Tokrat sem se pogovarjal z Nejcem Škobernetom – možem, očetom petih sinov, sicer pa računalniškim inovatorjem in tudi ustanoviteljem več zagonskih podjetij.

Ideja o tem, da bi Nejca povabil v Goreči grm, se je porajala kar nekaj časa. Verjetno celo nekaj let. Okoli novega leta pa je dobila še dodaten pospešek.

Nejc se je namreč sredi lanskega leta skupaj s še tremi prijatelji, lotil prevajanja knjige Pot mladeničev z dekleti. Knjige, ki se na prvi pogled za »krščanski svet« zdi nekoliko nenavadna, saj govori tudi o tem, kako uporabljati t. i. moško moč in z njo osvajati dekleta.

Sam sem knjigo prebral kmalu po izidu in ponudila mi je nekaj izhodišč za nekoliko drugačno razmišljanje o moškosti, dostojanstvu, statusu, vodenju in odnosu do žene.

Pogovor z Nejcem je zato v veliki meri tekel o vseh teh stvareh. Tisti, ki pogosto spremljate Goreči grm, veste, da so nekatere epizode usmerjene v biografije ljudi, druge pa so tematske, na primer o kakšni knjigi ali pomembnem vprašanju. No, tale pa je pol-pol.

Z Nejcem veliko govoriva o moški moči in odnosu do žensk, vse to pa se prepleta z njegovo osebno zgodbo, ki je prav v tem letu na veliki in zanimivi prelomnici. Prisluhnite, zakaj!

Tokrat sva se pogovarjala z Luko Ovnom, ki je v družinskem življenju mož in oče, dela pa kot koordinator Mlade Karitas na nacionalni ravni.

Kot boste slišali, Luka ni imel najlažjega otroštva in v pogovoru se mi je zdelo zanimivo, kam je postavil začetek svoje zgodbe sodelovanja s Karitas: v svoje zgodnje otroštvo, ko sta bila storitev Karitas deležna skupaj z mamo. Pogovor z njim prinaša velik kontrast, od malega Luka, katerega življenje bi lahko bilo tudi zelo drugačno, pa do današnjih dni, ko je močno dejaven celo na evropski ravni.

Peter Pučnik je duhovnik, salezijanec in človek mnogih talentov.

Po novi maši, ki jo je pel na prelomu tisočletja, je bil Peter vodja duhovnih vaj v Želimljem, vzgojitelj v tamkajšnjem dijaškem domu, nato vodja rakovniške glasbene šole, sledilo pa je skoraj 10-letno vodenje zavoda Marianum v Veržeju – dokler se ni pred kratkim zopet vrnil v Želimlje.

Ob vseh teh vlogah pa je Peter znan tudi kot glasbenik – njegove so mnoge duhovne pesmi, ki jih danes pojejo mladi – in pa kot terapevt.

Povod, da sem Petra povabil v Goreči grm, pa niso vse njegove »delovne zmage«. V zadnjih nekaj letih, od 2019 naprej, so namreč mnoge bolezni močno načele njegovo zdravje. V tem jesenskem času, ko je noč vedno daljša, dnevi pa za marsikoga vedno bolj turobni in tudi fizično vse bolj naporni, se mi Peter zdi pravi prinašalec veselja.

Kljub temu, da mnogih svojih talentov zaradi bolezni ne more več uresničevati tako kot pred nekaj leti, ali pa morda prav zato, je ohranil in še okrepil tisto, kar se zdi najpomembnejše. Vas zanima, kaj je to?

Zef Berišaj je v Sloveniji živeči Albanec, mož, oče in vodja socialnega cirkusa Fuskabo, ki deluje pri salezijancih na Kodeljevem.

Socialni cirkus je zanimiva pogruntavščina. Njeno bistvo sploh ni v cirkusu ampak v dih jemajočih dejavnostih, ki otroke in najstnike, predvsem tiste, ki ne odraščajo ravno v urejenih razmerah, tako močno privlačijo, da se vanje vključijo. In te dejavnosti nato počasi a vztrajno spreminjajo njihova življenja.

Zef je otroštvo in mladost preživel v skromni družini v Podgorici (Črna Gora) kot prebivalec tamkajšnje albanske manjšine. Kot otrok se je srečal s slovenskimi salezijanci, ki so takrat vodili Podgoriško katoliško župnijo.

Sčasoma pa je odrasel in odšel na faks v dve uri oddaljen Kotor. Otroška leta so postala preteklost in odpirati so se mu začele zanimive službe.

