Staroegipčanska mumificirana telesa imajo vonj po lesu, sladkem in začimbah, ugotavlja prva sistematična kemijska in senzorična znanstvena študija njihovih vonjav, objavljena v reviji »Journal of the American Chemical Society«. Eden osrednjih raziskovalcev pri njej je bil profesor analitične kemije in vodja Laboratorija za dediščinsko znanost dr. Matija Strlič s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, in od lani častni profesor na University College London oziroma na tamkajšnem Inštitutu za trajnostno dediščino. Raziskovalci so s plinskim kromatografom v povezavi z masnim spektrometrom izmerili in količinsko opredelili snovi, ki jih je oddajalo devet mumificiranih teles starodavnih Egipčanov, razstavljenih in shranjenih v Egiptovskem muzeju v Kairu (glej fotografijo dveh sodelavcev ljubljanskega Laboratorija za dediščinsko znanost pri delu v Kairskem muzeju). Poleg tega je skupina usposobljenih človeških »vohalcev« opisala vonjave glede na njihove vohalne note, intenzivnost in prijetnost. Spoznanja in rezultati študije bodo s približki na novo izdelanih vonjav mumij obiskovalcem muzeja v Kairu omogočili popolnoma novo dimenzijo dediščinske izkušnje. Kar primeren izziv tudi za muzeje v Sloveniji!

FOTO: z leve Emma Paolin, doktorska študentka UL FKKT, in dr. Abdelrazek Elnaggar z Univerze v Ljubljani jemljeta vzorce zraka iz sarkofaga v razstavnih prostorih Egipčanskega muzeja v Kairu.

VIR: Cecilia Bembibre

Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici.

FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik

VIR: Program Ars, Goran Tenze

V okviru letošnje evropske prestolnice kulture mest Gorica in Nova Gorica s projekti sodeluje tudi Akademija umetnosti z Univerze v Novi Gorici. Naš gost, rektor prof.dr. Boštjan Golob pa v pogovoru bolj osvetljuje njen temeljni in hkrati ustanovni moto izpred treh desetletij – z znanjem do zmage (scientia vinces). Izrazito raziskovalno usmerjena univerza tako predstavlja enega od produktivnih središč razvoja na naši zahodni meji. UNG deluje z omenjeno Akademijo umetnosti in šestimi Fakultetami in raziskovalnimi laboratoriji, z ustanovno, za znanosti o okolju, za naravoslovje, za humanistiko, za vinogradništvo in vinarstvo, in s Poslovno tehniško fakulteto, ki jih nadgrajuje Fakulteta za podiplomski študij. Raziskovalne in pedagoške prostore ima UNG od Nove Gorice do Vipave, v načrtu pa imajo ustanovitev novega kampusa.

FOTO: Sedež UNG v palači Lanthieri v Vipavi

VIR: Arhiv Univerze v Novi Gorici

Morsko ihtiologijo je v slovenskem govornem območju utemeljil mednarodno priznani biolog Miroslav Zei (1914-2006), sodobno »piko na i« pa sta ji s še svežo izdajo knjige »Osnove morske ihtiologije« postavila raziskovalca z Morske biološke postaje Piran v sklopu Nacionalnega inštituta za biologijo, prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Domen Trkov. Slednji je v stavbi raziskovalne postaje v naš mikrofon povzel temeljne prvine razumevanja ekologije morskega življa, predvsem rib kot njegovih najbolj izrazitih predstavnikov, o katerih navsezadnje govori samo delo, namenjeno tistim, ki hočejo na strokoven način spoznavati svet morskih rib.

FOTO: Pisana ustnača pavlinka (Symphodus ocellatus) plava nad spužvo

VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB

Sredi tedna je Tehniški muzej Slovenije v Bistri pri Vrhniki pripravil novinarsko konferenco na kateri so predstavili rezultat štiriletnih priprav na že dolgo časa nujno prenovo in modernizacijo nekdanjega samostansko-grajskega kompleksa v katerem domuje že dobrih 70 let. Pridobili so namreč gradbeno dovoljenje, ki je pravnomočno postalo na začetku januarja. V prvi fazi prenove, ki jo strokovno podpira tudi dopolnjeni konservatorski načrt prenove, bodo s sredstvi iz kohezije EU Ministrstva za kulturo in nekaj lastnega denarja začeli prenavljati eno od pri nas redkih ohranjenih oranžerij. V oddaji ga opišeta konservatorki iz ZVKDS Katarina Odlazek in Tina Potočnik. Prenova bo celovita in bo potekala v fazah, kot je povedala direktorica TMS dr. Barbara Juršič, ki se ji konec meseca izteka petletni mandat vodenja muzeja. Projektant prenove je Arhitekturni biro ARREA d.o.o., ki ga je zastopala arhitektka Maruša Zorec.

