Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose

Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose

Senad Đogić v Dnevnem centru Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice razdeljuje oblačila tistim, ki jih potrebujejo. Že osem let je za polovični čas zaposlen v garderobi. Najprej je bil dve leti prostovoljec in se nad delom takoj navdušil. "To je moja služba, jaz sem zelo ponosen, da delam pri Kraljih ulice. Zelo, zelo, zelo."

"'Kul' nam je, pa tudi neko veselje je to, ko na koncu dneva rečeš: 'Jebe***, danes pa sem pomagal človeku!' Grem dobre volje domov. Veliko je prijaznih, vsaj do nas, mi ne hodimo z njimi okoli. Imaš pa tudi zoprne. Pridejo dnevi, ko so živčni, takrat je pa groza. Moraš človeka pomiriti."

Pravi, da se brezdomci in upokojenci zelo radi pogovarjajo, hvaležni pa so tudi za pomoč socialnih delavk, prostovoljcev in garderoberja.

"Pet, deset minut je dovolj, da človeku rečeš kakšno lepo besedo, on pa tebi. Včasih se zgodi, da ti kakšno kokakolo ali čokoladico prinese. Iz svoje duše. Največkrat takrat, ko je 'socialka'. Izvoli eno kokakolo, ker si mi 'zrihtal' jakno, reče."

Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!

Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!

Erik Oblak že 54 let zbira starinske likalnike. Najbolj je ponosen na eksponate, stare 350 let in več, pa tudi na dragulj zbirke: kitajsko ponvico. Vanjo so vsuli vroč pesek in zlikali kitajsko svilo.

"Nemški izraz za nekoga, ki zbira kaj takega, je "Vogel im Kopf", da imaš ptiča v glavi. Češ, da nisi pri pravi. Marsikdo reče, kaj boš s tem, to je staro železo."

V zbirki je polno zanimivosti, od egipčanskega likalnika, ki tehta več kot 17 kilogramov in se ga usmerja z nogo, pa do likalnikov z vgrajenim zvončkom v ročaju. Ko je nehalo zvoniti, je gospodarica vedela, da služinčad počiva.

"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije

"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije

"Prihajam iz rudarske družine, kjer je bilo tovarištvo, prostovoljstvo nekaj samoumevnega. Tako da tudi jaz razmišljam na tak način, da v okolje moraš nekaj dati, če od okolja nekaj zahtevaš. Prostovoljni markacisti se 'šlamparij' in amaterstva ne moremo iti, saj moramo poskrbeti za varnost ljudi. Stvari morajo biti narejene več kot stoodstotno, tu ni bližnjic," pravi Jurij Videc. Leta 2000 je na Vršiču opravil tečaj za markacista, odtlej ureja planinske poti.

Markacije, erozijske zaščite, stopnice, vrvne ograje, vse to so izzivi, s katerimi se spopada prostovoljni markacist. Največ priprav pa zahtevajo težavnejši podvigi, na katere je tudi najbolj ponosen.

Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarci

Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarci

Eva Zibler je doma dokončala prvo stopnjo antropoloških študij in francistike, potem pa se vpisala na Mednarodno šolo fizičnega gledališča Jacques LeCoq v Parizu. Pripoveduje, da je študij del metode, ki je stkana iz različnih športnih dejavnosti, tradicionalnih mask in veščin, kot je denimo klovnada ali manipulacija objektov.

"Cirkus je na presečišču športa in umetnosti. Imamo kondicijske treninge in vaje, ki so podobne, če ne enake, kot vaje atletov, skaklcev ali plavalcev. Delamo na moči: sklece, trebušnjake, vaje za moč, vzdržljivost, vadimo veščine."

Mlada cirkuška pedagoginja je zdaj del umetniškega razvojnega kolektiva MismoNismo, performativne glasbene skupine Ingver in Gverilke, deluje pa tudi v združenju Cirkokrog. Svojo energijo poleg nastopov usmerja v izobraževanja. Znanje mora krožiti, kot že ime pove, je cirkus krog!

 

Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal

Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal

"Tudi mene je bilo od začetka strah, kar je normalno, naravno, saj se nismo rodili kot ptiči, ampak kot hodeča bitja po Zemlji," pravi Aleš Zamuda, inštruktor skokov s padalom v tandemu. Skače že 29 let, strah je že davno zamenjal čisti užitek. Ker pa so nekateri potniki bolj na trnih, jih v času priprav razvedri tudi s šalami. "Ko vprašajo, ali se bo padalo odprlo, rečem: po navadi se odpre, včasih pa tudi ne!"

Spominja se skokov z začetka svoje kariere, ko še padala niso bila tako vodljiva kot danes.

"Večinoma smo pristali na polju, lahko pa tudi v gozdu ali v Pesnici (smeh). Potem pa smo reševali prijatelje, ki so pristali na drevesih. Danes so padala povsem vodljiva, učenci pa radijsko vodeni, da pridejo na mesto doskoka."

Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!

Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!

Marjeta Hribar je oblikovalka nakita iz premoga. Pogosto jo stranke vprašajo, ali bodo imele črne roke, če se ga dotaknejo.

"Nikakor ne. Premog zaščitim. Je pa res, ko ga poiščem v gozdu, je še grd, umazan in blaten. Kosi so zelo različni, eni so nastali iz drobnih vejic, ki so se nalagale na dnu vode, eni iz megadebel. In ravno zaradi tega ima vsak kos svojo naravo, tudi svojo trdnost. Potem ko premog naberem, ga 'utapljam' v naravnih smolah, prepojim ga, saj kisik povzroča njegov razpad. Sledita brušenje in oblikovanje!"

