Umetnica. Je med večkrat nagrajenimi in izpostavljenimi slovenskimi slikarji mlajše generacije. Njeno izrazno sredstvo je risba. Ta zahteva natančnost in vztrajnost. Njeno ustvarjanje je prepoznavno po črno belih podobah drevesnih vejic, senc in iglic. Drevesa z iglicami so obdajala dom v otroštvu. Zrasla je med Oplotnico in Slovenskimi Konjicami. Ko je bila stara 10 let, se je odločila, da bo akademska slikarka. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost trenutno končuje doktorski študij. Zdaj živi v Ljubljani, srce pa še vedno zaigra, ko zagleda štajerske griče. Tina Konec.

Trenutno pišete doktorat, kajne?

Sem prva generacija doktorskih študentov na ALU. Gre za nov študij, ki obstaja že pet let. Proti doktoratu grem počasi, to je proces. Treba je narediti raziskavo, pa tudi sama se želim počutiti, da sem zares kompetentna, da lahko suvereno govorim o neki stvari. Pišem sicer o konceptualni risbi v Sloveniji v 60. letih in mi je tema zelo zanimiva. Prej se nisem toliko ukvarjala s teorijo, vendar mi je ukvarjanje s teorijo dalo zelo veliko poglobljenega znanja in sem za to izkušnjo zelo hvaležna.

Se vam zdi, da ste izbrali pravo pot?

Zagotovo sem se prav odločila, ne bi izbrala druge poti, saj je to moj način življenja. Ničesar drugega ne bi delala. Zame je to to. Res ni vedno enostavno, saj ne gre le za slikanje, ampak delo vključuje še veliko drugih reči, vendar je meni super. Pravzaprav sem se že pri desetih letih odločila, da bom akademska slikarka. Za ta poklic sem izvedela na Likovnih prijateljevanjih, slikarski koloniji, ki je nekoč potekala v Slovenskih Konjicah in je žal danes ni več. Vsako leto sem se udeleževala zaključnih razstav in pod slikami opažala podpise akademskih slikarjev. Ko so mi razložili, kaj to pomeni – da je slikarstvo lahko poklic in da za to obstaja šola –, sem se odločila. In tako je ostalo. Druge možnosti zame ni bilo.

Omenili ste slikarsko kolonijo Likovna prijateljevanja. Zakaj se udeleževati kolonij?

Drugače je, saj prekineš svojo rutino. Greš iz svojega ateljeja, spoznaš nove ljudi, si z njimi deliš skupen ustvarjalni prostor, sklenejo se nova prijateljstva, pride do izmenjave idej, vidiš, kako delajo drugi, kako razmišljajo … To je vedno pozitivno. Poleg tega, da sem na Likovnih prijateljevanjih ugotovila, da želim postati akademska slikarka, sem bila desetletje kasneje tudi ena od udeleženk zadnjih Likovnih prijateljevanj. Z nekaterimi udeleženci smo še vedno prijatelji.

Pred kratkim ste se vrnili z Japonske.

Na Japonsko sem si želela iti že dolgo. Letos mineva 10 let, odkar rišem igličasta drevesa s tušem na papir. V tem času mi je marsikdo rekel, da imajo moja dela nekakšno esenco vzhoda. Slab mesec je trajalo moje potovanje in izkoristila sem ga tudi za raziskovanje japonske umetnosti. Dežela je super, vsi so zelo prijazni in ustrežljivi, da skoraj doživiš šok, ko se vrneš nazaj domov. Navdušili so me japonski vrtovi, ki so čudoviti, narava je lepa in tudi tam imajo veliko iglavcev. Ugotovila sem, da dejansko obstajajo neke vzporednice. Njihova umetnost me je prevzela, njihov način, kako dojemajo in zaznavajo določene stvari.

Kaj vas je prevzelo? Omenili ste arhitekturo, kako so izgrajene hiše.

Stare hiše so zelo dobre, navdihnile so naš modernizem v arhitekturi. Nekaterih stvari pa ne veš, dokler ne greš tja. Denimo to, da so vse sodobne hiše na Japonskem iz plastike. Plastične stene zunaj in znotraj, plastične kopalnice, … Zato, ker lahko plastiko očistiš. Japonci imajo zelo radi čistočo. To so preverjene informacije, povedali so mi jih Japonci.

Dotakniva se vašega ustvarjanja. Kako poteka vaš ustvarjalni proces?

Svojo fascinacijo nad naravo pretvarjam na papir. Rišem s tušem. Drevesa, ki me pritegnejo večinoma zaradi oblike krošnje, fotografiram in ‘skadriram’ določen izsek iz krošnje. Vedno mi je bilo fascinantno, kako lahko v čisto realni zadevi vidiš povsem abstraktno formo. Potem to narišem. Pri tem sledim neki konkretni predlogi, ampak nisem vedno čisto zvesta izvirniku, v črnino krošnje skušam vnesti strukturo. Ko je risba pred teboj in jo gledaš iz različnih zornih kotov, se v poteze ujame svetloba in pusti vtis. Na površini papirja se ustvari mali relief, kamor se ujame svetloba, zato se ob gledanju notranja struktura krošnje lesketa, kar mi je zanimivo.

