Jajca

To je zadnja kolumna v drugi sezoni Jajc. Vprašanje po smislu njihovega pisanja se spričo stanja stvari zastavlja samo od sebe. Zakaj vztrajati, teden za tednom pisati, če pa od tega ni haska? In zakaj tudi sicer v družbi kljub zavesti, da ne štima, ni zaznati konkretnih sprememb, zakaj se zdi, da je otopela v lastnem pristajanju na najnižji skupni imenovalec, ki z vsakim realnim izkazom njene kondicije, kakršen so, denimo, volitve, drsi navzdol? Niti ne gre toliko za rezultate, ki so nam lahko všeč ali ne, bolj gre za 989.044 ljudi oziroma 58,5 odstotka volilnega telesa, ki, recimo, na nedavnih volitvah v evropski parlament ni želelo oddati glasu. Gre za množico, ki bi lahko konkretno, ključno spremenila stvari, a to a priori zavrača in noče biti del demokratičnega procesa.

Drug primer: set potopnih smetnjakov pred javno plastiko Poletno veselje v Mariboru vztraja. Že skoraj dve leti in pol je tam, Mestna občina Maribor (MOM) je premik že dvakrat vključila v svoj proračun ter s tem posredno priznala napako v umestitvi, a zgodi se nič. In če se kadarkoli bo, se bo izključno, ko in če bo MOM želela. Ne ljudje – MOM. Ne glede na eklatantno napako pri umeščanju je bil župan, ki je kante postavil pred umetnino, mirno ponovno izvoljen. In je kot eden od vabljenih govornikov odprl veliko razstavo Spekter v UGM, pred katero te dotične kante stojijo.

Takih primerov je ogromno, na ravni državne politike, na ravni mestne, v globalnem in v lokalnih okoljih. Včasih se zdi, da gre za naš temeljni družbeni modus operandi in da je povsem vseeno, ali o tem pišemo ali ne, ker to ne spremeni ničesar. Časi so tako naporni, da postaja neznosno težko verjeti celo v temeljno humanost, ki naj bi nas družila, ker smo ljudje. Iskanje dobrih novic v gomili slabih ne zadostuje več, drobna dobra dela v intimnem okolju se zdijo banalno slepilo in kilava tolažba, ki mine v hipu, ko se realizira. Kaj nam torej ostane?

Jasno, na tej točki bi bilo prikladno reči: umetnost, rešila nas bo umetnost. In gotovo je res. Očitno pa ni več dovolj, saj je svet s tečajev snet do mere, ko ga celo umetnost ne more več utiriti nazaj. Kaj torej? Odgovor zveni kar se da preprosto, celo banalno, njegova izvedba pa je v danih razmerah odvratno naporna: treba je vztrajati. Zlasti, ko se zdi to nemogoče in ko je za smisel tega početja težje in težje najti pokritje – nujno je. Oziroma, kot je to tako dobro povedal eden naših najboljših pesnikov: kjerkoli si, v karkoli so te vpeli, samo to veš, da moraš. Moraš.

Z željo, da bi ta "moraš" vzeli nase, se vam iskreno zahvaljujem za pozornost skozi celo drugo sezono Jajc ter vam želim mirno in ne prevroče poletje.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Gre za javno površino v skupni rabi, ki naj bi bila kadarkoli namenjena in dostopna vsem, torej tudi tem, ki na določen dan in ob določeni uri nimajo denarja za vstopnino na dogodek. Ob tem gre za park, ki je v svojem bistvu namenjen ravno nasprotnim dejavnostim od glasnega koncerta, se pravi sproščanju, kontemplaciji, uživanju v miru in v (sicer kultivirani, a še vedno) naravi.

Toda v istem delu parka so prireditve že bile; denimo velike tehno žurke svetovno najbolj (pri)znanega slovenskega DJ-ja, in so še, pred nedavnim je, recimo, tam znova potekal redni letni tek neke trgovine. Tema dogodkoma so bistri organizatorji pritaknili še neko plemenito noto, s katero ju je bilo tam, sredi parka, verjetno lažje upravičiti, češ, da gre vendar za dober namen, naš Magnifico, čigar umetniško udejstvovanje se je geografsko vselej nekako držalo Tivolija, pa bi rad "samo" organiziral žur ob 30. obletnici svojega glasbenega ustvarjanja.

