Kje je tu most? │ Radio Eter

Sreča je v današnji dobi zelo cenjena. Pogosto se zdi, da večino stvari, ki jih počnemo, počnemo prav zaradi nje. Saj do določene mere je bila pomembna tudi prej, toda zdi se, da takrat ni bila osrednji fokus. Danes pa v knjigarni lahko kupiš knjigo, ki ti zaupa skrivnost sreče, obračamo se k raznim gurujem, da bi nam izdali, kako biti srečni, in to je z internetom vse lažje, infiltrirala se je v naše pozdrave in voščila. Sreča je postala cilj družbe, v kateri živimo. Zakaj? Zakaj nas sreča tako mika in zakaj je postala naša osrednja točka? Oziroma da zasukam vprašanje: zakaj je sreča postala vrednota?

V članku z naslovom The History of Happiness sem prebrala, da srečo posamezni narodi postavljajo na drugačna mesta v lestvici vrednot. Na primer vzhodnjaki nižje, Američani višje in Latinoameričani zelo zelo visoko. Na zahodu naj bi se obrat k sreči zgodil šele v 18. stoletju z razsvetljenstvom. Menda jih je prej pri tem do neke mere ustavljala tudi vera, saj naj bi občutili krivdo, ko so bili srečni in so bili užitki pogosto grešni.Večina zahodnjaških raziskovalcev sreče bi torej rekla, da je postala vrednota zaradi obrata k razsvetljenstvu. 

In če se spomnimo, je to obdobje obračanja k človeku po obdobju rigidnega srednjeveškega zatiranja prek cerkve. Poleg tega se mi zdi, da k temu takoj lahko dodamo še individualizem - raziskujemo sebe in to, kaj osreči nas osebno. Ker smo se obrnili k samim sebi, oziroma si to dovolili, smo si dovolili iskati svojo srečo namesto delati za družbo. 

Sreča je nekaj, kar vsi zaželimo ob raznoraznih priložnostih. Toda kdo se vpraša, kaj sploh sreča je, in katero srečo želiš nekomu? Kako bi definiral srečo? SSKJ pravi (ja, spet smo na SSKJju, čeprav, roko na srce, ima včasih malo zgrešene opise): sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja. Toda kaj je duševno ugodje? 

Če parafraziram odgovor Sadhguruja, ki pravi, da je duševno ugodje določena stopnja radosti. Višjo stopnjo radosti lahko povezujemo z več življenjske energije in nižjo z njenim primanjkljajem. Seveda obstaja več načinov definiranja duševnega ugodja. Nika? 

Ali je duševno ugodje enako pri vseh ljudeh, ali pa se razlikuje? Seveda se mi zdi odgovor jasen - razlikuje se. Odvisno je od tega, kaj vleče niti posameznikovega življenja. Kaj je njegov smisel. Do kolikšne mere misliš, Miša, da je sreča odvisna od smisla pri posamezniku? V kakšnem odnosu sta sreča in smisel?

Po mojem mnenju si želimo, da bi tako smisel kot sreča padla iz neba in je tukaj prva vzporednica. Pojma razumemo kot nekaj, kar ni znotraj nas samih, kjer je druga vzporednica. Kar razločuje srečo in smisel je verjetno to, da smisel pogosto razumemo kot vzrok in srečo kot učinek. Torej, smisel za marsikoga pogojuje srečo. 

In če se vrnemo  nazaj k ugodju: ugodje je nekaj, kar vsi iščemo, in ko ga dosežemo, ga razbijemo, ker nam postane dolgčas se mi zdi. 

Menda smo predstavniki mlajših generacij do skrajnosti dionizični. Vsaj tako sklepa profesor kulturnih študij na naši fakulteti. Njegovo trditev že kar nekaj časa premlevam pa sem prišla do naslednjega sklepa: Res je, konstantno se prepuščamo užitkom. 

In te užitke vse prepogosto zamenjujemo za srečo. Ali pa je to eno in isto? Razmišljali sva že, da je užitek v bistvu biološko pogojen. Užitke čutimo pri tem, kar nas ohranja žive kot posameznika in kot vrsto. Poganjajo nas. Kaj pa sreča? A ni sreča tudi naš pogon? In hkrati: gotovo moraš imeti zadovoljene biološke potrebe (ki se nam kažejo prek užitka), da lahko sploh razmišljaš o sreči kot o nečem, kar jih presega. Bi rekla da si nekdo, ki nima dovolj denarja ali hrane, ali pa ki mora nujno lulat, kot srečo predstavlja prav to. Sreča je lahko tako… kameleonska. Spreminja se.

Tako kot sreča je tudi definicija užitka kameleonska, saj se od osebe do osebe, iz generacije v generacijo in iz koščka sveta na drugega, spreminja. Če celotno generacijo mladih strašansko sploščim in najdem par dionizičnih dejavnosti, ki so nam skupne in se ločujejo od prej uveljavljenih, bi izpostavila: konzumiranje popkulturnih izdelkov in interakcijo na družabnih omrežjih. Kar nas dela bolj dionizične je po mojem mnenju to, da užitku namenimo več časa. Razloge zakaj imamo toliko časa in zakaj ga zapravljamo za dnevne mini spektakle, pa lahko iščemo v obstoječem družbenem sistemu. Bomo družabna omrežja uporabljali v neskončnost? Ali misliš, da se bomo tudi tovrstnih užitkov naveličali?

