Slišanje je fiziološki proces in je prvi pogoj za poslušanje, medtem ko je poslušanje psihična dejavnost, veščina, ki se jo je potrebno naučiti.

V zgodnjem otroštvu otrok zaznava in se uči o zvočnem/glasbenem okolju skozi svojo lastno aktivnost na temelju senzornih in motoričnih procesov ter pozitivne čustvene naravnanosti. Pomembno vlogo v tem procesu ima odrasla oseba, na katero je otrok čustveno navezan, in ki načrtuje spodbudno zvočno/glasbeno okolje. Načrtovana poslušalska dejavnost, ki jo sistematično usmerja za otroka pomembna odrasla oseba, spodbuja razvoj aktivnega poslušanja. Tako začnemo razvijati veščino slušne senzibilnosti in pozornosti na zvok. Več o slušnem zaznavanju in aktivnem poslušanju pri najmlajših pa v pogovoru Anamarije Štukelj Cusma z dr. Katarino Zadnik, docentko na oddelku glasbene pedagogike na ljubljanski akademiji za glasbo.