Njen praded je bil rudar, zato se še danes spominja, kako so nekoč živeli s tem poklicem. Otroštvo Marjete Hribar je bilo, tako kot številnih drugih v Zasavju, tesno povezano s tradicijo rudarstva. 

"Spomnim se starih rudarskih ženic, ki so pospravljale rudarsko kolonijo, kako so pekle kruh, kako so imele še velike kotle, v katerih so kuhale perilo. To so stvari, ki jih zdajšnji otroci ne bodo imeli v spominu."

Marjeta Hribar pa ne izdeluje le nakita, sodelovala je pri različnih umetniških projektih, okrasila tri krone za tekmovanje Miss Slovenije, celo linijo obutve znanega izdelovalca. Ta hip se pripravlja na darilni program nominirancev za nagrado grammy, saj bodo njeni izdelki najverjetneje tudi del darilnega paketa.

 

Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki prek instagram profila Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno

Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki na Instagramu s profilom Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno

"Kava je bila prvi korak, potem sem nadaljevala z nakupovanjem direktno pri kmetu, zelenjave v komercialnih trgovinah sploh več ne kupujem, to se mi zdi totalen greh, raje grem s svojo embalažo do kmeta. Tudi na mlekomat greš s steklenico, jo napolniš, kolikor potrebuješ, ne več, da ni presežka in zavržka hrane," pripoveduje 26-letna študentka magisterija znanosti o živalih Ajda Mrak. Zanima jo predvsem dobrobit živali, tudi vzrejnih, sama pa se trudi za čim bolj trajnostni način življenja. O etičnem prehranjevanju ozavešča mlade na Instagram s profilom Futr za jutr. 

"Pri takih zadevah se počasi daleč pride. In planiranje jedilnika se mi zdi zelo pomembno, ker se s tem izogneš zavržku hrane in tisto, kar je odveč, naslednji dan uporabiš drugače. Če ti ostane rižota, narediš polpete ali italijanske arančine, solato."

Ne kupuje komercialne kave, temveč tisto, pri kateri je ozadje dobavne verige znano in transparentno. 

"Poleg tega kavo kupujem brez embalaže, kar pomeni, da vedno hodim po mestu z vsaj tremi ali štirimi kozarci za vlaganje, ki mi cinglajo, ampak meni sploh ni bedno, ker vem, da bom zjutraj pila dobro kavo!"

Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let

Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let

Ljubo Struna je starosta slovenskega filma in urbani čebelar. V ljubljanski četrti Murgle z ženo Marijo zdaj skrbi za šest čebeljih družin. Te oprašujejo sadno drevje in vrtove v okolici. "Jaz pravim, da sem imel tri družine: svojo družino, čebeljo družino in filmsko družino. Ampak sem povsod bil priljubljen in pošten."

"Jaz sem prišel k filmu leta 1949, danes imam 91 let. Čutim še vedno eno lepoto do filma, pa eno ljubezen do filma. Mi smo naredili lepe stvari: Ne joči Peter, Kekec, Na svidenje v naslednji vojni. To so bili filmi, ki si jih vedno rad gledal. Še vedno jih! Kolikokrat še srečam ljudi, pa pravijo, ti, sem gledal ta tvoj film. Tvoj film. Vsak reče tvoj, ker smo si jih vsi prilaščali! In še danes, hvala bogu, čutim, da sem filmar in čebelar."

Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila.

Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila

Gost oddaje Liki se je še pred pojavom novega koronavirusa dobro zavedal, kako pomembno je temeljito umivanje rok z milom. V kraju Radež nad Loko pri Zidanem Mostu imajo družinski nasad sivke in smilja, iz njega Darko Kosem izdeluje domačo naravno kozmetiko in mila.

"Žena je pred dobrimi desetimi leti k hiši prinesla štiri grmičke sivke. Meni najprej sploh ni dišala, saj me je spominjala na mila iz mladosti, jaz pa se nisem preveč rad umival! Potem so tisti grmi zrastli, nisem vedel, kaj bi z njimi. Smo pa imeli doma kotel za kuhanje golaža. Predelal sem ga in naredil prvo destilacijo. Dobili smo štiri litre tekočine, na vrhu pa je plavalo nekaj rumenega. To je blazno dišalo in takrat sem padel v živi pesek sivke!"

Darko Kosem je več kot trideset let delal v bazični kemični industriji, nato se mu je s sivko odprl nov svet, pustil je službo in se posvetil izdelavi naravne kozmetike in mila.

Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa.

Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa

Gaja Hanzel pri izdelavi torbic in nahrbtnikov sledi smernicam tako imenovane počasne mode. "Če brskamo po spletu, vidimo, da je vse več tovrstnih materialov, tekstil izdelujejo iz raznih gob, ostankov jabolk in različnega sadja."

"Material, s katerimi ustvarjam že od začetka, je pralni papir (washable paper) iz celuloze, v katerem so še druge primesi. Potem uporabljam tudi tako imenovani 'piñatex' iz ananasovih listov. Zadnji material, ki sem ga odkrila in preizkusila, pa je iz Mehike, iz kaktusov! Ta se mi zdi še najbolj trajnosten, saj poberejo le 'lopate' velikih kaktusov, ki lahko naprej rastejo še deset let. Obirajo torej isti kaktus. Res je super material in tudi videti je zelo podobno usnju!"