Vzrok pogina treh psov zaradi strupenih cianobakterij v Bohinjskem jezeru letos poleti je bil povod, da smo v oddajo spet povabili biologinjo doc.dr. Tino Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, sicer tudi vodjo delovne skupine za ekotoksikologijo na oddelku za genetsko toksikologijo in biologijo raka. Posebno skrbno je pojasnila, kako to, da se je v čistem in pretočnem alpskem jezeru pojavila za majhne sesalce nevarna vrsta cianobakterij. Teh seveda ne gre metati le v en koš, beri: med strupene ali toksične. Gre za organizme, ki spadajo med najstarejše na našem planetu, pred tremi milijardami let nastale bakterije, o razvoju katerih na strani ciano.si preberemo tudi to: »V procesu fotosinteze so te bakterije vsrkale ogljikov dioksid, ki ga je bilo v ozračju na pretek, uporabile še vodik iz vode in to vgradile v svoje celice v obliki sladkorjev. Pri tem pa je nastajal tudi odpaden produkt, ki se je sproščal v ozračje; in ta odpadni produkt je pozneje popolnoma spremenil razvoj življenja. Govorimo o majhni molekuli, ki jo danes imenujemo kisik.«

V čistem in pretočnem Bohinjskem jezeru, tako kot v številnih alpskih jezerih, obstajajo ekotoksične cianobakterije, pritrjene na kamne na dnu blizu brega. Ko kopalec ali žival stopi nanje, se odlepijo in splavajo na površje. Ko majhen sesalec pride v bolj neposreden stik z zadostno koncentracijo, ta utegne postati usodna. Sogovornica je povzela okvirno stanje opazovanja navzočnosti ekotoksičnih cianobakterij po državi z opozorilom, da jih iščejo na dva načina: z analizo vzorcev z metodo qPCR, ki pokaže njihov potencialni obstoj, in kemijsko analizo, s katero dobijo dejansko vsebnost strupenih cianobakterij. Skratka, vsaka gošča lepih barv ob obali jezera ali ob bregu reke še ne pomeni, da v njej prebivajo malim živalim nevarne in strupene cianobakterije. Njihov potencialni obstoj še ne pomeni, da tam obstaja ekotoksična nevarnost. Za to je treba počakati na rezultat kemijske analize.

FOTO: Gošča cianobakterij na vodni površini (poletje 2024).

VIR: Arhiv CianoSLO

Pretekli četrtek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani odprli občasno fotografsko razstavo z naslovom »S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918«. Muzeju jih je podaril vnuk avtorja fotografij iz prve svetovne vojne mag. Vito Oražem. Predstavljeni izbor 24 fotografij od 440 iz zapuščine rezervnega častnika avstro-ogrske vojske Stanka Oražma je bil izhodišče pogovora s kustosom razstave, muzejskim svetnikom dr. Markom Štepcem o tem, kako zgodovinarji raziskujejo in predstavljajo od nas tako oddaljeno obdobje, in o premestitvah objektov njihovih raziskovalnih interesov skozi desetletja. Od prikazov bitk, porušenih stavb, politično-ekonomskih analiz vzrokov vojn so pred desetletji začeli »odkrivati« oziroma razkrivati usode obrobnih skupin, na primer žensk, ki so v vojnem času morale prevzeti prej tradicionalne vloge moških, do beguncev, razseljenih in podobno. Sama razstava v Cekinovem gradu je prvovrsten kazalec izvirnih fotografij slovenskega oficirja s fotografsko opremo vred, ki je vojsko preživel in po njej ni več fotografiral.

FOTO: Avtomobil s strojnico Schwarzlose Mg 07/12.

