Navidezna, obogatena in razširjena resničnost niso le tehnološke novost, temveč orodja za globlje in lažje razumevanje sveta, razvijanje empatije in ustvarjanje bolj vključujočega ter učinkovitega, predvsem pa zanimivega in izkustvenega učnega okolja. Ko je premišljeno uporabljena, lahko podpira razvoj celostnega posameznika – kognitivno, čustveno in socialno. Ključ do uspeha niso naprave, ampak ljudje: učitelji, starši in strokovnjaki, ki tehnologijo osmislijo.

V tokratni epizodi se nam pridružita dr. Katarina Lia Kompan Erzar, profesorica pri Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in socialne religije na Teološki fakulteti ter dr. Klemen Pečnik, raziskovalec in asistent na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter vodja multimedijskega centra v Laboratoriju za multimedijo.

Vsebino omogoča Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje s pomočjo sredstev mehanizma Načrta za okrevanje in odpornost in Next Generation EU.

Poglavja:

01:15 – Kaj te nove tehnologije so in kako jih prinašamo v razrede

03:42 – Največja dodana vrednost teh tehnologij

08:06 – Izobraževanje učiteljev

15:40 – O projektih

23:20 – Naslavljanje predsodkov, zmotnih predstav v svetu

26:27 – Kritika oziroma zakaj je taka tehnologija prednost v razredu

34:28 – Spodbuda za starše

Citati:

• Dr. Klemen Pečnik: »Z navidezno resničnostjo lahko prikažemo nekaj, kar navaden smrtnik drugače ne bi nikoli videli, na primer pogled iz vesoljske postaje.«

• Dr. Katarina Lia Kompan Erzar: »Cilj ni v tem, da postanejo stvari še bolj avtomatiziranje, ampak da postanejo bolj kvalitetne.«

• Dr. Katarina Lia Kompan Erzar: »Namen vizualnih vsebin mora biti, predno se sploh lotimo vsebin, zelo jasen.«

• Dr. Katarina Lia Kompan Erzar: »Nič ni narobe s tem, če bodo dijaki hitreje razumeli tehnologijo kot učitelji, ker tudi to je del celotne implementacije tovrstnih vsebin, da dijak lahko s svojim znanjem omogoči, pomaga učitelju, da bosta skupaj lahko uporabljala to vsebino.«

• Dr. Klemen Pečnik: »V projektu spodbujamo učitelje, da postanejo učenci, predvsem pa mentorji in vzpodbujevalci razvoja.«

• Dr. Katarina Lia Kompan Erzar: »Ko si daš gor enkrat virtualna očala, je gostota dražljajev, ki prihaja v možgane, tako velika, da ti na nek način naredi mejo okoli tebe in te zapre v ta svet – na ta način v tistem kratkem času dobiš zgoščena dražljajska izkušnja, ki jo potem lahko počasi razdelaš kasneje.«

• Dr. Klemen Pečnik: »Vodenje takega doživetja je bistveno bolj enostavno in usmerjeno na cilj, kot pa bi lahko s katerimkoli drugim medijem dosegli – ta izlorianost, potopljenost v določene dražljaje je definitivno prednost tovrstnih vsebin.«