1. Govornika V epizodi se pogovarjata Iztok Prosen, skupinski terapevt in dr. Andreja Pšeničny, psihologinja in psihoterapevtka. Nadaljujeta razmislek o brezbrižnosti, tokrat predvsem skozi njene sodobne, navidezno urejene in družbeno nagrajene oblike..

2. O epizodi Drugi del epizode o brezbrižnosti razčleni njene manj očitne, a pogosto družbeno nagrajene oblike. Govornika pokažeta, da brezbrižnost ni vedno hladna in odrezana; lahko je tudi urejena, vljudna, funkcionalna in uspešna. Takšna drža se lahko skriva za lažnim selfom, navidezno samozadostnostjo ali instrumentalnim odnosom do drugih. Epizoda razlikuje med narcistično, shizoidno in psihopatsko obliko brezbrižnosti ter pojasni, kdaj gre za obrambo pred ranljivostjo in kdaj za globlji strukturni primanjkljaj. Posebej pomembna je razlika med neodzivnostjo, kjer drugi človeka sploh ne doseže, in brezobzirnostjo, kjer je drugi zaznan, vendar obravnavan kot sredstvo, ovira ali predmet. V zaključku se pogovor premakne k brezbrižnosti do sebe: k nezmožnosti registrirati lastno utrujenost, bolečino, potrebo ali ranjenost. Govornika pokažeta, da se ta oblika pogosto kaže kot moč, disciplina ali zdržljivost, v resnici pa lahko pomeni, da je človek ponotranjil odnos, v katerem njegova notranjost ni imela pomena.

3. Ključne točke Brezbrižnost ni vedno očitno hladna. Ena najnevarnejših oblik je lahko prav lepo urejena, funkcionalna in družbeno uspešna brezbrižnost, ki jo kultura pogosto nagrajuje kot profesionalnost, treznost ali neodvisnost. Neodzivnost in brezobzirnost nista isto. Pri neodzivnosti drugi sploh ne pride v notranje polje človeka; pri brezobzirnosti je zaznan, vendar le kot stvar, sredstvo ali ovira. Razlika ni v tonu, temveč v tem, ali je drugi priznan kot oseba. Navidezna samozadostnost ni nujno zrel notranji mir. Pri shizoidni strukturi je lahko »nikogar ne potrebujem« zaščitni umik pred bližino, ki je doživeta kot nevarnost, ne pa izraz resnične svobode. Brezbrižnost do sebe je pogosto skrita pod videzom moči. Človek, ki ne registrira lastne utrujenosti, bolečine ali potrebe, ni nujno zrel in discipliniran; lahko le ponavlja odnos, v katerem njegova notranjost nekoč ni imela pomena.

4. Najboljši citati "Patologija ne deluje kot patologija; deluje kot uspeh." – dr. Andreja Pšeničny "Razlika je v tem, ali svoj jaz doživljaš kot svoje bogastvo ali kot svojo sramoto." – dr. Andreja Pšeničny "Mi ne žalujemo za tistim, kar nas je prizadelo, ampak za tistim, zaradi česar smo sploh vstopili v neko relacijo." – dr. Andreja Pšeničny "Ugasniti je mogoče samo luč, ki je nekoč gorela." – Iztok Prosen "Človek misli, da je neodvisen, v resnici pa je sam zapustil samega sebe." – Iztok Prosen