VIR: Avtor Stanko Oražem, inv. št. PSV 3605, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Ponavadi razcvet protestantskih ljudstev in držav pripisujemo deželam severno od Alp, vendar je bila zgodovinska prevlada katolištva južno od njih le posledica bolj ali manj vojaških in kasneje ideoloških investicij. V »rojstni deželi« katolištva, Italiji, tudi začetnici preroda oziroma tega čemur so tam rekli »rinascimento«, po naše renesansa, so obstajali ljudje, ki so hoteli samoopaštvo rimske škofije uskladiti s temeljno idejo krščanstva, z evangeliji usmiljenega in ne maščevalnega, židovskega boga Stare zaveze. Papežev tajnik na enem od ključnih tridentinskih koncilov sredi 16. stoletja., v Kopru rojeni Peter Pavel Vergerij (v izvirniku Pier Paolo Vergerio »il giovane« -1498–1565) je l.1556 v Baslu dal natisniti knjižico, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, ni imela nobene knjižne opreme: avtor je bil podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Leta 2018 je pri Založbi ZRC SAZU izšel prevod iz latinščine s spremno besedo in pojasnili. Gre za avtorsko delo, ki ga je opravil profesor humanističnih predmetov na Univerzi na Primorskem dr. Gregor Pobežin, sicer tudi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU. V studiu nam je po izidu prevoda pojasnjeval zgodbo o osebnem vplivu Vergerija ml. in renesančnega humanizma nasploh na Primoža Trubarja po pobegu s Kranjske v nemške dežele, da si reši življenje. Prepričeval ga je naj začne izdajati prevod Biblije in mu pomagal izdati prva besedila v slovenskem jeziku (1550), seveda temeljno verskega značaja. Vergerij ml. je bil med drugim tudi škof v Kopru v 30-ih letih 16. st.

FOTO: Vitraž s podobo protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija ml.

VIR: https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/vergerij-s-prijatelji-v-atriju-zrc

Na začetku julija je v mestu Reims v Franciji potekalo srečanje Mednarodne konference o t.im.« mehkih množicah« (IEEE International Conference on Fuzzy Systems -FUZZ-IEEE 2025), kjer je nagrado za najboljši študentski članek prejel doktorand Miha Ožbot, mladi raziskovalec s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. V studiu sta z doktorskim mentorjem prof.dr. Igorjem Škrjancem, sicer tudi predstojnikom fakultetne Katedre in Laboratorija za avtomatiko in kibernetiko povzela vsebino članka, kjer gre za enega ključnih aktualnih izzivov kibernetske varnosti. Nagrajeni članek z naslovom »Unsupervised Federated Learning Based on Evolving Gaussian Clustering« (M. Ožbot, S. Ozawa, I. Škrjanc) se ukvarja z enim od ključnih izzivov sodobne kibernetske varnosti – učinkovitim učenjem brez nadzora v porazdeljenih (angl. federated) okoljih, kjer so podatki razpršeni in občutljivi. Prispevek združuje napredne pristope samorazvijajočega se rojenja (Evolving Clustering) s federativnim učenjem, kar obeta velike preboje na področju varnih in inteligentnih sistemov prihodnosti. Platforma FUZZ-IEEE letos obeležuje tudi 60-letnico teorije mehkih množic (fuzzy sets) – enim od temeljnih konceptov umetne inteligence, ki omogoča razumevanje in obvladovanje negotovosti, nejasnosti in kompleksnosti realnega sveta. Mehki pristopi so danes nepogrešljivi v avtomatiki, robotiki, medicini, pametnih sistemih in na številnih drugih področjih.

FOTO: Z leve Igor Škrjanc in Miha Ožbot

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Marca leta 2014 je skupina znanstvenikov z Univerze Harvard v Združenih državah sporočila, da so se dokopali do prvega neposrednega dokaza, ki potrjuje teorijo inflacije vesolja. Novica je med znanstveniki, predvsem pa med kozmologi, močno odjeknila, saj do takrat niso imeli prav nobenega oprijemljivega dokaza o dogajanju na samem začetku našega vesolja. Najstarejše dotakratna slika mladega vesolja je bilo 380 tisoč let staro mikrovalovno sevanje ozadja. V tem prasevanju so znanstveniki odkrili signal gravitacijskih valov. Nina Slaček je takrat pripravila prispevek z več raziskovalci, med njimi so bili Vid Iršič, Dunja Fabjan, Andrej Čadež, Andrej Dimitrijevič Linde in John M. Kovac iz ZDA.

