Jajca

Jajca

By RTVSLO – Val 202NewsNews Commentary
Download on the App Store

Jajca episodes

  • Nekaj tenkega nas veže
    Nedavno sem pri blagajni v lokalni trgovini na koncu pulta opazila listek, ki je nekomu po nakupu padel iz rok. Na njem je pisalo: belo vino haložan, kruh, mleko.
    Človek bi tulil od jeze in nemoči. Jezna sem, ker živim v družbi, kjer mora kdorkoli v trgovino s takim listkom, naj bo razlog kakršenkoli. Jezna sem, ker smo aktualno oblast izvolili zato, da po katastrofalni prejšnji zavoženo stanje postavi prav, da vsaj naravna smer, pa se to ne dogaja. Jezna sem, ker tako predsednik vlade kot predsednica države govorita hitreje kot mislita, ker imamo opraviti s političnimi amaterji, ki ne opravičujejo ne zaupanja ne upanja državljank in državljanov. To niso majhne, nepomembne reči – to je država vseh nas, ki v njej živimo. Kako je že zapisal veliki Yeats? "O, stopaj lahno, ker mi stopaš na sanje."

    Problem je, ker se to slonje lomastenje po trgovini s porcelanom prenaša na ljudi, ki zdaj, pod novo oblastjo, niso nič manj agresivni, nesočutni, odrezavi in arogantni kot prej, pod prejšnjo, ki je tak diskurz uvedla in z nešteto lastnimi zgledi udomačila v najširši javnosti. Ljudje desetletja gledajo izmotavanje, prelaganje odgovornosti, uborne poskuse rekontekstualizacij, aroganco v parlamentarnih razpravah – in si jemljejo zgled. V Sloveniji ne premoremo niti ene stranke, ki bi imela pogum, na vprašanje odgovoriti po resnici. Posledično vse delujejo nekredibilno, s čimer ljudje izgubljajo zaupanje v politiko kot tako, ta razkol pa se kaže v povsem vsakdanjih praksah. Pri nas velja za odliko, če nekoga naplahtaš – bolj ko ga, večji car si.

    Tako živimo. In veselja v nas je manj in manj. Vedno večji del populacije, ki iz kateregakoli razloga ne more dovolj hitro in učinkovito ustreči zahtevam te družbene logike, v statistikah osivi in v družbi izginja, postaja neviden. Ostareli, bolni, invalidni, ljudje, ki živijo pod pragom revščine in njihovi otroci, begunke in begunci, ljudje brez statusa, samske upokojenke, kmetice, žrtve vseh oblik nasilja, prekariat brez pravic – seznam je dolg in na njem so ljudje, ki iz objektivnih razlogov ne dosegajo tako imenovanega "standarda". Če sešteješ, je to večina. Nevidna večina, ki trpi diktaturo manjšine in iz nemoči, gneva, besa in jeze žre drug drugega. Ljudje, ki se zatekajo v teorije zarot, iz katerih butajo zloba, sovraštvo, zavist so taki tudi zato, ker jih družba zatira in jim jemlje vsako možnost normalnega, dostojnega življenja. Zdi se, da se kloaka le poglablja.