Potem, ko je bila prošnja za dovoljenje za izvedbo koncerta zavrnjena, kriva pa naj bi bila, če karikiramo, ena roža pa en hrošč, je situacija postala rahlo komična, zainteresirana javnost pa se je, kot je pri nas običajno, razdelila v dva monolitna bloka. "Pravičniški eko-nazadnjaki, trava je trava!" se dere ena polovica. "To je park in je za vse in not naj bo mir!" odgovarja druga.

Muzikantov tabor ima v rokavu, ko zagovarja svoj prav, nedvomno odlične karte: če je bilo enim dovòljeno, in če je bilo dovoljeno celo za muziko, saj tudi tisti tekaški dogodek tradicionalno vsebuje sklepni koncert, čemu ne more biti tudi drugim? Na onem tehno dogodku je poplesavala od oka enaka masa ljudi.

Po drugi strani je lastne argumente zoper organizacijo koncerta v Tivoliju v javnem pismu predočila tudi civilna družba. Podpisalo ga je okrog 130 krajinskih arhitektov in urbanistov, biologov, umetnikov, pedagoških delavcev in uporabnikov parka. V njem Pešuta pozivajo, naj koncert prestavi v sprejemljivejše okolje, in opozarjajo, da je Tivoli edinstven javni prostor, zaščiten kot objekt naravne in kulturne dediščine.

Stvar je čudna. Tip, ki je sebe proglasil za pedra, dolgo, preden je bilo to moderno, in nenehno izziva s tem, da je korak pred množico, stoji zdaj na različnih bregovih z delom civilne družbe, iz katere nekako organsko izrašča. A še bolj je zanimivo, čemu bi tak model svojo muziko z umestitvijo v okolje, ki ni primarno namenjeno koncertiranju, prostovoljno izpostavil potencialnemu degradiranju v moteči hrup za kogarkoli, pa še točno v momentu, ko želi pravzaprav praznovati lastna lik in delo? A ni smisel takega dogodka ravno v tem, da te povzdigne, ne pa napravi za predmet frke in fajta? Že res, da je dobra vsaka reklama, ampak tole cufanje perja najbrž ni najboljša popotnica za slavje ob tako častitljivi obletnici.

Zakaj torej točno Tivoli? Zdi se, da so včasih sentimentalni razlogi zgolj to – sentiment, koncert marsikje drugje ne bi motil nikogar, srali pa bi ga lahko, kakor glasno in do kadarkoli bi želeli. Vse rože pa vsi hrošči bi preživeli. Toda nedostojno je od Magnifica terjati, naj koncert prestavi drugam, in v isti sapi od MOL in pristojnih ne terjati, da to, kar velja za Jupitra, brezpogojno velja tudi za vola.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Festival, na katerem sodelujem, se imenuje Barcelonski mednarodni festival poezije. Letos poteka že devetintridesetič. Sredstva zanj prispeva mesto Barcelona. Poteka ves teden, z več pogovori in literarnimi večeri na dan, za sklepno branje poezije, kamor povabijo domače in tuje avtorice in avtorje, pa je rezervirana znamenita Palau de la musica Catalana. S tem festival dokazuje, da se lastne vrednosti in pomena dobro zaveda – ne pusti se pospraviti v pač eno dvorano nekje na obrobju. Jasno sporoča: poezija spada v središče.

Toda v primerjavi s španščino, ki jo po svetu govori več kot pol milijarde ljudi, je katalonščina jezik-palček. Gotovo bi bilo bolj smiselno vse pesmi nastopajočih pesnic in pesnikov prevesti v španščino. Kot bi bilo gotovo bolj praktično, med branji prevode projicirati na steno na odru. Namesto tega natisnejo organizatorji knjižico – v katalonščini. V njej so kratke predstavitve pesnic in pesnikov ter vse brane pesmi v originalnih jezikih ter v katalonskih prevodih. Knjižice prejmejo vse obiskovalke in obiskovalci, ki nato z drobnimi lučkami sledijo branju. Zatemnjena dvorana med dogodkom baje izgleda čarobno, kot nebo, polno zvezd.

