Radio Aktual: Vonj po Sivki

Aleksandra Veble je ženska, ki zna uživati življenje. In ga je znala tudi, ko je bila mlajša. Pri devetnajstih je odletela iz Slovenije in se dolgo ni vrnila. Bila je dvakrat poročena, še danes ima veliko snubcev. Rada se spominja samo lepih stvari, o slabih ne razmišlja. Nazadnje je živela na Havajih, želi si, da bi se tja tudi vrnila. Ji bo uspelo? Pisateljica, avtorica mnogih romanov, polna modrosti in brez dlake na jeziku. Pogovarjali sva se tudi o seksu, kaj pa drugega. Zanimiva sogovornica. 

Novinarka Katarina Keček, nekoč Stojanović, je v življenju dala skozi marsikaj: šest let je bila med izbrisanimi, umrl ji je nekaj mesecev star sinček, dobila in premagala je raka na prsih, po dvajsetih letih se je ločila, in končno spoznala, da mora na prvo mesto postaviti sebe in se imeti rada. Danes živi pomirjena sama s sabo, uživa v samskem življenju, druženju s prijatelji, ki so ji ostali – nekaj jih je pobegnilo med »strašno« boleznijo, še vedno je novinarka in bo to tudi ostala. Do konca. Pogumna, neustrašna, brez dlake na jeziku. To je Katarina Keček. In pogovor z njo je prav tak. 

Martina Švab ima vse: lepoto, energijo, smisel za humor, radoživost, delavnost. Lepo se je pogovarjati z njo. Napolni te z neko hvaležnostjo, zaveš se, koliko stvari imamo, če imamo zdravje, če imamo streho nad glavo, če imamo ob sebi ljudi, ki jih imamo radi. Martina ne mara ljudi, ki jamrajo. Sploh, če jamrajo neupravičeno. Martina ne prenese, če se komu dogajajo krivice. Martina joka kot dež, če gleda prizore iz vojn. Martini največ pomeni družina, za svoja otroka bi naredila vse. Martina je fajn ženska. Ženska, ki zagotovo preveč dela. Ampak bo že sama prišla do tega spoznanja.

Podkaste Klemna Selakovića sem začela poslušat, ko nisem mogla zaspat. Pet minut po poslušanju njegovega globokega, lepega glasu, sem zaspala kot ubita. In to sem mu v prvem sporočilu tudi napisala. Mu je bilo všeč. Sva se zmenila za pogovor, za podkast. Vmes je izdajal knjigo in mi jo kar tako, na zaupanje, poslal po elektronski pošti, da sem jo lahko prebrala pred izidom. Mi je bila všeč, me je pomirjala tudi ta knjiga. Tako, da je Klemen kakor ena tabletka za pomirjanje. Priporočam tudi tale najin pogovor. Kaj sem si najbolj zapomnila iz pogovora? To, kako pomembni so odnosi. To, kako je Klemen načrtno zbral prijatelje, kako grejo skupaj v savno in se pogovarjajo, kako imajo brunche, kako imajo vikende samo zase. Mladi fantje, ki odložijo telefone in se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. To je bila do zdaj domena žensk. Klemen pa v takšen svet vabi tudi fante, ki naj ne bi smeli govoriti o čustvih, o težavah, ki ne bi smeli jokati. Klemen podira tabuje o vsem tem. In svoj podkast Aidea dela sebi v minus. On plačuje ljudi, da mu ga snemajo, objavijo na spletu. Zato, ker s pogovori s pametnimi ljudmi dobi veliko več od denarja. Dobi njihovo razmišljanje, njihove modre misli, z njimi bogati, razširja svoje obzorje. Klemen je pameten fant. 

Rudi je najprej zelo prijazen človek. Sodelavec, ki si vedno vzame čas zate. Čeprav ga ima samo pet minut, ker potem teče na trening. Na treningu pa spet teče. Kilometre in kilometre. In plava. Zamahuje in zamahuje. Veliko zamahov. In kolesari. Čez hribe in doline. Rudi je namreč triatlonec. Preplaval, prekolesaril in pretekel je ironman. Najprej lani polovičnega v Poreču, potem pa letos kar celega v Italiji. Z njim so bili njegovi sodelavci in prijatelji, Aktualovci in Veseljaki, ki so ga ves čas tekme glasno podpirali in mu dajali zalet. Zdržal in premagal je samega sebe je tudi zaradi njih. 

