Kaj, če si države še nismo dovolj zaslužili, ker se nismo dovolj potrudili, ker na pozicije politične moči po liniji najmanjšega odpora še vedno trmasto postavljamo ali bivše akterje osamosvojitve ali neke politične amaterje, ki podlegajo svojim nravem, zasebnim interesom ali občutku moči, ki pride s funkcijo? Tej tezi pritrjuje dejstvo, da v državnem zboru, žalibog, ni nič drugače; ob njihovih razpravah se človek ne more znebiti občutka, da tam sedi preveč ljudi, ki ob Kantu pomislijo na smeti, ob Leibnizu pa na kekse.