Grafoskop

Vsako leto 8. septembra zaznamujemo mednarodni dan pismenosti. Tega je UNESCO leta 1966, torej pred polnimi šestimi desetletji, razglasil z namenom opozarjanja na pomen pismenosti kot temeljne človekove pravice in stebra vključujoče družbe. Ker pa je z izobraženo družbo načeloma teže manipulirati in upravljati, šolstvo, vzgoja in izobraževanje ostajajo torišča večnih političnih in družbenih interesov. Pri tem Slovenija seveda ni izjema. V šolskem letu 2024/2025 smo, denimo, zaznamovali 30 let od vnovične uvedbe splošne mature. V tem obdobju so se zvrstile kar tri generacije maturantov – od X in Y, torej milenijcev, do skorajšnje alfe. V teh treh desetletjih smo stopili tudi v novo stoletje in tisočletje, v Evropsko unijo in zvezo NATO, sprejeli novo valuto, stopili v Schengensko območje, sprejeli bolonjsko reformo, iz analognosti prešli v popolno binarno digitalnost, z družbenimi omrežji vred, da bi naposled že začeli izgubljati v boju z umetno inteligenco, ob vsem pa je človek v tem obdobju ob pomoči tehnologije pristal na Marsu. Za maturo, kot tako imenovani zrelostni izpit, katalizator znanja in vstopnico v visokošolsko izobraževanje, pa se zdi, kot da dogmatsko ostaja zamrznjena v prostoru in času. Morda pa kot o takšni, postavljeni v širšo družbeno in časovno perspektivo, lahko premišljujemo tudi kot o simptomu šolstva pri nas. V katerem imamo sicer številne uspešne odličnjake, a hkrati tudi precejšnje osipe na visokošolski ravni, predvsem pa skrbijo rezultati pri mednarodnih raziskavah znanja. Kje v tem kontrapunktu so torej učitelji in profesorji?! Učni načrti?! Kje učenci in dijaki?! Kje njihovi starši in skrbniki?! Kje vrline znanja in ne ocene?! Na začetku novega šolskega leta se v tokratnem Grafoskopu med drugim dotikamo vprašanj o vzgoji v izobraževanju, spremembah, ki se morda nakazujejo na tem področju, o čustveni inteligenci, merljivosti znanja, pa tudi storilnosti šolstva in medgeneracijskem dialogu.

Sogovornik – Sašo Božič, ravnatelj OŠ Mengeš in predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, september 2026

Vsako leto 8. septembra zaznamujemo mednarodni dan pismenosti. Tega je UNESCO leta 1966, torej pred polnimi šestimi desetletji, razglasil z namenom opozarjanja na pomen pismenosti kot temeljne človekove pravice in stebra vključujoče družbe. Ker pa je izobraženo družbo načeloma teže zavajati in upravljati, šolstvo, vzgoja in izobraževanje ostajajo torišča večnih političnih in družbenih interesov. Pri tem Slovenija seveda ni izjema. V šolskem letu 2024/2025 smo, denimo, zaznamovali 30 let od vnovične uvedbe splošne mature. V tem obdobju so se zvrstile kar tri generacije maturantov – od X in Y, torej milenijcev, do skorajšnje alfe. V teh treh desetletjih smo stopili tudi v novo stoletje in tisočletje, v Evropsko unijo in zvezo NATO, sprejeli novo valuto, stopili v Schengensko območje, sprejeli bolonjsko reformo, iz analognosti prešli v popolno binarno digitalnost, z družbenimi omrežji vred, da bi naposled že začeli izgubljati v boju z umetno inteligenco, ob vsem pa je človek v tem obdobju ob pomoči tehnologije pristal na Marsu. Za maturo, kot tako imenovani zrelostni izpit, katalizator znanja in vstopnico v visokošolsko izobraževanje, pa se zdi, kot da dogmatsko ostaja zamrznjena v prostoru in času. Morda pa kot o taki, postavljeni v širšo družbeno in časovno perspektivo, lahko premišljujemo tudi kot o simptomu šolstva pri nas. V katerem imamo sicer številne uspešne odličnjake, vendar hkrati tudi precejšnje osipe na visokošolski ravni, predvsem pa skrbijo rezultati pri mednarodnih raziskavah znanja. Kje v tem kontrapunktu so torej učitelji in profesorji?! Učni načrti?! Kje učenci in dijaki?! Kje njihovi starši in skrbniki?! Kje vrline znanja in ne ocene?! Na začetku novega šolskega leta se v tokratnem Grafoskopu med drugim dotikamo vprašanj o vzgoji v izobraževanju, spremembah, ki se morda nakazujejo na tem področju, o čustveni inteligenci, merljivosti znanja, pa tudi storilnosti šolstva in medgeneracijskem dialogu.

