Sign up to save your podcasts
Or
Share Rok Švab
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Share to email
Share to Facebook
Share to X
Or
Rok Švab
Štajcast
Je resnični ljubljenec ljudskih src. Vanje je zlezel s izjemnim glasom, srčnim nasmehom, in s svojo neločljivostjo od najbolj slovenske harmonike. Že več desetletij je ta njegova prva ljubica. Ko nanjo zaigra, opazovalci vidim, da ga je povsem očarala. Čarovnija pa nato deluje tudi na nas druge – v prostoru in celo na daljavo – preko medijev. S harmoniko ustvarja nove melodije, je vzornik in učitelj zdaj že kar nekaj rodov ljubiteljev frajtonarce. Vedno ima kupe idej, zato je tudi založnik, podjetnik, organizator in izjemno dober kuhar, ki ima tudi sam rad dobro hrano. Zaznamoval jih je in oni so zaznamovali njega. Modrijani. Tu je njihov – Rok Švab.
25 let ste član Modrijanov, lani pa ste ustanovili svojo skupino Rok Švab s prijatelji. Ste se naveličali Modrijanov ali vam je bilo premalo ‘muzike’?
Ne, nikakor. To ime skupine sicer ni čisto pravo, ustanovili smo jo kot koncertni sestav Slakove glasbe, poimenoval pa sem jo po sebi, ker je tako preprosteje. Ljudje so si to razlagali po svoje, kot navadno. Namen te skupine je ohranjanje Slakove glasbe. Če bi Slakovo turnejo delali z Modrijani, bi bili preveč prisotni na teh koncertnih dogodkih in bi morda zmanjkalo te publike. Tako je bila ta skupina dobitna kombinacija, odlično smo oddelali Slakovo turnejo in z Modrijani turnejo ob 25-letnici. Tako nismo nasičili celega trga.
Zakaj ste se odločili ravno za Slakovo glasbo?
Pogrešam jo. Sodobna narodno-zabavna glasba trenutno vse bolj diši po popu, nima več veze s staro narodno-zabavno glasbo, samo to, da so prisotni trije inštrumenti, harmonika, kitara in bas, vse ostale prvine so šle drugo pot. Dobro, pojemo še štiriglasno, toda vse drugo bolj diši po popu kot narodno-zabavni glasbi. Pogrešal sem to glasbo, zato sem si zaželel, da bi naredil en koncert zase, za prijatelje Slakove glasbe.
Dobil sem idejo, da bi sestavili sestav, ki bi igral na tradicionalen način, kot se je igralo nekoč. Izbral sem izvajalce in na koncu se je to zelo dobro obrestovalo; ljudje so bili zadovoljni, dvorane polne, jaz pa vesel, saj je to balzam za mojo dušo, nek dodatni hobi. Priprave na novo turnejo že potekajo. Lani smo obeležili 60 let Slakove glasbe, letos bo tema drugačna.
Kaj pa so vam dali v vseh teh letih Modrijani?
Ko smo se s fanti spoznali, smo bili zelo mladi, nismo dobro vedeli, kaj bomo v življenju počeli. Radi smo igrali, radi smo se imeli lepo. Glasba nam je bila najpomembnejše vodilo in v njej smo skupaj rasli. Tedaj si nikakor nismo predstavljali, da bomo eden najbolj poznanih ansamblov, da bomo kreirali glasbeni stil in postali ansambel, ki narekuje trende. Tako nam pravijo drugi. Sami nismo nikdar gledali na trende, samo na to, da nam je glasba, ki jo ustvarjamo, všeč. Vsak od nas ima svoj okus in svoj slog, drug drugemu se prilagajamo in puščamo ustvarjalno svobodo.
Mnogo prigod je za vami, med drugim ste tudi padli z odra in igrali naprej.
Ko smo prišli na prizorišče, smo videli, da oder ni dobro sestavljen. Če si stopil na rob, si padel. Cel večer sem pazil, da ne stopim na rob … ko smo ob koncu igrali Golico, pa sem se zelo razživel, začel skakati, saj je bilo fino, in res padel z odra. Bil sem v šoku, pogledal, če je harmonika dobro, saj jaz se bom že pozdravil, in igral naprej. (smeh)
Svojo ljubezen do harmonike ste obrnili tudi v posel.
