Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Mag. Nataša Mithans je direktorica naročnikov na Pristopu. Odgovorna je predvsem za projekte na področju priprave novih poslovnih modelov, izdelav poslovnih in marketinških strategij ter upravljanja blagovnih znamk za B2B podjetja, FMCG, telekomunikacije in energetiko. Pred prihodom na Pristop je na IEDC – Poslovni šoli Bled, kot direktorica marketinga in prodaje skrbela za razvoj poslovanja, komunikacijo in prodajo na širšem evropskem trgu.

Več let je delala kot svetovalka v mednarodnem svetovalnem podjetju A.T. Kearney na projektih s področja prodaje, trženja, organizacije in prestrukturiranja v Sloveniji, Nemčiji, Hrvaški in Makedoniji. Je predavateljica na Doba Fakulteti za uporabne poslovne in družbene študije Maribor. Nataša je magistrirala na univerzi Lancaster, Velika Britanija, dodiplomski študij pa opravila na Dunaju (Wirtshafts Universität Wien) in v Mariboru (Ekonomsko Poslovna Fakulteta Maribor).

Spremljajte:

Bralna značka:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Nastja Mulej je naveličana kritiziranja, zapravljanja časa in slabih odnosov v okolju okoli sebe. Zato si je postavila za svoje poslanstvo, da ljudi – ki jih to le zanima – nauči, kako bi lahko razmišljali kreativno in konstruktivno, kako bi manj komplicirali in postali bolj učinkoviti ter kako bi na svet okoli sebe gledali s humorjem in več zavzetosti.

Pri svojem cilju si kot licencirana trenerka pomaga z orodji, ki sta jih razvila dr. Edward de Bono (Šest klobukov razmišljanja, Lateralno razmišljanje, Enostavnost in CoRT – poučevanje razmišljanja v šolah) ter Dimis Michaelides (12 dejavnikov inoviranja), ki ju je sama pripeljala v Slovenijo 2003. in 2012.

Pri doseganju njenega cilja pa ji pomagajo tehnike komuniciranja, ki se jih je naučila v petindvajsetletni karieri v medijih, na fakultetah ter v oglaševalskih agencijah.  Želi, da bi njeni otroci živeli v tolerantni in inovativni družbi ter se na vse načine trudi sprožiti pozitivno revolucijo med ljudmi.

Spremljajte:

Bralna značka:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Boštjan Zrimšek se je srečal z direktnim komuniciranjem že kot študent, kjer je sodeloval pri reviji Profesionalna prodaja. Pot ga je vodila preko urejanja baz in izvajanja akcij direktne pošte v različnih podjetjih do svojega podjetja, ki že preko 14 let izvaja uspšene akcije direktnega komuniciranja in izobražuje na tem področju.

Glede na to, da je spoznal ravno bistvo direktnega komuniciranja s pomočjo direktne pošte, pravi, da vsak tržnik z lahkoto lahko aplicira ideje tudi v socialne medije in vse prihajajoče tehnologije.

Z veliko pazljivostjo je potrebno sprejeti vse nove trende, saj se je že izkazalo, da kdaj kakšen medij ostane prezrt, kot na primer bluetooth oglaševanje.  Po drugi strani pa tradicionalni mediji, kot so radio in direktna pošta, šele sedaj doživljajo pravo moč in mesto v spletu vsakega podjetja.

Spremljajte:

Bralna značka:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Tina Cipot je zadnji dve leti vodja službe za odnose z javnostmi v podjetju Lidl Slovenija. Čeprav je prisegla, da ne bo novinarka, je na grozo svojih staršev postala ravno to. Po večletnem novinarskem in uredniškem delu je prestopila na “drugo stran”, med piarovce.

Po petih letih kot sodelavka Službe za odnose z javnostmi Telekoma Slovenije, kjer je delovala na področju internega, produktnega in družbenomedijskega komuniciranja, se je odpravila še na dvoletni izlet v svet spremljanja in analize medijskih vsebin. V Lidlu Slovenija je njena ekipa zadolžena za strateško korporativno in produktno komuniciranje, družabna omrežja, projekte s področja vsebinskega komuniciranja, pa tudi za skrb za trajnostni koncept podjetja.

Spremljajte:

Bralna značka:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Kdo naj upravlja s profili organizacij v družabnih medijih? Kje poiskati znanje o spletnem komuniciranju? Si je splet izboril svoj prostor v marketinških proračunih?

S Petrom Šepetavcem, digitalnim strategom v Renderspaceu, ki je del skupine Pristop, je računalničar, ki je v trženjske vode prestopil iz novinarskih, smo govorili o poslovnem komuniciranju v digitalni dobi. Splet si je po njegovem mnenju težko izboril svoj prostor med tradicionalnimi mediji v marketinških in piarovskih oddelkih.

Pravi, da morajo današnji piarovci in marketingarji znati dobro guglati. Prav tako je prepričan, da s profili organizacij v družabnih medijih lahko dobro upravljajo le ljudje, ki so sami aktivni uporabniki družabnih medijih. E-pošta pa po njegovem mnenju še vedno ostaja primarno orodje za notranje in zunanje komuniciranje.

Prepis pogovora:

Podcast Kampanja

Objavljeno: 5. avgust 2015

Trajanje: 32:02

———————————————————————————————————

Domen Savič: OK, vsi mikrofoni delajo, ker imamo zdaj dva. Če se zdaj Petre ne bo slišalo, ji bomo naslednjič zbrali za operacijo glasilk, da bo pela na vse registre. Evo, četrta epizoda podcasta Kampanja. Tokrat gostimo Petra Šepetavca. Upam, da ne bo po priimku šepetal, ampak, da bo normalno govoril, ker potem bomo imeli še večji problem. Pogovarjali se bomo o digitalnem marketingu. To bo vse naredila šefica Kampanje Petra Slanič, jaz bi vas lahko samo pozdravil in zaželel prijetno poslušanje.

Petra Slanič: Hvala lepa za ta prijeten uvod, gospod Savič. Dobrodošel v Kampanji, Peter.

Peter Šepetavc: Hvala.

Petra Slanič: Peter Šepetavc je, kot je že povedal Domen, digitalni strateg na Pristopu.

Peter Šepetavc: Tako, pa nomen ni omen. To je v mojem primeru.

Petra Slanič: Ne boš šepetal, skratka. Bom jaz bolj med tihimi, kot običajno. Zdaj imam svoj mikrofon, zdaj mogoče ne bom. Treba je še povedati, da si ti v tej naši digitalni sferi bolj znan kot @peroksid. To je tvoj nickname na Twitterju že dolga leta, ne?

Peter Šepetavc: Ja, še pred Twitterjem.

Petra Slanič: Kje je nastal, od kod izvira?

Peter Šepetavc: Ne bi vedel.

Petra Slanič: Si bil pobarvan s peroksidom?

Peter Šepetavc: Ne, to je iz tistih časov, ko špilaš igrice v srednji šoli in osnovni šoli in imaš vedno nek nickname. In še nekaj, kar ima samo tri črke, ker včasih si v špilu lahko samo tri črke vpisal in potem je nekje ta peroksid nastal, ostal …

Petra Slanič: … in se obdržal!

Peter Šepetavc: In glede na to, da ne poznamo izvora, je tak mističen mogoče.

Petra Slanič: OK. Verjetno nočeš povedati, ampak v redu, bom sprejela tudi tvojo uradno razlago. Ena moja strast, ki jo zdaj tudi javno povem, je, da vsake toliko preberem biografije ljudi na Twitterju. Se mi zdi, da ljudje znamo biti tudi v teh omejenih 140 znakih kreativni. Meni je recimo zelo všeč tvoja biografija ali bio, kot ji rečemo na kratko: We are what we pretend to be. So we must be careful about what we pretend to be. Kako to, da si izbral to?

Peter Šepetavc: To sem ukradel.

Petra Slanič: Od koga?

Peter Šepetavc: To sem ukradel Vonnegutu, ki je bil sicer offline človek v svojem življenjskem obdobju, ampak je to tak stavek, ki digital oziroma social opiše najbolje. Se pravi, smo to, kar pokažemo drugim, smo še bolj to, kar drugi lajkajo. Se trudimo, tekmujemo, objavljamo najlepši krožnik in najlepši sončni zahod. Tako da je to zelo digital in social stavek od nekoga, ki takrat še ni razmišljal v smeri facebooka. Ima pa Vonnegut zelo dober Twitter profil, poln quotov, za katere nisem vedel, da so njegovi, pa sem jih že slišal. Tako da se mu splača tudi posthumno slediti.

