspešnih inovatorjev in znanstvenikov s področij znanja, znanosti in tehnike, ki so zaradi različnih razlogov odšli v svet ali pa jih je od tam življenje napotilo v naše kraje. Šlo je za imena kot npr. Trubar, Zois, Codelli, Potočnik Noordung, Jožef Stefan in ustanovitelj po vojni po njem imenovanega inštituta Anton Peterlin, Nobelovec Friderik Pregl, mednje pa sta osrednji kustosinji razstave uvrstili tudi Ljubljančanko Marijo Strojnik in njenega očeta Aleša Strojnika, leta 1955 avtorja prvega elektronskega mikroskopa v takratni Jugoslaviji. Z njo in avtoricama razstave Ireno Marušič iz muzeja in novinarko angleškega servisa takratne STA Evo Horvat smo kmalu po otvoritvi posneli pogovor o pozitivnem vplivu tovrstnih migracij, ki same po sebi nikoli niso škodovale temveč nasprotno, koristile družbi.

FOTO: prof.dr. Marija Strojnik

VIR: https://365.rtvslo.si/arhiv/

Danes, 31. avgusta 2026 so v Narodnem muzeju Slovenije predstavili začetek javnega spletnega dostopa do predmetov, ki jih hrani 29 bodisi državnih ali lokalnih muzejev s statusom javne muzejske službe. Register premične kulturne dediščine oziroma premična e-dediščina je bil še edini manjkajoči del celovite sodobne javne politike njenega ohranjanja in predvsem javne dostopnosti s pomočjo interneta. Skupaj z resornim ministrstvom je projekt Premična e-Dediščina 2023-2025 koordinirala Služba za premično dediščino in muzeje v okviru NMS. Z njenim vodjo, kustosom Juretom Kusetičem in dokumentalistko kustosinjo Nino Sotelšek smo v pogovoru povzeli temeljne obrise in izhodiščno stanje spletnega dostopa do premične kulturne dediščine.

Naslov premične e-dediščine: https://rpkd.nms.si/

FOTO: Z leve Nina Sotelšek in Jure Kusetič

VIR: Program Ars, G.Tenze