Pri 19. letih sem začel razmišljati, kaj bom počel. Študij mi ni dišal, pri 20. letih sem tako začel učiti harmoniko. Že kot otrok sem si govoril, da bom, ko odrastem, imel svojo glasbeno šolo, da bom učil, igral v najboljšem ansamblu, ki ga bo poznala cela Slovenija, in da bom imel svojo proizvodnjo harmonik. Kot bi me bog poslušal, vse to mi je ‘ratalo’.
Eden največjih projektov je Noč Modrijanov, ki bo znova prihodnje leto. Katera Noč vam je bila najbolj pri srcu?
Kar se tiče izvajalskega dela, kot glasbenik lahko rečem, da je bila vsaka Noč nekaj posebnega. Nekaj najlepšega je navdušenje ljudi, množica, ki živi s tabo in se ima lepo ter spoštuje vloženo delo. Največja nagrada za glasbenika je, da ljudje tri ure in pol živijo s tabo, čeprav je bilo pred tem potrebnega leto in pol odrekanja. Ampak na Noči Modrijanov je to vse poplačano.
Kako težko je pripraviti tak dogodek? Koliko ljudi sodeluje tudi v ozadju?
To je zares velik zalogaj. Če odštejemo vse glasbenike, v ozadju sodeluje več kot 100 ljudi – med njimi tudi prostovoljci, ki pomagajo, da vse koordinacije tečejo, da vsi izvajalci pridejo pravočasno na oder.
Ste tudi uspešen avtor. Kje in kako nastaja glasba?
Kar se tiče mojega ustvarjalnega okolja, sem res čudak. Tudi žena Petra nekaj časa tega ni mogla razumeti: kjerkoli sem, pa naj bo to na ulici, na stranišču, v gostilni ali na letališču, vzamem telefon in začnem vanj peti. Razen v cerkvi, tam si idejo zapišem. (smeh) Ko imam čas in se ideja utrne, melodijo takoj zapojem. Pesmi ne morem oziroma ne želim delati drugače. Vsi moji napevi so se zgodili v trenutku, kot da me nekaj pokliče, neka sila, ki me sili, da moram vzeti telefon in melodijo zapeti. Ko se zgodi melodija, mi obenem že stečejo besede. Ne vem, zakaj. Tako je. To se mi dogaja.
Ali lahko avtorjem težave povzroča umetna inteligenca?
Umetna inteligenca bo glasbenikom težko vzela kruh, saj nima srca. Dela na podlagi podatkov, ki jih ima, mi pa delamo s podatki, ki so v nas, ki prihajajo iz nas. UI si bo izmislila temo in ti dala možnost, ampak glasba pride iz človeka. Umetna inteligenca v melodijo in besedilo ni sposobna dajati čustev.
Zdaj se nama je pridružila vaša žena Petra. Sta že bila kdaj skupaj na intervjuju?
Petra: Ne, še nikoli.
Rok: Na enem sva že bila, ko sva rekla da. (smeh)
Govorite vajini o poroki, ki je bila 1. oktobra pred tremi leti. Zakaj sta izbrala prav ta datum?
Rok: To je bil edini datum, ko sem bil prost in so bili prosti tudi muzikanti. Petra si je namreč želela, da bi nama na poroki igrali Ansambel Petka in Dejan Vunjak. Petra, povej, zakaj prav Dejan.
Petra: Z njegovim očetom Brendijem smo bili prijatelji in že od malih nog sem bila njegova oboževalka ter govorila, da bo na moji poroki igral Brendi. Žal ga več ni med nami. Tudi z Dejanom sva se vedno hecala, da če bo kdaj poroka, bo igral on. In je.
Petra, greste raje na koncert Modrijanov ali Dejana Vunjaka?