Sogovornik – Sašo Božič, ravnatelj OŠ Mengeš in predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, september 2026

Dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka, prostorska načrtovalka in urbanistka, se je na letošnjem Kulturnem bazarju aprila v Cankarjevem domu skozi predavanje Dostopnost kot kulturna norma in izziv spraševala, kakšna je lahko vloga posameznika in skupnosti pri uveljavljanju kulture dostopnosti. Pa tudi o tem, kako lahko šolsko okolje prispeva k razvoju znanja in veščin za uveljavljanje dostopnosti v praksi. V tokratnem Grafoskopu v poslušanje ponujamo omenjeno predavanje, s tem pa odtenkom in premenam dostopnosti dajemo prostor razmisleka.

Sogovornica – dr. Maja Simoneti

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, avgust 2026.

Na zrcalni strani trenutnega obdobja, za katerega se zdi, da sta mladost in lepota njegov imperativ, se mnogo tišje in skrivaje svet sooča z naglim staranjem prebivalstva. Z daljšanjem življenja pa vse bolj neizogibno tudi z demenco. Ta družbeni kontrapunkt tako ob vsem pogosto poglablja tudi medgeneracijsko vrzel. Izrazito individualizirana družba, kjer empatija ni ravno visoko na hierarhični lestvici vrednot, kvečjemu deklarativno, ker se tako za zdaj še spodobi, pa v stran umika tudi že sam poskus razumevanje sočloveka. Res je, da smo ljudje izrazito izkustvena bitja, ki za polno razumevanje potrebujemo lastno izkušnjo, a razmislek o nečem, kar nas morda doleti enkrat v življenju, je lahko dragocen v tem trenutku in zagotovo močna igla na kompasu spoznanj za čas pozneje. V tokratnem Grafoskopu v pogovoru z dramaturginjo Katarino Klančnik Kocutar iz Lutkovnega gledališča Maribor v povečavi o prav posebni uprizoritvi Skrinjica sinjega maka po predlogi Bine Štampe Žmavc. Ta namreč odpira prostor za tih, a globok medgeneracijski pogovor, kot so zapisali v gledališču, otroci pa skozi bogat svet simbolov vstopajo v zgodbo, kjer se babica počasi izgublja, dedek pa z ljubeznijo, potrpežljivostjo in predanostjo hodi ob njej. Na osnovi te zagotovo tematsko samosvoje uprizoritve, pa se v širokem kotu v tem visokem poletju tokrat dotikamo tudi posebnosti lutkovne dramaturgije.

Sogovornica – Katarina Klančnik Kocutar

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar, Boštjan Feguš in Blaž Kumše

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Posnelo je Uredništva za kulturo, julij 2026.

Mestna knjižnica Ljubljana, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo izvira iz Pionirske knjižnice, ta pa je bila vse od ustanovitve leta 1948 vodilna strokovna ustanova na področju mladinskega knjižničarstva pri nas. Svoj domicil je nekoč imela v očarljivi meščanski vili ob Komenskega ulici v Ljubljani, kjer danes domuje Art center Info točka Pionirskega doma, zdaj pa že leta zaseda drugo nadstropje v nekdanji veleblagovnici Supermarket v palači Evropa. Specializirani oddelki za otroško in mladinsko književnost splošnih knjižnic so nadvse pomembni, saj za marsikaterega posameznika pogosto predstavljajo prvo vstopno točko med knjižne platnice, da bi tako izposojeno knjigo morda tudi prvič sam prebral. Ali pa skupaj s starši oziroma ljubečimi odraslimi. Zdi se namreč, da so domače knjižnice vse bolj skromne in ne presegajo nekaj deset enot, čeravno je prav število knjižnih enot v teh knjižnicah eden od merljivih parametrov bralne pismenosti. Knjige, ki z leti postanejo družinski člani, bi morale biti, kot nekoč, tudi danes, družinska srebrnina, ki se deduje, predvsem pa medgeneracijsko oplaja in širi. Sicer pa tovrstni oddelki, kakršen je Pionirska, že zdavnaj presegajo samo kontekst izposojevalnic knjig, pač pa so v strokovnem smislu vse bolj tudi izobraževalna in pomembna bibliotekarsko-analitična središča. Pa tudi srečevališča. V tokratnem Grafoskopu tik pred poletnimi počitnicami o Pionirski in njeni dejavnosti skozi pogovor razmišlja vodja centra mag. Darja Lavrenčič Vrabec. V tem vznesenem in pričakujočem času bo seveda besedo ali dve namenila tudi kakšnim dobrim knjižnim predlogom.

