»Dobra dva tedna po volitvah še ni jasno, ali in kako se bo sestavila vlada. Iz treh strank – Nova Slovenija, Demokrati in Resni.ca – nastaja tako imenovani tretji blok, ki ga nekateri favorizirajo kot nosilca prihodnje koalicije, poimenujejo pa kot desnosredinskega. Vse tri stranke skupaj imajo 20 poslancev, kar je precej manj, kot jih ima vsaka od dveh najvišje uvrščenih strank. Videti je, kot da bodo najmanjše stranke določile smer prihodnje koalicije. Temu naj bi se prilagodila ena ali druga večja stranka. Desni navijajo za SDS, levi za koalicijo s Svobodo. V teh pričakovanjih je, če razmišljamo o desni koaliciji, predpostavka, da naj bi se stranka SDS prilagodila zahtevam treh manjših. Poseben biser so ideje, da naj predsednik SDS prepusti vodenje vlade predsedniku NSi ali Demokratov, kar naj bi bilo v dobro Slovenije. To pa je nadaljevanje dolgoletne ideje levice in stricev iz ozadja. Gre za mantro »samo da ni Janša« ter za proženje čustvenih refleksov, s katerimi so prevladujoči mediji mnogim oprali možgane. Zakaj bi se moral umikati večji in uspešnejši? Zakaj namesto čistih rešitev spet neko režiranje v ozadju?«, je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

V zmedenem času živimo. Prepričujejo nas o marsičem, kar zdravi pameti ne pritiče. S tem nas žalijo, imajo nas za koristne idiote, tako se na aktualne povolilne pogovore v komentarju odziva Erika Aščič. Ugotavlja, da so preusmerili pozornost od vsebine k nastanku posnetkov in se sprašuje, ali gre res za boj proti korupciji. Kljub temu komentar sklene s prazničnim voščilom in optimizmom. 

Novinar Luka Svetina v komentarju na portalu Domovina.je piše o povolilnem dogajanju ob dejstvu, da imamo pat pozicijo. Tako SDS kot Svoboda imata težko, če ne skorajda nemogočo pot do 46 poslanskih glasov podpore izvolitvi vlade. Kateri so možni razpleti, pa več v komentarju. 

»Slovenski volivci smo v teh dneh dobili vse informacije, ki jih potrebujemo za to, da bi videli, komu zaupati državo ali vsaj komu je ne zaupati. Vsak se mora odločiti – ali bo podpiral Golobove laži ter plačeval za njihovo mafijsko omrežje, ob tem pa ves čas pazil, da ne bi kaj »narobe« rekel, sicer bo tudi on očiščen. Tako kot se te dni dogaja raziskovalcu dr. Niku Gamulinu, ki je le strokovno obrazložil, da so posnetki pristni, in pri tem razkril celotno metodologijo analiz, ki jih lahko kdorkoli ponovi. Nihče ne polemizira s predstavljenimi rezultati, pač pa ga zgolj blatijo v vseh večinskih medijih (ki jih, kot so nam povedali v posnetkih, obvladujeta Kučan in Golob),« je zapisala urednica Domovine Erika Ašič. 

Pred volitvami se politično ozračje močno zaostruje, spremlja pa ga razprava o oceni iztekajočega se mandata Roberta Goloba. Avtor Peter Avsenik je kritičen do premierjevega spreminjanje stališč, posebej glede obljube o morebitnem odstopu po ugotovitvah KPK. Medtem naj bi interne ankete kazale večjo prednost SDS ter rast desnosredinskih strank, kar ni skladno z dosedanjimi javnimi meritvami. Soočenja na komercialnih televizijah potekajo nekoliko bolj vsebinsko, čeprav jih še vedno zaznamujejo ideološki izpadi. Opozarja se tudi na sporne zunanjepolitične poteze, ki naj bi bile preveč aktivistične in škodljive za mednarodni položaj države. V zaključku komentator poudarja, da bodo volitve predvsem odločitev o želeni politični kulturi ter potrebi po stabilnosti in profesionalizmu.

V današnjem komentarju Domovine Erika Ašič piše o film Exodus 1945: Naša kri, ki te dni polni slovenske kinodvorane. Kot je zapisala, film prikazuje pretresljive resnične zgodbe nekaj posameznikov v težkih trenutkih ob koncu druge svetovne vojne, ko so komunisti v Sloveniji dokončno prevzemali oblast. Film gledalca čustveno potegne vase. Skupaj z glavnimi osebami gledalec zasluti težo situacije v maju 1945 in življenjski pomen odločitev, ki so jih morali ljudje sprejeti v trenutku in na podlagi takratnih informacij ter osebnih prepričanj. 

»Golobova vlada se je od prvega dne obnašala, kot da nikdar več ne želi sestopiti z oblasti. Sledile so čistke drugače mislečih, nastavljali so osebne prijatelje. Ukinili so davčno reformo prejšnje vlade, s katero bi povprečnemu državljanu v žepu na leto ostalo 700 evrov več, skoraj 2.800 evrov v štirih letih. Ukinili so celo pravico do dostojnega spomina na žrtve nekega drugega nedemokratičnega sistema,« je zapisal Luka Svetina. 

»Poleg predsednikovih laži, ki mu je menda ponarejen račun za bivanje na Ugljanu plačal nekdo iz Romunije, z ukradenega bančnega računa, se je ponovno razgalil način dela vodstva RTV, ki mu v aktivističnem boju za pravo (to seveda pomeni levo) politično opcijo ni problem cenzurirati, izvajati pritiske na svoje zaposlene in lagati javnosti, ki jih prisilno plačuje,« je zapisala Erika Ašič. 

»Celo javnomnenjske poizvedbe v medijih, sicer naklonjenih vladi, so namreč do levega trojčka neizprosne in dober mesec pred volitvami obetajo preobrat in desnosredinsko vlado. Seveda te še zdaleč niso odločene. Prava bitka se šele začenja in udarci pod pasom bodo vse pogostejši, zato jih velja v kar največji meri dojemati v luči predvolilnega obdobja,« je v komentarju zapisal Peter Avsenik.

Formalno sicer še ne, dejansko pa smo že dolgo v predvolilni tekmi. Vsaj od odločitev o božičnici in podaljšanju vinjet naprej … Volitve so instrument demokracije, ko lahko državljani izberejo in odločijo, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Predvideva se, da so državljani pred tem dobro informirani ter svoje predstavnike izbirajo na podlagi razmisleka o programih političnih strank, o kompetentnosti kandidatov, o preteklih (ne)izpolnjenih obljubah ter o (ne)realnosti obljub, ki so dane v predvolilni tekmi.