Za to, da bi imel jezik, svoj jezik, potrebuješ samozavest. Zavedati se moraš lastne odgovornosti, zavezanosti jeziku. In dejstva, da prav poezija kaže njegov najvišji domet. Razumeti moraš, namreč kot narod, kot nacija pa le še toliko bolj, kako ključen je jezik za tvoj obstoj, in zakaj. In predvsem, kako pomembne so za obstoj in razvoj jezika v njem natisnjene knjige.

Novinar tukajšnje nacionalne televizije, ki pripravlja prispevek o festivalu, me je vprašal, kako se kaj pri nas pozna nedavno gostovanje države na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ob nedavnih rezultatih programskega razpisa Javne agencije za knjigo, ob znižanju sredstev, ob izjavi ministrice v nedavnem intervjuju za Delo, ki daje slutiti, da je razlog za to gostovanje na sejmu v Bologni, sem se lahko le kislo nasmehnila in odgovorila, da v naši državi skrb za jezik pri odločevalcih očitno ostaja zgolj tam, torej na jeziku. Gostovanj, obeh, nismo izkoristili – ne navzven ne za premislek in vzpostavitev novih, boljših temeljev slovenskega založništva navznoter. Blesavi slogan frankfurtskega gostovanja "Satovje besed." je odlično izpričal stanje stvari: nihče ga ne razume in nikogar ne zanima.

Medtem ko v Barceloni ljudje kupujejo vstopnice za branje poezije, tudi v slovenščini, se je v Sloveniji najbolj cenjeni oddaji na nacionalnem radiu, ki objavlja literarne kritike, proračun letos zmanjšal za četrtino. Namesto štirih zdaj oddaja vsebuje le še tri recenzije. In še te so mizerno (pod)plačane.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Drugi je, da gre za pevsko oziroma glasbeno tekmovanje. Ja, zato je pred desetimi leti zmagal Thomas Neuwirth – izključno zaradi solfeggia.

Letošnji_ zmagovalec_ Nemo Mettler najbrž poje bolje, nikakor pa ni prvi_, ki je s svojo pojavnostjo dodobra razkajfal_ del javnosti, a stvar je tu še bolj komplicirana, identificira se namreč kot nebinarna oseba, tega pa ta čas ni mogoče niti izjaviti brez ideološke podstati –spol razgreva čustva. Nemo zase uporablja zaimka they/them, v tej (radijski) kolumni zanj zgolj zasilno uporabljamo moški spol, saj v slovenščini še nimamo ustreznega prevoda, ki bi bil poenoten in obče sprejet.

Neskončna globina golid gnojnic, ki so se ob razglasitvi zlile po tem mladem človeku v nafrfuljeni roza jaknici, zgolj razkriva, kako krhka je očitno v svojem bistvu dominantna cis identiteta, ki brez debate enači biološki in družbeni spol, če jo lahko takole iztiri en_ drobni_ Švicar_ v nedolžnem roza krilcu. Kaže, da je takle spogled s seboj v ogledalu kdaj izrazito boleč, večina pa bolečino namesto soočenja raje odrine. To ni njihov problem, jezni so na roza krilce in v njem vidijo izključno ogromno rdečo cunjo, da iztiri njih, prav njih. Ker enostavno ni mogoče, da Nemo nikomur nič noče, da pač zgolj mara roza jopčke in dolge, urejene nohte. To ne gre. Desc je desc, baba je pa za šporhert, in tu nekje se konča.

Obstajajo izjeme. Te verjamejo, da je nebinarnost odločitev. Ni. Govorim iz lastne izkušnje: če bi se lahko, se nihče_ ne bi odločil_ zanjo, ker je tako življenje v družbi večinsko cis normativne populacije skrajno naporno. In kdaj nevarno. Tudi zaradi agresivne dominance večine tudi, ko gre za najbolj notranje bistvo posameznika_ce, prihaja v družbi, posebej med mladimi, do depresivnih motenj, motenj hranjenja, samopoškodovanj in celo samomorov. Odziv na Nema_ zgolj dokazuje še vedno katastrofalno nizek nivo družbenega sprejemanja različnosti.

In medtem, ko se pod pretvezo kruha, ki ga ni, in iger, ki niso več zabavne, ukvarjamo s predsodki večine, ko vedno znova razlagamo osnovne pojme, denimo vsaj razliko med slovničnim, biološkim in družbenim spolom, medtem ko se večina belih cis moških repenči, hrepeneč po vrnitvi apriornosti lastne pozicije moči v družbi, v Gazi genocid divja dalje z nezmanjšano močjo.

