Pogled v znanost

Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo so uspešno preizkusili metodo pasivnega akustičnega monitoringa (PAM) kot sodoben in neinvaziven način snemanja glasov sov in drugih v okviru NATURE 2000 varstveno pomembnih ptic. Rezultate je skupina raziskovalcev objavila v znanstveni reviji Natura Sloveniae. O tem pa več biolog dr. Al Vrezec, trenutno tudi predsednik znanstvenega sveta NIB z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov. Sogovornik že dlje časa raziskave usmerja posebej v sove, saj je npr. že diplomiral s temo o ekoloških dejavnikih na razširjenost izbranih vrst sov na Krimu blizu Ljubljane, znanstveni doktorat pa opravil na temo medvrstnih odnosov med gozdnimi sovami.

FOTO: Sova kozača (strix uralensis) in sogovornik Vrezec

VIR: Enej Vrezec

V zadnjem desetletju skupne države južnih Slovanov, bolj konkretno pa v tedanji Sloveniji, je sodelovanje med raziskovalci, industrijo in političnimi oblastniki na področju industrijske robotike pripeljalo do zavidljivih rezultatov. To se žal ni nadaljevalo v prvih letih novoustanovljene države. Zgodbo o tem je pred nekaj leti v knjigi z naslovom Humanizacija dela napisal prof. dr. Uroš Stanič, nekdanji dolgoletni vodja Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko na Institutu 'Jožef Stefan'. Mi smo ga po izidu povabili v studio, danes pa bomo osvežili spomin na ta razvoj izpred dobrih štirih desetletij.

FOTO: V industriji so roboti najprej opravljali težaška in težavna dela

VIR: https://metrology.news/china-overtakes-usa-in-robot-density/

Sodobni muzeji poskušajo najti nove poti za boljši obisk, in tako so v sobi v 2. nadstropju Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi v glavnem mestu junija letos postavili stalno razstavo z naslovom Vonj po tobaku. Iz stotin pripomočkov za kajenje tobaka iz muzejskih depojev je kustos za cerkvene predmete, tekstil, glasbila in ljudsko kulturo mag. Darko Knez pripravil izbor različnih predmetov, in eno vitrino namenil tudi vohanju tobaka. Z njim smo se pogovarjali o vidiku sodobne nesnovne kulturne dediščine, vonju in vohu, s katerima se ukvarja tudi t. i. antropologija vonja. Med drugim letos mineva 22 let od sprejetja UNESCOVE Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je vključila tudi vonj in voh, kulturno-zgodovinsko pogojena fenomena kulturnih praks človeških skupin. Knez sodeluje tudi v raziskovalnem projektu Vonj in nesnovna kulturna dediščina (2024-2027), bil pa je član mednarodne raziskovalne skupine v okviru projekta Odotheka – knjižnica muzejskih in zgodovinskih vonjav. Leta 2024 je izšla njegova monografija Vonj po tobaku. Pribor za kajenje iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije.

FOTO: Izsek z zajemom iz videa Srečka Lotriča, izdelovalca pip v Gorjušah pri Bledu, na njegovi strani FB oziroma meta

VIR: https://www.facebook.com/gorjuskepipe/

V Tržaškem zalivu, v katerega sodi tudi slovensko teritorialno morje, širše vzeto pa v severnem Jadranu do Chioggie južno od Benetk, so ribiči že stoletja vedeli, kje se bo v mrežo ulovilo več rib. Raziskovalci iz Morske biološke postaje Piran so v okviru italijansko-slovenskega projekta »TreCorala« pred slabim desetletjem objavili knjigo, ki pripoveduje o tem, da je temeljni razlog za boljši ulov obstoj morskega življa polnih t.im. »biogenih formacij«, predvsem pa so opisali njihovo bogato biodiverziteto. Pred približno sedmimi tisočletji so se iz odmrlih apnenčastih oklepov po večini nevretenčarjev začele kopičiti gmote, ki so na muljastem dnu od 20 do 40 metrov globoko počasi začele dajati življenjski prostor številnim morskim živalim in rastlinam. Po predstavitvi dela smo se takrat s tremi avtorji knjige »Biodiverziteta biogenih formacij« izmed štirih pogovarjali o tem fenomenu severnega Jadrana, ki mu v Trstu pravijo »trezze«, v Benetkah pa »tegnùe«. Pri pogovoru so sodelovali biologi doktorji znanosti, Martina Orlando Bonaca, Borut Mavrič in profesor Lovrenc Lipej, ki je najprej opisal začetek raziskav teh organskih gmot.

