Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last)

Kaj nam o razvoju slovenskega slovstva od 10. do 19. stoletja lahko povedo molitve, pesmi in pridige, ki so se ohranile v danes povečini pozabljenih rokopisih?

Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina.

Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki nas zaposlujejo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Naš gost se je namreč znanstveno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi.

»Malo ljudi ve, da so Grki, ki so iznašli številne umetnosti, iznašli umetnost spomina, ki jo je, tako kot večino drugih umetnosti, prevzel Rim, od koder je prišla v evropsko tradicijo.«

To so uvodne besede, zapisane v knjigi Umetnost spomina Frances A. Yates in tema, ki jo bomo predstavili v oddaji Kulturni fokus. Dandanes, po revolucijah na številnih področjih človekovega življenja, večtisočletnem tehničnem napredku, razvoju pisave, tiska, digitalnih medijev in drugega, kar antika ni poznala ali pa zelo slabo, se umetnost spomina zdi precej zanemarjena človeška dejavnost, znanstveni svet pa jo velikokrat vidi kot manj pomembno vejo, obstranko temo, slepo ulico za raziskovanje… Starogrška iznajdba, kako organizirati, vtisniti, priklicati ali aktivirati spomin, je bila nekdaj vseeno življenjskega pomena. Knjiga Frances Yates, ki je izšla pri Studii Humanitatis, prevedla pa jo je Katja Jenčič, je tudi izhodišče za pogovor z dr. Igorjem Škamperletom, ki je napisal spremno študijo.

Kdo smo je naslov ilustrirane zgodovine slovenstva, ki jo je že pred desetletji zasnoval dddr. Andrej Pleterski, medtem ko je likovni del v knjigi prispevala Janja Rihter. V podobe minulega, nevidnega časa, zlitega v tisočletja in stoletja migracij, se bomo zazrli tudi v oddaji Kulturni fokus in se premestili na poti neprestanih mobilnosti, po katerih so se ljudje različnih identitet zgrinjali do našega, danes slovenskega ozemlja.

Ruska poezija prve polovice 20. stoletja je slovenskim bralkam in bralcem razmeroma dobro znana. Na tem ni pravzaprav nič presenetljivega, saj Ana Ahmatova, Aleksander Blok, Marina Cvetajeva, Velimir Hlebnikov, Sergej Jesenin, Vladimir Majakovski, Osip Mandelštam in Boris Pasternak po splošni sodbi sodijo v kanonično jedro svetovne književnosti. Za razliko od navedenih pesnic in pesnikov pa je naše poznavanje njihov naslednikov – avtoric in avtorjev, ki so ustvarjali v drugi polovici minulega stoletja torej – bistveno slabše. Če namreč odštejemo Nobelovega nagrajenca, Josipa Brodskega, v slovenščini ne premoremo tako rekoč nobenega knjižnega prevoda pesnic in pesnikov, ki so na oder ruske književnosti stopili po drugi svetovni vojni. Bi to lahko pojasnili s preprosto vrednostno sodbo, da poezija, ki so jo v Rusiji pisali po letu 1945, kratko malo ni kaj prida? Če je soditi po pesmih Olge Sedakove, ki so, zbrane v knjigi Vrata, okna, oboki, v prevodu Aljaža Glaserja pred nedavnim izšle pri založbi Družina, v knjižni ediciji Sozvezdja, bo razloge za pomanjkanje zanimanja za novejše rusko pesništvo treba iskati drugje. Toda – kje? Je mar sovjetska cenzura najboljšo rusko povojno poezijo potisnila tako daleč na rob literarnega obrata, da je niti Rusi sami še niso zmogli ustrezno ovrednotiti ali poskrbeti za njeno promocijo v mednarodnem okolju? Je mar posredi nepremostljiv razkorak med sovjetsko in slovensko oziroma zahodnoevropsko bivanjsko izkušnjo, spričo česar nas motivi in teme, ki jih upesnjujejo ruski pesnice in pesniki druge polovice 20. stoletja, ne morejo živo nagovoriti? Ali gre pač za to, da živimo v času, ko tisti, ki sploh še berejo, raje berejo prozo kakor poezijo in je za slovenskega založnika tiskanje sleherne prevodne poezije preveč tvegano početje? – Odgovor na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Sedakove, Aljaža Glaserja, ter dr. Blaža Podlesnika, predavatelja ruske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus.

» Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev. Takemu demografskemu primanjkljaju na ozemlju, ki je takrat štelo 1,5 milijona prebivalcev, so botrovali migracijski procesi različnih intenzivnosti in usmeritev, umeščeni med politična, ekonomska, kulturna in družbena dogajanja.«

To lahko beremo na hrbtni strani monografije Doba velikih migracij na Slovenskem, v kateri se raziskovalni pogledi, premisleki in sklepi, prepletajo s pisnimi pričevanji ljudi, ki so delili izkušnje, motive in vizije ter spregovorili o vodilih za uresničevanje zastavljenih življenjskih načrtov, ali o težkih usodah v neusmiljenih zgodovinskih, ekonomskih, socialnih in političnih okoliščinah, zaradi katerih je bila odločitev za migracijo neizbežna. Gosta oddaje Kulturni fokus sta soavtorja izčrpne knjige dr. Mirjam Milharčič Hladnik in dr. Aleksej Kalc (poleg njiju se je avtorsko podpisala tudi že upokojena dr. Janja Žitnik Serafin ), ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU.

.

V Listini, premišljeno literariziranem dnevniku, v katerem popisuje svojo partizansko izkušnjo med majem in novembrom leta 1943, Edvard Kocbek piše: »Zgodovinarji bodo zbrali vse, kar bodo našli ostankov in kar se dá izraziti s številkami in s stvarnimi merami, določali bodo razmerja in tehtali prestiže, popisali bodo še tako prepričljivo zunanje dogajanje, slavili junaštva in politično bistrino, določali ofenzive, taktiko in strategijo, obnavljali anekdote in ugibali o datumih, vendar ne bo nihče več zmogel potrebe po odkrivanju naših duševnosti, tesnob in radosti, kajti nihče ne bo v vsem obsegu zaslutil spontanega, odkrivateljskega in stvariteljskega, grozljivega in bogatega značaja dogodkov in njihovega bistva.« Kocbek svojim bralkam in bralcem po vsem sodeč sporoča, da klasično zgodovinopisje s svojimi utečenimi raziskovalnimi metodami nikoli ne bo moglo do kraja razkriti polne resnice dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Še več; kar se bo zgodovinarjem izmuznilo, bi po Kocbekovem prepričanju utegnilo biti tisto, kar je za polno razumevanje obdobja med letoma 1941 in 1945 celo najpomembnejše. Vprašamo se torej lahko: če ne v zgodovinskih študijah, kje bi potemtakem sploh mogli najti oziroma odkriti polno resnico slovenske druge svetovne vojne? Je ta za vselej nepovratno izgubljena? – Kocbek slej ko prej sugerira, da malodušje le ni na mestu, da je kompleksnost takratnega dogajanja vendarle še mogoče razkleniti in da se bralke in bralci ne bomo preveč zmotili, če bomo to težko ulovljivo resnico iskali v knjigah, kakršna je prav Listina. Tezi, da literatura lahko ubesedi bistveno več kot zgodovina, slej ko prej pritrjuje tudi literarni zgodovinar in esejist, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, ki je pred nedavnim pri Slovenski matici objavil intrigantno razpravo Leta nevarnega življenja. Tu namreč analizira in interpretira nekatera ključna literarna in polliterarna besedila – romane, dnevnike in spomine –, ki tematizirajo okupacijo in upor, revolucijo in kotrarevolucijo, kolaboracijo in povojne izvensodne poboje, izkušnje borcev in izkušnje civilistov, leta med vojno pa tudi desetletja po njej, ki jih je svetovni spopad – kot se še predobro zavedamo tudi danes – nespregledljivo zaznamoval. Do kakšnih zaključkov se je dr. Kos torej dokopal? Kakšna bi utegnila biti resnica o slovenski drugi svetovni vojni, kakor jo je razbral v delih slovenskih književnikov? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Matevža Kosa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Ko razmišljamo o preteklosti, o zgodovini, nas praviloma zaposlujejo velike, karizmatične osebnosti in prelomni, dramatični dogodki. Saj veste, cezarji, napoleoni in churchilli tega sveta pa kmečke vstaje in agrarne reforme, oboroževalne tekme in krvave ofenzive, potresi, ki uničijo cela mesta, in kužne bolezni, ki opustošijo cele dežele. Le malo pozornosti pa namenimo načinom, kako so ljudje nekdaj živeli svoja vsakdanja življenja – kam, na primer, so Ljubljančani hodili na pivo v Prešernovem času in kakšnim šalam so se smejali v Cankarjevem in kdaj so ženske začele nositi hlače in zakaj so v boljših družinah še globoko v 20. stoletju verjeli, da se njihovi otroci kratko malo morajo učiti latinščine? Tovrstna vprašanja praviloma ne najdejo poti v šolske učbenike zgodovine, a lahko bi rekli, da šele na njihovem ozadju lahko začutimo preteklost kot nekaj dejanskega, stvarnega, živega, jo rešimo papirnate zaprašenosti in v njej ugledamo deželo, ki je nemara res drugačna, a zato nič manj resnična od naše lastne zdajšnjosti. Nekaj takega smo skušali storiti v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja dr. Davida Petelina, avtorja obsežne in vsestransko fascinantne študije Živeti v socialistični Ljubljani : mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, ki je pred nedavnim izšla v založbi Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Dr. Petelin nam je pomagal ponovno zavohati duha polpretekle zgodovine, tiste, o kateri se tako radi prepiramo in ob njej izključevalno preštevamo na leve in desne, da navsezadnje pozabljamo, da so v njej živeli resnični ljudje z zelo resničnimi težavami in nič manj resničnimi radostmi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Avtomobili Fiat 500 in 600 (fičko) na parkiriščih ob Gospodarskem razstavišču. Ljubljana, 1970, foto Viljem Zupanc. Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_LJU/0342, Zbirka fotografij, slika A6-002-081.