Vsi tozadevni incidenti na letošnji Evroviziji niso niti pljunek v morje, organizatorji prireditve pa so znova pokazali lastno nemoč, že ko gre vsaj za deklarativno zavzemanje jasnega stališča. Enako kot RTV Slovenija. Na seji Sveta se je razpravljalo, se dalo neko pobudo, vodstvo je odgovorilo, na EBU je bila odposlana omlednejša varianta poziva, čas za konkreten ukrep je bil zamujen, ker je bila odločitev nesprejeta, na koncu se je udeležitev zgodila in pesem je bila odpeta. Bolijo nas mrtvi otroci v Gazi, obžalujemo in nam je hudo, toda taka je pač naša narava. Namesto deklarativne geste – se skloni glava. Pa še rima se.

Na Švedskem, skratka, meja ni bila postavljena, prireditev je bila izpeljana, Izrael je nastopil, sicér s spremenjenim besedilom, in na koncu celo zasedel visoko peto mesto. Ker pesem, a veš, je bila pa lepa. Lepo je zapela. In ker tole baje pač ni političen (euro)song.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Premier mora nujno začeti prebirati poezijo, ker pošilja s tovrstnim nerazumevanjem osnovnošolskih metafor družbi kot celoti zaskrbljujoče znake, a enako zaskrbljujoče je, da je, sodeč po flancah, očitno v pomladni vnemi zamenjal časopis za njivo. Nedvomno namreč ve, da farmacevtski gigant pri nas postavlja fabrike iz povsem pragmatičnih, nikakor benevolentnih razlogov. Čemu se je torej odločil, da bo namesto resnih, vsaj korektnih odgovorov na vprašanja novinarjev sadil rožice in prodajal bučke?

Najbrž iz istih razlogov, kot je pristal na infantilno reklamiranje svojega lika in dela na družabnih omrežjih, kot še vedno prepričano govori o dveh mandatih, kot stranka, ki jo vodi, zdaj, ko je končno vendarle uspela sestaviti listo za evropske volitve, volilno telo prepričuje, da razume njihovo pomembnost in da ji je zanje iskreno mar.

Na Instagramu se zdi Golob kot slon v trgovini s porcelanom, dva mandata si stranka po doslej videnem najbrž lahko le nariše, amaterska šarada, ki si jo je privoščila v obdobju priprav na evropske volitve, pa ji je zapravila vso morebiti še preostalo kredibilnost in je primer absolutnega nerazumevanja tako lastne politične odgovornosti kot prelomnosti širšega zgodovinskega trenutka, v katerem živimo. Kaže, da premier pospešeno postaja romantični junak, tragično razpet med idealom in resničnostjo. Precej novinarskih peres se sicer trudi z rehabilitacijo tako njega kot stranke, z reinterpretacijo njunih besed in dejanj, a ob njuni tako izrazito ponesrečeni komunikaciji z javnostjo se zdi to domala nemogoča naloga.

Zdi se, da živi nacija pod aktualno vlado v nekakšnem raztegnjenem momentu zadnje napetosti. To je v dramski teoriji trenutek, ko se zdi, da bo še vse v redu, preden vsa stvar nepovratno zgrmi v tragedijo. In točno to se nam obeta. Ponovitev mandata prejšnje vlade ne pride v poštev, saj bi pomenila absolutno regresijo in dokončni razpad sistema, česar se večina očitno zaveda, zato je razočaranje nad aktualno še toliko večje. A če želimo na tej točki preseči klasično (klavrno) delitev na ali-ali, ki družbo ugonablja, je skrajni čas, da spremenimo optiko. Se je, denimo, civilna družba pripravljena pogledati v ogledalo? Kaj bo tam našla?

