Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul.

Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL.

Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Ko se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

Če vemo, da je danes na svetu le 9 držav, ki posedujejo jedrsko orožje, si je skorajda nemogoče zamisliti, da bi ob nekoliko drugačnem poteku zgodovine v to skupino prav lahko spadala tudi naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija. In pri tem ne govorimo o kakšni iz trte izviti špekulaciji, ampak o možnosti, ki je bila vsaj v nekem trenutku videti povsem realistična in ki so se ji Jugoslovani presenetljivo približali. Jugoslavija je namreč nekaj let po vojni zagnala enega najbolj resnih in ambicioznih nuklearnih programov v socialističnem svetu, ki je imel jasen, pa čeprav kot skrbno skrivnost varovan cilj: proizvesti jedrsko orožje. Kako blizu je bila Jugoslavija izdelavi atomske bombe in zakaj se je sredi pomanjkanja povojnih let, brez vsakih resnih pogojev za to, sploh odločila zagnati tako drag in kompleksen program? Ter kako ji je uspelo, kljub mnogim spodrsljajem, relativno zgodaj postaviti nuklearni reaktor, ki je sicer še v istem letu postal kraj dolgo prikrivane nesreče? Zgodbo o jugoslovanskem jedrskem programu nam bo za tokratne Sledi časa pomagal predstaviti zgodovinar dr. Marko Miljković z Inštituta ekonomskih znanosti v Beogradu, ki je dogajanje podrobno opisal v knjigi Titova atomska bomba, ki je letos izšla pri založbi Srednja Europa v Zagrebu. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Tito med obiskom reaktorja v Vinči leta 1958