V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Ko so arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati Pompeje, so presenečeni ugotovili, da so zidovi starorimskih hiš popisani z vsakovrstnimi grafiti. Videti je torej, da sta grafit in urbano življenje nerazdružljivo povezana od začetkov pa do danes. Videti je, da celo svetovni splet z možnostmi anonimnega komentiranja ni izčrpal potrebe po grafitiranju. Toda – zakaj? Zakaj ljudje čutimo kompulzivno potrebo po tem, da bi nekaj narisali ali napisali na javnem prostoru? In kaj pravzaprav je ta »nekaj«; kaj hočemo z grafitom sporočiti? Kaj političnega ali družbeno kritičnega? Morda raje kaj obscenega ali zabavnega? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v tokratnem Kulturnem fokusu pretresali ob pomoči grafitov, ki jih najdemo v Ljubljani. Pred mikrofonom smo namreč gostili etnografinjo mag. Heleno Konda, ki je pred nedavnim pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdala obsežno monografijo Grafiti v Ljubljani : zgodovina, grafitarji, mesto. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

foto: grafiti pred ljubljanskim Rogom (Wikimedia Commons)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Ste si pred nedavnim nemara ogledali najnovejšo, BBC-jevo televizijsko adaptacijo Vojne in miru in sklenili, da bi bil že skrajni čas, da to veliko delo svetovne književnosti naposled uvrstite tudi na svoje knjižne police? Odlično; težava je seveda le v tem, da v naših knjigarnah Tolstojevega romana že leta ni mogoče več kupiti. Kaj pa tale scenarij: vaš otrok mora za srednješolko domače branje nujno vzeti v roke Ibsenovo Noro – pa je, kot se izkaže, knjigarne prav tako ne prodajajo, nesrečna drama pa je za povrhu izposojena še v vseh knjižnicah ... Ali pa recimo, da do knjig čutite posebno zbirateljsko strast in ste odločeni, da bi radi imeli prve izdaje vseh Župančičevih pesniških zbirk. Prav mogoče je, da vas bo v vseh treh omenjenih primerih pot zanesla v kakega izmed naših knjižnih antikvariatov. In eden daleč najbolje založenih, najbolje kurirarnih je prav gotovo Trubarjev antikvariat v Ljubljani, ki ga je dolga leta vodila Stanka Golob. Golobova se je pred sedmimi leti sicer upokojila, a redni obiskovalci antikvariatov tega bržčas skorajda niso zaznali, saj jo v omenjeni knjižni starinarni še vedno lahko srečajo skoraj vsak dan. Njena ekspertiza, njeno enciklopedično poznavanje starejših in novejših tiskov je pač nenadomestljivo. No, pred dvema tednoma je na letošnjem knjižnem sejmu prejela ugledno Shwentnerjevo nagrado, ki jo Zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije podeljuje za posebne dosežke v knjigotrštvu in založništvu. Kakšno vlogo torej v polju slovenskega knjigotrštva igra antikvarna prodaja? V čem je pravi mik starih knjig? In kateri naslovi gredo med našimi kupci kot za med? – Ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru s Stanko Golob pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Pred nedavnim je v Narodni galeriji v Ljubljani odprla vrata razstava Podobe prestiža. To poimenovanje slej ko prej zbuja pričakovanje, da si bodo obiskovalci razstave vse tja do sredine februarja 2018 lahko ogledovali umetelno oblikovane, luksuzne predmete – morda iz zlata, morda iz porcelana, morda iz slonove kosti. Toda v resnici so na Podobah prestiža na ogled postavljene tako imenovane geme. In povrh vsega – kakor nam pove še podnaslov razstave – naj bi šlo za geme, ki jih je mogoče povezovati z nekim knezom Poniatowskim, ki je živel na prelomu 18. in 19. stoletja. Kaj pravzaprav so geme, v čem se skriva njihova prestižnost, zakaj bi morale pritegniti pozornost naše javnosti in kdo, ne nazadnje, je sploh bil knez Stanisław Poniatowski? – Vse to so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu. V njem smo pred mikrofonom gostili avtorico razstave Podobe prestiža in bržčas osrednjo poznavalko gem na Slovenskem, umetnostno zgodovinarko dr. Alenko Simončič. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

na fotografiji: Minervino rojstvo; delavnica Paoletti, 1. polovica 19. stoletja (Janko Dermastja, Narodna galerija)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

Sleherno delo likovne umetnosti seveda najprej motrimo in doživljamo kot posamezniki, se pravi na tisti način, kjer se vsakdo predvsem sprašuje, kako umetnina njega ali njo nagovarja na čisto osebni, intimni ravni. Je pa ob tem vendarle jasno, da določene umetnine – spomeniki javnega značaja; portreti pomembnih zgodovinskih osebnosti; slike, ki so, kakor na primer Groharjev Sejalec, na neki način ponarodele – v sebi premorejo neko dimenzijo družbenega, skupnostnega, ki je preprosto ni mogoče odmisliti niti takrat, ko pred njimi stojimo kot posamezniki. In prav s to simbolno-kolektivno razsežnostjo umetnin na Slovenskem se že vrsto let znanstveno ubada Damir Globočnik, doktor tako umetnostne zgodovine kakor zgodovine, likovni kritik in muzejski svetnik. Tako je pred nedavnim pri Slovenski matici izdal obsežno knjigo, naslovljeno Likovno in simbolno : kolektivni spomin Slovencev v likovni umetnosti, v kateri preučuje predvsem različne likovne reprezentacije osebnosti in dogodkov, signifikantnih za našo narodno zgodovino med sredino 19. in sredino 20. stoletja. Do kakšnih spoznanj se je ddr. Globočnik v tem smislu dokopal, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Ivan Grohar - Sejalec, 1907 (Wikimedia Commons)

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.