    In vendar. In vendar smo ljudje v svojem bistvu dobri, naj to še tako skrivamo. Zakaj bi jih sicer toliko minulo soboto začutilo vsaj drobno iskro upanja, brez besed razumelo ne le, kaj so skandirali tisoči Poljakinj in Poljakov v izteku skakalnice v Zakopanah, marveč predvsem, kaj so hoteli povedati? Zakaj bi to lani razumelo toliko ljudi v Planici? "Nekaj tenkega nas veže," kot je pred leti v pesmi Vonj po čaju zapisal pesnik Primož Čučnik. Laniškova gesta je velika zato, ker v nas budi humanost. Vsak od nas jo nosi v sebi, ljudje smo – vprašanje je le, koliko si še dovolimo biti.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min
  • Zadeva z zastavami
    Predsedničin odgovor je bil slab. Iz neposrednega vprašanja novinarja v intervjuju na N1, ali enači boj za človekove pravice in boj za poseg vanje, se je skušala izviti z nerazumevanjem vprašanja, nakar je vpeljala nepotrebno, znucano levo-desno delitev, sama pa se je postavila na stališče »popolnoma enakega tretmaja« pahorjanske »predsednice vseh«. Sebi, skratka, dopušča skrajno naivnost, kajti floskula je absolutno nedosegljiva, namenjena pa je relativiziranju odgovornosti, ker se zavestno vnaprej skopi stališča.
    Ko novinar ni odnehal, je svojo argumentacijo poglobila; omenila je absolutne, tj. nediskutabilne človekove pravice, pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok pa označila za relativno, o kateri se lahko razpravlja, ker da nima podlage v mednarodnih konvencijah, čeravno je zapisana v našo Ustavo in jo bo sama branila »do zadnjega daha«. Patetika je namerna – četudi smo, skratka, očitno enkrat za spremembo mi boljši, predsednica v svoji argumentaciji zavestno regresira na nižji skupni imenovalec, ki jo še dodatno odvezuje odgovornosti.
    Tu je kleč. Če hočemo razumeti zadevo z zastavami, je treba sem, v to točko, kjer se naši mnenji, torej mnenje predsednice in aktivistke Štiglic ter ostalih elementov iz »amorfne gmote«, ločita.
    Predsednica je pravnica, ki po potrebi odigra naivko, mi pa očitno idealisti, ker verjamemo, da je dobro poslušati možgane in srce, ter da ni vse relativno: da sežiganje mavrične zastave (17. junija – Parada ponosa in 9. decembra – otvoritev 39. LGBT filmskega festivala) in snemanje zastavic v barvah slovenske trobojnice (2. oktobra, Pohod za življenje), ki simbolizirajo »v postopkih splava umrle Slovence«, nista ista stvar.
    Ob čemer se, presenetljivo, nihče ne ustavi pri ključni podrobnosti, naravi samih aktov, ki v svoji intenci nosita povsem različni sporočili: sežig zastave je zavestno agresivno, sovražno dejanje, ki pomeni nepovratno uničenje. Snemanje zastavic s paličic in njihovo odlaganje na tla ob njih je gesta upora, ni pa nepovratno dejanje. In to je ključno. Na posnetku aktivistka celo sama izreče: »Saj jih lahko date nazaj.« Sežgane zastave ne morete »dati nazaj«. Sežig ni protest, temveč uničenje.
    In tu ima predsedničina argumentacija bistven problem. Zavzema se za distanco do drugače mislečih, ker da sicer večamo možnost konflikta. Za ponazoritev uporabi metaforo: aktivizem že, toda ne na dvorišču tega, s katerim se ne strinjaš. Ob dejstvu, da je dvorišče po definiciji zaseben prostor, Kongresni trg pa javna mestna površina, me zanima: kaj so v tem oziru molitve in druge javne manifestacije pred porodnišnico? So tudi te svoboda govora? Je zavestno vtikanje v ženske, ki gredo opravit splav, demokratična pravica do izražanja svojega mnenja o svetosti življenja? Je poimenovanje žensk, ki opravijo splav, za morilke, svoboda govora? So javne skupne molitve rožnega venca na Kongresnem trgu, na katere so vabljeni »predvsem moški«? A 7. člen Ustave velja?
    SSKJ opredeljuje zastavo kot kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije. Morda v teoriji. V praksi je vse drugo – in zastava ni enako zastava ni enako zastava. Tega predsednica očitno ne želi razumeti. Problem imamo, ker gre za predsednico države, predsednica države pa, naj si še ta želi biti Nataša, pač ni kdorsibodi.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min
  • 32. člen in njega nedotakljivost
    Eden največjih problemov v slovenski družbi je prevzemanje odgovornosti, pa naj gre za povsem običajne ljudi in vsakdanje dogodke, kakršen je pobiranje dreka za svojim psom, za profesionalne zaveze v poslovnih okoljih, kakršna je, denimo, spoštovanje dogovorjenih rokov, ali za politične odločitve delovnih teles znotraj vlade in parlamenta.

    Zakon o RTVSLO v svojem četrtem razdelku opredeljuje financiranje naše največje kulturne inštitucije. V enajstih členih je natančno določeno, kako RTVSLO pridobiva sredstva za lastno delovanje, pri čemer 32. člen opredeljuje plačilo mesečnega prispevka za zasebno in javno rabo ter plačila oproščene izjeme.

    Ta zakon je stopil v veljavo 12. novembra 2005 – za kršitelje v zadnjem razdelku kazni še vedno opredeljuje v tolarjih (so pa tudi za današnje razmere kar visoke, za zasebnika med 125 in 417 eur). Poanta? Prispevek se odtlej ni spremenil – v zakon je, inflaciji v brk, vpisana fiksna številka. In, zavestno povedano kar se da po kmečko: očitno nobena vlada nima jajc, da bi 32. člen ZRTVS-1 amandmirala. Povedano v nekoliko lepši slovenščini: noben ministrski predsednik za tak poseg ni hotel oziroma noče prevzeti odgovornosti.

    Nahajamo se v skrajno paradoksalni situaciji, ko civilna družba in strokovna javnost domala prosita aktualno vlado, naj prispevek dvigne (to zakon v 3. alineji 31. člena itak že sam predvideva, in sicer za maksimalno 10 odstotkov letno, toda do 1. 9. za prihodnje leto) in naj v zakon vpiše njegovo vsakoletno usklajevanje z inflacijo. Vlada premierja Roberta Goloba je imela legalno možnost, še 31. 8. lani predpisati dvig RTV prispevka na 14 eur, pa tega kljub obstoju utemeljenih ekonomskih razlogov ni storila. Ni, ker #poplave. Lažje je, a veste, za dan, dva navleči gumi škornje in oddelati fototermin, dva na "lokalnih območjih, ki so jih ujme najhuje prizadele". Izvajanje nujnih, a nepriljubljenih ukrepov zahteva več poguma in predvsem več modrosti. Patetični strah oblastnikov pred ljudstvom, pred tem, da bi se mu zamerili, je tu dobesedno otipljiv.

    Več komentatorjev je ob prevzemu poslov aktualne vlade po volitvah leta 2022 poudarjalo, da bo odnos vlade do javne RTV eden glavnih indikatorjev njene politične zrelosti. V tem oziru danes ugotavljamo, da imamo opraviti z nezrelo vlado, ki ne razume lastne odgovornosti in ravna podobno infantilno kot mariborski župan, ki mu je pri začasni rešitvi "težav" z mestnimi kulturniki lani pomagala asta-ex-machina z darežljivo donacijo kulturnega ministrstva. A kaj bo letos? Super, da je oblast RTV zagotovila interventna sredstva. A kje je ostala odgovornost za sistemsko rešitev problema?

    Zavestno izmikanje, ko je potezo treba potegniti, je povedno. Odsotnost dviga prispevka poraja vrsto vprašanj. Taka kar se da osnovna vprašanja, recimo: zakaj ne?