Petra Slanič: Materiala za retvite je več kot preveč, ne?

Petra Slanič: Zdaj, ko si to začel razlagati, si povedal, da imamo vsi eno veliko masko na družbenih medijih. To je samo en delček – pozitiven delček naše osebnosti.

Domen Savič: Družabnih, no daj.

Petra Slanič: Hvala, družabnih. Social media mi gre najlažje z jezika, tako da se ne bi zapletala okrog jezikovnih prepirov spet.

Petra Slanič: The social media. Skratka mi vsi prikazujemo na social media samo en delček svojega življenja. Bi rekla, da tistega, ki je najlepši, kot si že sam rekel, tistega, ki največ lajkov potegne in tako naprej. Ali pa nek socialni aplavz dobivamo. Kako ti gledaš na to?

Peter Šepetavc: To je bilo že prej, samo nisi šel tako na široko. Imel si eno masko za svoje znance, pa eno mogoče malo bolj ekspresivno za frende, pa mogoče so te v družini še malo bolj poznali. Jaz še vedno mislim, da večina ljudi, vključno z mano, tudi samega sebe zna včasih presenetiti. Tako da maska vedno je. Zdaj imamo super luštna orodja in filtre, da si te maske lahko lepo napedenamo in imamo best life ever. In supamo in jemo in potujemo in vmes utihnemo, ko nimamo česa objaviti.

Petra Slanič: Ali pa smo žalostni ali nam je slabo v življenju.

Peter Šepetavc: Tu malo pozornosti tudi paše … lahko te cel internet tolaži, ko ti je hudo. Kar nenazadnje, če ti pomaga, ni nič slabega. Tako da to ni nekaj novega, je pa mogoče malo bolj izraženo, zato ker imamo vse to na razpolago. Vsak lahko snema, … Prej si moral povedati ali pa …

Petra Slanič: Napisat pismo!

Peter Šepetavc: Ali pa fotko pokazati, kar je še šlo, ampak si jo moral najprej razviti, pa ni bila več aktualna in res nikogar ni zanimalo, kaj si jedel tri tedne nazaj. Tako da se hrana ni slikala. Zdaj pa je to bolj hitro, bolj instant in lahko takoj, v tistem trenutku vsem, ki jih zanima, pa tudi tistim, ki jih ne, poveš, kako je fino.

Domen Savič: Samo to ni čisto res. Če pogledaš še dlje v zgodovino, na primer ekspresioniste ali impresioniste. Kaj so slikali? Hrano. Bovle jabolk, hrušk, piščanca. To je to.

Petra Slanič: Samo eno so slikali eno leto.

Peter Šepetavc: Zdaj smo vsi artisti mogoče. Vsi očitno zdaj kreiramo bovle hrane. Na tem se učiš, potem pa šaltaš naprej. Čeprav moj bivši stanodajalec je pa rad slikal rože.

Petra Slanič: Vsak ima svojo ljubezen.

Peter Šepetavc: Vse je zelo instagramatično.

Petra Slanič: Zelo! Pa gremo na stroko, ker smo podcast za marketing in odnose z javnostmi. Bi te mogoče prosila na začetku, da se sam predstaviš. Kje se je začela tvoja poslovna pot? Bil si najprej novinar, potem si prestopil na trženjsko stran. Kaj se je tukaj dogajalo?

Peter Šepetavc: Na temno stran.

Petra Slanič: Na temno stran, da. Meni se ne zdi čisto nič temna, ampak …

Peter Šepetavc: They have more cookies. Jaz sem začel kot novinar na Monitorju oziroma bolj kot geek, ki piše. Bilo je super, v roke sem dobil vse najnovejše igračke, in to takrat, ko je bilo težko dobiti tehnološke igračke kar tako. Potem se je ta zgodba malo izpela, prišli so novi ljudje, ki so bili bolj kot jaz navdušeni nad igračkami. Enkrat imaš pač dovolj lego kock. Ne, lego kock ne.

Petra Slanič: Nikoli.

Peter Šepetavc: Ostalih igračk. Potem sem se ukvarjal s prevajanjem, imel sem tudi prevajalsko agencijo.

Petra Slanič: Katere jezike si delal?

Peter Šepetavc: Angleščino večinoma, nemščino tudi, a manj. Potem pa ko imaš firmico, freelancaš in si zraven še malo geeka in imaš seveda tudi naročnike, si super pozicioniran, da se začneš ukvarjati še s čim zraven. Takrat smo že pisali press release, odnose z novinarji in influencerji smo imeli urejene. In potem je prišel facebook, kjer so se prve stvari začele dogajati. Potem sem preko tega že dobrih pet let nazaj prišel na Renderspace. Od takrat sem tu. Malo se selim po nadstropjih in pisarnah, ampak sem tukaj zdaj že … Počasi bom dobil inventarno številko.

Petra Slanič: Kje si si ti pridobil znanje o marketingu in odnosih z javnostmi? Si se naučil stroke že na strani novinarstva delno? To zagotovo, pišoč moraš biti, če si delal kot novinar tiskanega medija?

Peter Šepetavc: Ja, iz prakse proti teoriji. Nimam te klasične poti. Če gledamo ortodoksno, pomeni to, da greš študirat komunikologijo, potem za asistenta v agencijo, pa vmes imaš še veliko društev z veliko Š-ji in S-ji in greš iz teorije k praksi.

Petra Slanič: Zakaj gledaš mene?

Peter Šepetavc: Jaz sem prišel v to iz druge strani, se pravi, znal sem pisati, znal sem se izražati, poznal sem, kako to funkcionira v praksi. Potem me je včasih brcnilo v rit tudi to, da mi je falilo malce teorije, pa sem potem iz te strani postal »strokovnjak«. In zdaj se še vedno učim, kot vsi.

Petra Slanič: Absolutno. Glede na tvojo pot, ki je res specifična v primerjavi z drugimi ljudmi, ki delajo na teh področjih. Mogoče si še najbolj znal začutiti, kakšno znanje mora človek za takšno delo imeti in mogoče, če mi poveš, kaj konkretno digitalni strateg v vaši agenciji počne? Katere so tiste stvari, s katerimi se ti vsakodnevno srečuješ, ukvarjaš?

Peter Šepetavc: Mogoče bi najprej povedal, da ta digitalni v tituli je bolj nek relikt iz časov, ko smo se delili še na offline in online ekipe, ki se včasih tudi niso marale …

Petra Slanič: Niso se razumele, bi jaz prej rekla kot marale.

Peter Šepetavc: No, to je zelo diplomatsko, ja. Potem je vsak svoje odšljakal na svojih kanalih in potem smo se še potrudili, da smo to zložili skupaj. Danes je ekipa ena, marketing je digitalni in ni digitalni, je samo še marketing, je zadnjič rekel sodelavec. Kot strateg pri neki nalogi, naročniku, kjer imamo že neko ekipo na delu, vskočim na digitalu, kjer kreativci niso tako doma kot pri scenarijih za TV oglas. Iščem rešitve, kako neko idejo razdelati naprej, kaj bo šlo na katere kanale, katere kanale sploh izbrati, kakšne aktivnosti so za naročnika relevantne. Se pravi, če gledamo to agencijsko, kjer imamo kreativo in account, sem postavljen nekje vmes.

Petra Slanič: Skratka, en vezni člen.

Peter Šepetavc: Ja, je pa odvisno od projekta. Ponekod, na primer na kaki večji kampanji, so moje naloge čisto drugačne, kot če samo dodam par slajdov za prezentacijo za naročnika in potem prevzame izvedbo nekdo drug. Ponekod je moje vse od začetka do konca, ponekod pa sem zraven samo kot svetovalec.

Petra Slanič: Mi še zmeraj zelo ločujemo online in offline, ne? Kljub temu da imamo mi, ki smo za to mizo, znanje iz obeh področij in nam te stvari niso čisto samoumevne, ampak … Vedno znova se srečujemo z ljudmi, ki delajo v marketingu in PR-u ali se na kakršen koli način ukvarjajo s poslovnim komuniciranjem, ki na žalost nimajo znanja onlina. Še zmeraj leta 2015 govorimo o novih medijih. Zakaj? Kaj se je tu zgodilo? Zakaj je nastal ta gap?

