Tokrat se mi je v studiu pridružil Rok Škrlep, verjetno edini stand-up komik v Sloveniji, katerega predstavo sem si brez praskanja za ušesi, ki ga običajno povzroči prevelika količina vulgarnosti, ogledal tudi s svojimi najstnicami.

Predstava Svetovne fore:https://youtu.be/4nXiTHTlmAw?si=T5d6x3xBz0M9f8ld

Rok pa ni znan le po stand-upu. Leta 2021 je postal voditelj legendarne otroške oddajeMale sive celice, ki je, kot mi je zaupal, celo starejša od njega.

Ključna beseda, zaradi katere sem Roka povabil, pa je popotništvo«. Bog je skozi goreči grm Mojzesa povabil na pot.  In tudi Rok je popotnik, tako po svetu, kot tudi v duši. Zanimalo me je, kako ga je popotništvo oblikovalo za ustvarjanje, življenje, družino.

A če se mi je pred epizodo Rok kazal skozi »popotništvo«,mi po pogovoru z njim odmeva beseda »hvaležnost«. Občutek imam, da njegovo dušo preplavlja hvaležnost, kar se kaže v njegovem pogledu na svet, smehu, odgovorih … Morda se mi pa zato njegovi stand-upi zdijo tako posebni.

Bogomir Štefanič je novinar Družine, ki je med drugim zadnjih 15 let deloval tudi kot urednik Slovenskega časa.

Prav v teh dneh je Bogomir uredniško vlogo predal svojemu

Lepo je, da sem se z Bogomirjem lahko pogovarjal prav v tem prelomnem trenutku. V času, ko je še nekoliko laže gledati nazaj in tudi v času, ki nosi nekoliko večjo odprtost za prihodnost.

Slovenski čas je nastal leta 2009, v obdobju globoke finančno-gospodarske krize, v času, ko smo se vsi, podobno kot danes, pogosto spraševali o tem, kakšna bo prihodnost. Mislili smo, da smo na dnu, tako v Sloveniji, kot širše, a smo se seveda motili.

V teh 15 letih sva z Bogomirjem razvila odnos, ki ni bil zelo intenziven, ni imel izrazitih vzponov ali padcev, lahko pa rečem, da je bil stabilen in je kot tak bogatil tako naju kot tudi organizaciji, v katerih delava.

Prav to sem ponovno doživel tudi v pogovoru: ves čas smo prisiljeni v inovacije, spremembe, reorganizacije … a kako pomembne so na drugi strani stalnost, stabilnost, definiranost … tudi zvestoba, ki jo v pogovoru kot svojo vrednoto omenja Bogomir.

Zelo pogosto prav v takšnem konstantnem delovanju skozi čas nastane nekaj velikega in pomembnega.

Moj tokratni gost je Miro Šlibar, 74-letni duhovnik v ljubljanski nadškofiji, ki ga med vsemi slovenskimi duhovniki verjetno največ ljudi povezuje z delom v bolnišnicah in spremljanjem bolnih.

Bil je prvi župnik v ljubljanski bolniški župniji, ki je nastala v 80-ih letih prejšnjega stoletja, torej še v Jugoslaviji. In kljub temu, da te vloge že več let ne opravlja več, se bolnim še vedno posveča na druge načine.

Čutiti je, da bolni enostavno prežemajo njegovo življenje.

Prvega srečanja z Mirom se še vedno dobro spominjam tudi po 30 letih. Kot gost je obiskal mladinsko skupino, ki sem jo obiskoval tudi sam in že od takrat mi v spominu ostaja njegov odprti in sprejemajoči značaj.

Sledilo je le še nekaj krajših srečanj, ne veliko in nikoli ena na ena. A vedno je bil to isti, mirni Miro, ob katerem je bilo prijetno biti.

Po temle pogovoru vem še jasneje. Miro je tisti, ki zna enostavno biti poleg, biti ob človeku, slišati ga, začutiti ga. V tem je res neverjeten. To sporoča s telesno držo, s tonom glasu, predvsem pa tudi takrat, ko obmolkne in da prostor tišini.

Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.

Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča.

Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet.

Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost.

Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste.

Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi.

Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno?

Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema.

Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete?

S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni.

Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.

20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/

Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava.

Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost.

Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi.

No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti.

Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.

Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore.

V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli.

Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih.

Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju.

A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor.

No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja.

Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.

V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč.

Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo.

Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni.

Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7.

Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica.

Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.si

Bliža se novo šolsko leto in za mnoge med nami s tem ponovno prihaja čas večjih sprememb.

Kako bomo v jeseni postavili svoje prioritete? Se bomo do vratu in še čez zapodili v delo ali bomo kaj vlagali tudi v svojo osebnostno rast?

Povod za to epizodo je misel, ki sem jo nekje slišal: eno je delati svoje delo, drugo pa je delati na sebi. Kajti le drugačen, izboljšan, nadgrajen Matej bo lahko čez leto dni veliko bolje delal svoje delo!

Zato me že nekaj časa vznemirjajo vprašanja kot so: koliko osebnostne rasti oz. vlaganja vase naj si privoščim? Kje so omejitve: časovne, pa tudi finančne? Na katerih področjih naj rastem? Kateri pristopi se splačajo?

Koliko naj se tega lotevam načrtno, koliko pa po navdihu?

V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi.

In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smo

Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu.

Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot.

V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film …

Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb.

In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje.

Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležen