Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Mikegi (Pixabay)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Japonska civilizacija je v zakladnico univerzalne kulture pridodala številne unikatne umetnine, specifične kulturne prakse in samonikle miselne tradicije – od urejanja ikeban do filmov Akire Kurosawe, od veselega prepevanja na karaokah do tako imenovane estetike wabi-sabi, ki najdeva lepoto v vsem, kar je nestalno in nepopolno. Sredi bogastva te kulturne zapuščine pa najdemo tudi nekaj elementov, ki danes upravičeno budijo izrazito ambivalentna čustva. V tem smislu kaže na prvem mestu omeniti tako imenovano pot bojevnika, se pravi: bušido ali samurajski kodeks časti. Gre namreč za skupek življenjskih načel oziroma vodil, ki je japonsko družbo pomagal ogreti za krvave, imperialistične vojne, ki jih je dežela vzhajajočega sonca vodila od konca 19. do srede 20. stoletja. In vendar bušido ni nekakšen japonski Mein Kampf, ni, drugače rečeno, dokument čistega zla, ampak je notranje protisloven proizvod družbeno-političnih, zgodovinskih in kulturnih silnic, ki so vredne natančne analize. In natanko takega projekta so se lotili na Oddelku za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter pred nekaj tedni izdali obsežen zbornik Bushido in transformation, se pravi: Bušido v preobrazbi. Do kakšnih izsledkov so se navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Naš gost je bil japonolog in sociolog dr. Luka Culiberg, ki je za omenjeni zbornik poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: CC0 Creative Commons, Pixabay

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pred nekaj tedni je pri založbi Znanstveno-raziskovalnega središča Koper izšla knjiga Kultura na koncu jezika, pod katero se podpisujeta sinologinji Tina Čok in dr. Helena Motoh. Avtorici v omenjenem delu skušata predstaviti, kako je – po eni strani – narava kitajskega jezika vplivala na kulturne predstave tradicionalne in sodobne kitajske civilizacije in – po drugi plati – kako so miselni koncepti in kulturne formacije, ki so se v toku dolgih stoletij oblikovali v osrednjem cesarstvu, vplivali na naravo kitajske govorjene in pisane besede. Do kakšnih zaključkov sta se dokopali, smo v pogovoru z dr. Heleno Motoh preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Lydia Liu, Flickr

Med vsemi »izmi«, ki so razgibavali likovno ustvarjalnost od zadnje tretjine devetnajstega stoletja do danes, je na Slovenskem bržkone najbolj prepoznaven, najvišje cenjen impresionizem, se pravi umetnost vtisa, ki ga na umetnika napravi njegova neposredna okolica. Zdi se celo, da v primerjavi z impresionizmom vse druge slikarske šole in tokovi ostajajo nekako ob strani in v senci. Vzemimo, na primer, likovno usmeritev, ki bi jo na neki način smeli označiti za nasprotje, za inverzijo impresionizma: ekspresionizem, umetnost izraza, pri kateri ustvarjalec upodablja, kar ga obdaja, izhajajoč v prvi vrsti iz svoje lastne čustvene in miselne naravnanosti oziroma predispozicioniranosti. Ekspresionizem je bil v marsičem ključna likovna usmeritev v drugem in v tretjem desetletju slovenskega dvajsetega stoletja, njegovi osrednji protagonisti – od Božidarja Jakca do bratov Kralj – so nam razmeroma dobro znani, a med njihovimi deli kakor da ni nobene Škofje Loke v snegu, nobenega Sejalca, nobene resnično ikonične slike. Pa je to res? Lahko ekspresionizem resnično pomanjšamo na raven opombe? Res smemo pristati na takšnole, prostovoljno siromašenje naše kolektivne kulturno-umetniške zavesti? – K ponovnemu premisleku o pomenu ekspresionizma nas vabi razstava Obrazi ekspresionizma / Odtisi duha, ki je konec pomladi odprla vrata v Kostanjevici na Krki, v tamkajšnji Galeriji Božidarja Jakca. Pri tem se zdi še posebej dobrodošlo, da sta avtorja razstave, Goran Milovanović in Robert Simonišek, dela slovenskih ekspresionistov postavil ob bok stvaritev, ki so sočasno nastale v Avstriji, Nemčiji in na Češkem, v deželah torej, kjer ekspresionizem cenijo bolj kakor pri nas. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšno mesto pripada slovenskemu ekspresionizmu v evropskem kontekstu in kako bi bilo potrebno korigirati mesto, ki mu gre v našem nacionalnem kulturnem spominu. Pri tem sta nam bila v pomoč prav Goran Milovanović, sicer direktor Galerije Božidarja Jakca, in umetnostni zgodovinar, dr. Robert Simonišek. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto Goran Dekleva: France Kralj - Smrt genija, 1921 (detajl)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Poletje je pred vrati in to je čas, ko si malodane vsi Evropejci – ne glede na to ali si kaj takega lahko tudi privoščijo ali ne – želijo, da bi pobegnili na obale Sredozemlja in v blagodejni senci kakega borovega gozdička pozabili na težave, ki jih prinaša sodobno življenje. Sonce, morje in veter pri tem resnično lahko pomagajo, a, kot vemo, se je po tednu ali dveh praviloma treba vrniti v resničnost. Ali pa tudi ne. Kakor namreč ugotavlja antropologinja dr. Nataša Rogelja z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti se zlagoma povečuje število ljudi, ki za seboj pustijo svoje službe, svoje domove, svoja utečena socialna okolja, si kupijo jadrnico in pričnejo živeti kot nekakšni morski nomadi. S svojimi plovili so pač nenehno – od januarja do decembra – na poti, na poti so od obale do obale, od pristanišča do pristanišča in to vzdolž celega Mediterana. Kaj te ljudi, te morske nomade pravzaprav napelje k tako radikalni spremembi življenjskega sloga? Kako poteka njihovo življenje na jadrnici? Česa si sploh obetajo od potovanja, ki nima nikakršnega cilja, od potovanja, ki je samemu sebi namen? – Na ta vprašanja je Nataša Rogelja, ki je pred časom več let tudi sama živela kakor eden izmed morskih nomadov, lani skušala odgovoriti v v angleščini pisani antropološki študiji Blue Horizons (Modra obzorja), no, pred nedavnim pa je v slovenščini pri založbi Aktivni mediji izdala še izrazito lirično, meditativno potopisno knjigo Trinajsti mesec, v kateri je bolj z literarnimi kakor teoretskimi prijemi skušala izrisati portret sodobnega morskega nomadstva. Do kakšnih zaključkov se je dokopala, smo skušali ugotoviti v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Pixabay

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pred dobrega pol stoletja, aprila 1968, je bil v Washingtonu premierno predvajan kultni film Stanleyja Kubricka 2001: Odiseja v vesolju. Ta po mnenju številnih režiserjev, igralcev, kritikov in tudi povsem običajnih ljubiteljev ni le eden produkcijsko oziroma tehnično najambicioznejših filmov pač pa ga, pravijo, velja preprosto označiti za eno največjih umetnin sedme umetnosti. Nekateri celo trdijo, da gre za delo, ki ga dvajseto stoletje lahko brez posebne zadrege postavi v zakladnico največjih umetnostnih presežkov vseh časov, ob bok Beethovnovi deveti simfoniji, Shakespearovemu Hamletu ali Michelangelovemu Davidu torej. Kaj je torej videti v tistih 149 minutah, kolikor traja Kubrickova Odiseja? S čim neki je ta film prepričal generacije gledalk in gledalcev? S čim vse nam, tudi pol stoletja po nastanku, še vedno jemlje sapo in zaposluje naše možgane? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bil v pomoč sociolog kulture, filmski kritik in esejist, dr. Matic Majcen, ki je pred nedavnim pri založbi Aristej izdal tekoče napisano, lahko berljivo in vendar problemsko poglobljeno knjigo Kubrickova Odiseja v vesolju : vodič za gledanje najboljšega filma vseh časov. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: priozr iz Kubrickovega filma 2001: Odiseja v vesolju (bswise, Flickr)