Goreči grm

Tokrat je z menoj Urška Jeglič, žena, mama in docentka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Tam med drugim proučuje različne religije, največ pa ve o islamu. Na fakulteto se je pravkar vrnila po zaključeni prvi porodniški.

Urška veliko ve o religijah. Že po kratkem pogovoru vidiš, kako načitana je in kako visoko sposobnost pomnjenja in povezovanja podatkov ima. V času, ko veliko ljudi bere le še površno, je to nekaj, kar me navdušuje.

Dragocena se mi zdi še ena njena lastnost: da zna različne religije postaviti v zgodovinski in geografski kontekst. Ko sem pred podkastom, pa tudi tekom snemanja, poslušal njene razlage, sem se zavedel, koliko različnih praks se pojavlja, ko prakticiramo našo vero. In tudi, kaj je zares v jedru naše vere, kaj pa je navlaka oz. folklora – in bi bilo povsem neškodljivo tudi, če bi kaj naredili drugače.

Ob koncu epizode pa sem bil deležen prav posebnega presenečenja: Urška je vzela Koran in v njem prebrala eno od zgodb, ki se nanašajo na Mojzesa in goreči grm.

Tole epizodo snemamo konec avgusta, ko se nekoliko bolj mirno poletje počasi prelomi v začetek šolskega, študijskega in delovnega leta.

In kot je v Gorečem grmu ob koncu avgusta že ustaljena navada, sem v studio povabil dva prijatelja: Benjamina Siterja in Jakoba Štrbenka. Z namenom, da drug z drugim podelimo nekaj svojih spoznanj ter si damo nov zagon. Jakob in Benjamin sta namreč oba človeka, ki se načrtno trudita večati svoje kapacitete in osebnostno rasti.

Tokrat smo govorili o tveganjih. Brez tveganja se v življenju ne zgodi prav veliko. Odločitev za poroko, razvoj kariere, vzgoja otrok, selitev družine, odprtje podjetja, sledenje gorečemu grmu, vse to s seboj prinaša tveganja.

Toda: kdaj je tveganja preveč, kdaj pa premalo? Kakšni so občutki v prvem in v drugem primeru? Kakšna je sploh definicija tveganja? Kako se s tveganjem soočajo svetopisemski liki? Predvsem pa konkretno: kaj si tvegal v lanskem letu in kaj se kaže za letos?

Tokrat je z menoj duhovnik in frančiškan Andraž Arko. Ljubljančan, ki je v samostan vstopil pri 25 letih, deloval v več ljubljanskih župnijah, zdaj pa sluši kot župnik v Nazarjah.

Andraža že več kot četrt stoletja poznam kot človeka z jasno besedo, ki je, kadar je to potrebno, tudi brez dlake na jeziku.

Zato sem pogovor z njim, poleg za odkrivanje njegovih gorečih grmov, izkoristil tudi za iskreno izmenjavo pogledov na pojave v Cerkvi in zunaj nje. Za takšne, o katerih se sicer pogosto ne pogovarjamo tako odprto. Poslušajte in boste videli, kaj imam v mislih.

Andraža cenim tudi kot zelo dobrega poznavalca moške duše in moškega načina razmišljanja o Bogu. Pogosto gosti duhovne vaje za moške, sodeloval pa je tudi pri prevodu knjige Pot mladeniča z dekleti, o kateri smo v tem podkastu že govorili.

Skratka, en tak poletni moški pogovor, ob katerem bi prav teknilo še kakšno pivo. Midva si ga nisva, vi pa si ga morda lahko ob poslušanju privoščite!

Naj uvodoma opozorim še na celoletno usposabljanje Vodenje 9,7 v letu 2026/2027, za katerega že zbiramo prijave. Gre za res lepo izkušnjo povezanosti, poguma in pridobivanja voditeljskih kompetenc za delo v Cerkvi. Pojdite na vodenje97.si in preberite več.

Tokrat je z menoj Leon Jagodic, mož, oče štirih otrok, zadnjih osem mesecev pa tudi direktor zavoda iskreni.net- ene največjih neprofitnih organizacij s poslanstvom podpiranja družin v Sloveniji. Leon je vodenje prevzel od ustanovitelja zavoda, Igorja Vovka, ki je bil že gost v 24. epizodi Gorečega grma.

Kot tipičen diplomirani laiški teolog je imel Leon po končanem študiju široko teoretično znanje in nekaj odprtih možnosti, a hkrati nobena ni bila zelo jasno odprta.