Peter Šepetavc: Predvsem so tu neki zgodovinski razlogi, ker so bili to včasih dejansko ločeni oddelki, drugi ljudje. Pri klasičnih medijih so bili procesi, poti, odnosi z naročniki urejeni in se je super delalo, potem … To je zelo disruptive, da celo vejo in nek nov folk v cel proces noter vpletaš. In dokler te ne prisili, verjamem, da ljudem ni bilo OK, da so tam [mislili] … Zakaj bi pa zdaj to, kaj pa bomo imeli od tega, če gremo še naprej ali pa še nekaj dodamo? Pa tam na internetu so itak sami mulci. Kar je bilo včasih celo res. Rabilo se je nekaj časa, da se je to premaknilo. Kolikor poznam ostale agencije in nas, mislim, da smo to mejo že zelo zradirali. Je sicer še kakšna stvar ostala, za kakšen joke znotraj ekipe je ta ločnica včasih še celo OK. Ampak ne verjamem, da na katerem koli resnem projektu nekdo, ki razmišlja o videu, lahko razmišlja samo o TV-ju, ne pa o YouTubu. Ali obratno. Oziroma obratno mogoče celo malo lažje, ker danes bi si upal trditi, da lahko delaš kampanjo na onlinu, ki na offlinu ni prisotna, težko pa narediš nekaj offline, pa se na onlinu potem nič ne zgodi.

Petra Slanič: Posvetiva se za trenutek še tako imenovanim 360-stopinjskim kampanjam, kot jim pravite vi v Pristopu.

Peter Šepetavc: Buzzwords!

Petra Slanič: Buzzwords, tako. Zato te prosim, da nam razložiš, kaj to pomeni. Ravno to, o čemer sva se zdaj pogovarjala? Torej da so vključeni …?

Peter Šepetavc: To je to, da imaš pokrit celoten spekter klasičnih in novih kanalov, kot si prej rekla, da dejansko pride neka lepa shema. Saj izraza nismo izumili mi, se uporablja tudi sicer v agencijskem svetu. Štartalo je to z neko shemo, kjer so bili kanali razdeljeni v krog, nekateri so bili PR-ovski, drugi oglaševalski in tudi digital. Na koncu imaš kampanjo, ki pokrije vse. In potem na koncu pri prezentaciji zamahneš z roko in rečeš …

Petra Slanič: Eto, vse je v 360-stopinjski kampanji. Skratka, gre za usklajeno komuniciranje po vseh kanalih, čemur smo nekoč rekli integrirano tržno komuniciranje. Spet buzzword! Rabimo buzzworde.

Peter Šepetavc: Ne moreš prodajati nečesa izpred …

Petra Slanič: Nečesa, kar sem se učila pred 20 leti in je še zmeraj enako. Prav.

Peter Šepetavc: Ja, samo rabi novo ime.

Petra Slanič: Rabi novo ime. Razumem. V agenciji delaš, razumem. Torej, vrniva se k temu, kaj moraš znati, da lahko ta posel kakovostno delaš?

Peter Šepetavc: Pomoje rabiš nekaj kilometrine že v agenciji, in general te morajo nove tehnologije zanimati, moraš poznati advertising iz vseh področij. Če gledam iz sebe, ki sem fokusiran bolj na digital, digitalni del moraš dobro poznati. Imeti moraš sposobnost balansiranja med kreativnimi idejami, ki so vedno večje od časa in denarja, ki je na voljo, in tem, da na drugi strani moraš nekaj pokazati. Tudi če budžet na začetku izgleda tak, kot da se nič ne bo dalo narediti. V bistvu moraš malo poznati vse, konkretno za nastop na digitalnih kanalih moraš pa imeti tudi nekaj kilometrine za sabo.

Petra Slanič: Misliš, da je za človeka, ki upravlja s komuniciranjem na spletnih medijih nujno, da je tudi sam uporabnik spletnih medijev?

Peter Šepetavc: Ja. Sigurno.

Petra Slanič: Bolj kakovostno dela?

Peter Šepetavc: V vsakem primeru boš težko spremljal dogajanje, vedel, kakšno je stanje in kakšne novosti, če ni to nekaj, kar uporabljaš tudi za gušt. Si ne predstavljam, da bi nekdo lahko pametoval o tem, kako voziti avto, če nima izpita. Oziroma če avta ne vozi.

Petra Slanič: Če bi ti zaposloval človeka za vodenje social media profilov …

Peter Šepetavc: Mi vsakega pogledamo, ne samo za social media. To, da imaš spedenan svoj nastop na webu, so kar plus točke. Tudi za ne-digital pozicije, če to še obstaja.

Petra Slanič: Če to še obstaja, lepo si povedal. Kje se izobražuješ ti? Kje ti iščeš novo znanje? Kaj bi priporočal? Kje poiskat znanje na tem področju? Mogoče za nekoga, ki živi še v offline svetu, pa je četa 2015 ugotovil, da je zdaj res zadnji čas, da se pridruži družbenim omrežjem? Kam naj gre, kje naj začne iskati?

Peter Šepetavc: Za začetek mora sam priti gor. Potrebuje svoje profile, da bo tam podatke zbiral na kup. V mojem primeru je Twitter nek glavni vir nekih informacij – linki vodijo pač vsepovsod naprej. Jaz sem še digitalec stare šole in uporabljam RSS. Tam imam nek nabor medijev, nekatere spremljam že 15 let in so mi še vedno relevantni. Drugače pa se mi zdi, da se največ naučim ali najdem novega čisto nevede, ob kakšnem random klikanju po spletu. Na primer, ko ti nekaj uleti, ko se nekaj šera. Ravno zato so družbena fina za tovrstna raziskovanja. Ker če imaš nek seznam Twitterašev, ki jim slediš in ki je dovolj raznolik, ti v feed leti ogromno linkov, informacij, vicev, bedarij in podobno. Zelo hitro dobiš nek osnoven pregled, ki ti pove, kam iti naprej bolj globoko raziskovat. Dobro se je čim prej naučiti dobro guglati, ker tega ljudje ne znajo najbolje, čeprav mislijo, da znajo.

Petra Slanič: Kaj pomeni dobro guglati, Peter?

Peter Šepetavc: To pomeni, da veš, kaj vpisati, da boš dobil med zadetki vsaj približno nekaj, od koder lahko iščeš naprej, če že nisi prišel do končnega rezultata.

Petra Slanič: To najbrž pomeni, da moraš Google zelo dobro poznati. Zelo dobro vedeti, kako funkcionira celoten sistem, od SEO-ja naprej. Povej, kje začeti. Kako človeka naučiti dobro guglati?

Peter Šepetavc: Pomoje to ni treba, da je tako tehnično. Treba je v začetku malo vztrajnosti, da se greš malo igrat z nekimi ključnimi besedami ali frazami in podobnim. Zelo hitro vidiš, kaj ti ven leti, ko nekaj vpišeš. Zelo hitro vidiš, kdaj dobiš zelo relevantne rezultate, kdaj dobiš zelo splošne rezultate in kdaj dobiš kar nekaj. Te tri opcije so nekje možne. To je vaja, osnovni skill, to ni nekaj, kar je glamorous, tudi iskalnik sam po sebi ni glamorous. Google danes ni seksi firma, razen v tem, da vsi mislimo, da so bajne plače in da vsi dobijo za milijardo delnic, ki delajo tam. Je pač orodje, če hočeš normalno uporabljati net, kot je orodje banka, če hočeš dobivati plačo. Treba je zabiti tisoč žebljev, da veš, kako uporabljati kladivo.

Petra Slanič: Se dotakneva še ene stare oblike komuniciranja.

Peter Šepetavc: Koliko stare?

Petra Slanič: Zelo stare. Jaz sem imela prvi elektronski naslov leta 1996.

Peter Šepetavc: Potem sem te še malo prehitel.

Petra Slanič: Ali ’95 celo. Saj ne vem. Skratka, zakaj hudiča elektronska pošta še zmeraj obstaja in kam misliš, da se bo razvila in zakaj hudiča je ljudje še danes ne znajo uporabljati? In kako bi jo bilo najbolj pametno uporabljati? Govorim o ljudeh, ki CC-jajo, BCC-jajo, chatajo po elektronski pošti.