Zakaj prav narava?

Vedno mi je bila zelo blizu. Rada hodim po gozdu, ob morju, … Narava je zame oblika meditacije, v njej se sprostim. Pogosto v povezavi s športom, saj rada tečem ali hodim. Čas, preživet v naravi, je tudi del umetniškega procesa, saj v naravi pogosto dobim ideje.

Kako je danes v Sloveniji sprejeta moderna umetnost?

Na žalost bi lahko bilo boljše. Umetnost je v medijih potisnjena nekoliko na stran, tudi v izobraževanju, kolikor slišim. Likovni pouk v šolah krčijo, kar je škoda. Tudi učim, saj izvajam tečaje, in v praksi vidim, da je to škoda. Večno vprašanje je, kako ljudi navdušiti nad moderno umetnostjo, kako razviti trg. Saj stvari gredo počasi v pozitivno smer, se premikajo, ampak … Naj povem primer iz Avstrije, s katero se tako radi primerjamo. V manjši vasi sem se udeležila likovne kolonije; na odprtje zaključne razstave tam pride ogromno ljudi in vsi želijo nekaj kupiti. Tega pri nas ni. Ni zavedanja, da umetniškega dela ne moreš dobiti za 100 evrov, sploh če je to delo akademika. Od česa bo pa živel, če bo za tako mizeren denar prodajal svoja dela? Mnogim ni škoda dati ogromno denarja za avto ali tisoč evrov telefon, ki ju imamo le omejen čas, umetniško delo pa je večno, poleg tega lahko vrednost umetniškega dela naraste. To je naložba. Malce drugače bi morali gledati na to področje.

Pravite, da spremljate dnevno dogajanje. Kaj je največja težava današnjega sveta, družbe?

Največja težava je, da se v družbi zelo hitro in zelo nevarno širita sovraštvo in nestrpnost. Mislim, da se lahko vse vrednote, ki smo jih izgradili, da bi postali boljši, hitro sesujejo. V zelo nehvaležnih časih živimo, ljudje so zaskrbljeni, nabira se nezadovoljstvo, kar me precej skrbi. Iz sovraštva in nezadovoljstva pride vojna, ki je že realnost. Dogajajo se stvari, ki se ne bi smele in za katere vsi vemo, da niso pravilne, pa ob tem nihče ničesar ne naredi, to se mi zdi najbolj problematično.

Sicer ste iz Oplotnice, a že nekaj časa živite v Ljubljani. Pogrešate Oplotnico in Konjiško goro?

Ja. Preden sem šla v Ljubljano, sem bila 10 let v Slovenskih Konjicah in 10 let v Oplotnici. Pogrešam domače kraje, čeprav je tudi v Ljubljani v redu, vendar ima človek do kraja, v katerem odraste, drugačen odnos, zbuja mu drugačne občutke. Vedno, ko se pripeljem iz Ljubljane čez tunele in se na levi Pohorje pojavi, si rečem, da sem doma.

Kaj je drugače v enem in drugem kraju, kaj bolje, kaj slabše?

Zagotovo je drugače. Še zdaj si določene upravne zadeve raje urejam tukaj. Pred kratkim sem denimo želela podaljšati vozniško dovoljenje, pa je bila v Ljubljani čakalna doba tri tedne, v Konjicah sem bila na vrsti takoj. V Ljubljani je več ljudi, vsi so malo bolj živčni, bolj je hektično, stresno, hitro … tukaj pa ne. Tukaj je vse bolj osebno, odnosi so drugačni. Tudi Ljubljana se je v zadnjih letih zelo spremenila. To je zdaj drugo mesto. Vemo, da ni stanovanj, da so najemnine drage, da je vse dražje, da ni parkirišč … Vse to vpliva na ljudi, da niso toliko sproščeni. Ne rečem, da tam ni za živeti, je pa drugače.

Kako je Oplotnica vplivala na vašo umetniško pot?

Ko sem začela ustvarjati, se sploh nisem posvečala temu, od kod vse te iglice. Ko sem risala in risala in se je praksa stalno nadgrajevala, so se v mojem delu začele pojavljati tudi nove stvari, v dela sem začela denimo vključevati svetlobo ali nove podobe, sem se začela spraševati, od kod te iglice, kaj nenehno delajo na mojem delu.

Kaj bi svetovali mladim, ki bi želeli postati umetniki?

Marsikaj, odvisno, kaj koga zanima. Fino je poznati, kako deluje umetniški svet. Treba je biti vztrajen in pripravljen na dejstvo, da tvoja dela ne bodo vsem všeč. Tako pač je. Vztrajnost bi svetovala, predvsem.

Kje se vidite čez pet ali deset let?

Še naprej bom razvijala svojo prakso in uživala v naravi. Upam, da se mi v tem času uspe preseliti kam bliže naravi.

The post Tina Konec first appeared on Štajcast.