Če bi mu takrat kdo rekel, da bo čez 15 let živel v Ljubljani in tam ustanovil ter vodil cirkus, bi ga imel najbrž za norca. Cirkus ga takrat konec koncev ni niti malo zanimal. A zgodba se je začela plesti drugače.

Res vam privoščim, da spoznate Zefa. Je namreč eden tistih ljudi, ob katerih se človek počuti slišanega, sprejetega, navdihnjenega.

In … mar ni čudovito? Človek albanskega porekla pride v Slovenijo in tu ustanovi ter razvija družbeno inovacijo, ki jo hodijo gledat ljudje iz vse Evrope, s pomočjo katere POP TV išče talente za šov Slovenija ima talent in ki spreminja mnoga življenja mladih ljudi?

Katere so najpogostejše ovire, zaradi katerih se naši cilji ne uresničujejo?

Konec lanskega avgusta smo se s prijateljema, JakobomŠtrbenkom, uspešnim mednarodnim podjetnikom s področja marketinga, in z Benjaminom Siterjem, vodjem gibanja Družina in Življenje, srečali z vprašanjem »Kje si bil pred 5 leti in kje želiš biti čez 5 let?«

Pogovor je bil navdihujoč in prejeli smo veliko odzivov.Zato sem Jakoba in Benjamina povabil še enkrat, tokrat z nadaljevalnim vprašanjem: Zakaj se cilji (ne) uresničijo?

Pravzaprav vse tole bolj podrobno še enkrat razložim vnadaljevanju, zato na tem mestu le še obveščam, da so prijave na usposabljanje Vodenje 9,7 odprte. Gre za celoletno usposabljanje za voditelje v Cerkvi, duhovnike in laike, z desetimi odličnimi izvajalci. Več na https://vodenje97.si/.

Tokrat nekaj posebnega – epizoda z mojim očetom, Janezom Cepinom.

Rodil se je med drugo svetovno vojno in že takoj ostal brezočeta. Odraščal je v Žireh, že za srednjo šolo pa je odpotoval v Ljubljano. Izšolal se je za gimnazijskega učitelja fizike, a kot boste slišali v epizodi, je ta poklic kmalu opustil. Kot eden prvih se je podal v svet računalništva, ki pa je bil, kot boste prav tako slišali, zelo drugačen od današnjega.

Očijeva zgodba ni toliko zgodba o prisluškovanju Božjemu klicu. O Bogu in takšnih stvareh se doma nismo nikoli prav veliko pogovarjali.

Je pa vsekakor to zgodba o edinstvenem prispevku k boljšemu svetu, ki ga je oči udejanjal na področju računalništva. Naj to ilustriram samo s prigodo, ki naj bi se zgodila še pred mojim rojstvom, torej v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja: ko je oči kot eden prvih, če ne celo prvi v takratni Jugoslaviji, prišel na občino, da bi odprl obrt s področja računalništva (podjetja takrat še ni bilo mogoče odpreti), naj bi mu tam rekli: »Tovariš, a vi mene zaje* …?«

Bojan Doljak je mož, oče, farmacevt, Jezusov učenec in pričevalec iz Logatca.

Kratko srečanje z njim pred več kot desetletjem in iskriv pogovor z njim je bil dogodek, ki sem si ga zapomnil vse do danes. Bojan je namreč oseba z zelo edinstvenim tokom misli in takšni ljudje, če so dovolj ponižni in odprti, se mi zdijo vedno zelo zanimivi.

Seveda pa življenja ne sestavljajo le misli. Še bolj ga oblikujejo konkretni dogodki. Tako je Bojanovo ženo Saro doletela preizkušnja, za katero si verjetno večina med nami ne predstavlja, kako bi jo prenesla. Multipla skleroza jo je prikovala na voziček in ji odvzela tudi glas. Danes na različnih pričevanjih, Sara s pomočjo generatorja glasu, pogosto povesta, da se jima je življenje takrat postavilo na glavo.

Moje izhodišče za pogovor z Bojanom je bilo vprašanje, kakšen pomen dobi poročna obljuba, ko se zgodi takšna preizkušnja. In presenetil me je z odgovorom, da je obljuba zgolj kot platno, na katerem pa ni narisanega še ničesar. Rišemo pa vsak dan sproti, vsak dan z nekoliko drugimi barvami. Razumel sem ga, da Bog ne mara »z obljubo zvezanih ljudi« ampak svobodne. In skozi pogovor se je večkrat videlo, kako pomembna se Bojanu zdita ta svoboda in avtentičnost.