FOTO: Nekdanji samostansko-grajski v Bistri, kjer že dobrih 70 let domuje TMS

VIR: https://visit-borovnica.si/znamenitosti/tms-bistra

Boris Pahor, veliki tržaški pisatelj je v visoki starosti, rojen je bil l. 1913, odšel konec maja l. 2022. Poleg številnih knjig, v katerih je skozi prikaz lastne izkušnje s totalitarizmi XX. stoletja opisoval njihove zablode, ki se ne bi bile smele zgoditi, je zapustil tudi dobrih 5 tisoč kosov pisemske korespondence. Hrani jo NUK, bolj podrobno pa se jo je lotila redna profesorica slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Urška Perenič. Sama pravi, da se je o tej nalogi še za časa življenja dogovorila s pisateljem. Zasnovala je projekt Književna republika Borisa Pahorja in v tem okviru lani decembra uredila že drugi zbornik z več besedili o njegovem pisanju in življenju. Njegov naslov s podnaslovom »opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem« je »Jaz pa nikoli nisem sanjal« in o opisih in pristopih različnih avtoric in avtorjev, ki so napisali prispevke smo z njo pripravili pogovor.

FOTO: Urška Perenič leta 2022

VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Urška_Perenič

V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.

Na še enem od zadnjih zemljišč znotraj nekdanjega obzidja rimske antične Emone, najbolj vzhodnega mesta takratne cesarske desete regije Venecija in Istra (Regio X. Venetia et Histria), ki jih je še možno raziskati zaradi pozidanosti, od oktobra potekajo arheološka izkopavanja dela območja prihodnje knjižnice NUK II ob križišču Zoisove in Slovenske ceste v Ljubljani. Srednjeveško Ljubljano (Luwigana) so v visokem srednjem veku zidali tudi z gradbenim materialom antične Emone, zato arheologi previdno odstranjujejo plast za plastjo gradnje in naravnega zasutja skozi stoletja. Vodja teh zaščitnih izkopavanj je arheolog Blaž Orehek iz Centra za preventivno arheologijo ZVKDS. Po predstavitvi za novinarje v sredo, 18. decembra, smo z njim posneli pogovor o rezultatih in predvsem spoznanjih tako teh zadnjih kot preteklih izkopavanj antičnega mesta, posebej pa območja prihodnje knjižnice NUK II.

FOTO: Vodja izkopavanj na območju NUK II Blaž Orehek na predstavitvi v sredo 18.decembra.

VIR: Goran Tenze – Program Ars

V prvi oddaji pretekli teden sta krasoslovca, prof.dr. Martin Knez in predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prof.dr. Tadej Slabe povzela temeljne značilnosti njunega že tridesetletnega raziskovalnega sodelovanja s kitajskimi krasoslovci. Z ekipo smo šli na obhod po južnokitajskem krasu za katerega je značilen t.im. »kopasti kras«, na maketi v muzeju Nacionalnega parka Guanling sta lepo prikazana profil kraških kop in podzemni sistem jam (glej fotografijo). Slišali bomo opis geologa Kneza o najdaljšem dolomitnem jamskem sistemu v geoparku Šuanguedong na svetu v dolžini dobrih 400 km. Najdaljši doslej raziskan jamski sistem s stranskimi rovi vred na svetu pa je jama Mammoth v zvezni državi Kentucky v ZDA. Knez v oddaji tudi pojasnjuje nastanek geoloških plasti tamkajšnega kraškega podzemlja, njegovo starost in lastnosti, Slabe pa morfologijo tam prevladujočih kamnin.

Do obsežnih območij tega gričevnatega sveta smo se pripeljali z rednim vlakom, ki dosega tudi hitrosti do 242 km/h.

FOTO: Maketa prereza južnokitajskega »kopastega krasa« in njegovega podzemeljskega sistema jam v Muzeju nacionalnega parka Guanling.

VIR: Goran Tenze – Program Ars

Letošnja raziskovalna pot krasoslovcev iz Slovenije na južnokitajski kras province Guangši (angl.transcript: Guangxi) je bila že 30. po vrsti. Z ekipo smo šli na obhod po južnokitajskem krasu za katerega je značilen t.im. »kopasti kras« (glej fotografijo). Z nami so bili raziskovalci in doktorski študenti z Inštituta za geologijo krasa Kitajske akademije za geološke znanosti v mestu Guilin, kasneje pa so se nam pridružili njihovi kolegi iz Laboratorija za okoljsko geokemijo z Inštituta za geokemijo Kitajske akademije znanosti v mestu Guiyang. Skupaj smo odkrivali podobnosti in razlike našega dinarskega in njihovega, v milejših subtropskih pogojih nastalega krasa. Žal posnetkov z njimi nimamo, saj so na prošnjo novinarja za opis videnega v angleškem jeziku odgovorili, da nimajo dovoljenja uprave in lokalnih oblasti sedeža inštituta za dajanje izjav (sic!). Že tako in tako smo imeli občasne vzajemne težave pri razumevanju mednarodne sporazumevalne govorice, saj je njihov jezik tako drugačen od indoevropskih, da smo imeli občutek, da se morajo dobesedno vseh, tudi sintaktičnih pravil angleščine naučiti na pamet in ne do neke mere intuitivno, kot govorci indoevropskih jezikov. Ugotovitve in izkušnje naše poti v prvi oddaji s terena povzemata krasoslovca, prof.dr. Martin Knez in predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prof.dr. Tadej Slabe.

FOTO: Lep primer do zadnjega kotička obdelanega dolinskega dela kraškega polja v Nacionalnem geoparku Xingyi s »kopastim krasom« oziroma kopastimi griči kot kraškimi pojavi- pokrajina, ki se rasteza stotine kilometrov na jugu Kitajske.

VIR: Goran Tenze – Program Ars