    Odgovor je, kot se ponavadi zgodi pri večini tako ontoloških vprašanj, verjetno kar se da enostaven, domala na dlani. Glasi se: zaradi jajc.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min
  • Ena ničla več
    Za svoje dosežke so smučarske skakalke nagrajene manj od skakalcev. Njihova novoletna turneja je trajala dva večera in na koncu je zmagovalka za skupno zmago prejela kartonast ček s številko 10.000. Novoletna turneja skakalcev obsega štiri tekme, zmagovalec pa prejme ček, na katerem je znesek isti – z eno ničlo več.
    Za enkrat večji obseg tekem torej desetkratnik zneska. Kar je, ko govorimo o domnevni enakosti spolov v družbi, sicer odličen prikaz realnega stanja, a velja se vprašati po vzroku.
    Seveda tiči v denarju in odstira eno temeljnih lastnosti naše družbe: stvari niso, kar se zdijo. Avtobusni nadstreški, denimo, ne obstajajo, da bi čakajoče varovali pred vremenskimi neprilikami, marveč zaradi reklam, ki se vrtijo na panojih njihovih stranic. Na isti način so športni prenosi zgolj učinkovit generator sredstev, pridobljenih z oglasi, ker je ljudem v naravi veselje do tekmovanja – ali vsaj njegovo opazovanje. Ti mladi ljudje, vrhunske atletinje in atleti, Silvestrovega leto za letom torej doma ne obhajajo zato, ker ima takrat največ gledalk in gledalcev pred sprejemniki čas za spremljanje njihovih športnih dosežkov, kar v prevodu pomeni več prihodka od reklam.
    Misel na profesionalne športnice in športnike kot na kolateralno škodo je domala blasfemična, a zdi se, da stojijo na sredi v bitki za prevlado med korporacijami in državo.
    Ko iz spoštovanja do svoje države ob himni snamejo kape, se morda zdi, da je zmagala slednja, a že ob zadnjem tonu hitijo vsi po vrsti znova natikati sponzorje na svoje glave, saj jim je jasno, da brez njih profesionalnega športa ni več.
    Na čeladah pa že prevladujejo napisi firm in korporacij, cinično večkrat za sladke pijače ali napolitanke, namreč cinično za šport, ki nenehno poudarja telesno maso. Tu so državne insignije že izgubile domovinsko pravico; najde se kaka mini nalepka, to je pa to. In itak se podeljevanje medalj dogajajo v iztekih, polepljenih z stotinami živopisanih logotipov in reklam, ki povsem prevpijejo zastave držav udeleženk in udeležencev, ki se v tisti mavrici zdijo povsem izgubljene, redundantne.
    Morda je bilo zato toliko bolj osvežujoče gledati zmagovalko pred mikrofonom. Zamolki, nelagodje, tesnoba – v njih razbiramo edini preostanek pristnosti, vdor športa v najžlahtnejšem smislu, tisto prvinsko, zaradi česar imamo tako radi šport, kakršen je bil, ko je bil še zavezan svojim plemenitim načelom. Desetkrat manj plačana zmagovalka, ki v soju luči nepopularno molči, je poslednji simbol nepreračunljivega, nepotvorjenega sveta, v katerem v isti stavek s športom še sodita »užitek« in »strast«. Za vse nas, za svet in za šport, bi si ob novem letu veljalo želeti, da jo razni guruji medijskega nastopanja v pest dobijo čim kasneje.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    4 min
  • Trojanski konj

    Do not go gentle into that good night.
    Rage, rage against the dying of the light!
    Dylan Thomas: Do Not Got Gentle Into That Good Night

    Ko je direktorica TVS dobila besedo, je veliko govorila o športu. Nato je omenila redno tedensko bogoslužje in potem program za otroke in mladino. Nakar je besedo dobil naslednji govorec.

    Gledalke in gledalci so lahko pomirjeni. Dobili bodo svoj Tour de France, svoje evropsko nogometno prvenstvo in olimpijske igre, vse v neokrnjeni obliki, z veliko spremljevalnega programa. Vodstvo in Svet RTVSLO sta lahko pomirjena. Dobila bosta svoje oglase. Pomirjeni so lahko kristjani in kristjanke – tedenski stik z bogom na nacionalki bo. In tudi starši so lahko pomirjeni. Kar se da malo bo posegano v otroški program.