Peter Šepetavc: Mogoče jaz nisem pravi naslov, predvsem za to, kako se jo naučiti uporabljati. Mi smo in general zelo k e-pošti nagnjena firma. Pri nas se vse zgodi v mailih. Imamo ogromno mailov in verjetno bi se kakšen strokovnjak za optimizacijo, ki bi prišel in pogledal te naše procese, zgrozil ob tem, koliko časa porabimo za odgovarjanje na e-pošto. To je velik no-no. Saj so bili poskusi, ampak trenutno ni nekega orodja, ki bi ga lahko uporabljali za interno komuniciranje, za navzven z zunanjimi naročniki, ki bi bilo na voljo, in ki bi ga vsi ti ljudje tudi uporabljali. Saj je super, če se vsi mi interno dogovarjamo in vse zmenimo v nekem kul novem e-mail orodju, potem pa vključimo še koga zunanjega, ki tega orodja ne uporablja in bomo od tam naprej spet cc-jali in bcc-jali. Pomoje se da to zoptimizirati, da gledaš samo enkrat na uro …

Petra Slanič: Trikrat na dan.

Peter Šepetavc: To tukaj ne bi funkcioniralo, zato ker uporabljamo mail kot chat in je dvakrat na dan čisto nedopustno. To je zdaj samo malo joke. Samo malo.

Petra Slanič: Razumem.

Peter Šepetavc: Nisem še videl ničesar, kar bi me prepričalo … Verjamem, da je to slabo.

Petra Slanič: kako iti naprej, to je moje vprašanje. Dvajset let je okrog.

Peter Šepetavc: Dokler je znotraj ene pisarne, gre … E-mail je zaenkrat here to stay, prav zanima me, kaj bo boljšega. Se pa dela na avtomatizaciji. Recimo Google vsaj na svojih e-poštnih strežnikih veliko dela na tem, da se stvari avtomatsko zgodijo, ko ti dobiš pošto. Na primer ko dobiš potrdilo za check-in za Ryanair, ti on to avtomatsko doda v koledar. Vsaj ta del bo mogoče slej ko prej zginil in se zapisal ter te počakal tam, kjer te to zanima. Recimo eno uro, preden moraš iti od doma na avion. Za chat pa ne vem. Problem je veliko ljudi naenkrat prestaviti na nekaj novega. Mogoče počasi. Na hitrico se pa ne bo nič zgodilo.

Petra Slanič: Če mi dovoliš še eno stvar, ki sem si jo ravno zadnjič dopisovala po Twitterju glede elektronske pošte. Mislim, da je edini pametni nasvet, kako pravilno uporabljati elektronsko pošto: Uporabljaj jo kot navadno pismo. Torej zloži noter vse informacije, ki so potrebne, da človeku na drugi strani predaš informacijo. In ne pošiljaj šestim osebam naenkrat šest pisem, če res ni nujno.

Peter Šepetavc: Kaj pa če štiri korake naprej itak veš, da boš nekoga moral dodati v korespondenco?

Petra Slanič: To so večni problemi.

Peter Šepetavc: Saj pravim, da mi ne znamo uporabljati elektronske pošte.

Petra Slanič: Jaz si želim od tebe slišati, kako jo uporabljati, da nismo zaspamani in zasuti, ti pa mi govoriš, da chatate tudi pri vas.

Peter Šepetavc: Nismo pravi naslov. Jaz tudi še nisem videl tega recepta, kako bi bilo to boljše. Tako da mogoče je pa to to.

Petra Slanič: Mogoče bo pa kakšen start-up naredil …

Peter Šepetavc: Mogoče je pa to tisto, kar paše zraven k temu, da delaš v službi, kjer sediš za računalnikom. To vključuje eno uro outlooka ali gmaila na dan.

Petra Slanič: OK, ubil si vse moje upanje s tem odgovorom, ampak hvala.

Peter Šepetavc: Saj delajo start-upi na tem, ampak niso še prišli do nas.

Petra Slanič: Dajva še eno vprašanje: kako se ti izklopiš? Kdaj se ti izklopiš s spleta? Kako uporabljaš svoje napravice?

Peter Šepetavc: Jaz se ne izklapljam veliko.

Petra Slanič: Notificationi? Obvestila? Kako imaš to naštimano?

Peter Šepetavc: Notificatione imam kar izključene, ker jih ne rabim za mail, če imam outlook ves čas na zaslonu odprt. In danes ko imamo vsi tablice in ne vem kaj, ne rabim, da mi zapiska šest stvari naenkrat. Pa tudi takrat, ko nisem priklopljen, se mi zdi normalno, da malo pogledaš … Ne verjamem, da če takoj nehaš jesti karbohidrate, da je to dobro zate, ker temu rečeš dieta. Ne verjamem, da je nek hud benefit, če si 11 mesecev na leto ful online in ful delaš, potem si pa vzameš 14 dni in je to še nek statement. Ne da ti dejansko koristi, ampak zato, da boš offline. In potem 14 dni gruntaš, kaj ljudje objavljajo na instagramu in podobno. Jaz se ne odklapljam, izključene imam notificatione. Grem bolj na to, da gledam stvari tako, kot paše meni. Zato ful ne maram telefonskih klicev, ker jih ne moreš sprejeti čez deset minut, ampak se moraš kar takoj javiti. To je zelo analogen princip. Tako kot, ne vem, včasih si moral na televiziji seriji gledat, ko ti je takrat še TV Ljubljana določil, zdaj pa si lahko izbereš, kdaj boš. Tudi jaz bi si rad izbral, …

Petra Slanič: … kdaj boš govoril z nekom po telefonu?

Peter Šepetavc: Kdaj bom refreshal Twitter, kdaj bom pogledal na facebook. Je pa res, da potem gledam ful in se mogoče ne vidi, da nimam notificationov.

Petra Slanič: Zelo zanimivo, da nimaš.

Peter Šepetavc: Je pa recimo en device, ki bi ga izpostavil v tem kontekstu. Kindle, ki ga sicer vsi razumejo kot tablico, ampak point kindla je, da to ni tablica. Ker ni notificationov. Ko bereš knjigo ali daljši tekst, je super, če ti ne skače nič vmes, če ne greš pogledat neke slikice, če ne dobiš pošte, ampak … Tudi če je na drugem devicu, si vzameš pavzo in greš pogledat. To je e-knjiga, ni računalnik, ki zgleda kot e-knjiga.

Petra Slanič: Zanimivo. Še vprašanje s Twitterja. Za konec. Od @alter_nacija. Sem ga malo poenostavila, ker mi ga je poslala tudi po direktni pošti. Kaj meniš o tem, ali je pri upravljanju s profili blagovnih znamk treba povedati, katera oseba s profilom upravlja ali naj bo znamka znamka in naj se ne identificira s svojim upravljalcem?

Peter Šepetavc: No, Anuška, to je zelo odvisno, kako sicer komunicira podjetje. In tudi odvisno od tega, kaj podjetje tam počne. Če je to profil, kjer je napisano, to je pa naš CEO, direktor, vodja marketinga ali kdor koli, ki svoje misli meče na internet. Mogoče zraven še disclaimer, da to mogoče ni realna politika podjetja … Če je tak način komunikacije, tudi ni važno, kje v hierarhiji tega podjetja je ta oseba, ki to komunicira, potem je smiselno, da se zraven napiše tudi ime. Če imaš pa ti Twitter za tech support kanal, kjer resnici na ljubo v večjih podjetjih lahko v tem oddelku dela 20 ljudi in odgovarja na telefone, na Twitter … Jaz tam nočem Janeza, jaz hočem, da bo internet začel spet delati ali pa, da povem, da so bila jabolka švoh v trgovini in take stvari. Tam jaz hočem rešitev problema. Saj je super, če vem, kdo je problem rešil, lahko tudi naknadno pohvalite tega in tega, kar ljudje tudi počnejo, ni mi pa pomembno, da v Twitter biografiji piše, kdo to je. Just fix it.

Petra Slanič: Torej: bodi znamka, jaz pa sem kupec in od tebe hočem rešitev problema.

Peter Šepetavc: No, razen če je znamka že sama po sebi toliko personalizirana, da je oseba že znamka. Če bi Elon Musk na Twitterju komuniciral za Teslo, potem verjetno to poveš. Ker on je brand sam po sebi. Neka random oseba, mogoče celo neka zunanja agencija, marketingar … Zakaj bi moral tudi on sebe privat izpostavit, če je to njegov job? To ni njegov mission.

