Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča.

Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet.

Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost.

Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste.

Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi.

Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno?

Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema.

Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete?

S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni.

Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.

20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/

Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava.

Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost.

Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi.

No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti.

Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.

Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore.

V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli.

Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih.

Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju.

A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor.

No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja.

Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.

V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč.

Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo.

Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni.

Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7.

Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica.

Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.si

Bliža se novo šolsko leto in za mnoge med nami s tem ponovno prihaja čas večjih sprememb.

Kako bomo v jeseni postavili svoje prioritete? Se bomo do vratu in še čez zapodili v delo ali bomo kaj vlagali tudi v svojo osebnostno rast?

Povod za to epizodo je misel, ki sem jo nekje slišal: eno je delati svoje delo, drugo pa je delati na sebi. Kajti le drugačen, izboljšan, nadgrajen Matej bo lahko čez leto dni veliko bolje delal svoje delo!

Zato me že nekaj časa vznemirjajo vprašanja kot so: koliko osebnostne rasti oz. vlaganja vase naj si privoščim? Kje so omejitve: časovne, pa tudi finančne? Na katerih področjih naj rastem? Kateri pristopi se splačajo?

Koliko naj se tega lotevam načrtno, koliko pa po navdihu?

V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi.

In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smo

Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu.

Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot.

V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film …

Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb.

In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje.

Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležen

Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov.

V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo iz

Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli.

Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan.

Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!

Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO

Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO?

Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način.

Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce.

Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira?

Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami.

V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.

Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem)

Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije.

Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti.

Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.«

Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko.

V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.