V epizodi sva tako govorila o njegovih mladih letih, ko se je še odločal za študij teologije, pa o tem, kako je odkril svoje poslanstvo, za katerega zdaj pravi, da ga živi v polnosti in z veseljem. Govorila sva tudi o tem, česa vse se je moral kot diplomirani teolog še naučiti v praksi, veliko pa seveda tudi o tem, kako doživlja prehod iz delavca v voditelja.

Kot človek, ki pomemben del življenja posveča opazovanju in pospeševanju razvoja voditeljev, še posebej tistih, ki delujejo v civilni družbi ali v Cerkvi, vedno znova doživljam kot praznik, ko se »rodi« nov voditelj. Kako močno si želim, da bi jih bilo še več. In, kdo ve, morda je pa prav s tem namenom posneta tudi ta epizoda.

Tokrat je z menoj Gašper Berčič, mož, oče petih otrok, pred nekaj leti elektro inženir in razvijalec komunikacijskih naprav, danes pa direktor salezijanske založbe Salve, ki s knjigami, tiskarno, pa tudi na druge načine katehiste, pastoralne delavce in voditelje podpira pri vzgojnem in pastoralnem delu.

Ja, prav ste slišali. Gašper je pred nekaj leti popolnoma zamenjal panogo, in to, na nek način bi lahko rekli: iz bolj tehnološko naravnane v takšno, ki jo sodobna tehnologija vedno bolj izpodriva.

Poleg tega je zapustil delovno mesto z le nekaj manjšimi vodstvenimi nalogami in postal direktor.

Seveda takšna zgodba v meni hitro sproži več vprašanj. Kako je po teh letih zbral pogum za tako radikalno menjavo panoge? Kako je v Gašperju skozi čas ta klic zorel? Kje je pridobil voditeljske kompetence? In kaj se mu zdi pri vodenju najbolj pomembno?

O vsem tem sva se pogovarjala, posebej zanimiv pa se mi je zdel zadnji del pogovora, ko je Gašper govoril o svojih navadah, s katerimi v svojem življenju, razpetem med družino in vodstveno službo, skuša ohranjati določeno mero reda.

Tokratna epizoda je nekoliko posebna. Pravzaprav je nekoliko poseben čas, v katerem je nastala.

Čez nekaj dni se bom petdesetič zapeljal okoli sonca in v naši kulturi ta starost pogosto pomeni nekakšno prelomnico. Organiziranje velikih zabav in srečanj ni nekaj, kar bi mi ob tej priložnosti prišlo na misel, ves čas pa sem čutil, da bi bilo ta dogodek vendarle smiselno na nek način zaznamovati.

Ko sem pred nekaj dnevi prišel v šolo na roditeljski sestanek devetih razredov, je 50. rojstni dan ravno na tisti dan praznoval Ambrož Demšar, učitelj matematike, skavt, mož in oče, ki ga, sicer le na daleč, poznam že iz mladosti, ga pa zaradi njegove osebnosti zelo spoštujem. Voščil sem mu in dejal, da nisem vedel, da sva bila rojena tako blizu skupaj. Le 18 dni narazen!

In čez nekaj dni se je rodila ideja. Povabil sem ga na obračun dveh 50-letnikov. Matematika je seveda naredila svoje - pogovarjala sva se le nekaj ur po tem, ko sva bila skupaj stara 100 let. On 50 plus 9 dni, jaz pa 50 minus devet dni.

Po pogovoru je moje spoštovanje do Ambroža le še naraslo. Boste videli, zakaj – saj sva prvi del namenila njegovim gorečim grmom in poslanstvu. Poleg tega pa mi je pogovor z Ambrožem pomagal tudi nekoliko bolje ozavestiti to številsko prelomnico in razplamteti hvaležnost za vse, česar sem bil v življenju deležen.

Br. Stane Bešter je kapucin, trenutno pa tudi predstojnik kapucinske skupnosti v Kančevcih v Prekmurju.

Skupnost, katere predstojnik je, upravlja s tamkajšnjim Domom duhovnosti, ki je eden najboljših krajev za umiritev in duhovno poglobitev, kar jih lahko najdete v Sloveniji.

Staneta pa v Goreči grm nisem povabil zaradi njegovih trenutnih zadolžitev. Še vedno se spominjam trenutka pred 30 leti, ko sem ga prvič srečal. Bilo je na Prešercu v središču Ljubljane, kjer je s kitaro v roki neutrudno prepeval.

No, takšno sliko je ob pogledu na Staneta mogoče pogosto videti še danes - kljub temu, da bo prav letos dopolnil 70 let.