Sogovornica – mag. Darja Lavrenčič Vrabec

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, junij 2026.

Imperativ adolescenčnega obdobja so spremembe. Človek se v tem obdobju spreminja tako rekoč iz dneva v dan. Zato ni nič nenavadnega, da se učenci in dijaki po dolgih poletnih počitnicah vrnejo v šolske klopi povsem drugačni, kot so jih zapustili. Tem, zlasti čustvenim in vedenjskim metamorfozam, pa je težko slediti. Toliko bolj z vsebinami, ki bi morale nagovarjati prav to skupino. Kako torej oblikovati pristope, ki bi jo ustrezno nagovorili, da bi ta te nagovore sploh hotela sprejeti in začeti razmišljati o njih; če naj jih dojamemo kot prvi korak k medsebojnemu razumevanju. Sicer pa mladi niso sinonim ali splošna oznaka, pač pa so zelo heterogena skupina pripadnikov iste generacije, a vsa s svojimi zelo posebnimi potrebami in potezami. Zdi se, da je medgeneracijski razkorak toliko večji, ko iščemo načine za medsebojni dialog. Še posebno če se v dialogu ne potrudimo poiskati ustreznega koda, pač pa do njih pristopamo preveč fenomenološko. Predvsem pa ne razumemo, da razumski in čustveni razvoj človeka v tem obdobju nista premosorazmerna, pač pa je prvi veliko hitrejši od drugega, ta pa prav zato potrebuje več skrbne pozornosti in spodbude. V tokratnem Grafoskopu v pogovoru z Matejo Perpar, radijsko voditeljico na Radiu Slovenija, sicer pa profesorico angleščine in avtorico mladinske knjižne zbirke zgodb Psiha mi niha, leta 2024 je izšla pri Založbi Miš, o spodbudah k pogovorom o čustvih mladih prek knjižnih zgodb, univerzalnem jezikovnem kodu, pa tudi o tem, kako ubežati diktatom algoritmov.

Sogovornica – Mateja Perpar

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, maj 2026.

Premisleki o kulturno-umetnostni vzgoji in njihovo zrcaljenje v povečavah in širokih kotih. Pogovori, reportaže, dokumentarci o svojevrstni vzgoji za človekovo širino duha. Urednik radijske oddaje in podkasta je Klemen Markovčič.

Izrazite družbene negotovosti in podnebne spremembe so izostrile potrebo po samooskrbi in ohranitvi kmetijskih zemljišč, tudi znotraj urbanih območij. Pomen kakovostne, lokalno pridelane hrane stopa v ospredje. A spreminjanje uhojenih, pogosto medgeneracijsko posredovanih življenjskih navad, je trdovratna naloga, ki jo praviloma prevzamejo sekundarna, zlasti vzgojno-izobraževalna okolja. S tem pa posredno, z najmlajšo generacijo, vplivajo na spremembe navad in vedenjskih vzorcev; tudi pri starejših. Ena od oblik tovrstnega izobraževanja, ki ima na Slovenskem bogato dediščino in tradicijo, pa so šolski vrtovi. Ti danes presegajo zgolj vzgojni aspekt iz preteklosti in s strukturiranimi projektnimi pristopi, sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi in kmeti predstavljajo velik samooskrbni potencial. V tokratnem Grafoskopu, ki sem ga zasnoval Klemen Markovčič, mi bodo tri sogovornice –– pomagale razmišljati o šolskih vrtovih včeraj in danes, samooskrbi, pa tudi o ohranjanju kmetijskih površin za danes in jutri.

