Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Ko razmišljamo o svobodi medijev, ne govorimo le o pravicah novinarjev, ampak o pravici družbe do resnice. Ta pravica pa ni zagotovljena sama po sebi. Zahteva ljudi, ki so pripravljeni govoriti, pisati in tudi stati za izrečenim. In zahteva skupnost, ki takšno držo prepozna in podpira.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.

Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu. Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic.

Mir. Prvi velikonočni pozdrav, prvo voščilo, ki ga Jezus nameni svojim in ga ponovi čez osem dni. Tudi pred smrtjo, ko sede z njimi k mizi in jim izroči oporoko in zagotovi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam.« Prvo voščilo o miru pa se je razlegalo že v božični noči. Voščilo nebes, ki nam zemljanom naznanja novo dobo.

Tako je svoj komentar v tedniku Družina začel Bojan Ravbar.

Je slovenska demokracija v krizi? Je in ni. Je glede na politično kulturo zadnjih let, ki se je vidno odražala v histerizaciji parlamentarnega govora. Je glede na manj vidno, a smrtno nevarno bolezen, ki se ji reče korupcija …

Komentar za tednik Družina je napisal p. Branko Cestnik.