Petra: Dejana Vunjaka. (smeh)
Rok: Jaz sem se s tem že sprijaznil. Zdaj je že malo bolje, ampak včasih smo v avtu poslušali samo Brendija. Nekoč, ko sem prišel domov, me je skoraj kap, saj sem na vratih spalnice opazil plakat Dejana Vunjaka. Gledam to, in si rečem: Dejan, povsod te vidim, kamorkoli se obrnem! (smeh) Dejan je ‘fajn dečko’, vesel sem, da sem ga preko Petro spoznal tudi zasebno. Tudi oba otroka sta navdušena nad njegovo glasbo.
Kaj pa vidva s Petro občudujeta drug pri drugem?
Rok: To, da imava včasih jeklene živce drug do drugega. Oba sva bolj žareča, sva ‘liderja’, kot dva petelina enem gnoju, kar gre včasih težko. Vendar vedno zvoziva.
Petra, kaj vas najbolj spravi ob živce pri Roku?
Petra: Da hodi obut po hiši. Tukaj pride največkrat do konflikta.
Rok: Meni se vedno mudi. Po moje sem se pol ure prepozno rodil in vedno vsaj pol ure zamujam. V enem dnevu želim vse narediti, kar ne gre, zato se mi vedno mudi. Ne ljubi se mi sezuvati in potem spet obuvati, ko nosim stvari iz hiše, na primer harmonike in oblačila za nastope. Pa saj se je že navadila. (smeh)
Rok, kdaj pa vas Petra največkrat razjezi?
Rok: Ko pospravi in preuredi kuhinjo in potem ničesar več ne najdem. Podobno je tudi z oblačili in čevlji, kadar preureja, jaz pa iščem stvari. In potem spet zamujam.
Petra: Rada imam red, sploh v hiši. Sem kar perfekcionistka.
Rok: Jaz pa imam bolj kreativno vzdušje (smeh). Spomnim, da mi je mama nekoč želela dobro in mi je pospravila pisarno. Dva dni sem porabil, da sem vse papirje spravil nazaj, kot so bili prej. (smeh)
Če bi danes gledala nazaj: kaj bi spremenila, morda tudi drug pri drugem?
Rok: Človeka težko spremeniš. Rodiš se z nekim karakterjem in ko se združita dva, skušata sinhronizirano živeti. Gre za sožitje dveh bitij, ki se prej nista poznala, potem pa ju je združila neka kemija, ljubezen in živita skupaj. Nikoli ni idealno. Ne verjamem v ideale v partnerskih zvezah. Treba se je prilagajati. Če imata dva spoštovanje in sočutje drug do drugega, razumevanje, to, da vesta, da lahko na drugega vedno računaš, je nekaj najlepšega.
Kakšen bi bil vajin idealen dan brez obveznosti?
Petra: Večkrat si vzameva čas drug za drugega, kadar Rok nima nastopov. Pozimi rada greva v savno ali na bazen.
Rok: Wellnes, ja pred kratkim sva šla na izlet s kolesi, kar je bilo tudi super. Rada greva na večerjo, saj rad dobro jem.
In kdo v gospodinjstvu drži ‘daljinca?
Petra: Občudujem Roka, saj zelo rad kuha in kuha s srcem in dušo. Nikoli mu ni problem skuhati. Kosilo lahko skuha v manj kot pol ure, za več ljudi hkrati. Tudi kar se tiče nakupa živil, je to njegova domena, nakup oblačil in kozmetike pa moja.
Rok: Jaz kupim tri majice in te majice nosim, dokler niso raztrgane. Ne razumem ljudi, ki imajo doma 100 čevljev. Sam imam zaradi Petre sicer več čevljev, vendar nosim le ene, če se mi zmočijo, pa imam za vsak slučaj še druge.
Kaj je za vaju na Štajerskem najlepše?
Rok: Štajerska je lepa zelena dežela, ki ima vrhunska vina in vrhunsko kulinariko. Štajerci smo prijazni ljudje, ki se še radi družimo, čeprav je bilo tega včasih bistveno več in so nas občudovali iz drugih krajev, kakšna presenečenja si pripravljamo za rojstne dneve in podobno. Štajerci smo veseljaki, složni ljudje, ki znamo stopiti skupaj. Pokonci nas držijo dobra hrana, dobro vino, prijateljstvo in zdravi odnosi, upam da s čim manj ‘fovšije’.