Petra Slanič: OK. Najlepša hvala. Zaključujeva.

Peter Šepetavc: To je to? Hitro.

Petra Slanič: To je to. Čao!

Peter Šepetavc: Čao!

Spremljajte:

Twitter profil Petra Šepetavca – https://twitter.com/peroksid

Bralna značka:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Z Boštjanom Napotnikom, kreativnim direktorjem v agenciji Futura DDB, nam je uspelo ne govoriti o njegovih s kulinariko povezanih talentih, temveč o marketingu in oglaševanju.

Razložil je, kako sta recesija in (spletno) komuniciranje ena-na-ena spremenila marketinške aktivnosti pa tudi napovedal, da zlatih devetdesetih z velikimi oglaševalskimi proračuni kmalu ni na vidiku.

Napo ocenjuje, da imamo pri nas danes samo enega oglaševalskega zvezdnika, in da je delo v agencijah danes manj seksi kot ‘coworkanje in startupanje’.

Seveda pa ni šlo brez komentarja na kampanjo Razumemo piščance Perutnine Ptuj, ki je nastala v njihovi agenciji.

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

Z Matjažem Klipšteterjem, direktorjem agencije Taktik, dolgoletnim poslovnim svetovalcem, smo se pogovarjali o njegovem življenju v mariborskem dopisništvu časopisa Dnevnik, za katerega je pisal njegov oče. Pojasnil je, kako je nastajala kultna humoristična radijska oddaja Hvala bogu, da je konec vikenda in kako gleda na humor v odnosih z javnostmi.

Dobrega piarovca po njegovem mnenju ne naredi formalna izobrazba, saj ne prinaša uporabnosti in diplomantom vidno manjka praksa. Frustracija piarovca pa je, da je težko javno imeti svoje mnenje, zato ga on raje zadrži za svoj krog prijateljev. Prepričan je, da hitrost odgovora novinarju ne sme biti bolj pomembna od vsebine odgovora.

Poslušajte in preberite:

Spremljajte:

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

S Petro Juvančič, direktorico službe za odnose z javnostmi pri Vzajemni, se v prvi epizodi podcasta Kampanja malo pogovarjamo o odnosih z javnostmi in marketingu, veliko pa o našem zdravstvenem sistemu.

Petra pravi, da je kriza dobro vplivala na marketing in odnose z javnostmi, saj se sedaj dela še bolj strateško in z javno zastavljenimi cilji. Razkriva svoj pogled na prehod iz novinarstva v odnose z javnostmi, pa tudi kakšne vrline in lastnosti mora imeti dober piarovec.

Dotaknili smo se tudi najboljšega javnega zdravstvenega sistema na naši celini in zakaj ni dobro, da s tako pomembnim stebrom družbe upravlja politika. Izvedeli boste še, ali se kaj premika (na boljše) v našem javnem zdravstvu in kako se premikajo slovenski vlaki.

Spremljajte:

O podcastu:

V Kampanji boste izvedeli, kako se vrti kolesje marketinga in odnosov z javnostmi.

Ne zamudite novega dela Kampanje! Naročite se na obvestilo po e-pošti!

S Petro Stušek, direktorico javnega zavoda Turizem Ljubljana, se v nulti (testni) epizodi podcasta o marketingu in odnosih z javnostmi, pogovarjamo o tem, kako se je Ljubljana znašla na drugem mestu lestvice Lonely Planeta Najboljše v Evropi 2014, od kod ime bela Ljubljana, pa tudi o luksuznem turizmu na naših tleh in spremembah, ki jih je v turizem vnesel razmah spletnih turističnih storitev ekonomije delitve.

Prepis pogovora:

Podcast Kampanja

Epizoda: 000

Objavljeno: 15. aprila 2015

Trajanje: 29:57

Sogovorniki:

———————————————————————————————————

Petra Slanič:   No, pa začnimo na začetku, Petra. Hvala res, da si si vzela čas in da si res najina gostja med delovnikom …

Petra Stušek: Z veseljem.

Petra Slanič: … pa začnimo s tem, od kod si, kakšne so tvoje prejšnje izkušnje, preden si nastopila zdaj 1. marca na delovnem mestu direktorice Turizma Ljubljana. Bila si pred tem leto dni vršilka dolžnosti direktorice, hkrati si opravljala delo odnosov z javnostmi, kjer si pa tudi leta 2002 začela. Preden te je posrkal turizem, si se pa ukvarjala z marketingom in prodajo, si pa diplomantka germanistike in geografije. Kako si zašla s področja tvojega osnovnega fakultetnega študija na področje marketinga in PR-a?

Petra Stušek: V bistvu je bilo področje marketinga in PR izlet, ker je mene turizem posrkal že v osnovni šoli. Jaz sem delala srednjo turistično šolo, geografija je bila smer turizem, jezik je itak osnovno orodje v turizmu, tudi podiplomca sem delala turizem, tako da … Sem pa vesela, da so me vmes odkrili v turizmu. Na, kot se pravilno slovensko reče, »šalterju« agencije so me odkrili Američani in so me prepričali, naj se jim pridružim pri snovanju novega podjetja, ki se ukvarja s satelitsko televizijo. Potrebovali so tako tolmača kot nekoga, ki bi razvijal podjetje. In oni so nekje v meni odkrili to marketinško žilico. In oni so me dejansko usmerili, pokazali to pot. Jaz sem potem to še nadgrajevala in na koncu, ko je dobrih deset let nazaj po ovinkih prišla do mene ponudba, da bi v turizmu prevzela odnose z javnostmi, s tem da sem morala tudi razširiti to na marketing, sem pograbila to z obema rokama. Takrat sem kar vzcvetela.

Domen Savič: Dajmo to malo dešifrirat. Ti si rekla »žilica za marketing«. Vemo, da to niso dejanske žile. Vemo, da nimaš ti ven, arterij, kako se reče, še eno žilo, kjer teče marketing. Nimaš te ekstra žile za marketing … kaj to pomeni? Ali delajo v marketingu ljudje, ki nimajo žilice za marketing?

Petra Stušek: Se bojim, da ja. Resnično se bojim, da ja, ker neke osnovne predispozicije moraš imet. Od tega, da si komunikativen, do tistega estetskega čuta, ki ga moraš imeti, zato da samo oglaševanje ali pa trženje bodisi produkta bodisi storitve teče. In jaz sem prepričana, da to moraš imeti in da niso ali nismo vsi v poslu taki.

Domen Savič: Mhm. Ampak … je to trening, si daš to implantirat?

Petra Stušek: Če je kaj, se tega implantirat gotovo ne da, ampak sigurno je trening, seveda. Samo moraš imeti neke prirojene predispozicije, v to sem pa sveto prepričana.

Petra Slanič: Že dobrih 12 let si tukaj na Turizmu. Ti je sploh še ostal kakšen izziv?

Petra Stušek: Oh, izzivov je vedno veliko. Ker sicer bi verjetno zamenjala organizacijo, ampak branža turizma me je posrkala že desetletja nazaj, tako da seveda so izzivi. Tudi tukaj so izzivi. Trenutno je največji izziv, kako biti dober v svojem osnovnem poslu, kar se tiče turizma, in hkrati biti učinkovit v aparatu, ki se imenuje javna uprava. To je trenutno zelo velik izziv, ampak glede na to da Ljubljana dela resnično velike korake na področju turizma ne samo v nacionalnem, ampak tudi v mednarodnem smislu, vidimo vedno nove izzive. Cel tim, celo moštvo, ne samo jaz kot tista, ki je na čelu vseh mojih sodelavcev.

Petra Slanič: Ko si ravno omenila sodelavce: koliko vas je na Turizmu Ljubljana, kako ste organizirani, da sledite ciljem vaše strategije, ki je zastavljena zelo konkretno do leta 2020 in si jo lahko ljudje, zainteresirani seveda, preberejo na vaši strani.

