Če si pirat, je vsaka igra brezplačna. Če nisi, potem je malo težje.

V novi sezoni zlatega Pritiskavca skušamo streči tistim, ki želijo živeti pošteno in vendar ne zapraviti centa za kakovostno igranje. Naloga je lažja, kot bi mislili na prvi pogled.

Od OpenTTD do Dwarf Fortressa, od malih amaterskih projektov v RPG-makerju do gigantskih naslovov tipa Team Fortress 2.

V tokratnem Pritiskavcu se ubadamo z nenavadnim fenomenom virtualnih kvartopirskih iger. Čemu potrebujejo virtualno okolje, zakaj jih je včasih lažje igrati z miško in kaj so pridobile (ali izgubile) s svojo predelavo v videoigralski način.

Ekipa Pritiskavca se vrača v najbolj smrdljiv vogal komercialnega videoigralstva. Tam daleč čez lužo se vrstijo obljube o igrah, ki bodo izpolnile vse najdrznejše sanje. Ob prvem stiku z realnostjo se utekočinijo in se na tleh pomešajo s cedečimi se slinami naivnih konzumentov (in drugih sokov). Kako odurno!

Mato, Domen in Rasto se bodo vrnili na mesto zločina tudi v letu 2019 in pregledali, ali je v tej mlakuži mogoče najti kaj uporabnega.

Ekipa Pritiskavca se podaja naravnost v žrelo konzumeristične pošasti. Nato izvleče meče in jo naseka na majhne kosce, da si pridobi nove oklepe in točke za izkušnje.

Takozvani MMO-ji (Massively Multiplayer Online) so igralski mastodonti, v katerih svoja alternativna življenja vsakodnevno prebijajo stotine tisočev igralcev. Ti sobivajo v svetovih z lastno kulturo, ekonomijo, jezikom, bontonom. V nekaterih od teh iger je mogoče tudi umreti in dočakati lasten pogreb. A če citiramo South Park: "Kako ubiti tistega, ki lajfa sploh nima?"

Ultima, World of Warcraft, Guild Wars.. In še veliko več ob 21.00.

Očitek, da se v Pritiskavcu včasih preveč osredotočamo na Zahod, je na mestu.

Zato bomo pokukali tja ven - v svet vselej gladkih lic in čudaških lignjev - in se ozrli po tamkajšnji igralski sceni.

V Pritiskavcu Gold često nostalgiziramo - prvič smo peli hvalospev legendarnemu Game Boyu, drugič debatirali o formativnih letih ljubitelja iger, tretjič pa se vračali v čase res lokalnega večigralstva. Tokrat znova plujemo v tovrstne vode, a z drugače umerjenim kompasom.

Oddajo bomo posvetili prvim računalniškim igram, s katerimi smo v življenju prišli v stik. Ker smo milenijska zalega, to pomeni naključne DOS-ovske naslove, ki so se sredi devetdesetih valjali po 386-kah v računalniških učilnicah slovenskih osnovnih šol. So bile sploh dobre ali smo jih igrali, ker pač ni bilo drugega? So čez lužo buljili v iste reči? Je komu uspelo zmagati biatlon v winterju?

Pobrskajte po spominu in shranite 01 242 88 00 v imenik.

Tokrat jemljemo pod drobnogled miselne igre; žanr, ki ga vsaj po številu recenzij sodeč radi igramo, a mu doslej še nismo posvetili posebne oddaje. Kot je v navadi, bomo preleteli (relativno) sodobno zgodovino tovrstnih iger, nato pa na veliko debatirali o sodobnejših naslovih, jih predalčkali in iskali favorite. Ljubitelji Minolovca obvezno pokličite.

Od mehanskega Turka do AlphaZero; od robustnih mehatronskih šahovnic do slokih programskih kod, ki se same naučijo igrati šah.

V Pritiskavcu bomo podrobneje opisali zgodbo o tem, kako je stroj končno premagal človeka, četudi le na šahovnici. Zaenkrat. Umetna inteligenca se namreč uči vedno hitreje, s tem pa se vedno hitreje kopičijo tudi pasti in nevarnosti tehnologije. 

Pred približno natanko 20 leti je na police (tedaj še fizičnih) trgovin priletela oranžna škatla, ki je spremenila potek zgodovine. No, vsaj zgodovine prvoosebnih streljaških iger.

Ekipa Pritiskavca se tokrat poglablja v okoliščine nastanka ene najvplivnejših videoiger v moderni zgodovini in se sprašuje, kako so takšno igro lahko proizvedli v studiu, ki ne zna prešteti do 3. 

Ekipa Pritiskavca tokrat predvsem lamentira. Blizzcon, spodletela franšizna nadaljevanja, jebene mikrotransakcije, samocenzura v videoigrah. Kaj gre človeku na kurac, ko spremlja novičarski orkan okoli igričarske industrije?