The post Rok Švab first appeared on Štajcast.
Štajcast
View all episodes
By ŠtajcastŠtajcast
Je resnični ljubljenec ljudskih src. Vanje je zlezel s izjemnim glasom, srčnim nasmehom, in s svojo neločljivostjo od najbolj slovenske harmonike. Že več desetletij je ta njegova prva ljubica. Ko nanjo zaigra, opazovalci vidim, da ga je povsem očarala. Čarovnija pa nato deluje tudi na nas druge – v prostoru in celo na daljavo – preko medijev. S harmoniko ustvarja nove melodije, je vzornik in učitelj zdaj že kar nekaj rodov ljubiteljev frajtonarce. Vedno ima kupe idej, zato je tudi založnik, podjetnik, organizator in izjemno dober kuhar, ki ima tudi sam rad dobro hrano. Zaznamoval jih je in oni so zaznamovali njega. Modrijani. Tu je njihov – Rok Švab.
25 let ste član Modrijanov, lani pa ste ustanovili svojo skupino Rok Švab s prijatelji. Ste se naveličali Modrijanov ali vam je bilo premalo ‘muzike’?
Ne, nikakor. To ime skupine sicer ni čisto pravo, ustanovili smo jo kot koncertni sestav Slakove glasbe, poimenoval pa sem jo po sebi, ker je tako preprosteje. Ljudje so si to razlagali po svoje, kot navadno. Namen te skupine je ohranjanje Slakove glasbe. Če bi Slakovo turnejo delali z Modrijani, bi bili preveč prisotni na teh koncertnih dogodkih in bi morda zmanjkalo te publike. Tako je bila ta skupina dobitna kombinacija, odlično smo oddelali Slakovo turnejo in z Modrijani turnejo ob 25-letnici. Tako nismo nasičili celega trga.
Zakaj ste se odločili ravno za Slakovo glasbo?
Pogrešam jo. Sodobna narodno-zabavna glasba trenutno vse bolj diši po popu, nima več veze s staro narodno-zabavno glasbo, samo to, da so prisotni trije inštrumenti, harmonika, kitara in bas, vse ostale prvine so šle drugo pot. Dobro, pojemo še štiriglasno, toda vse drugo bolj diši po popu kot narodno-zabavni glasbi. Pogrešal sem to glasbo, zato sem si zaželel, da bi naredil en koncert zase, za prijatelje Slakove glasbe.
Dobil sem idejo, da bi sestavili sestav, ki bi igral na tradicionalen način, kot se je igralo nekoč. Izbral sem izvajalce in na koncu se je to zelo dobro obrestovalo; ljudje so bili zadovoljni, dvorane polne, jaz pa vesel, saj je to balzam za mojo dušo, nek dodatni hobi. Priprave na novo turnejo že potekajo. Lani smo obeležili 60 let Slakove glasbe, letos bo tema drugačna.
Kaj pa so vam dali v vseh teh letih Modrijani?
Ko smo se s fanti spoznali, smo bili zelo mladi, nismo dobro vedeli, kaj bomo v življenju počeli. Radi smo igrali, radi smo se imeli lepo. Glasba nam je bila najpomembnejše vodilo in v njej smo skupaj rasli. Tedaj si nikakor nismo predstavljali, da bomo eden najbolj poznanih ansamblov, da bomo kreirali glasbeni stil in postali ansambel, ki narekuje trende. Tako nam pravijo drugi. Sami nismo nikdar gledali na trende, samo na to, da nam je glasba, ki jo ustvarjamo, všeč. Vsak od nas ima svoj okus in svoj slog, drug drugemu se prilagajamo in puščamo ustvarjalno svobodo.
Mnogo prigod je za vami, med drugim ste tudi padli z odra in igrali naprej.
Ko smo prišli na prizorišče, smo videli, da oder ni dobro sestavljen. Če si stopil na rob, si padel. Cel večer sem pazil, da ne stopim na rob … ko smo ob koncu igrali Golico, pa sem se zelo razživel, začel skakati, saj je bilo fino, in res padel z odra. Bil sem v šoku, pogledal, če je harmonika dobro, saj jaz se bom že pozdravil, in igral naprej. (smeh)
Svojo ljubezen do harmonike ste obrnili tudi v posel.
