Ta mesec je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije predstavil obsežen zbornik z naslovom »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč«. Od 60 tisoč zaprtih v italijanskih, madžarskih in hrvaških taboriščih med drugo vojno, jih je bilo v nemških, tako koncentracijskih kot uničevalnih kot je bil npr. Auschwitz na ozemlju okupirane Poljske, zaprtih dobrih 20 tisoč. Osrednja pobudnica zbornika in ena od njegovih urednic, hkrati pa avtorica skoraj polovice od 45 prispevkov, muzejska svetnica, zgodovinarka dr. Monika Kokalj Kočevar, pripoveduje o njegovem nastajanju in še neodkritih taboriščnih aspektih tragičnega obdobja druge svetovne vojne.

Zbornik je razdeljen v 3 vsebinske sklope, v prvem zasledimo splošne orise in razlage kontekstov zapiranj, drugi del vključuje taboriščne zgodbe nekaj taboriščnikov, tretji del pa ponuja prispevke sodelavcev iz slovenskih muzejev iz vseh regij. Gre za doslej najbolj celovit prispevek za razumevanje nacističnega taboriščnega sistema, ki v treh vsebinskih sklopih in 45 prispevkih predstavlja znane in manj raziskane teme ter pripovedi posameznikov. Besedila je prispevalo 16 dediščinskih ustanov in muzejev iz vse države, 5 avtorjev pa je pripravilo tematske prispevke. Besedila izpostavljajo nekaj osebnih zgodb oseb, od katerih nekatere niso bile v taboriščih, so pa bile vpete v nacistični preiskovalni zaporniški sistem. Članki so se lotili opisov tako osebnih predmetov, dokumentov, pisem, spominskih in kuharskih taboriščnih knjižic, v korpus taboriščnikov pa sta vključena tudi prispevka o taboriščnih usodah Slovencev iz obmejnih delov z Italijo in Avstrijo

FOTO: Naslovnica zbornika

VIR: Program Ars

Predstavljamo besedilo izpred dobrega stoletja z naslovom »Spor za napredek« ali premislek o stanju različnih presoj tega, kar so takrat pri nas razumeli kot napredek – tako se je ob začetku prve vojne v mesečniku Slovan (urejal ga je Oton Župančič) razpisal 29-letni bodoči profesor statistike in politične ekonomije na po vojni ustanovljeni pravni fakulteti v Ljubljani Albin Ogris (r.1885 Pliberk – u.1959 Ljubljana). Besedilo je dokaz, da intelektualne javnosti pri nas takrat niso obvladovali le radikalci iz levice ali desnice.

Nekaj naslovov objavljenih knjig univerz.profesorja Aleksandrove univerze v Ljubljani:

A.Ogris: Borba za jugoslovensko državo, načrt zgodovine in (1921)

delovanja Jugoslovenskega odbora v Londonu za časa svetovne vojne

A.Ogris: Sistematičen register zakonov, naredb, uredb, razglasov itd., ki se nanašajo (1924)

na finančno upravo in ki so bili objavljeni v Uradnem listu v dobi od dne 4.XI.1918 do dne 30.VI.1924

A.Ogris: Regulativne hranilnice v Sloveniji (1925)

A.Ogris: Politične stranke (1926)

A.Ogris: Delniške družbe v Sloveniji v letih 1919.-1925 (1926)

(statističen donesek k novejši zgodovini slovenskega gospodarstva

A.Ogris: Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (1928)

A.Ogris: Trgovinska politika (1932)

A.Ogris: Preobljudenost kmečkega podeželja in staniščni ustroj industrije (1941)

A.Ogris: Od svobodnega in usmerjevanega k načrtnemu kreditnemu gospodarstvu (1946)

V koordinaciji raziskovalcev iz Univerze v Ljubljani se začenja oblikovati infrastrukturni in raziskovalni Center odličnosti za zeleno dediščinsko znanost »GreenHer«, v katerem sodelujejo še raziskovalci Univerze na Primorskem v Kopru in Univerze v Mariboru, zraven pa so tudi konservatorsko-restavratorski strokovnjaki iz muzejev, NUK-a ter Zavod za gradbeništvo. Z vsoto dobrih 26 milijonov evrov – polovico daje Evropska unija, polovico pa resorno ministrstvo - bo povezal humanistične in družboslovne, v veliki meri arheološke, in kar je pri dediščinskih vedah dokaj razveseljivo, predvsem pa nujno - naravoslovne in tehniške vede. Financirali pa bodo tudi vrsto novih raziskovalnih zmogljivosti, tako s posodabljanjem raziskovalne opreme kot z gradnjo novih stavb. O projektu novega Centra odličnosti, ki ga vodi in koordinira, govori prof.dr. Matija Strlič iz Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani.