Znani kolumnist je pred leti duhovito pripomnil, da vsaka nacija pač ni dovolj talentirana za to, da bi imela državo – če nameravamo še dolgo pristajati na logiko »če ne bo ta, bo oni«, je govoril o nas. Rešitev evidentno nista niti obe alternativi, ki se rišeta na obzorju (Logar, sprega SD-SDS), in sta še slabši od tega, kar imamo. Kaj nam torej ostane? Čas je, da kot nacija končno odrastemo.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

V nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je premier na nekem mestu uporabil besedo poezija. Nismo verjeli, da besedo pozna, poezija namreč spada med literarne zvrsti, ki jih slovenske založbe sicer (še) izdajajo, a v tako drobnem obsegu, da postaja zanemarljiv. Je pa to hkrati področje, na katerem je direktor frankfurtskega knjižnega sejma želel graditi zgodbo slovenskega gostovanja. V njegovih očeh smo bili narod pesnikov. V očeh glavnega kuratorja, preden je to postal, bi bilo sicer poezije tam treba za mikroskopski vzorec, končali smo pa pri narodu, ki si je sodbo spisal sam, torej pri ne tič ne miš.

Glede na nedavne rezultate programskega razpisa Javne agencije za knjigo (JAK) bi bilo očitno bolje, ko v Frankfurtu in Bologni ne bi nikoli gostovali, saj je baje ravno to razlog za akutno znižanje razpisnih sredstev. Poezije, ki jo omenja premier v intervjuju, bo tako v prihodnjih letih v slovenskem jeziku izšlo še drastično manj, Kovačeve preroške besede pa bodo, kaže, obveljale tudi doma. Kjer je kobila že težko bolj bosa.

Premieru, ki tjavdan opleta s tujkami (sic!), se verjetno ne sanja, kaj se je na omenjenem razpisu pripetilo. Decembra lani ni očitno nihče ne z Ministrstva za kulturo ne z JAK-a zahteval sestanka z njim ter na podlagi gostovanj na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu svetu zahteval drastičnega dviga sredstev, kar bi omogočilo dejansko vknjižbo pozitivnih posledic gostovanj ter končno tudi razvoj slovenskega shiranega in podplačanega založništva in knjigotrštva. Posledično je denarja manj, premier pa, kot več in več prebivalstva te države, s pojmom poezija opleta izključno le še – metaforično.

V omenjenem intervjuju je, odgovarjajoč na vprašanje o medijski zakonodaji, ki jo čakamo kot puščava vode, dejal: "Ko odprem papirnati časopis, je to ... poezija." To infantilno navdušenje, ta zanos, ta vzhičena teatraličnost! Človeku kane kaplja v pir od ganotja. Pa mal' umre. Medtem namreč, ko v Sloveniji medijske krajine domala nimamo več, ker je do konca uničena, razsuta na prafaktorje in do nerazpoznavnosti pokapitalizirana, ko predstavlja samo še poligon za dobičke peščice lastnikov in ko dela večina medijev izključno za klike, kritične analize dogodkov, debate in soočenja, kritike umetnosti ali poglobljena besedila o dogajanju doma in v svetu, iz katerega že leta izveste točno tisti mikroskopski vzorec informacij, pa si lahko narišete, opleta premier s pojmi, o katerih očitno nima pojma. On odpre papirnati časopis in to je baje poezija.

Ki v njegovih preračunljivo naivnih očeh ni literarna zvrst, ki zaradi izrazitega zanemarjanja v slovenščini pospešeno izginja in za katero se v srednješolskem izobraževanju izgubi domala vsaka sled, saj je tam učni načrt, kar se poezije tiče, povsem zgrešen, to ga ne zanima. On besedo uporabi tako, mimogrede. Slučajno. Pač nekaj govori, da govori. Kot baje "iskreno verjame", kako je "ključnim medijem, da bi lahko opravljali svoje poslanstvo, treba pomagati". In verjame tudi v "pomembnost medijev, natisnjenih na papirju". Verjame. Namesto konkretnih odgovorov, strategij, uvidov nekoga, ki vodi to državo, imamo ... vero. Premier verjame. Verjemite še vi. Drugega vam ne ostane.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Toda najlažje je prebivalce_ke obmejnih krajev obsojati ali se v spokojnosti lastnega doma norčevati iz njihove pomanjkljive slovnice. V danih razmerah je to vsaj do določene mere nepošteno.