    Hej, a veste tistega? Kaj imajo skupnega navijači, verujoči in starši malih otrok? Vsi imajo radi Ksenijo Horvat. Pa v seštevku jih je zadosti za kupit si mir.

    Novinarska konferenca po potrditvi PPN 21. 12. je trajala 25 minut. Nova direktorica TVS je besedo kultura prvič omenila na 16 minuti 44, in sicer kot odgovor na eksplicitno novinarsko vprašanje. Izjavila je, da »kultura mora cveteti«. S tem se nedvomno vsi strinjamo. Problem nastane okrog načinov tega cvetenja.

    "Tista mala rubrika«, je dejala direktorica televizije. Tista mala rubrika po koncu Dnevnika, v kateri da se ji je kultura vedno zdela »zamejena, zagrajena, kot v neki mali ograjici." Tista. Mala. Rubrika.

    Ksenija Horvat bo kulturo osvobodila. In sicer na dva načina: razsula jo bo po Dnevniku in Slovenski kroniki, po letih bojev zainteresirane javnosti za mesto »tiste male rubrike« v terminu med sedmo in osmo zvečer pa bo slednjo vrnila v nočni termin po Odmevih. Prednost take ureditve bo po besedah nove direktorice TVS v tem, »da bo v Kulturi lahko že večerno dogajanje. Torej vse tisto, kar doslej ni moglo biti, ker je bila Kultura prezgodaj na sporedu.«

    To je citat. Kultura. Prezgodaj. Na sporedu. »Prezgodaj« – to je takrat, ko televizijo še kdo gleda. Osvoboditev predvideva, da bo poslej na sporedu »dovolj pozno« – ko je ne gleda nihče več.

    Gospa seveda ve, da kultura po svojem notranjem ustroju razen izjemoma ni »njuz«, kot se v žargonu imenuje dnevno-informativni program, pozna pa tudi zakon o RTVSLO in ji je posledično jasno, da spada poročanje o redkih kulturnih dogodkih nacionalnega pomena, ki to vsebinsko vendarle so, itak med njena temeljna poslanstva.

    Zavržna perverzija njenega ekspliciranja se izkaže v obratu, ko skuša s tem, kar je dolžnost, utemeljevati izgon še zadnje kulturne oddaje iz osrednjega programskega pasu. Namesto, da bi jo podaljšali, modernizirali, jo uvrstili pred Dnevnik, namesto, da bi kulturno-umetniški program končno dobil ustrezno pozornost, kadrovske okrepitve, sodobnejše koncepte oddaj, vsaj eno enourno polemično oddajo ob osmih zvečer po vzoru drugih javnih televizij, regresiramo to ubogo mozaičnico v insomnične termine, kjer jo bo povprečno volilno telo še toliko lažje ignoriralo. Pohle(v/p)no sledenje izključno logiki oglasnega profita, tipično za amaterje, ki se svojih stolčkov bolestno oklepajo že, preden so jih dobro zasedli, pa še enkrat več kaže porazno nerazumevanje smisla in pomena umetnosti in kulture za družbo, in sicer natančno v tem konkretnem zgodovinskem trenutku. In vsi izgubljamo.

    Kar pa se tiče one druge genialne ideje o kulturi v Slovenski kroniki: gospa je pozabila preveriti, ali ima za to na razpolago dovolj sil in njih okrepitev; prav pred kratkim, recimo, se je Svet RTVSLO spraševal o nujnosti obstoja svojih regionalnih centrov. Kdo bo poročal s premiere v Novem mestu, koncerta v Mariboru, otvoritve razstave v Kopru in literarnega večera na Jesenicah?

