V ekosistemih imajo izjemno pomembno vlogo ptice roparice. Kot vrhnji plenilci prispevajo k ohranjanju naravnega ravnovesja, hkrati pa so tudi občutljivi bioindikatorji stanja okolja, v katerem živimo. Veterinarska pomoč in zaščita ptic roparic je eden od ključnih delov projekta Interreg AVIATOR – Preživetje in prilagajanje ptic plenilk s pomočjo poglobljenega poznavanja, zdravljenja ter primernega ozaveščanja ljudi«, ki ga izvajajo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani v partnerstvu z ljubljanskim živalskim vrtom ter Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Gre za mednarodno sodelovanje različnih ustanov v podonavski regiji, ki ga vodijo v Znanstvenem inštitutu za veterinarstvo v Beogradu. Petra Medved je v današnji Nedeljski reportaži obiskala Kliniko za ptice, male sesalce in plazilce Veterinarske fakultete v Ljubljani, na kateri poleg naštetih vrst živali zdravijo tudi prostoživeče živali, najpogosteje ptice. Tudi ob pomoči projekta AVIATOR so od začetka projekta aprila lani sprejeli in veterinarsko oskrbeli 173 ptic roparic.

Na fotografiji mladi kragulj (Accipiter gentilis), arhiv fotografij Klinike za ptice, male sesalce in plazilce VF UL.

Obiskali smo Vodomčev gaj, urejeno in ograjeno območje življenjskih prostorov mnogih rastlinskih in živalskih vrst. Med drugim je to raj za ptice in "bencinska črpalka" za ptice selivke na njihovih selitvenih poteh prek zemeljske oble. Tam je zato tudi ornitološka postaja, kjer ornitologi obročkajo ptice. Sicer pa ta "učilnica na prostem" leži na naravoslovni učni poti Po sledeh vodomca, ki je dolga 5.200 metrov in nas pelje do zanimivih in zelo različnih postojank: od Vodomčevega gaja, izvira Podlomščice, Županove jame do Tabora nad Cerovim.

Lapidariji so zbirke različnih kamnitih spomenikov, z napisi ali brez njih. Pomembno pa je, da imajo arheološko, zgodovinsko, umetnostno ali kulturno vrednost. Ime muzejske zbirke lapidarij izvira iz latinske beseda lapis – kamen. Vsi slovenski muzeji imajo v okviru svojih zbirk manjše ali večje lapidarije. Največji je na dvorišču ob stavbi Narodnega muzeja Slovenije, kjer je okoli 200 spomenikov z rimskimi latinskimi napisi. Med večjimi lapidariji je še nekropola v Šempetru v Savinjski dolini, lapidarij v Celju, na Ptuju in v Novem mestu.

Domačija največjega slovenskega epskega pesnika Antona Aškerca – letos je minilo 170 let od njegovega rojstva – na Senožetah nad Rimskimi Toplicami je posebnost. Ne le, da se omenja že sredi 13. stoletja, čeprav je Aškerčev rod v letu francoske revolucije tja zanesel Matija Aškerc. Skozi stoletja je ohranila svoj prvotni značaj, ostala v družinbskih okvirih in ohranila tradicionalne kmetijskeg dejavnosti tega prostora. Za vse to so zaslužni daljni pesnikovi sorodniki, ki z namajhnim trudom s tradicijo izvirno bogatijo naš čas.

Foto: Stane Kocutar

12 dni, več kot 10 kavnih posesti in prav toliko različnih družinskih in podjetniških zgodb. Zgodb o preživetju in iznajdljivosti na eni ter sodobni inovativnosti na drugi strani. Strast pridelovalcev izbrane kave v Kolumbiji združuje vse našteto. Darja Pograjc se je z ekipo iz slovenskega podjetja, ki uvaža, praži in streže izbrano kavo, odpravila na »potovanje k izvoru«. To je pot, ki jo opravijo pražarji, vodje kavarn in baristi, ko obiščejo državo pridelovalko, da bi spoznali celoten proces – od semena do skodelice. Kolumbijo so obiskali konec maja, ko tam poteka glavno obiranje kavnih češenj in nastala je Nedeljska reportaža.

Festival Spider je prav poseben plesni festival. Vsako leto konec junija se ljubljanski park Tivoli prelevi v tridnevno plesno prizorišče. Festival radikalnih teles se je letos odvil že petnajstič po vrsti, od 24. do 26. junija. Od srede do petka se je v Plečnikovem avditoriju in bližnji okolici zvrstilo več dogodkov s področja sodobnega plesa in performativnih umetnosti. Nastopilo je več kot 80 umetnic in umetnikov iz več kot petnajstih držav pod krovno temo Ne vemo, česa ne vemo. Reportažo z zadnjega dne festivala je pripravil Miha Žorž.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič. Oddaja je repriza.

Imate v svoji omari svileno oblačilo? Ste se morda vprašali, kako je nastalo in zakaj je tako prijetno na otip? Vas zanima, kako svilogojka splete svileno nit? Kakšna je bila zgodovina svilogojstva pri nas in zakaj je danes pomembno obujanje te dejavnosti ter zakaj je ključno, da so izdelki iz svile v celoti pridelani in predelani v Sloveniji? Vse to bomo raziskovali v današnji Nedeljski reportaži. Pogovarjali smo se z ustanoviteljico Inštituta za svilogojstvo in svilarstvo pri nas z doktorico Rebeko Lucijano Berčič in bili na obisku pri ljubiteljski svilogojki in svilarki Alberti Rožanec iz osrednje slovenske regije. Oddajo je pripravila Petra Medved.

Za marsikoga predstavlja vročina kar velik izziv. No, s tem nimajo težav umetnostni drsalci, ki se udeležujejo Mednarodnega drsalnega kampa Ljubljana - Zalog, ki ga že 8. leto zapored prireja Drsalno-kotalkarski klub Stanko Bloudek. V Dvorano Zalog, kjer led junija pripravijo le za ta tabor, se je med tednom odpravila tudi ekipa Prvega. In medtem ko so bile zunaj temperature okoli 30 stopinj Celzija, se je Dvorana Zalog, ki jo v zimskih mesecih vsi poznamo kot drsališče, 15. junija ponovno spremenila v ledeno dvorano, zato je bilo v njej ta teden prijetno in ne prevroče vzdušje. Veliko je bilo mogoče le pričakovanje umetnostnih drsalk in drsalcev, za katere so taki tabori nadvse dobrodošli in koristni – pomenijo namreč začetek in pripravo na novo sezono.

Laserji so naprave, ki proizvajajo svetlobo, in so neke vrst svetila, ampak ta svetloba ima posebne značilnosti. Najprej je zelo enobarvna, koherentna, to pomeni, da lahko to svetlobo kot valovanje zelo dobro usmerjamo in fokusiramo. S tem dosežemo zelo visoke gostote moči, s katerimi lahko potem obdelujemo najrazličnejše materiale. Z razvojem laserskih sistemov se ukvarjajo v Laboratoriju za lasersko tehniko LASTEH na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Njihova raziskovalna skupina razvija laserske postopke, ki izboljšujejo kakovost življenja, npr. nežnejše in učinkovitejše laserske metode v zobozdravstvu in zdravstvu.