Ko namreč država leta pozablja na podeželje in ga prepušča samemu sebi, ko se ne ukvarja z realnimi problemi ljudi, ki ne živijo v par večjih mestih po državi, ko ne vlaga v infrastukturo, zlasti v železnice, ki bi v državi v velikosti dobrih 20.000 km2 že zdavnaj morale predstavljati glavni način premikanja iz kraja v kraj, ko dovoljuje zapiranje poštnih uradov in bank, ko slabi dostopnost zdravstva in prisotnost družinskih zdravnic in zdravnikov v odročnejših ambulantah, ko ne vzpostavi načrta stimulativnega sofinanciranja izobraževanja in kulturnih dejavnosti v najbolj odročnih krajih in prav tam ne skrbi z ustreznimi subvencijami za kmetijstvo, ko, skratka, krajem po državi, ki niso "centri", ne dopusti njihove pregovorne "rajskosti pod Triglavom", ravno ona sama vzpostavlja in vzpodbuja ta ozkogledi egoizem, zaplankanost, strah in ksenofobijo.

Gre za primarna čustva, ki prevladajo, če niso kultivirana. Državo imamo za njihovo kultivacijo, ki je nobena oblast ni sposobna – ker za to nobena vlada ne vidi razloga. Instant dobiček je premajhen, vse vlade pa si v Sloveniji prizadevajo izključno zanj.

Ujeti smo v zanimiv paradoks: življenja v prestolnici si zaradi nereguliranih najemnin in neenakomernega dviga cen ne more več privoščiti domala nihče razen uvoženih bogatašev, zato se "amorfna gmota" vrača in predeluje podstrešja in kleti v hišah svojih staršev. Kje? Na podeželju – vsak Slovenec skriva v predalu vsaj en par belih zoknov. A tam ni poskrbljeno domala za nič, česar so ljudje navajeni na primer iz časa študija v večjih mestih: ni knjigarn, kulturni dogodki so nekje v rangu redkih nebesnih pojavov, ni tečajev, ni debatnih in literarnih večerov, ni gledališč. Kar se dogaja, večinoma organizirajo entuziasti, in sicer za drobiž, ki ga z mize odrine vsakokratna občinska oblast – če ga.

Nihče razen stranke SDS se ne briga za, če prešteješ, večinsko populacijo in glavnino volilnega telesa te države. Zakaj se potem čudimo peni na ustih prebivalk in prebivalcev Obrežja in Središča ob Dravi? Gre za logično posledico hudega zanemarjanja ljudi. Ki to upravičeno zamerijo. In bodo glasove dali tem, ki jih ne obiščejo zgolj enkrat na štiri leta. Komunikacijski problem aktualne oblasti ima kar se da oprijemljive posledice. Ksenofobija je ena od njih.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Obenem so rezultati razpisa prispeli pol leta po tem, ko je bila Slovenija častna gostja na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Tedaj je predsednica države na otvoritvi med drugim povedala: "Knjiga je v samem središču kulturnega zavedanja Slovencev. Svojo identiteto namreč temeljimo na slovenskem jeziku, ki ga v naši nacionalni zavesti tesno povezujemo s knjigo. Slovenci smo tista skupnost, ki jo določa jezik, bolj kot zamejenost nekega teritorija. Zato je prav literatura najbolj avtentični izraz slovenskega značaja, naše zgodovine, naše duše," "Mnogokrat slišimo, kako pomembno je branje knjig. Kako pomembna je izobrazba, razgledanost, ki jo ponuja raznolikost literature. In kako pomemben je pregovor, da je pero močnejše od meča," "Druga posebnost slovenskega paviljona je vrnitev h knjigi. Klasični, tiskani, na papirju," "Slovensko založništvo, tako kot slovenski jezik, je moralo biti trdoživo, da je preživelo na prepihu zgodovine."

Ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je tam med drugim dejala: "Slovenija ima bogato in živahno literarno sceno, ki jo sooblikujejo številne založbe, prevajalske iniciative in najrazličnejši programi za promocijo bralne kulture, namenjeni različnim generacijam bralcev," "Enakost v dostopnosti do knjig in branja je pomemben gradnik demokracije. Branje predstavlja bistven vir informacij in pomaga razvijati kritično mišljenje, kar je prav tako ključni element demokracije," "Z branjem razvijamo jezike. Preko prevajanja presegamo jezikovne ovire, kar nam omogoča, da razvijamo naše skupne ideje in prispevamo k bolj odprti, strpni in večkulturni prihodnosti Evrope."

