Zeleni prehod ni le tehnološki izziv, saj visoki stroški in dolgotrajno pridobivanje dovoljenj postavljajo prihodnost industrije pred resno preizkušnjo.

Če hočemo do leta 2050 ustvariti brezogljično družbo, nimamo veliko časa – le 25 let. In če vemo, da v Evropi potrebuješ od tri do sedem let, da dobiš neko dovoljenje, bomo s tem tempom zelo težko uresničili te cilje. Problem so administrativna bremena, zato se zdi, da smo prepočasni za ambicije, ki jih imamo v Evropi, je v podkastu izpostavil Tomaž Vuk, direktor Alpacem Cementa.

Družbe, ki se razvijajo v pozitivnem smislu, temeljijo na visoki stopnji zaupanja. Zato ni presenetljivo, da v Evropi, če bi primerjali z ZDA, z gospodarskega vidika konkurenčnosti prednjačijo skandinavske države, ker imajo visoko stopnjo zaupanja, je bilo še poudarjeno v podkastu na temo zelenega prehoda kot priložnosti ali grožnje, ki ga je vodil prof. dr. Marko Jaklič z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pri zelenem prehodu in poročanju je veliko besed, vendar bo zeleni prehod fizični prehod in zaradi tega moramo delati skupaj. Kot pravi Antonija Božič Cerar, direktorica službe za okolje, podnebje in energijo na GZS, industrijska politika govori o industrijskem ekosistemu, kjer večje energetsko intenzivne industrije, ki imajo največjo možnost oziroma vpliv na širše razogljičenje z novimi tehnologijami, potegnejo s sabo tudi srednja in mala podjetja.

»Tukaj je tudi infrastruktura, ki bo pomembna za širšo družbo. Mislim, da je to družbeni ekosistem, kjer imamo vsi lahko nekaj od tega napredka.« Po njenih besedah je treba biti pozoren na razumljivost in enostavnost predpisov, ki niso vedno takšni. Obsežna so tudi poročanja. »Podjetja so povedala, da namesto ukvarjanja z razvojnimi izzivi gledajo, kako bodo dobila podatke, jih zbirajo in preverjajo, da so ti sledljivi – kar je velika naloga. Če so namreč ti podatki napačni, tudi sebe spravijo v slabo luč.« #delovposlovnicenter #izvozniki2025