Šole v naravi so pri nas del kolektivne zavesti. Za dobre prakse pa se rado zdi, da so že od nekdaj in za vedno. Pa čeprav seveda ni tako, saj za njimi pogosto stojita jasna in premišljena vizija posameznikov in neutrudno vztrajanje vseh v verigi neke ideje in njenega razvoja skozi čas. Z navdihom in dobrimi izkušnjami Šole v naravi pa zdaj dobivamo še Šolo v kulturi. Gre za tridnevne intenzivne programe kulturno-umetnostne vzgoje za tretjo triado osnovnih šol in srednje šole. Ti povezujejo različne zvrsti umetnosti, omogočajo njeno doživetje in učenje o njej, spoznavanje mest in sodelovanje v umetniških procesih. Vključujejo delavnice, predstave, obiske kulturnih ustanov, pogovore, sprehode, vodene oglede … Šola v kulturi je torej namenjena skupini 20 ali več otrok oziroma mladih s spremljevalci, pedagoškimi delavkami in delavci. Edino pravilo pa je, da se vzgojno-izobraževalni zavodi Šole v kulturi ne morejo udeležiti v svoji statistični regiji, pač pa se morajo na kulturno doživetje in izobraževanje odpraviti v enega od partnerskih mest – Ljubljano, Maribor, Celje, Novo mesto ali Koper.

Sogovornici – Alma R. Selimović in Maja Vižin, Zavod Bunker

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Sonja Strenar

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, marec 2026

V preveč informiranem svetu je kritičnost posameznika tako rekoč imperativ in nuja, če želi razumeti in se do sveta, v katerem živi, tudi opredeliti. Zlasti ob eksponentnem porastu lažnih novic. Pri tem je ključno prav branje. Z branjem namreč krepimo kognitivne procese, širimo védenje, bolje razumemo, zmoremo povezovati ter predvsem videti in tudi razumeti širši kontekst. Branje kot informiranje, nad vsem pa branje kot užitek. Seveda pa gre tudi za socialno disciplino v odnosu do sebe in drugih. Spodbuja empatijo, nekatere skupnosti pa ga že prepoznavajo tudi kot pomemben element nacionalne varnosti. Branje kot kritična infrastruktura, torej. V tokratnem Grafoskopu v širokem kotu in v povečavah o pomenu branja, bralnih vzorih zlasti tistih, ki vzgajajo nove bralce, pa tudi o novem nacionalnem dnevu branja.

Sogovornici – dr. Sabina Fras Popović in dr. Polona Vilar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Matjaž Miklič, Urban Gruden

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Produkcija Uredništva za kulturo, februar 2026

Na Slovenskem ima ljubiteljska kultura pomembno vlogo, predvsem pa izjemno tradicijo. Od leta 1996 za to polje skrbi Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti z razvejano mrežo kar 59 območnih izpostav na celotnem ozemlju Slovenije in tudi v zamejstvu. To sistemsko urejeno in podrto omrežje za razvoj ustvarjalnih potencialov posameznikom omogoča njihovo osebno rast, povezovanje z drugimi, skozi vseživljenjsko učenje pa na širokem polju kulture krepi tudi njihove kompetence, znanja in sposobnosti. V zlasti manjših lokalnih skupnostih namreč prav ta mreža omogoča dejaven ali pasiven stik s kulturo sleherniku in je tako zagotovo eden pomembnejših dejavnikov tudi na polju kulturno-umetnostne vzgoje. Marsikateri posameznik je namreč prav prek te mreže prvič vstopil na posamezno umetniško polje – od gledališča, filma, lutk, prek zborovske, glasbene, likovne in folklorne dejavnosti do sodobnega plesa in literature – in se morda prav zaradi te izkušnje pozneje usmeril na poklicno pot posameznega umetniškega polja. Ali pa ga je izkušnja kulturnega udejstvovanja le obogatila, zagotovo pa razširila njegove horizonte. Tokrat torej o pomenu kulturnih dejavnosti z Mojco Jan Zoran, novo direktorico Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Sogovornica – mag. Mojca Jan Zoran, direktorica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti

Urednik in avtor oddaje: Klemen Markovčič

Tehnična realizacija: Urban Gruden

Glasbena podoba oddaje: Darja Hlavka Godina

Posnetek Uredništva za kulturo, januar 2026.