Petra Stušek: Ja, mi vse naše strateške dokumente zelo jasno razgrnemo in tudi zelo radi izmenjujemo dobre prakse. Mi se radi udeležujemo raznoraznih predavanj … Torej da mi predajamo naša znanja naprej in hkrati se dobivamo s kolegi, da izmenjujemo izkušnje. Sicer nas je na zavodu uradno 31, vendar ker je polovica pretežno mladega kolektiva in večinoma ženske, je veliko kolegic na porodniškem. V zadnjih letih se gibljemo med 27 in 29, da nas dela letno. Organizirani smo pa tako, da imamo kar 8 področij, ki se med seboj zelo razlikujejo. Verjetno se, predvsem domačini, ne zavedajo, da mi delamo precej več kot pa samo promocijo Ljubljane v tujini. Med drugim smo tudi odgovorni za infrastrukturni razvoj; govorim o turistični infrastrukturi. Mi smo tisti, ki smo naredili nabrežja Ljubljanice ali pa uredili pristane za ladjice …

Petra Slanič: Slovenska verjetno spada v ta obseg?

Petra Stušek: Infrastrukturno seveda ne, pač pa se je bomo, ko bo nekoč aktualno, lotili s strani dajanja vsebine na to javno površino. Odstranjujemo tudi grafite, kjer se pojavijo …

Petra Slanič: Razen če so zelo dobri.

Petra Stušek: … seveda da niso umetniški, tako tako. Da nimajo neke potencialne umetniške vrednosti. Kjer seveda spet trčimo ob to žilico. Ker to je zelo subjektivno. Ampak žal načeloma niso takšne vrste, tako da jih kar pridno odstranjujemo, da Ljubljana ostaja bela Ljubljana. Mimogrede, a kateri od vaju ve, od kje prihaja ta bela Ljubljana in na kaj vama je to asociacija?

Domen Savič: Jaz bom rekel, da je bila Ljubljana včasih prestolnica kokaina in da se od takrat naprej uporabljajo te oznake …

Petra Stušek: … da imamo še posledice ali kako?

Domen Savič: … in da se vsakih toliko skuša revitalizirati tudi ta industrija. In vi ste idealni glede na to, da skrbite za vse te grafite, tako da imate stik s to skupnostjo, ki se povezuje …

Petra Slanič: No, Domen, spet nisi Cankarja bral!

Domen Savič: Ne, glej, komplicirano je, ampak mislim, da bi se dalo iz tega nekaj narediti. Zagotovo je nekaj dolgočasnega, bom jaz rekel.

Petra Slanič: Mi vemo iz slovenske zgodovine, da je to Cankarju bilo obljubljeno mesto. Neka bela prihodnost …

Domen Savič: Vidiš, to so Mariborčani. Takoj Cankarja, pa bela prihodnost, pa čudovita prihodnost pa Ljubljana.

Petra Slanič: Seveda

Petra Stušek: No, ampak je zdaj Domen bližje …

Domen Savič: Vidiš, vidiš!

Petra Slanič: Bravo!

Petra Stušek: Ker je praš…, ne bom prekla prašek, ampak prah, posredi. Nekoč je bilo peščeno tlakovanje v Ljubljani in ko so se vozile kočije in konji, se je dvigal prah. In je bilo vse belo. Mi sicer danes to z neko sterilnostjo povezujemo, ampak daleč od tega. Ljubljana je vedno zanimiva.

Petra Slanič: Koliko od vas pa se ukvarja s komuniciranjem, torej s poslovnim komuniciranjem? Tukaj mislim in marketing in odnose z javnostmi in če si kdo želi še kar koli drugega posebej omenit, tudi s tem. [smeh] Buzzwordu bi se rada izognila.

Petra Stušek: op. p. Petra je pogledala Domna. [smeh]

Domen Savič: [smeh] In Domen mirno si misli svoje in čaka, da bo planil … Naj zaenkrat ostane samo pri takem pogledu. Lepo prosim, izvoli: koliko ljudi se ukvarja s komuniciranjem in z vsemi buzzwordi, ki jih imamo danes v naboru?

Petra Stušek: To je pri nas zelo širok pojem. Ker smo organizacija, ki je prvi obraz Ljubljane, ko pride turist na TIC. V najširšem pogledu lahko rečem, da so vsi moji kolegi na TIC-u komunikatorji. Od 30 nas 13 dela tukaj v upravi, 8 je vodij področij, velika večina drugih pa je informatorjev na obeh TIC-ih, ki sta odprta vsak dan v letu, vključno z božičem. In kot rečeno, oni so prvi komunikatorji. Potem imamo seveda oddelek odnosov z javnostmi, ki sem ga jaz vodila do nedavnega in zdaj smo ravno v procesu iskanja nove osebe … Potem imamo še oddelek digitalnega komuniciranja ali digitalnega marketinga – mi ga tako poimenujemo, ker je uradno še staromodno poimenovan kot uredništvo spletnega portala, kar je zdaj z vsemi družabnimi mediji veliko širše. Mi smo dnevno dejavni na 9 platformah družabnih medijev. Tam pa delujejo 4 osebe. Torej lahko rečemo, da nas je več kot pol v zavodu komunikatorjev, uradno pa ena oseba. Vodja odnosov z javnostmi.

Petra Slanič: Ki se ukvarja izključno in samo s tem, ne?

Petra Stušek: Ne, to pa ni res.

Petra Slanič: To pa ne!

Petra Stušek: Se ukvarja še z marsičem zraven, ampak osnovno pa je, da se ukvarja s komuniciranjem. Z vsemi deležniki, seveda.

Petra Slanič: Če se osredotočimo v naslednjem delu pogovora na goste, ki prihajajo v Ljubljano. V letu 2012 je bilo največ Italijanov, potem Nemcev, Kitajcev in Britancev. Se je slika kaj spremenila v teh treh letih ali so še zmeraj Italijani na prvem mestu?

Petra Stušek: Italijani so še vedno na prvem mestu, to je res že tradicionalno, krepko čez desetletje. Ne samo v Ljubljani, ampak v Sloveniji. Oni so dejansko nam tako zelo blizu in zelo znajo ceniti to življenje in Ljubljana jim je res všeč. V bistvu si ne pustijo odvzeti tega prvega mesta, ostala slika se pa precej spreminja. Britanci so bili dolga leta visoko, takrat ko je začel voziti nizkocenovni prevoznik, potem so nastopile drugačne razmere zaradi krize. In so se razmere začele spreminjat. Še zmeraj se držijo med prvimi petimi, se pa gostje iz drugih celin prebijajo v ospredje. Predvsem Američani, tudi kot posledica naše razglasitve za drugo najbolj želeno po obisku s strani Lonely Planeta, ki je bila namenjena prvenstveno ameriškemu tržišču in angleško govorečim gostom. Se pravi, da je segalo tudi do Avstralije in posledično so bili še lani februarja Američani po nočitvah nekje med 8. in 10. mestom, že julija pa na 3. mestu.

Petra Slanič: Torej ocenjujete, da je ena sama objava potegnila …?

Petra Stušek: Ne gre za eno samo objavo, gre za cel buzz okoli Lonely Planteta. Mi smo to še izkoristili tudi preko naših družabnih medijev in na koncu so to povzemali več ali manj vsi mediji. Tako domači kot tudi veliko tujih, kar je povzročilo dodatno zanimanje. Američani pa načeloma zelo zaupajo tem lestvicam. Veliko bolj kot mi Evropejci.

Petra Slanič: Ravno to me zanima: kakšen je občutek, ko si enkrat v Lonely Planetu? To so verjetno zadaj dolgotrajni dogovori, ne? Kako ste prišli do tega? Koliko lahko poveš o tem?

Petra Stušek: V bistvu gre za dolgotrajno delovanje na tujih tržiščih. V tem primeru mojega delovanja, ker sem vodja odnosov z domačimi in tujimi javnostmi, kar je načeloma dosti šizofreno, ker se popolnoma razlikujejo med seboj. Ampak mi smo imeli za to eno osebo in mi je na nek način uspevalo to ločevati. Skratka, kot vodja odnosov za tuje javnosti hodim v tujino na raznorazne borze, sejme, delavnice, novinarske konference. Velikokrat se je zgodilo, da sem imela tudi po 80 novinarjev, ki sem jim predstavljala Ljubljano. Takrat moraš biti pripravljen na vsa živa vprašanja in tako dalje … In nikoli ne veš, koga imaš med publiko. Na eni izmed teh javnih predstavitev sem imela tudi dopisnico Lonely Planeta Anno Taylor, ki je za centralni del Evrope zadolžena. Ona je postala pozorna, ko sem lani bila na enem teh dogodkov. Marca lani v Londonu je postala pozorna, ko sem najprej predstavila Ljubljano, potem sem se pa še posebej opredelila na to, kaj bomo delal okoli praznovanja 2000 let Emone. To se ji je zdelo inovativno, nekaj svežega, in je potem na lastno pest organizirala, da je – brez da bi mi vedeli – junija prišla cela delegacija v Ljubljano. In šele dva meseca potem smo mi izvedeli, da so se odločili, da nas bodo priporočil. Torej je šlo takole: najprej naša predstavitev, brez da bi se zavedali, kdo vse je med publiko, seveda z jasnim fokusom, da impresioniraš vsakega v tej publiki, nakar se je odvilo dalje. Mi smo za objavo izvedeli približno en mesec, preden je šla ven. Vmes smo pripravljali vsa orodja, da bomo to tudi mi izkoristili in potem se je začelo dogajati.