Pomoje ja… razen če so res tako… no kot droga, da fizično vplivajo na nas, s sproščanjem hormonov v našem telesu zaradi sunkov ugodja, ki ga povzročajo. Pa bi tu dodala še to - ne bežimo samo z užitki, ampak tudi z negativnimi mislimi. Čim imamo čas, kjer bi si lahko samo pustili biti srečni, recimo uživali na sončku, se začnemo počutiti krive, ali pa iščemo težave, ki jih moramo razrešiti. Ali pa te težave kar ustvarimo. Velikokrat je tako. Potrebna je velika mera samozavedanja in pozornosti, da ne zdrsnemo v ta vzorec. In nasploh se mi tu ravno zato pojavi vprašanje: je ugodje, oziroma duševno ugodje, oziroma sreča, res tisto, kar iščemo, in kar bi želeli drugemu? Glede na to, da od slednjega ves čas bežimo, da se tega bojimo, sem malo v dvomu. Morda pa “srečno” želimo nekomu ravno zato, ker posamezniku želimo, da preseže ta strah pred srečo enkrat za vselej.

Zdi se mi malo paradoksalno, kako lovimo srečo, a hkrati od nje tudi bežimo. Krožimo po isti krožnici in lovimo lastni rep. 

Je mogoče beg pred srečo le beg pred zavedanjem, da nam je bila sreča vedno na dosegu? Mark Avrelij trdi, da lahko v življenju nadziramo dvoje: Svoje misli in dejanja. Posledično pozitivno naravnani um ve, da mu je sreča na dosegu in to s pridom izkorišča. 

Zdaj se pa meni pojavlja še eno vprašanje: kakšna je razlika med pozitivnim in optimističnim človekom?

Optimističen naj bi bil tisti, ki z upanjem in samozavestjo zre v prihodnost ali je prepričan, da mu bo nekaj zagotovo uspelo. Se pravi, je bolj usmerjen proti neki situaciji, dogodku, cilju. Pozitiven pa je tisti, ki ima rono ali tisti, ki je nagnjen k temu, da je optimističen po naravi. Pozitivnost je torej bolj kot ne človekova lastnost. 

Je optimizem svoj način iskanja sreče? Kako bi definiral optimističnega človeka? Zdi se mi, da optimističen človek ne želi najti sreče, ker ve, da bo potem spet bežal od nje. Ker kako vidiš nekaj boljšega od sreče? (Vendar pa vseeno upa na srečo. Če upa, se izogne tako enemu kot drugemu ekstremu, tako sreči kot nesreči. Je torej bolje le upati na srečo kot jo dejansko doseči?

Pripravili: Nika Pušlar in Miša Močilnikar

Miša in Nika odpirava novo serijo oddaj - o telesu. Prva oddaja je namenjena splošnemu pregledu naše samopodobe. Je pozitivna ali negativna? Odgovor na to vprašanje je kar samoumeven, in ni treba biti strokovnjak, da ga odkriješ. Tudi na osnovni “zakaj” ni tako težko odgovoriti - mediji in diskriminacija. Pa vendar - zakaj ljudi kljub zavedanju, kako škodljivo je, še vedno obsojamo in vrednotimo glede na izgled? Kakšen vpliv ima negativna samopodoba za družbo? Zakaj je sprejemanje lastnega telesa pomembno za družbo kot celoto? 

Priporočene knjige (Nika vam maha):
-The Body is not an Apology, Sonya Renee Taylor
-The Beauty Myth, Naomi Wolf
-I Thought It Was Just Me in The Gifts of Imperfection, Brené Brown 

Ustvariti svet v knjigi ali filmu je eno, ustvariti svet, katerega del posameznik postane skozi uporabo tehnologije pa je čisto nekaj drugega. V prvem nam je podan okvir, ki se nam zdi “dobro sestavljen svet” (kakšni pa so sploh kriteriji za “dobro sestavljen”? Ali so primerni?) in nam omogoča, da si ga sami dopolnimo v glavi s pomočjo znanja glavnih likov, v drugem pa smo glavni lik najpogosteje mi sami. S prvim sta se Miša in Nika ukvarjali v prejšnji oddaji - tokrat pa, ker ne vesta veliko o računalništvu, povabita v studio Davida Kvaternika, ki se s tem in predvsem z XR in virtualno resničnostjo ukvarja bolj profesionalno. Razloži jima malo več o računalniških svetovih in kako se ti vključujejo v našo resničnost - pa naj bo kot simulacije, igre, ali pa celo 3D printanje.

Miša in Nika zopet prevprašujeva resničnost- tokrat bolj v smeri tega, kako ustvarimo nov svet. Kako ustvarimo svet v knjigah in filmih? Kako prepletamo naše dojemanje in izmišljevanje novih svetov? Kako sta povezani domišljija in resničnost? Zakaj si izmišljujemo nove svetove in drugačne različice resničnosti? Tega vprašanja se lotiva skozi zrklo fantastike, znanstvene fantastike in XR oziroma razširjene resničnosti (expanded reality). 

V tretji oddaji serije o Resničnosti z velikim R bova Miša in Nika raziskovali pomen iger v naših življenjih in prepletanje resničnosti in izmišljenega. Kako ločimo igro od resničnega življenja? Kaj sploh je igra? Kaj je igrifikacija in čemu je namenjena? Ali je igra zamejena ali neskončna, in kakšen občutek nam to da? In ali so igre ključne, da si osmislimo življenje? 

V veliko pomoč nama je bil Blaž Pregelj iz podjetja Escapebox, v studiu pa se nama je tokrat pridružil tudi Benjamin Rebernik, zmagovalec prvega slovenskega državnega prvenstva v e-športih, ki nama bo malo bolj razložil notranjo strukturo gejmanja. In katerega kulturnega teksta sva se lotili danes? Med drugim podkasta Rabbits.

Obljubljeni link bloga Escapebox iz oddaje:  https://www.escapebox.si/blog/