FOTO: Matija Strlič že dolgo ne le z lupo raziskuje in ohranja materiale kulturne dediščine

VIR: avtor fotografije je Uroš Hočevar

Botanični vrt Univerze v Ljubljani se pridružuje 25-letnici ustanovitve Milenijske semenske banke v kraju Wakehurst, v Susexu v Angliji. Je del slovitih, po njihovem celo največjih botaničnih vrtov na svetu, t. i. Kew Gardens. Upravlja ga ustanova Kraljevi botanični vrtovi. Od otvoritve naprej hrani že blizu 2 milijardi in pol semen od 40 tisoč v naravi živečih rastlin, in tako za prihodnje generacije ohranja svetovno rastlinsko biodiverziteto. Gre za partnersko sodelovanje 275 vrtov iz sto držav in ozemelj. Ambasadorka te največje svetovne banke semen je slovita gledališka in filmska igralka Kate Blanchett. Tam hranijo tudi semena 100 avtohtonih rastlinskih vrst iz Slovenije. Botanični vrt UL je ta semena nabral v letu 2013, nabiranje pa je financirala Milenijska semenska banka KEW. Vse od takrat naprej Botanični vrt z njo redno sodeluje. V najnovejši jubilejni izdaji Milenijske semenske banke so objavili tudi prispevek Botaničnega vrta UL. O vsebini prispevka, pomenu hranjenja rastlinskih semen in sodelovanju govorita predstojnik ljubljanskega vrta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak.

FOTO: Pogled iz zraka na Millenium Seed Bank – Kew v kraju Wakehurst v Veliki Britaniji

VIR: Millenium Seed Bank – Kew

Sredi novembra je v Ljubljani potekala mednarodna znanstvena delavnica o tehnologijah in zdravljenju kardiovaskularnih bolezni na osnovi metode elektroporacije. Gre za perspektivno metodo, ki jo je pri nas v sodelovanju s kolegi iz medicinskih in drugih inštitutov Univerze v Ljubljani uvajal tokratni gost, prof.dr. Damjan Miklavčič z ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Leta 2015 je bil tudi osrednji organizator prvega svetovnega kongresa o elektroporaciji v Portorožu. Gre tudi za neporušno metodo nadomeščanja pasterizacije živil, ki jo že uporabljajo v živilski industriji. Neporušnost oziroma njena ciljna osredotočenost je obetavna tudi v onkološki medicini, saj v precejšni meri lahko nadomesti ustaljeno metodo odstranjevanja rakavih celic, kemoterapijo. Sredi novembra so v Ljubljani izvedli že tradicionalno »šolo elektroporacije«, ki je hkrati tudi del rednih predavanj medicinske fizike, udeležuje pa se je veliko raziskovalcev iz tujine. Področje elektroporacije ima zaslombo tudi s strani resornega ministrstva oziroma agencije, saj je že dolgo deležno t.im. programskega financiranja, kar mu omogoča normalno kadrovsko krepitev.

FOTO: Shema interdisciplinarne zasnovanosti raziskav metod zdravljenja z elektroporacijo

VIR: Damjan Miklavčič, UL-FE, Laboratorij za biokibernetiko

V prvem tednu novembra je bil osrednji državni arhiv, »Arhiv Republike Slovenije«, v znamenju 80. obletnice ustanovitve. V prenovljeni in arhivarskim merilom prilagojeni stavbi na ljubljanskih Poljanah so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Pogled v preteklost, korak v prihodnost: 80 let Arhiva Republike Slovenije«. O zgodovinskem pregledu delovanja arhiva, njegovem poslanstvu in najpomembnejših arhivskih fondih kot hrbtenici tega zbornika je v našem studiu govoril direktor arhiva, zgodovinar dr. Andrej Nared.