Pri 19. letih sem začel razmišljati, kaj bom počel. Študij mi ni dišal, pri 20. letih sem tako začel učiti harmoniko. Že kot otrok sem si govoril, da bom, ko odrastem, imel svojo glasbeno šolo, da bom učil, igral v najboljšem ansamblu, ki ga bo poznala cela Slovenija, in da bom imel svojo proizvodnjo harmonik. Kot bi me bog poslušal, vse to mi je ‘ratalo’.
Eden največjih projektov je Noč Modrijanov, ki bo znova prihodnje leto. Katera Noč vam je bila najbolj pri srcu?
Kar se tiče izvajalskega dela, kot glasbenik lahko rečem, da je bila vsaka Noč nekaj posebnega. Nekaj najlepšega je navdušenje ljudi, množica, ki živi s tabo in se ima lepo ter spoštuje vloženo delo. Največja nagrada za glasbenika je, da ljudje tri ure in pol živijo s tabo, čeprav je bilo pred tem potrebnega leto in pol odrekanja. Ampak na Noči Modrijanov je to vse poplačano.
Kako težko je pripraviti tak dogodek? Koliko ljudi sodeluje tudi v ozadju?
To je zares velik zalogaj. Če odštejemo vse glasbenike, v ozadju sodeluje več kot 100 ljudi – med njimi tudi prostovoljci, ki pomagajo, da vse koordinacije tečejo, da vsi izvajalci pridejo pravočasno na oder.
Ste tudi uspešen avtor. Kje in kako nastaja glasba?
Kar se tiče mojega ustvarjalnega okolja, sem res čudak. Tudi žena Petra nekaj časa tega ni mogla razumeti: kjerkoli sem, pa naj bo to na ulici, na stranišču, v gostilni ali na letališču, vzamem telefon in začnem vanj peti. Razen v cerkvi, tam si idejo zapišem. (smeh) Ko imam čas in se ideja utrne, melodijo takoj zapojem. Pesmi ne morem oziroma ne želim delati drugače. Vsi moji napevi so se zgodili v trenutku, kot da me nekaj pokliče, neka sila, ki me sili, da moram vzeti telefon in melodijo zapeti. Ko se zgodi melodija, mi obenem že stečejo besede. Ne vem, zakaj. Tako je. To se mi dogaja.
Ali lahko avtorjem težave povzroča umetna inteligenca?
Umetna inteligenca bo glasbenikom težko vzela kruh, saj nima srca. Dela na podlagi podatkov, ki jih ima, mi pa delamo s podatki, ki so v nas, ki prihajajo iz nas. UI si bo izmislila temo in ti dala možnost, ampak glasba pride iz človeka. Umetna inteligenca v melodijo in besedilo ni sposobna dajati čustev.
Zdaj se nama je pridružila vaša žena Petra. Sta že bila kdaj skupaj na intervjuju?
Petra: Ne, še nikoli.
Rok: Na enem sva že bila, ko sva rekla da. (smeh)
Govorite vajini o poroki, ki je bila 1. oktobra pred tremi leti. Zakaj sta izbrala prav ta datum?
Rok: To je bil edini datum, ko sem bil prost in so bili prosti tudi muzikanti. Petra si je namreč želela, da bi nama na poroki igrali Ansambel Petka in Dejan Vunjak. Petra, povej, zakaj prav Dejan.
Petra: Z njegovim očetom Brendijem smo bili prijatelji in že od malih nog sem bila njegova oboževalka ter govorila, da bo na moji poroki igral Brendi. Žal ga več ni med nami. Tudi z Dejanom sva se vedno hecala, da če bo kdaj poroka, bo igral on. In je.
Petra, greste raje na koncert Modrijanov ali Dejana Vunjaka?
Petra: Dejana Vunjaka. (smeh)
Rok: Jaz sem se s tem že sprijaznil. Zdaj je že malo bolje, ampak včasih smo v avtu poslušali samo Brendija. Nekoč, ko sem prišel domov, me je skoraj kap, saj sem na vratih spalnice opazil plakat Dejana Vunjaka. Gledam to, in si rečem: Dejan, povsod te vidim, kamorkoli se obrnem! (smeh) Dejan je ‘fajn dečko’, vesel sem, da sem ga preko Petro spoznal tudi zasebno. Tudi oba otroka sta navdušena nad njegovo glasbo.