Tudi zato, ker je pred petimi leti izdani Atlas ptic Slovenije že razprodan, smo se odločili za ponovitev takrat nastalega daljšega pogovora v dveh delih s članoma izdajatelja atlasa iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic, varstvenima ekologoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem. Prvega z začetka meseca že lahko priklikate na naših spletnih platformah. V nadaljevanju pogovora, pripravil ga je Blaž Mazi, gosta med drugim povesta, zakaj so uredniki zabrisali prikaz poseljenosti ptic kot so npr. velika uharica, planinski orel, sokol selec, črna štorklja in orel kačar. Sogovornika osvetlita tudi pomembnost poznavanja stanja ptic, ki je dejansko pokazatelj stanja okolja.

FOTO: Orel kačar (Circaetus gallicus)

VIR: Arhiv projekta LIFE-IP NATURA.SI https://natura2000.gov.si/narava/vrste/A080/

Pogosto zasledimo opozorila o slabi kakovosti zraka v mestnih središčih, precej manj pa vemo o kakovosti zraka v zaprtih oziroma notranjih prostorih stavb. Onesnaženi zrak v notranjosti stavb naj bi predstavljal vse bolj pereč, a pogosto prezrt okoljski in zdravstveni izziv, trdijo sodelavke in sodelavci projekta EDIAQI (Evidence-Driven Indoor Air Quality Improvement - izboljšanje kakovosti zraka v notranjih prostorih na podlagi ugotovitev, je približen prevod), ki ga v okviru programa Horizon Europe financira Komisija EU, in se je začel l.2022, sklenil pa se bo l.2026. Pretekli mesec so se raziskovalci iz 11 evropskih držav v okviru projekta zbrali na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani, od koder prihaja tudi današnja gostja, znanstvena svetnica izr.prof. dr. Bojana Žegura, vodja Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka. NIB ima v tem projektu ključno vlogo pri raziskavah učinkov različnih strupenih snovi in plinov na pogosto podcenjeno onesnaženost zraka v notranjih prostorih. Ta seveda vpliva na zdravje ljudi, predvsem na občutljive skupine kot so otroci v vrtcih in šolah, starejši v domovih za starostnike in podobno. Glede na to, da gre za dokaj aplikativen projekt v vrednosti dobrih 7 milijonov evrov, bo zanimivo slišati več o vlogi NIB pri ozaveščanju o tej spregledani kategoriji kakovosti zraka. Projekt namreč predvideva tudi izdelavo nasvetov za odločevalce predvsem pri določitvi spodnjih mejnih vrednosti za izbrane onesnaževalce – za razliko od že obstoječih za »zunanji« zrak jih v okviru EU še nimamo za notranje prostore. To je pomembno, saj najnovejše ugotovitve in poročila Evropske agencije za okolje (EAE) jasno kažejo, da naj bi bile onesnaženosti v notranjih prostorih dva do trikrat višje kot na prostem, v skrajnih primerih pa celo do 100-krat višje.

FOTO: Bojana Žegura v pisarni na NIB

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Sredi letošnjega junija je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni organiziral že 32. Mednarodno krasoslovno šolo »Klasični kras« (16.-20. junij 2025), ki je pravzaprav znanstveni simpozij z vsakič drugo temo. Tokratna je bila precej v skladu z učinki podnebnih sprememb: »Ekstremni pogoji in dogodki na krasu«. Podnebne spremembe in rast vpliva sodobnega načina industrijske civilizacije tudi na kraških površinah in podzemlju povzročajo vse pogostejše in močnejše ekstremne hidrološke in podnebne dogodke, ki grozijo tako kraškim ekosistemom kot tamkajšnim ljudem. Letošnji osrednji organizacijski koordinator tega 5-dnevnega znanstvenega simpozija krasoslovcev z vsega sveta je bil naš gost v oddaji, znanstveni sodelavec inštituta, hidrogeolog dr. Cyril Mayaud. Hidrogeologijo je diplomiral v Parizu, se izpopolnjeval v štajerskem Gradcu, in se ustalil v Postojni, kjer se je naučil tudi našega jezika.