Le tako lahko s svojim življenjem nariše povsem edinstveno sliko, takšno, ki je ne bo nihče drug.

Dani Siter je z ženo Vilmo, ki je bila gostja Gorečega grma v 36. epizodi, na prelomu tisočletja ustanovil gibanje Družina inživljenje (DIŽ), ki je danes, po 25 letih, po marsikaterem kriteriju vodilna družinska organizacija v Sloveniji, poleg tega pa sta jo tudi uspešno predala v vodenje mlajši ekipi.

Tematik za pogovor z Danijem, nekaj let svežim upokojencem, nikoli ne zmanjka. Tokrat je bilo bolj po moje, bolj biografsko. Dotaknila sva se sedanjega obdobja: kaj je smiselno delati, ko se upokojiš; pa obdobja ustanovitve in prvih let DIŽ-a, torej preloma tisočletja; pa obdobja 90-ih, ko je Dani deloval kot župan občine Krško, 70-ih in 80-ih, ki jih je zaznamovala močna duhovna rast, seveda pa se nisva mogla izogniti tudi njegovemu otroštvu in temeljni zaznamovanosti, iz katere verjetno izhajajo tudi njegovi najmočnejši goreči grmi: občutku manjvrednosti zaradi odsotnosti očeta.

In prav to zaznamovanost je bilo Daniju dano pretvoriti v veliko daritev. Njegov občutek manjvrednosti iz otroštva se je v veliki meri pretopil v očetovstvo zelo širokemu krogu ljudi.

Ne poznam človeka, ki bi s takšno strastjo prevozil ali prehodil toliko krajev po Sloveniji za obisk tistih, ki jim življenje ne gre tako, kot so si ga zamislili, za besede opogumljanja, pričevanje, stisk roke ali objem.

Tokrat je z menoj Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Morda ste zasledili, da slovensko skavtsko združenje v teh dneh praznuje 35 let svojega delovanja in zabavno dejstvo je, da je Tjaša prva načelnica v zgodovini te organizacije, ki je mlajša od organizacije same.

Kot nekdanjega aktivnega skavta in zdaj starša otrok, ki so pri skavtih, me seveda zanima, v kakšnih rokah je skavtsko združenje. In … če bi sodil zgolj po Tjaši, je v zelo dobrih rokah.

Tjašo namreč krasijo spontano veselje, drzen pogum, sposobnost sprejemanja odločitev, radovednost, izredna izkušenost (preizkusila se je že v zelo veliko različnih vlogah), predvsem pa nekaj, česar je danes manj kot včasih. In temu pritrjuje tudi sama. Zavezanost k služenju in prevzemanju odgovornosti: ne le za 10 minut ampak za več let.

Kot boste slišali v epizodi, mi je med pogovorom celo ušlo vprašanje: »Tjaša, kako se vzgaja otroke, da bodo takšni, kot si ti?«

In, ja, hvaležen sem za to, da imajo moji otroci pri skavtih takšno vodjo. Čeprav z njo nimajo neposrednega stika, namreč verjamem, da se njen vpliv širi tudi navzdol po strukturi.

Morda še opravičilo: sem ter tja naju v epizodi pogovor zanese v določene skavtske izraze in kratice. Vendar so ti odseki zelo kratki, zato prosim, zdržite tistih nekaj trenutkov z nama.

Tokrat je z menoj Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Rodil se je leta 1976. Odraščal je v Slovenskih Goricah, ki sicer spadajo pod Mariborsko nadškofijo, a je ob nastanku nove škofije Celje želel ostati z ljudmi v župniji Krško – Videm, kjer je ravno začel delovati.

Krasijo ga vedrina, radovednost, sposobnost biti blizu in nekakšen naravni optimizem. Od kod vsa ta energija? Pred mesecem dni mi je izrekel zanimivo tezo: »A veš, da sem zelo rad duhovnik prav v tem času? Ne prej, ne kasneje, prav današnji čas mi je velik izziv!«

To se vidi tudi v njegovem delovanju na župniji. Ne živi v preteklosti ali v prihajajočih nebesih ampak se prav čuti, da živi danes, v tem času. Uporaba sodobnih digitalnih orodij, oblikovanje živih in predanih timov, premišljevanje o tem, katere dejavnosti bodo najbolj odgovarjale na potrebe današnjega časa, predvsem pa izkušnja, da so s sodelavci skupaj oblikovali vizijo, ki ji zdaj želijo slediti.