    Trojanskega konja direktorice TVS na novinarski konferenci po sprejetju PPN se da nadvse točno opisati z eno besedo, katere kontekst bi moral biti večini teh, ki so sedeli za tisto mizo, otipljivo jasen, saj so sodelovali pri njegovem vzpostavljanju: sramota.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    6 min
  • Totalna regresija
    Vodstvu države ni uspelo preprečiti regresije, v katero je do vratu in čez pogreznjena naša družba. To je eden od njegovih največjih neuspehov, ki boli toliko bolj, ker sta bila tako premier kot predsednica države izvoljena natančno na krilih tega pričakovanja. Slovenske družbe ta čas ne moremo več videti kot naslednice razsvetljenske tradicije. To dejstvo je dovolj katastrofalno že samo po sebi, še huje pa je, ker smo popolnoma izgubili še stik tako s tradicijo kot s spodobnostjo.

    Festival filma LGBT v Ljubljani bo prihodnje leto praznoval štiridesetletnico. Gre za najstarejši tovrstni festival v Evropi ter najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji nasploh. Smo ponosni, kot bi nedvomno morali biti, saj gre za častitljiv jubilej? Nismo, ker #LGBT, kajne. Če kaj, večina festival pač tolerira, nihče pa najbrž ni pričakoval, da bodo leta 2023 na dan začetka neki smrkavci s pročelja kina strgali mavrično zastavo in jo zažgali. O tej regresiji govorim. Po vseh letih bojev za enakopravnost smo prišli do točke, ko decembra 2023 mladi ljudje pred kulturno ustanovo zažgejo mavrično zastavo.

    In kaj delajo državne ustanove? Kje so programi za preprečevanje razraščanja sovraštva v družbi, predvsem med mladimi? Kje so okrogle mize, javne tribune? In, vav, presenečenje: kje je nacionalna televizija?

    Namesto da bi nacionalka uresničevala svoje zakonsko opredeljeno poslanstvo, namesto da bi zagotavljala vsebine, ki bi prebivalkam in prebivalcem države pomagale razumeti svet, čas in sebe, predstavlja očitno njen zenit histerični populizem ob četrtkih zvečer. In ravno ko v programih res grozljivo primanjkuje kulturnih vsebin in oddaj v gledanih terminih, ko ni umetniške produkcije in kritike umetniških praks, ko ni refleksije in bomo posledično počasi vsi prisiljeni znova zlesti na drevesa in golčati z njih, se neka inštanca, ki bi morala isti dan odstopiti, domisli, da bi še to uborno prgišče kulturne produkcije na nacionalni televiziji skrajšala in pospravila nekam pred polnoč. Nauk zgodbe: pritlehni osebni interesi, kot kaže, ne poznajo političnih barv, pizde imaš očitno povsod, levo, desno in vmesno.

    Se opravičujem, nimam drugih besed: to je popolna norost, tako rekoč njena slovarska definicija. Kako naj preživimo kot ljudje, kako naj se ne pokoljemo med seboj, kako naj se sploh še razumno pogovarjamo, predvsem pa: kako naj pri zdravi pameti branimo to nacionalko, če je kaj takega dejansko mogoče? Kolegice in kolegi iz kulturnega uredništva TV Slovenija, vprašam vas: ali ste se za to borile_i? Ste za to stavkale_i?

    V naši družbi smo v drek zagazili tako daleč, da povprečno volilno telo kulture in umetnosti ne priznava več za delo. In tako bo, tudi zaradi nerazumevanja vodstva TVS glede kulturno-umetniške produkcije in njenega deleža in mesta v programih, tudi ostalo. In nikar ne mislite, da boste drugi poklici ostali zunaj tega risa sovraštva. Jutri pridejo po vas, ta regresija je namreč totalna.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    5 min
  • Kruha in iger
    V ponedeljek je Upravni odbor razglasil letošnje prejemnice in prejemnike Prešernovih nagrad in nagrad Sklada. Novica je kaj kmalu izginila s prvih strani spletnih medijev, kar je le še enkrat več izkazalo dandanašnjo izrazito nepomembnost kulture in umetnosti v slovenski družbi – to je, ko gre zanju, namreč "the" novica leta.