FOTO: Prikaz dela pri nas najbolj tipičnega kraškega polja Planinskega polja, ko ga zalije višek vode iz kraškega podzemlja

VIR: avtor je Žan Kafol, IZRK ZRC SAZU

V Sloveniji premoremo več kot 250 let stare sezname ptic z opisi stanja populacij in okolja. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic je konec prejšnega desetletja izdalo zdaj že razprodani Atlas ptic Slovenije. Takrat smo s članoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem pripravili pogovor o razsežnostih proučevanja in spremljanja tako pomembnih pokazateljev stanja okolja kot ptice so! Pogovor je takrat pripravil Blaž Mazi, ki je v napovedi izpostavil, da je Atlas ptic med drugim tudi dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost ptic na ozemlju Slovenije.

FOTO: Kobilar (oriolus oriolus) je tudi pri nas razširjena ptica selivka (CC BY 2.0)

VIR: avtor je Michel Idre, Francija ( https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobilar#/media/Slika:Loriot_d'Europe_by_Michel_Idre.jpg )

Pretekli teden je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani skupaj z Avstrijsko akademijo znanosti - Oesterreichische Akademie der Wissenschaften - predstavila zajeten zgodovinski zbornik o »slovensko-avstrijski zgodovini« s povednim naslovom: »Na obeh straneh Alp«. Gre za zajetno, dobrih 550 strani dolgo delo več avtorjev z obilo slikami in zemljevidi. Pri nas je to delo izšlo pri Cankarjevi založbi v nakladi 1000 izvodov, na avstrijski strani pa v nemškem pandanu pri hišni založbi akademije. Nemški pandan v knjižni obliki stane 39 eur, v elektronski 31 eur, v našem jeziku pa boste za delo plačali 80 eur. Pobudo za skupen opis preteklosti nemško in slovensko govorečih ljudi na območju vzhodnih Alp od Jadrana do Donave je konec prejšnega desetletja podal takratni predsednik državnega zbora na Dunaju Wolfgang Sobotka, in se obrnil na naš Državni zbor. Oba zakonodajalska politična telesa obeh držav zgodovinarjem nista pogojevala pisanja s političnimi interpretacijami, ki se jih ne manjka pri naših severnih sosedih, še pred dobrimi sto leti sodržavljanov dobro tisočletje in pol. In, kot je na predstavitvi povzel predsednik SAZU, akademik Peter Štih, je ta vzpodbuda delovala kot nova potrditev za že utečeno sodelovanje med zgodovinarji obeh alpskih dežel. Izpostavil je, da takšno sodelovanje med akademijami ponavadi ni uveljavljeno. Da je bila pot do skupne zgodovine današnjih Avstrijcev in Slovencev med zgodovinarji utečena že desetletja, je na predstavitvi izpostavil eden od štirih urednikov, akademik Peter Vodopivec. Zgodovinarske metode razlage preteklosti pa so se modernizirale. Avstrijsko akademijo znanosti sta na predstavitvi zastopala urednika nemške izdaje z naslovom »Beisets der Alpen«, profesorja zgodovine na Univerzi na Dunaju, in akademika Arnold Suppan in Oliver Jens Schmitt.

FOTO: Na predstavitvi zbornika sedijo z leve Oliver Jens Schmitt, Arnold Suppan, Peter Štih in Peter Vodopivec

VIR: Program Ars - Goran Tenze