Stvar, ki jo pri br. Stanetu opazujem že tri desetletja, je veselje. Skoraj vedno, ko ga srečam, se mi zastavi isto vprašanje: kje ga črpa? Ne gre namreč le za petje, gre tudi za način, kako te sprejme, za način govora, tudi za teme, ki jih izbira.

Po treh desetletjih sem mu to vprašanje končno zastavil.Kot boste slišali, je mojo pozornost z veselja kaj hitro preusmeril na srečo. S sreče pa na bratstvo, brazgotine, blagre …

Tokrat je z menoj Damijan Dolinar, ki je večino svoje kariere posvetil financam. Sedel je v treh upravah bank in bil v določenem obdobju odgovoren za kar 3 milijarde evrov. Pred nekaj leti pa je Damijan zapustil svet bančništva in se podal v vode svetovanja in coachinga.

Zanimalo me je, kaj je bil razlog za to spremembo: za pot iz sveta velikih korporacij v podjetje, kjer je on sam edini član svoje ekipe. Mu je korporativni svet morda postal prenaporen?

Drugi razlog za pogovor je bilo vprašanje, katere lastnosti so pomembne v njegovem bivšem svetu. Kaj mora človek imeti, da je izbran za nosilca tako velike odgovornosti?

In tretji razlog: Damijan se je, skupaj z ženo, soočal tudi z nepopolnostmi. V njunem primeru je šlo za neplodnost. Po različnih poskusih sta se odločila za posvojitev in zdaj te poti nikakor ne obžalujeta. A ni bila lahka!

Naj pa povem še, da na Socialni akademiji skupaj z Damijanom v aprilu pripravljamo delavnico o upravljanju s časom. Njen naslov je: 100 %: vse ob svojem času. V tej delavnici Damijan ne bo le poučeval tehnik ampak boste odkrivali predvsem globlji, drugačen pogled nase in na svoje naloge.

Tokrat je z menoj Peter Merše, eden od dveh ustvarjalcev podkasta Tedenski safari. Gre za, vsaj po mojem okusu, enega najboljših političnih podkastov v Sloveniji, zato se morda predvolilni čas, v katerem je epizoda nastala, zdi kar primeren za tak pogovor.

Res je. Vendar razlog, da sem Petra povabil v studio, še zdaleč ni politične sorte. Poznava se že kakšnih 15 let in izstopal je že takrat. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije in član krožka Škofijska strela je organiziral okrogle mize z družbeno tematiko. Že takrat se je na daleč videlo, da ga politika in družba zanimata. Vendar pa je bila njegova pot do političnega novinarstva še zelo ovinkasta.

Študiral je računalništvo, v študentskih časih pa se je predano udejstvoval tudi kot skavtski voditelj in kot turistični vodič.

Kako je takšna oseba pristala najprej na mediju Domovina,zdaj pa na Zanima.me? Več v epizodi!

V njej pa boste med drugim izvedeli tudi, kako novinar lahko najde smisel svojega dela tudi sredi kričečega in navijaškega političnega sveta, ki je danes žal realnost. Peter je namreč svoje poslanstvo ubesedil na zelo zanimiv način.

Tokrat sem se pogovarjal z Nejcem Škobernetom – možem, očetom petih sinov, sicer pa računalniškim inovatorjem in tudi ustanoviteljem več zagonskih podjetij.

Ideja o tem, da bi Nejca povabil v Goreči grm, se je porajala kar nekaj časa. Verjetno celo nekaj let. Okoli novega leta pa je dobila še dodaten pospešek.

Nejc se je namreč sredi lanskega leta skupaj s še tremi prijatelji, lotil prevajanja knjige Pot mladeničev z dekleti. Knjige, ki se na prvi pogled za »krščanski svet« zdi nekoliko nenavadna, saj govori tudi o tem, kako uporabljati t. i. moško moč in z njo osvajati dekleta.

Sam sem knjigo prebral kmalu po izidu in ponudila mi je nekaj izhodišč za nekoliko drugačno razmišljanje o moškosti, dostojanstvu, statusu, vodenju in odnosu do žene.

Pogovor z Nejcem je zato v veliki meri tekel o vseh teh stvareh. Tisti, ki pogosto spremljate Goreči grm, veste, da so nekatere epizode usmerjene v biografije ljudi, druge pa so tematske, na primer o kakšni knjigi ali pomembnem vprašanju. No, tale pa je pol-pol.

Z Nejcem veliko govoriva o moški moči in odnosu do žensk, vse to pa se prepleta z njegovo osebno zgodbo, ki je prav v tem letu na veliki in zanimivi prelomnici. Prisluhnite, zakaj!