Psihologija za starše

Razmišljanja o odvisnosti iz preteklih dveh podcastov v tokratni oddaji povezujeva z vlogo starša: kako sprejemanje naše lastne odvisnosti vpliva na otrokov razvoj k neodvisnosti in samostojnosti?

Kako je z odvisnostjo (od drugih) pri odraslih? Pogovarjava se o tem, koliko je ta naravna, zakaj kdaj (pretirano) težimo k samostojnosti in o tem ali zavedanje, da smo odvisni, kvari našo popolno sliko?

Pred vami je serija treh podcastov na temo odvisnosti, katerih skupni okvir tvori stališče, da se odvisnosti ne moremo izogniti in zato ni vseeno, kako se soočamo z njo.

Prvi podcast  “Odvisnost I — razvoj” govori o specifični situaciji otroka, ki mora za uspešno zorenje in kakovostno življenje v odraslosti opraviti naporno pot od skoraj popolne odvisnosti do relativno velike samostojnosti. Kot starše, ki smo v ta proces hočeš nočeš vključeni, nas seveda zanima, ali se bo dobro izšel. Obenem pa je to tudi idealna priložnost, da si pobližje ogledamo, kateri dejavniki oziroma mehanizmi so tisti, ki prispevajo k zmanjševanju stopnje odvisnosti od določene osebe, odnosa ali reči.

Ali smo res podobni svojim staršem, in kaj to sploh pomeni? Včasih nas takšna podobnost straši, včasih pa si želimo biti taki, kot so naši starši, sorojenci ali drugi sorodniki ... Kot običajno se tudi tokrat pogovarjava, kdaj in zakaj se pokažejo tovrstne primerjave, ter kakšen vpogled lahko prinese razmišljanje o podobnosti v naše odnose, z otrokom, družino in konec koncev tudi v odnos, ki ga imamo sami do sebe.

Je strah v sredini res votel, okoli ga pa nič ni? Zakaj so potem nekateri strahovi razvojno pričakovani? Ter kakšna je razlika med strahom in tesnobo? V oddaji razmišljava o teh vprašanjih, kot vedno pa se dotakneva tudi starševske vloge pri umirjanju, povečevanju ali prenosu strahov na otroka.

Besede, ki smo jih vsi že tolikokrat slišali ali izrekli, pa se vendarle presenetljivo redko vprašamo, kaj v resnici pomenijo ... oziroma, kar se zdi še pomembnejše, komu so namenjene? Nam samim ali otroku, morda obema, ali pa kar vsem? Skratka, gre za vprašanje, ki odpira zanimive smeri razmišljanja, vabljeni k poslušanju.

Kako se starši odločamo v zvezi s tem vsakodnevnim vprašanjem, ki pa še zdaleč ni nepomembno? Jasnega oz. pravilnega odgovora seveda ni, obstajajo pa podvprašanja in razmisleki, ki nam omogočajo boljše soočanje s to, na nek način neizogibno dilemo.

V podcastu se ponovno ukvarjava s precej abstraktno temo – s še enim razvojnim mehanizmom, s pomočjo katerega otrok spoznava medosebne odnose in s tem povezane lastne občutke. O trirazsežnem prostoru med otrokom in staršem govorimo, ko gre za skupno stvaritev otroka in starša. Skupaj in vsak zase odkrivata meje svoje zasebnosti, raziskujeta globine odnosa in skušata razumeti kaj je potrebno, da bi bil tak odnos dovolj dober.

Obenem se v ozadju odvija tudi drug pomemben razvojni korak otroka – prehod od diadnega odnosa, v katerem je prostor samo za dva, do triadnega odnosa, torej tistega odnosa s tretjo osebo, ki predstavlja podlago za vse nadaljnje izpeljave te situacije.

Kako je mogoče ponovno izgraditi tisto v odnosu z otrokom, kar je bilo porušeno, pokvarjeno oziroma uničeno? Enostavnega odgovora na to vprašanje žal ni, skušava pa osvetliti glavne oporne točke takšnega procesa.

Obdobje trme in prvega burnega postavljanja zase je naporno obdobje za otroka in starše. V podcastu govoriva o ozadju za takšno vedenje in pomenu, ki ga ima kasneje v življenju. Seveda pa razmišljava tudi o tem, kako trmo doživljamo in preživljamo starši.