FOTO: Naslovnica zbornika ob 80-letnici Arhiva RS

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Tokrat vabimo k poslušanju zadnje od treh oddaj s poti po puščavskem krasu zahodnega Egipta v začetku oktobra letos. V oazi Siwa smo se udeležili nekajdnevnega mednarodnega simpozija »Siwa 2025« o trajnostnem razvoju v puščavskem okolju, ki je z več zornih kotov skušal razumeti, kako v puščavskih kraških pogojih pomanjkanja vode in plodne zemlje dolgoročno živeti navkljub statistično vse višjim povprečnim temperaturam. Pripravili smo krajše pogovore s tremi raziskovalci, z osrednjim organizatorjem, profesorjem geomorfologije na Univerzi Damanhour dr. Magdyjem Torabom, in z njegovima mlajšima kolegicama, dr. Samah Moustafa Abo Zeid iz Centra za morsko arheologijo in podvodno kulturno dediščino Univerze Aleksandrija, in dr. Mariam Taha Ragab, asistentko predavateljico na Univerzi Dammieta v Egiptu. Profesor Torab je tudi orisal svoje že četrt stoletja trajajoče stike s slovenskimi krasoslovci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, kjer je bil že večkrat tudi s svojimi študenti in študentkami. Inštitut iz Postojne je bil tudi soorganizator tega znanstvenega simpozija.

FOTO: Konferenčna sobana govornega dela simpozija »Siwa 2025«, ki je bila hkrati tudi jedilnica.

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Kaj počnejo sodobni muzeji pri nas in v svetu? Nemara vsakdanje vprašanje, ki pa pri odgovoru ne more biti enoznačno. Muzejska svétnica v Gorenjskem muzeju v Kranju ddr. Verena Perko se s tem intenzivno ukvarja že dolgo, saj kot doktorica arheoloških in muzealskih znanosti vztrajno razširja spoznanja o sodobnih muzejih in njihovi spremenjeni vlogi v primerjavi z muzeji 19. in prve polovice 20. stoletja. Ti v sedanjem obdobju napajajo človeštvo z modrostjo poznavanja preteklosti, ki je osnova za razumevanje sedanjosti. Prejemnica Valvasorjeve nagrade za življensko delo leta 2024 (podeljuje jo Slovensko muzejsko društvo) je že dolgo zelo dejavna na področju sodobne heritologije, znanosti o dediščini, s prevodom monografije »Uvod v muzeologijo« sicer že l. 2007 preminulega muzeologa iz Univerze v Zagrebu, profesorja Iva Maroevića je v našem jeziku opredelila za kakovostno muzejsko delo potrebno strokovno terminologijo. Današnji muzeji so torej tudi rezultat tozadevnih prizadevanj muzealcev kakršna je sogovornica. Pred našim mikrofonom je že večkrat govorila o različnih temah, tokrat pa predstavljamo pogovor z njo na temo muzejev v sodobnem svetu, ki je nastal pred leti. Naj služi kot nekakšen test, koliko njena razmišljanja sovpadajo z aktualnim stanjem muzejev pri nas.

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega.

FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj

VIR: Program Ars, Goran Tenze

Ob zaključku mednarodnega znanstvenega simpozija v oazi Siwa v puščavskem krasu Egipta, smo se s krasoslovci iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU odpravili tudi na ogled piramid v Gizi pri Kairu. Največja, Keopsova je že nekaj let objekt spremljanja egiptovskih in slovenskih krasoslovcev, saj je ta štiri tisočletja in pol stara človeška stvaritev podvržena t.im. zakrasevanju. Zakaj? Ker so jo zgradili iz dvotonskih blokov iz po nastanku mlajše karbonatne kamnine iz kamnolomov blizu Nila. Raziskovalec prof.dr. Tadej Slabe nam je ob vznožju piramide na zahodni stranici kvadratnega temelja nazorno pojasnil, zakaj se je v tolikih tisočletjih za razliko od pred vetrom zaščitene vzhodne stranice površina kamnitih blokov tako »zakrasila«. In kaj to pravzaprav pomeni! In kot so zapisali v najnovejšem članku na to temo, objavljenem letos v strokovni reviji Acta Carsologica (54/1 2025): »Izpostavljeni bloki mehke karbonatne kamnine, iz katerih je piramida, razmeroma hitro pridobijo značilno obliko in skalni relief. Na zunanjih delih so bloki največkrat previsno spodjedeni. …« Članek so poleg našega sogovornika podpisali še prof.dr. Martin Knez z inštituta v Postojni, prof.dr. Magdy Torab z Univerze v Aleksandriji in doktorska študentka krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici mag. Noura Fayad. Nekaj besed je sogovornik Slabe namenil tudi zakrasevanju antičnih spomenikov iz karbonatnih kamnin.

FOTO: Keopsova piramida v Gizi

VIR: Program Ars, Goran Tenze