Za socialno in kulturno antropologijo je leto 1922 pomembna prelomnica: tako za področje samo kot njegovo metodologijo. Takrat sta namreč izšli za antropologijo ključni monografiji Andamanski otočani Radcliffe-Browna in Argonavti zahodnega Pacifika Bronislawa Malinowskega, ki sta nastali na podlagi terenskega dela in dolgotrajnega raziskovanja z opazovanjem in udeležbo med staroselci. Stote obletnice izdaje omenjenih knjig še ni bilo, je pa šele pred dobrima dvema letoma pri nas v prevodu izšlo monumentalno delo Malinowskega, ki v svojem jedru poleg sorodstva, ekonomije, pravil porok, raziskav magije in drugih vidikov življenja nezahodne kulture domačinov na Trobriandskih otokih opisuje tamkajšnjo kulo. V oddaji Kulturni fokus bodo o pomenu in idealizaciji očeta britanske socialne antropologije, njegovem odkritju do tedaj še neznanih načinov življenja v Melaneziji ter o njegovem stoletnem odmevu v humanistiki, govorili dr. Rajko Muršič, dr. Peter Simonič in podiplomslka študentka Nežka Struc.

Da so pri ustvarjanju odrske magije nepogrešljivi igralci, režiserji in dramatiki, ni menda nobena skrivnost. A ko pogledamo pobližje, vidimo, da je gledališče življenjsko odvisno tudi od številnih drugih, od ljudi, ki nemara ne stojijo v soju najbolj bleščavih žarometov, katerih delo pa je vendarle bistveno. Mednje gotovo lahko prištejemo dr. Lada Kralja, dramaturga, prevajalca, urednika, literarnega in gledališkega zgodovinarja ter dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kot soustanovitelj ter prvi umetniški vodja dveh eksperimentalnih in v marsičem prelomnih gledaliških institucij, Gledališča Glej in Pekarne, je bil Kralj od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ključna figura pri utemeljevanju in širjenju povsem nove, avantgardne estetike v našem teatru, se pravi pri uveljavljanju novega odnosa do občinstva in do dramskega besedila, novih uprizoritvenih načel in rešitev, ki so navsezadnje trajno razširili meje možnega oziroma predstavljivega v slovenskem gledališču. Pozneje je bil Kralj umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, predsedoval je tudi žiriji Borštnikovega srečanja in žiriji, ki podeljuje Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo. Ta praktični gledališki angažma pa je v vseskozi dopolnjeval z znanstvenim raziskovanjem. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem zgodovinski avantgardi in ekspresionizmu, v vlogi urednika je bdel nad izdajo zbranih del Slavka Gruma, za naš intelektualni milje pa se zdi še prav posebej dragocena njegova temeljna literarnoteoretska študija Teorija drame s konca devetdesetih let. Spričo vsega povedanega se zdi malodane samoumevno, da mu je konec prejšnjega meseca Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije podelilo nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. OB tej priložnosti smo dr. Kralja povabili pred mikrofon Kulturnega fokusa. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva