Ni le vitez vina, eden prvih za viteškim omizjem za celjsko pokrajino, viteško skuša živeti tudi v zasebnem in podjetniškem življenju. Oral je ledino v rasti slovenskega vinogradništva in vinarstva; že več kot dve desetletji je ena najbolj prepoznavnih osebnosti konjiškega vinogradniško vinarskega društva. Poklic in delo so ga peljali po svetu, kjer je marsikaj videl, zato še bolj ceni Štajersko in domače kraje. Iz konjiških vinorodnih Škalc pred mikrofon Štajcasta Jože Tominšek

Kako gre slovenskim vinogradnikom?

30 let sem bil član Zveze društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije, vendar sem se lani zahvalil za članstvo, saj imam občutek, da nisem nič naredil. Vse je nastalo iz potrebe pomagati malemu vinogradniku. Mali vinogradnik ni nikoli prišel do javnega denarja za obnovo vinogradov ali nakup orodij oziroma opreme, saj je imel premajhne površine, da bi uspel na razpisih. To je naša rana, da imamo tako razdrobljeno podeželje in vinogradništvo. Ministri za kmetijstvo se nenehno menjujejo, tudi v vinogradništvu nimamo posebne strategije, na kar smo večkrat opozarjali. Še pred dobrimi 10 leti smo imeli 24 tisoč hektarjev vinogradov, danes jih imamo 14 tisoč. Zdaj ministrstvo bije plat zvona in skuša ustaviti krčenje vinogradov, a je prepozno. Prepričan sem, da bomo izgubili še več vinogradov, čeprav mi je zelo žal.

Zakaj, mar mladih vinogradništvo ne zanima več?

Razlogov je več. Način življenja se je zagotovo spremenil. Če se vozite po Sloveniji, zlasti po Štajerski in Dolenjski, lahko vidite, da na ‘absolutnih vinogradniških legah’, torej legah, ki so idealne za vinograde, raste koruza. Njiva je zorana v hrib. Imamo druge kulture in izgubljamo vinograde. K temu je gotovo pripomogla starostna struktura, ki je pri vinogradnikih v Sloveniji zaskrbljujoča. Nekoč so bile zidanice prostor druženja, socialnega življenja in veliko pokrajine se je uredilo zaradi zidanic oziroma ljudi, ki so skrbeli za vinograde. Danes tega ni več. Mi smo hodili drug drugemu pomagat pri delu v vinogradu, danes pa ljudje še na piknik ne pridejo več, če jih povabiš.

Mlade smo naučili, da vse gledajo skozi denar. Zelo malo je mladih, ki bi delali kljub temu, da se ne izplača. Danes si raje plačujejo fitnes, namesto da bi vzeli v roke orodje, nekaj naredili in imeli rekreacijo doma. Včasih sem tudi dobil občutek, da je meni za vinogradništvo bolj mar kot marsikomu, ki je živel na kmetiji, pa sem sam otrok mesta. S krčenjem vinogradov se bo zelo spremenila naša krajina, k zagotovo ne bo več tako lepa kot prej. Žalosten sem, da je tako.

Kakšna vina imamo v Sloveniji?

Slovenija je majhna dežela, a imamo na tako majhnem prostoru izjemne naravne danosti za pridelavo zares vrhunskih vin. Seveda ne moremo tekmovati z velikimi deželami, smo pa specifični in to bi morali izkoristiti. Imamo čudovito krajino, kulinariko, vina in ljudi. Pomembno je poudariti, da imamo odlična vina. Na vprašanje, katero je najboljše, odgovora ni, saj ima vsak svoje najljubše vino, ki mu prija. Pred leti je bilo najbolj pomembno, da so vina suha. V zadnjem času se tudi to spreminja, spreminjajo se časi, spreminja se podnebje, tudi okus. Suha – da, a ne za vsako ceno.

Na Konjiškem imamo odlična vina. Konjičan je izjemno vino, vzor, ki se mu marsikje skušajo približati. Tudi sam ga imam zelo rad in dobro se prodaja po Sloveniji, vse tja do Ljubljane. Imamo dober cviček – včasih smo se norčevali iz njega –, a je dober cviček zelo težko pridelati. Teran, naš posebnež s Krasa, imamo merlot, imenitno rebulo, pa nenadomestljivi laški rizling, ki nikoli ne razočara, izjemen sauvignon … V zadnjem času zelo radi pijemo tudi penine in vedno več je pridelovalcev odličnih penin. Imamo znanje, imamo odlične sorte, iz katerih lahko pridelamo odlično penino. Zelo veliko odličnih vin imamo in nanje bi morali biti ponosni. Zato na vse apeliram: pijmo slovensko vino.

Celoten pogovor pa v videoposnetku.

The post Jože Tominšek first appeared on Štajcast.