Rudi pravi, da je vse mogoče. Vse, kar si resno zadaš in disciplinirano izpolnjuješ. Pred tremi leti je imel 110 kilogramov, ni znal plavati, ni imel kolesa. Danes s ponosom nosi naziv »železni mož«. Kako je prišel do tega naziva, čemu vsemu se je moral na tej poti odpovedati, kakšni so njegovi načrti. O vsem tem sva govorila slabo urico v podkastu Vonj po Sivki. In se zraven veliko smejala. 

O seksu, erotiki, o humorju, o estetiki, o pornografiji, o dobrih knjigah, o pisanju knjige, o tipkanju z dvema prstoma, o disciplini, o dobrih filmih. O tem, kakšen oče je svojim otrokom, kako je odraščal z njimi, o tem, da v njihovi družini ni polbratov in polsester, o tem, kakšen odnos imata z ženo Barbaro, kako kvalitetno in glasno se znata skregati in kako pomiriti. O mrzlem pivu, o Helginih vampih, o Luki Dončiću. O potovanjih v Branetovem kombiju. O pomembnih stvareh. O radovednosti. O hujšanju. 

Maja je pisateljica, menedžerka, blogerka, organizatorka prireditev, stand-up komičarka. Rada ima projekte. Na njenih rojstnih dnevih dobite v roke svinčnik in papir in morate razmišljati, pisati, delati. Na začetku so vsi začudeni, na koncu navdušeni. S partnerjem Andrejem Težakom Teškyjem sta med glavnimi organizatorji festivala OverJam More Than Reggae Festival v Tolminu, ki je čudovita izkušnja. Njene knjige govorijo o odnosih med moškim in žensko in o tem, kako jih izboljšati. Maja je pri enaindvajsetih letih bankrotirala, a se je pobrala in uspešno živi naprej. Hoče uživati v življenju, hoče se imeti F.A.Y.N., kar je tudi njena blagovna znamka, ime njenih podkastov, naslov njene druge knjige in njena življenjska filozofija: treba je uživati v hrani, pijači, glasbi, delu, treba je uživati v življenju! 

Davor Radolfi je tako nežen kot so nežne njegove pesmi. Občutljiv človek. Topel človek. Človek, ki ima rad Slovenijo in Slovence, med njimi ima ogromno pravih prijateljev, pravi, da smo si Slovenci in Dalmatinci podobni. Človek, ki svojo ženo Jasno rad objame in poljubi in ji reče, da jo ima rad. Človek, ki ima rad svoji hčeri in obožuje svoja vnuka. Človek, ki je celo svojemu psu Njoku napisal pesem, pesem s pasjega stališča, kako gleda na družino, v katero je prišel. Davor je z leti prišel k pameti in namesto sto in več koncertov na leto priredi samo še 30, 40, za njegovo dušo je to čisto dovolj, pravi. Spoznal je, da denar ni vse. Da je v življenju najbolj pomembna družina in prijatelji. »Treba je živeti! Zdaj!«, pravi, čeprav zelo rad tudi kaj počne okrog svoje hiše, na primer kosi travo. Ampak pri tem uživa. »Kot bi bil Slovenec, ne pa Dalmatinec!«, se smeje. 

S Sendi sva »udarili« tak prijeten, ženski pogovor. O vsem mogočem. Je mamica treh otrok, 16 letne Ane, 15 letne Nine in 12 letnega Matije. In to ni kar tako. A se nič ne pritožuje, dovoli jim svobodo, zaupa jim, nikoli je še niso razočarali. Sendi je bila dance zvezda devetdesetih, njen hit Nemirna kri nam še vedno odmeva v ušesih. Sandra je tudi učiteljica petja, pa tudi prepevanja ni povsem opustila, je članica skupine Pepel in kri. Naš radijec Dean Windisch aka Dean on the Mike jo je seveda povabil na mega prireditev DeeJay Time Back in Time, kjer je razvnela publiko. Midve sva govorili pred stožiškim velikim dogodkom, bala se je, da ne bo zmogla iste koreografije kot pred leti. A stožiška publika ji je jedla z roke, kot se temu pravi. Pa koreografija gor ali dol.