Domen Savič: Kako je kej s financiranjem turizma? Si predstavljam, da je težko razložiti Ljubljančanu, zakaj rabimo turizem oziroma zakaj je fino, da je vsepovsod gužva in da so povsod Čehi in Italijani. Kakšna bi bila Ljubljana, če turizma ne bi bilo, recimo? Oziroma če bi ta denar dali v …

Petra Stušek: Najprej – to so sladkosti javnega financiranja – tega denarja ne moreš dati drugam, kot je s proračunom določeno, zato …

Domen Savič: No, potem pa da bi ga zelo neučinkovito porabili, recimo.

Petra Stušek: No, to se pa pri nas ne more zgoditi. Pika. [smeh] Je pa res, da velikokrat [slišimo] ta populizem. Kar gre meni, moram priznati, včasih na živce. Bom navedla konkreten primer: »Namesto ognjemeta za novo leto bi lahko dali ta denar lačnim v …« Ne moremo, ne gre to tako enostavno. Ker je zakonsko določeno, da s proračunom določen denar, v našem primeru gre za prireditev decembra, ne more biti porabljen za druge primere, kot so socialni. To je najbolj enostavna razlaga. Seveda je zadaj še veliko bolj zakomplicirano, ampak tako to je. V bistvu se mi, čeprav smo javni zavod in javna uprava, prav nič ne obnašamo neracionalno. Niti neracionalno niti netržno usmerjeno, ravno zato, ker strategijo, ki smo jo delali skupaj z deležniki v celotni regiji z vsemi ciljnimi skupinami smo jo skupaj ustvarjali leto in pol. Imamo zelo jasne cilje, kam hočemo turizem pripeljati do leta 2020, da temu sledimo in sproti preverjamo. Skupaj želimo pravzaprav z meščani graditi turizem. Ne samo da smo med izdelavo strategije delali delavnice z zainteresiranimi meščani, imajo tudi zdaj možnost dajati predloge. Ravno pred slabega pol leta smo naredili anketo med meščani, da preverimo stanje zadovoljstva meščanov s turizmom. Moramo vedeti, da je to velik del trajnostne strategije, ki ji v Ljubljani sledimo. Vsaj jaz osebno, pa tudi moji sodelavci, v trajnostno usmerjenost zelo verjamemo. In so prišli zanimivi izsledki ven, da meščanov turizem ne moti, še več, všeč jim je ta babilon jezikov, kot jim pravijo. Všeč jim je to, da se ves čas nekaj dogaja, zaenkrat se jim še ne zdi, da je prevelika gužva, in menijo, da turizem – kar je bilo meni osebno zanimivo – doprimore k njihovemu boljšemu ali pa bolj kvalitetnemu življenju v Ljubljani. Njihovemu osebnemu, ne k razvoju same Ljubljane.

Domen Savič: Hočeš reči, da če ne delamo za naše, pa delajmo vsaj za tuje, da bodo imeli še naši nekaj od tega?

Petra Stušek: Ja. Bi se strinjala s tem zaradi tega zadnjega doprinosa. Mi zelo verjamemo v eno stvar, in sicer: če se bomo mi, meščani, dobro počutili v našem mestu, se bodo tudi vsi naši obiskovalci, ker to čutijo. In to se mogoče sliši smešno ali pa pravljično ali pa nenavadno ali kakor koli že, ampak v resnici je to res, ker jaz živim tukaj in vem, da je to res.

Domen Savič: Mhm.

Petra Slanič: Ravno pri lokalnem prebivalstvu je še en aspekt, ki ste si ga tudi zadali v strategiji: po tem naj bi razvoj turizma v Ljubljani omogočal tudi razvoj svojega lastnega potenciala. Torej da bi domačini našli neko poslovno idejo, s katero bi lahko nastopili na trgu in nenazadnje od nje dobro živeli. Kje smo tukaj Slovenci? Kako smo po tvojih izkušnjah podjetni glede turizma? Ali znamo zadovoljiti zahtevnega gosta, ki pride z razvitega turističnega okolja?

Petra Stušek: Absolutno.

Petra Slanič: Znamo?

Petra Stušek: Znamo. Tudi ko vprašajo, če Ljubljana ali Slovenija ima luksuzni turizem. Dejstvo je, da Ljubljana nima petzvezdičnega hotela. To je neizpodbitno dejstvo, žal, ampak to ne pomeni, da nimamo luksuza, ker luksuzov je več. In to, kar imamo mi v Ljubljani … Tujci recimo že smatrajo za luksuz to, da se počutijo povsem varne. Če že začnemo s tem. Da vsi govorimo angleško – do vsake branjevke na tržnici. Vsi smo tujejezični. Skratka, mi znamo zadovoljiti gosta, ker imamo tudi zelo veliko butičnih ponudb. Naša naloga tukaj pa je, da jo izbrskamo izmed vseh ponudnikov in jo ponudimo na svetovnem tržišču, kar tudi delamo. Mi vsakič, ko gremo na borzni sejem v tujino, naredimo v lokalnem jeziku tudi brošuro – gremo pa na preko 20 destinacij samo v prvih 4 mesecih leta – kjer poudarimo highlighte tistega leta, gostom namignemo, kaj vse lahko počnejo, ko pridejo sem. In jih spodbujamo, da pridejo k nam in izkoristijo vse te ponudbe, ki jih turistična ponudba Ljubljane pa tudi regije ima in ponuja.

Petra Slanič: Torej je dobesedno tudi vam v interesu, da imate vedno neko svežo ponudbo, s katero privabite turiste.

Petra Stušek: Seveda! Ne samo da nam je v interesu, ampak to spodbujamo. Jaz zelo spodbujam sodelavce, da razmišljajo vsako leto o neki novi turistični ponudbi, ki jo mi kot zavod ponudimo, ker vemo, da imamo veliko konkurence. Mi prodajamo vodenje, medtem ko imamo tudi konkurenco, ki vodi brezplačno. Zato smo se mi zdaj zelo usmerili v druge vrste vodenj, ne samo klasična, ampak tako imenovana doživljajska vodenja. Recimo lani je po ostankih Emone vodila Emonka; v prvi osebi ednine je vodila skozi svoje življenje. Bila je oblečena kot nekdaj, spremljal jo je pa vojščak iz tistih časov. Zvečer smo to delali ob baklah. V letošnjem letu smo za 8. februar naredili Prešernovo vodstvo s Prešernom, s 1. 4. začenjamo tako imenovane food ture, ker to je zdaj zelo aktualno. Ampak naša bo recimo tudi doživljajska. Na gradu imamo časovni stroj, kar je zelo doživljajska zadeva … tako da na tak način kreiramo vedno novo, inovativno turistično ponudbo. Ker moramo.

Domen Savič: Zdaj bo Petro kap, ker ima še štiri liste vprašanj. Ne vem, ali smo na nulti epizodi podcasta ali na parlamentarnem zaslišanju.

Petra Slanič: Eni ljudje se pripravimo, preden pridemo pred mikrofon.

Domen Savič: [smeh] Jaz bi mogoče zdaj mal odzumiral zadevo oziroma se dotaknil marketinga kot neke samostojne branže. Pa me zanima tvoje mnenje. Če malo odmisliš to, kar delaš, ampak gledaš to branžo na splošno. Katere so 3 stvari, ki ti gredo blazno na živce v tem lepem slovenskem marketingu in katere so 3, 2, 1 stvari, ki se ti zdijo dobro urejene oziroma so kvalitetno narejene oziroma vidiš v njih neko prednost?