Kaj pa vidva s Petro občudujeta drug pri drugem?
Rok: To, da imava včasih jeklene živce drug do drugega. Oba sva bolj žareča, sva ‘liderja’, kot dva petelina enem gnoju, kar gre včasih težko. Vendar vedno zvoziva.
Petra, kaj vas najbolj spravi ob živce pri Roku?
Petra: Da hodi obut po hiši. Tukaj pride največkrat do konflikta.
Rok: Meni se vedno mudi. Po moje sem se pol ure prepozno rodil in vedno vsaj pol ure zamujam. V enem dnevu želim vse narediti, kar ne gre, zato se mi vedno mudi. Ne ljubi se mi sezuvati in potem spet obuvati, ko nosim stvari iz hiše, na primer harmonike in oblačila za nastope. Pa saj se je že navadila. (smeh)
Rok, kdaj pa vas Petra največkrat razjezi?
Rok: Ko pospravi in preuredi kuhinjo in potem ničesar več ne najdem. Podobno je tudi z oblačili in čevlji, kadar preureja, jaz pa iščem stvari. In potem spet zamujam.
Petra: Rada imam red, sploh v hiši. Sem kar perfekcionistka.
Rok: Jaz pa imam bolj kreativno vzdušje (smeh). Spomnim, da mi je mama nekoč želela dobro in mi je pospravila pisarno. Dva dni sem porabil, da sem vse papirje spravil nazaj, kot so bili prej. (smeh)
Če bi danes gledala nazaj: kaj bi spremenila, morda tudi drug pri drugem?
Rok: Človeka težko spremeniš. Rodiš se z nekim karakterjem in ko se združita dva, skušata sinhronizirano živeti. Gre za sožitje dveh bitij, ki se prej nista poznala, potem pa ju je združila neka kemija, ljubezen in živita skupaj. Nikoli ni idealno. Ne verjamem v ideale v partnerskih zvezah. Treba se je prilagajati. Če imata dva spoštovanje in sočutje drug do drugega, razumevanje, to, da vesta, da lahko na drugega vedno računaš, je nekaj najlepšega.
Kakšen bi bil vajin idealen dan brez obveznosti?
Petra: Večkrat si vzameva čas drug za drugega, kadar Rok nima nastopov. Pozimi rada greva v savno ali na bazen.
Rok: Wellnes, ja pred kratkim sva šla na izlet s kolesi, kar je bilo tudi super. Rada greva na večerjo, saj rad dobro jem.
In kdo v gospodinjstvu drži ‘daljinca?
Petra: Občudujem Roka, saj zelo rad kuha in kuha s srcem in dušo. Nikoli mu ni problem skuhati. Kosilo lahko skuha v manj kot pol ure, za več ljudi hkrati. Tudi kar se tiče nakupa živil, je to njegova domena, nakup oblačil in kozmetike pa moja.
Rok: Jaz kupim tri majice in te majice nosim, dokler niso raztrgane. Ne razumem ljudi, ki imajo doma 100 čevljev. Sam imam zaradi Petre sicer več čevljev, vendar nosim le ene, če se mi zmočijo, pa imam za vsak slučaj še druge.
Kaj je za vaju na Štajerskem najlepše?
Rok: Štajerska je lepa zelena dežela, ki ima vrhunska vina in vrhunsko kulinariko. Štajerci smo prijazni ljudje, ki se še radi družimo, čeprav je bilo tega včasih bistveno več in so nas občudovali iz drugih krajev, kakšna presenečenja si pripravljamo za rojstne dneve in podobno. Štajerci smo veseljaki, složni ljudje, ki znamo stopiti skupaj. Pokonci nas držijo dobra hrana, dobro vino, prijateljstvo in zdravi odnosi, upam da s čim manj ‘fovšije’.
The post Rok Švab first appeared on Štajcast.
Štajcast