Ker pritožni postopek razpisa še ni končan, celotni rezultati še niso znani, tako da lahko za zdaj navedem zgolj primer založbe, ki jo vodim: ob zvišanju celotnih sredstev razpisa za skoraj 60 % glede na leto 2020 je prejela skoraj za četrtino nižja sredstva na sofinancirano knjigo. Pri tem je bil njen zahtevnejši program kot lani ocenjen s 43 od 50 točk, izpolnjuje vse pogoje razpisa, na vseh vsebinskih kriterijih je prejela odlične ocene, finančni načrt pa oceno ustrezno. Številne druge založbe poročajo o podobnem padcu sredstev. Namreč v letu gostovanja slovenske literature na dveh najpomembnejših knjižnih sejmih v tem delu sveta.  

Ob robu frankfurtskega sejma je kurator slovenskega programa Miha Kovač dejal: "Zmožnost analitičnega mišljenja je ključni predpogoj za uspešno spopadanje s kompleksnimi problemi. Sodobne krize pa dokazujejo, da tudi politiki to zmožnost izgubljajo." In očitno sploh ne samo politiki.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Naslednji dan je Večer v celoti objavil neprebrani govor in pojasnilo, zakaj ga lanskoletni nagrajenec za življenjsko delo na prireditvi ni prebral. "Predsedniku odbora za Glazerjeve nagrade je [Premzl, op. p.] omenil, da bo v njem kritičen do mestne oblasti. A mu je ta namignil, naj se tega raje vzdrži."

Ni jasno, čemu je Miran Štuhec založniku, galeristu in zbiralcu domoznanskega gradiva Premzlu očitno odsvetoval, da pred zbranimi prebere govor, v katerem med drugim piše: "Podjetniško naravnana mestna oblast tako vztrajno duši avtohtone mestne vsebine in se ne odziva na pobude." In: "Odgovorni žal ne razumejo in se ne zavedajo, da so javni diskurz in duhovni mostovi med ljudmi pomembnejši od mostov, ki povezujejo nabrežja rek." In še: "Lepa pročelja, infrastruktura, lepi pločniki in mostovi, kubični metri betona, kamenja in asfalta, vse to je lahko koristno, lepo in tudi potrebno, a želel bi si, da bi mestna oblast videla največji potencial predvsem v kreativnih ljudeh tega mesta. V spregi politične moči in zasebnih interesov pa se dogaja marsikaj, ne da bi se upoštevalo javno dobro." Premzl je v govoru zgolj stvarno, in po moje še blago, opisal realno stanje v mestu.

Prireditev je neposredno prenašala nacionalna televizija in tako smo lahko osuplo spremljali, kako se pa v svojem govoru na drugi strani župan predstavlja kot radodarni zavetnik mariborske kulture. Perverzija je toliko večja, ker prebivalci_ke mesta dnevno spremljamo opustošenje kulture in ostalega mehkega tkiva na račun denarja, zmetanega v hruške betona, ob čemer vsi še predobro pomnimo desant na Pekarno, višanje najemnin kulturnikom v občinskih prostorih ter lansko škandalozno idejo MOM, da javnim zavodom kar počez ter brez rebalansa proračuna vzame 20 odstotkov na programskem razpisu že odobrenih sredstev, da je na koncu kot deus ex machina moralo posredovati Ministrstvo za kulturo in zagotoviti primanjkljaj sredstev, kar problema seveda ni rešilo, marveč zgolj odložilo.

Lanski lavreat torej na podelitvi najvišjih mariborskih kulturnih nagrad ni smel prebrati svojega govora, župan pa se je v svojem lahko po mili volji vsem na očeh prenarejal v razumevajočega kulturniškega samaritana. Najkrajšo je seveda potegnila nagrada, ki je s tem razvrednotena. Podreditev politični moči in posledična cenzura dajeta jasno vedeti, da živimo v mestu strahu, kjer je z oblastjo treba v rokavicah, kjer se županu res ni dobro zameriti. Česa se boji predsednik odbora za podelitev Glazerjevih nagrad?

Povejmo jasno: Maribor pod aktualnim vodstvom obvladuje gostilniška pamet in to je zdaj žal tudi njegov domet. Turisti imajo prednost pred lokalnim prebivalstvom, žlahtni kulturni tradiciji mesta pa se povzroča nepopravljiva škoda. Kreativa in pamet se izseljujeta, stanovanja pa investicijsko kupuje ljubljanski kapital. No, imamo pa zdaj na sveže pobetoniran Lent, spedenan trg pred županovim hotelom ter novo brv. Narod je veseli, ne.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.