Petra Stušek: Zdaj govorimo o marketingu izven turizma?

Domen Savič: Nasploh. Asociacija marketing: go!

Petra Stušek: Hm. Asociacija marketing in kaj mi gre na živce? Pravzaprav nič, ker se sploh ne ukvarjam s tem, česat ne morem spreminjati. Nimam pravice.

Domen Savič: OK. Ampak gotovo imaš neko … Itak ti ne bo nikoli zmanjkalo izzivov v turizmu, ampak če bi ti jih slučajno, kaj bi bila prva stvar, za katero bi rekla, to je treba zrihtat, zato ker … Pa bom jaz začel. Jaz bi zrihtal oglase prehrambenih izdelkov.

Petra Stušek: Mhm. Radijske predvidevam [smeh]

Domen Savič: No, evo, ali pa radijske za hrano oziroma bi se na tem področju fokusiral na mogoče majčkeno boljši copy, ki te ne žali, takoj ko izreče tiste dve, tri besede na začetku.

Petra Stušek: Mhm.

Domen Savič: Čisto zaradi tega, ker se mi zdi, da je tu nek odnos do poslušalca oziroma če ne drugega do potrošnika. Da ga nima za totalnega kretena.

Petra Stušek: Podcenjevalno, ne?

Domen Savič: Tako! Zdaj mi pa ti povej. Lahko rečeš isto, lahko si pa kaj svojega izmisliš.

Petra Stušek: Ne, tu se jaz zelo strinjam drugače. Moram pa priznati, da nisem več čisto tipičen potrošnik. Če bi jaz delala marketing v nekem vplivnem podjetju z veliko budgeta, sploh ne vem, če bi še šla na televizijo, moram priznati.

Domen Savič: Mhm.

Petra Stušek: Se mi zdi, da od pay-per-view do vsega, se vsi tako uspešno izogibamo oglasom, da mogoče ciljne skupine, ki gledajo, niso več primarne tistim, ki jim ta podjetja to želijo prodat, ne. Če bi, bi definitivno ukinila televizijske reklamne bloke. Sicer pa … hm … česa bi se lotila v marketingu? To vprašanje je pa zame zelo za razmišljat, ker o tem sploh nisem premišljevala, moram priznati. Kar pomeni, da dejansko nisem ciljna … Aha, vem eno, zdej sem se pa spomnila. Kaj me zelo moti?

Domen Savič: Aha, vidiš evo, to je ta diplomatska fraza »Hvala za vaša vprašanja …« [smeh]

Petra Stušek: Umaknila bi vse … Ne, »Ne, hvala« za vaše vprašanje, ker je toliko časa trajalo, da sem se spomnila [smeh].

Domen Savič: V redu je. [smeh]

Petra Slanič: Povej, da ne boš pozabila vmes. [smeh]

Petra Stušek: [smeh] Umaknila bi res nagravžne billboarde ob vseh avtocestah. To je pa … to me pa res moti.

Domen Savič: OK.

Petra Stušek: Ja. Evo. Tudi če je dober copy, to tja sploh ne spada, res. Ker onesnažuje okolje in me ziritira in je minus za tistega, ki tam oglašuje. To je prvo, kar bi naredila.

Domen Savič: Mhm. Dobro.

Petra Stušek: Potem bi se pa verjetno lotila kakih kakšnih copyjev, ki bi rabili … ehm …

Petra Slanič: Copyja.

Petra Stušek: Ja! No, tako, hvala! [smeh] Tretja stvar pa je, da je treba izobraževati tudi tiste, ki delajo in pišejo copyje, o [pisanju v] slovenskem jeziku. Jaz nisem puritanec. Zelo imam rada slovenščino, mi je kristalno jasno, da se stvar razvija, da ima mladina druge jezikovne žargone. Ampak neki minimalni standardi pa morajo biti v oglaševanju. In tisti, ki hočejo biti – predvsem na komercialnih radiih – inovativni, so tudi neinovativni in včasih tudi že malo podcenjevalni.

Domen Savič: OK. Petra, zdej imaš 3 minute oziroma 2,5 minute, da narediš en wrap-up. Ta drugi folder, kjer maš vprašanja, vrzi stran, ker …

Petra Stušek: Ali pa izberi tri top vprašanja.

Petra Slanič: Eno še izberem iz fascikla, če sem že pripravila fascikel. Kako gledaš ti na razmah spletnih turističnih storitev? Kako je internet vplival na turizem, na vaše delo? RB&B, bookingi, vse možne storitve imamo danes na voljo. Kako se je spremenila scena?

Petra Stušek: Mi, ker smo javni zavod oziroma javna uprava, ne moremo slediti, tako kot bi želeli, v organizacijskem smislu. Ker tako imenovana sharing economy ponavadi prehiteva regulativo, čemur smo pa mi zavezani. Tako da iz tega vidika je malce problematično, zato ker RB&B ne moremo skenslat, ali kako naj to rečem pravilno slovensko …

Petra Slanič: Ne moremo blokirat RB&B-ja v Sloveniji.

Petra Stušek: Niti ga ne želimo, to bi bilo pravzaprav neumno.

Petra Slanič: Seveda, želimo turistične takse dobivati.

Petra Stušek: Tako, to je treba regulirati, kar se na državnem nivoju žal prepočasi odvija, ker se več zakonov tepe med seboj. In na podlagi tega resnično dobimo več takse, ki je seveda spet zakonsko usmerjena v promocijo in mi jo zelo transparentno usmerjamo naprej. Pri nas vsakomur, ki vpraša, kam ta denar gre, to vse javno razgrnemo. In to bi moralo it z roko v roki. Naša naloga je v glavnem, da poskušamo vplivati na spremembo te regulative, da bi vse skupaj šlo hitreje, da bi se mi temu lažje prilagajali. Ampak dejstvo je, da so vse spletne platforme, začenši z internetom, zelo spremenile turizem, zelo je vse takoj na dlani, takoj gre slaba beseda naokoli – veliko prej kot dobra –, čeprav se zdaj začenja to preobračati. Ljudje veliko raje govorijo pozitivne stvari, česar smo veseli, ker Ljubljana daje same pozitivne asociacije. Zagotovo smo pa mi manj prizadeti – v narekovajih – od agencij, ki ne morejo več poslovati klasično, se pravi kot posredniki, ker ljudje sami preko interneta stvari najdejo in si jih zakupijo.

Petra Slanič: Preskočijo?

Petra Stušek: Ja.

Domen Savič: OK, iz režije mi kažejo, da smo kar prekoračili čas in da bo naslednji oglasni blok ful krajši.

Petra Stušek: Jeej! [smeh]

Petra Slanič: Nobenih jumbotov!

Domen Savič: Ob avtocesti. To je bila nulta verzija … v bistvu smo to tako dobro naredili, da niti imena nimamo. Pazi ta marketing! To je nulta verzija podcasta brez imena, v katerem se z relevantnimi osebami pogovarjamo o marketingu in o ostalih kletvicah v slovenskem medijskem prostoru. Z vami sva bila glavna voditeljica, researcherka in zasliševalka pred … V bistvu ne, v bistvu sva rekla, da bova imela neke blazne nazive. Zdej si moraš ti nek blazen agencijski naziv izmisliti. Bom jaz začel, jaz bom šef oddelka za vneta grla.

Petra Slanič: Jaz bom pa account manager za content marketing.

Domen Savič: Ne, no …

Petra Slanič: Ja, pa smo rekli, da mora biti buzzword.

Domen Savič: To si zdaj čisto preveč resno usekala.

Petra Slanič: Čisto too much, ne?

Domen Savič: Takoj neka resna stvar. To je brez veze.

Petra Slanič: Pa če ne znam drugače, tebe imamo zato, da zabavaš.

Domen Savič: No, tega ne bomo nikol objavili, to bo šlo zdaj v bunker in čez 10 let bomo to odkrili. Hvala, ker ste bili z nami. Res vam ne moremo drugega povedati, ker ne vemo, kako je temu ime, tako da si bomo potem to izmislili. No, komplicirano je. Hvala lepa, ker ste bili z nami, se vidimo naslednjič.

Petra Slanič: Hvala lepa, Petra! [smeh]

Spremljajte:

O podcastu:

V Kampanji boste izvedeli, kako se vrti kolesje marketinga in odnosov z javnostmi.