Marija, Mati Odrešenika in Mati upanja, že dva tisoč let nagovarja ljudi po vsem svetu ter jim v njihovih stiskah prinaša tolažbo, bližino in pogled, usmerjen h Kristusu.

Napad na Marijine podobe in oltar v Medžugorju ni le materialna škoda, čeprav je tudi to. Gre za poseg v nekaj, kar kanonsko pravo in krščansko izročilo že od nekdaj razumeta kot posebno kategorijo prostora – locus sacer, sveti kraj. Prav zato velja ob takšnem dejanju pomisliti predvsem na to, da so sveti kraji kraji molitve. Prav ta razsežnost je bila v Medžugorju najbolj neposredno prizadeta.

Komentar je napisal dr. Sebastijan Valentan, ki je med drugim doktor kanonskopravnih znanosti.

Ob zadnjem umoru, ko je mož ubil soprogo, so se sprožile polemike. Kje so vzroki in kaj bomo kot družba naredili?

»Hvaležen sem duhovnikom, ki sprejmejo novo poslanstvo – včasih z lahkim, drugič s težkim srcem. Hvaležen sem tudi župljanom, ki znajo izpustiti duhovnika, ki ga imajo radi, in sprejeti drugega, ki prihaja s svojimi darovi in omejitvami. Ob pomanjkanju duhovnikov je takšna velikodušnost še dragocenejša.«

Počitnice oz. dopust večinoma komaj čakamo in se tega časa zelo veselimo. Navadno vsaj za nekaj časa zamenjamo okolje in poskrbimo, da se sprostimo – po možnosti duševno in telesno. Da se bomo s svojo »oslico« vrnili v utečen življenjski in delovni ritem, podajam nekaj previdnostnih sugestij.

Pogled v zgodovino Cerkve pove, da je po koncilih – vseh je bilo doslej 21 – vedno znova prihajalo do razkolov. Razkolne skupine so vedno Cerkvi očitale, da se je izneverila izročilu in vpeljala nekaj novega, česar to izročilo ne pozna.

Duhovniki smo še vedno samo ljudje in v bistvu sem hvaležen, da smo tudi duhovniki krhki, grešni in obdani z raznimi slabostmi.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Sedanja menjava oblasti je jamstvo za prihodnje menjave oblasti, v katero koli smer že bodo šle. In teh menjav nikdar ne bi smeli, če smo resnični demokrati, razumeti kot »konec sveta«, temveč jim, čeprav skozi stisnjene zobe nezadovoljstva s to ali ono oblastno ekipo, izrekati trikratni hura.

Uničujoč, drag, škodljiv, po vseh civilizacijskih merilih nedopusten poseg v najsvetejši del mesta ne bi poškodoval le Plečnikove dediščine. Gradbeni tujek bi preusmeril in pospešil tok podtalnice, smrtonosni udarec pa bi neprecenljivi bližnji dediščini s posledičnim posedanjem zadalo spiranje drobnih delcev, opozarjajo strokovnjaki.