FOTO: Izsek iz biogene formacije, ki daje prostor številnim rastlinskim in živalskim organizmom

VIR: https://2014-2020.ita-slo.eu/sl/tretamara

Leta 2020 se je končal čezmejni evropski projekt »CLAUSTRA +« med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. Šlo je za poskus trasiranja dostopnih delov 17 stoletij stare poznoantične zapore Claustra Alpium Iuliarum, ki je potekala od Kvarnerja do doline Soče. Na novinarski predstavitvi takrat nove pohodniške poti ob tako imenovanem Ajdovskem zidu nad Vrhniko smo se pogovarjali z vodjo projekta, arheologinjo dr. Katharino Zanier, ki je takrat zastopala nosilca projekta Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in pozneje postala predstojnica Katedre za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na terenu pa je bil tudi njen kolega iz Narodnega muzeja Slovenije dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil limes – starorimska zapora meja imperija od tretjega stoletja pa do propada v petem – kot na primer Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi, temveč je šlo za nekaj, kar je cesarski Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v osrednji del države. Zakaj se je to dogajalo, je na začetku pojasnjeval arheolog dr. Jure Kusetič.

FOTO: Območje poznorimske zapore znotraj Regio X. je označeno na zemljevidu imperija

VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Claustra_Alpium_Iuliarum#/media/Slika:Claustra_Alpium_Iuliarum.jpg

Pred slabim desetletjem je izšla knjiga treh botanikov o endemični rastlini »Fleischmannov rebrinec«. Gre za dragocenost Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, najstarejše akademske ustanove pri nas, ustanovljene leta 1810 v tedanjem glavnem mestu francoske politične tvorbe Ilirske province, Ljubljani. Pred dobrim desetletjem smo v tej oddaji predvajali reportažni zapis z učne poti dveh predanih vrtnarjev in botanikov o ekologiji ljubljanskega grajskega griča, na katerem so v prvi polovici 19. stoletja, še pred uvozom krompirja, ene temeljnih gomoljnih jedi evropskih množic, iz Amerike v Evropo, med drugim našli tudi takrat že skoraj izumrli rebrinec. Na grajskih pobočjih so našli preživele primere, za katere je od takrat skrbela akademska ustanova, ki ohranja tudi avtohtone in izumrtju zapisane rastlinske primerke. Po predstavitvi knjige leta 2017 smo posneli pogovor s tremi avtorji, vodjo vrta dr. Jožetom Bavconom, njegovo asistentko, ki je medtem postala doktorica znanosti, Blanko Ravnjak in z botaničarko iz Narodnega muzeja Slovenije, dr. Nado Praprotnik.

FOTO: Na ljubljanskem gradu raste endemit Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa var. Fleischmanni).

VIR: Goran Tenze, program Ars

Tokrat bomo v pogovoru osvežili spomin na že od antičnih mitologij poznan starodavni pojem kaos. Ponavadi ga razumemo kot nasprotje reda, toda če bi vam nekdo rekel, da naj bi bila moderna teorija kaosa poleg relativnostne in kvantne, tretje pomembno znanstveno spoznanje 20. stoletja, bi vsaj zainteresirani želeli izvedeti več. Za tiste smo pred nekaj leti poskrbeli z vabilom v oddajo prof.dr. Juretu Zupanu, ki se je že pred več kot 40 leti ukvarjal s fenomenom umetne inteligence v povezavi s kemijo. Še vedno sodeluje s Kemijskim inštitutom, sicer pa je upokojeni redni profesor ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. V pogovoru, ki je nastal v okviru 8. kemijskega tedna pred dvema letoma, je povzel historiat razumevanja pojma kaos in sodobno, znanstveno rabo tega pojma. Sicer pa le vnaprejšne "opozorilo": znanstvena raba izraza kaos se ne nanaša na starodavnega, na globok nered vezan pomen. Mejnik začetka moderne teorije kaosa je leto 1838, ko je matematik Pierre François Verhulst (Bruselj,1804-1849) objavil alternativo Malthusovemu modelu rasti prebivalstva v obliki diferencialne enačbe, bolj poznano kot "logistična enačba".

