V 42. epizodi možganski trust ne tuhta o vesolju, življenju in sploh vsem, ampak o priprošnjikih zoper bolezni pljuč. Po dveh posodobitvah (eni brez las in drugi brez sopotnika) Mr. Zenfu olajšajo problem hrkastega sodelavca. Juliji pomagajo iz zagate pri vstopu v avtobus, Sergiu pa rešujejo ugrabljeno skodelico.

Če ti je Če veš, kaj mislim! všeč, nas lahko podpreš in dobiš dodatno vsebinio, ki ji rečemo poobritek.

–

Zapiski:

Posodobitev 1:

Posodobitev 2:

Jutranjik (iz 39.epizode )

Rad bi dal feedback nazaj glede tistega dogajanja na vlaku, ko je bežni znanec vedno prisedel zraven. Aja, ker ste ugibali – za mojo zaspanost ni krivo ponočevanje večer prej, ampak moja jutranja ležernost.

Skratka, pametno modrujte še dalje.

P.S.: * Vem, da je pižama ženskega spola, ampak v tem primeru se mi zdi bolj primerna moška sklanjatev, ker je B. G. Pižama moškega spola. As far as I know. In mislim, celo vztrajam, da je tako sklanjanje pravilno.

—

Prva tegoba

Naslov tegobe: (večno) prehlajeni sodelavec (ni Tomo).

Druga tegoba

Pozdrav, že leta uporabljam LPP, spomnim se časov, ko sem za potrditev vožnje vrgla pri vozniku v skrinjo žeton, pa mesečnih vozovnic s sliko, ki si jo pokazal vozniku in seveda kartice Urbane, ki sem jo vedno validirala pri prvih vratih. Zdaj uporabljam mobilno aplikacijo Urbana, ki ko jo imaš odprto, zazna bližino avtobusa in ti odnese znesek. Po 25h letih bežnega komuniciranja z voznikom, ko je opazil, da sem vrgla žeton, pogledal vozovnico oz. slišal potrdilo od Urbane, zdaj ni kontakta. Seveda mu pokimam, ampak ne vem, ali naj pokažem na telefon, kao da mu vidi da sem plačala, naj samo pokimam in grem naprej, naj sploh ne pokimam? Prosim pomagajte, fizične kartice zaradi praktičnih razlogov ne uporabljam več.

Tretja tegoba

Končno je tegoba našla tudi mene in s svojo tematiko (trenjem med sodelavci) kot nalašč sodi v vaša ušesa. Pred nekaj meseci sem v srednje velikem podjetju v uvajanje dobil sodelavca. Nasploh se redno sprašujem, če s svojimi dejanji nad mano vodi nekakšno skrito kamero, igro moči ali me zgolj želi vzpodbuditi , da grem svoj čas podarjati drugemu kapitalajzerju. Ta situacija me bo porinila čez rob zadnje opcije.

Kot v večini pisarn imamo kuhinjo, kjer sta dve omarici s skodelicami za kavo. V eni so skodelice mešanega porekla, ki so si jih sodelavci prinesli sami, v drugi pa so bolj enotne, ki freelancajo med mizami tistih, ki si lastne ne morejo privoščiti. Ta sistem se mi je zdel za pisarniško okolje dokaj samoumeven. Prej omenjeni sodelavec pa si je v drugem tednu zaposlitve prilastil mojo skodelico. Takrat mu nisem rekel ničesar, ker ga nisem želel kritizirati in sem sklepal, da bo sam ugotovil.

Ni ugotovil.

Vsak dan pride malo pred menoj in jo vzame. Vmes si mi jo je uspelo izboriti in je cel teden stala na moji, njemu sosednji, mizi z namenom, da pokaže, čigava je. Če bi to pomagalo, seveda tegoba ne bi pristala tu. Nazadnje sem sklenil, da je preteklo preveč časa, da kaj rečem in prinesel novo. “Naj obdrži staro, če mu je všeč” sem si mislil in se trepljal po rami, tolažeč, kako dober človek sem.

V istem tednu je mojo staro skodelico opustil in preklopil na skupne. Misleč, da je problem rešen in da imam zdaj največ skodelic v podjetju, se po kakšnem mesecu sprehodim po jutranjo kavo in, glej ga zlomka, nove skodelice ni v omari. Problem rešim s staro in grem nazaj do omizja, kjer pa se po tujih rokah klati nova. Seveda spet nisem rekel ničesar.

Kako naj rešim situacijo s čimmanj pasivne ali aktivne agresije? Zaenkrat mi na misel pade le, da obe pobarvam rožnato, ker ga bo to verjetno odvrnilo. V naprej hvala za pomoč.

Lep pozdrav,

— Poobritek —

Sašo: Maturantski ples gimnazije Apparatus

Poglavja:

00:00:00 – Molite za Tomića

Sledite nam na Instagramu, ker tam novačimo vprašanja. Sploh Staretu se splača slediti.