FOTO: generična fotografija oddaje Pogled v znanost

VIR: Goran Tenze

Slovenski etnografski muzej že od časa svojih predhodnikov v 19. stoletju zbira tudi zunajevropske zbirke, ki pa jih je od preimenovanja v SEM l.1964 kontinuirano predstavljal ne kot fenomene Drugega, temveč kot prikaz avtohtonih kultur v takratnem obdobju dekolonizacije. Že dolgo ima kustodiat za zbirke iz Afrike in Amerike. Zadnjo razstavo v tej smeri so odprli 18. junija letos in bo na ogled do 6. septembra. Gre za razstavo »Tanzanija: Med senco kolonializma in sodobnimi pogledi«. Zasnovala jo je kustosinja dr. Tina Palaić, naša sogovornica, s katero smo se sprehodili po razstavi in načeli razmislek o posledicah kolonializma ob primeru afriške države Tanzanije. Razstava temelji na zbirki predmetov in fotografij iz zapuščine Vrhničanke Antonije Grom in njenega sina Stanka, ki so jo potomci pred nekaj leti izročili muzeju. Tina Palaić je razstavo pripravila v sodelovanju s tanzanijskim muzealcem in umetnikom Eliabujem Mbonimbo, ki je spoznal kraje, v katerih sta delala omenjena Vrhničana, Antonija od l.1930, sin Stanko pa od l.1937 do vrnitve domov l.1962. Z avtorico koncepta razstave sva ob ogledu razmišljala o posledicah kolonializma, ne le v Tanzaniji, ampak na splošno, skupaj s širšim kontekstom povojnega obdobja dekolonizacije in vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih držav.

FOTO: Tina Palaić, SEM

VIR: FB SEM

Tokratni gost se že dolgo ukvarja s preučevanjem evolucijskih lastnosti pajkov kot ene najstarejših oblik življenja na Zemlji. Evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU v zvezi s pajki med drugim pravi, da sta ena njihovih najzanimivejših lastnosti njihovo predivo in mreže, v katere lovijo svoj plen. Prav evolucijske pridobitve, povezane s predivom in njegovo uporabo, so bile ključne za njihovo diverzifikacijo. Različni tipi prediva, ki ga proizvajajo pajki, veljajo za ene najbolj lepljivih, najmočnejših, najbolj elastičnih in po natezni trdnosti najkakovostnejših biomaterialov sploh. Zato poskušajo razumeti evolucijski pomen tega prediva, od nivoja molekul do njegove uporabe za gradnjo visoko zmogljivih mrež. Na drugi strani ima predivo pajkov zaradi svojega pestrega nabora zanimivih mehanskih lastnosti izjemen potencial kot biomaterial za človeško uporabo. Čeprav za zdaj še niso dosegli rutinske uporabe pajčjega prediva za kakršen koli namen, to živahno raziskovalno področje nakazuje uporabnost v tako rekoč vseh sferah našega življenja, od neposredne uporabe materiala, izdelave novih himernih biomaterialov do izboljšave sintetičnih in izuma novih materialov.

FOTO: Pajek navadni križevec (Araneus diadematus) plete mrežo

VIR: Matjaž Gregorič

Gostja, slovenistka, predvsem pa etnologinja dr. Marija Klobčar iz Kamnika, je skozi dolgoletne raziskave ustnega ljudskega izročila, dediščine potujočih pevcev, geneze ljudskih pesmi in medkulturnega prepletanja dvojezičnih izrazov tovrstne pisne in nezapisane dediščine, v svoj opus uvrstila tudi pred kratkim pri Založbi ZRC SAZU izdano študijo z naslovom »Zvonovi so sami zapeli – naravne nesreče in kolektivni spomin«. V povzetku predstavitve na spletni strani založbe so zapisali, »da se monografija vsebinsko večinoma naslanja na (t.im. »beljaški) potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta pred potresom«. Temeljno raziskovalno izhodišče dela je soočenje interpretacij zgodovinopisnega pristopa, ki temelji izključno na pisanih virih o dogodku (za razliko s Koroško, jih s Kranjske praktično ni) z interpretacijo nezapisanega ljudskega izročila. Avtorica izpostavlja, da slednja razlaga ne more dokazljivo pojasniti datumov dogodkov, lahko pa s poglabljanjem v nepisno dediščino odpre nova zgodovinska razumevanja teh dogodkov. Primer: gradovi, novi trgi in naselja nemških priseljencev na ozemlju sedanje Slovenije v drugi polovici 14. stoletja prvenstveno niso nastali zaradi posledic smrtonosne »črne« kuge po potresu temveč zaradi posledic potresa, torej razrušenih gradov in naselij z večinskim slovenskim prebivalstvom vred.

FOTO: Marija Klobčar v našem studiu s knjigo v rokah

VIR: Program Ars, Goran Tenze