    Na nedavni seji Sveta RTV so se svetnice in svetniki ukvarjali z ogromno finančno luknjo v proračunu javnega zavoda ter s potencialnimi načini njenega krpanja, da bi nacionalka imela za plače in za program ter bi lahko delala kvalitetne, kredibilne vsebine.

    Večina teh ljudi je humanistično izobraženih. Naravnost neverjetno je, kako so se skoz sejo u tren oka spreminjali v marketinške specialiste za športne prenose. Debato so namreč zožili domala izključno na to, na denar, ki ga prinesejo oglasi med športom.

    Nihče ni z besedo omenil kulture. Nihče ni ponudil smelega načrta, iz te ogromne luknje izplezati s temeljitim preudarkom, kje smo ga sračkali zadnja leta in kako tozadevno v oči do bola bije prav dejstvo zanemarjanja kulturno-umetniških vsebin na nacionalni televiziji. Kako je kulturni program na TVS zastarel, kako nujno potrebuje prenovo, kako je potrebno vsem tem oddajam nameniti drastično več sredstev, dodati nove, jim dodeliti (naj)boljše termine, kako je treba okrepiti uredništvo, nujno zagotoviti vsaj en osrednji termin ob osmih zvečer na prvem programu za polemično oddajo o kulturnih in družbenih vprašanjih.

    To so osnove, za katere bi morali poskrbeti najprej, saj so hkrati osnove omenjenih študijskih smeri humanistike, pak tudi humanizma. Televizijo še vedno gledamo – ljudje. Da nas brez kulture in umetnosti ni, se ravno v teh časih izkazuje kot najbolj ontološko točno – ta Svet RTV pa analfabetično razpravlja o marketingu. Povedno.

    Toda kaj, ko ni denarja! Mornar, pa tudi moder vladar, daljo in nebesno stran izmerita, ko je najvišji dan. Odločen da kulturno-umetniškim vsebinam prav tem zgodovinskem trenutku bi izkazal temeljno razumnost, odločnost, samozavest ter umevanje družbenih osnov, predvsem pa bi kurz jasno obrnil stran od rabot prejšnje sestave Sveta. Tje bi bilo treba najti pot; in zato je le še toliko huje gledati, kako položaj in moč iz humanistov očitno ekspresno delata – šparovčke.

    Medtem pa ljudstvo, ki se mu nobena politika ne upa dvigniti položnice za RTV – heh, pa pravijo, kako nemočno da je ljudstvo –, kriči, kdo to kulturo sploh rabi? To vprašanje je postavljeno narobe ter že samo vključuje zastrašujoči odgovor: v trenutku, ko najbolj ponižani in razžaljeni družbeni sloji dovolijo kognitivno zožitev svojega sveta na izključno uporabnost, se ni čuditi, da v očeh kapitala tudi sami postajajo zgolj to, reč, namenjena izrabi. Svet RTV pa ima v tem oziru kajpak res (sic!): komu mar dobitnice in dobitniki Prešernovih nagrad, koga briga za kulturo in umetnost, vodilo je vendar: kruha in iger.

    Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

    4 min
  • Sejem bil je gnil
    V nedeljo zvečer se je na Gospodarskem razstavišču v organizaciji Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije končal slovenski knjižni sejem. In točno tako je šestdnevni dogodek na novi lokaciji tudi izgledal: izključno gospodarsko. To so opazili tudi obiskovalke in obiskovalci – premnogi so se pritoževali nad razvrednotenjem knjige in plemenitega poslanstva te prireditve, ki je s selitvijo na drugo prizorišče očitno izgubila še zadnje ostanke atmosfere kulturnega dogodka ter trdo pristala v ubornih okvirih mentalnega dometa trgovcev z novci.
    V starih časih je, samo za primer, Sejem podeljeval nagrado za najlepšo stojnico, ker so organizatorji razumeli vsaj eno njegovo specifiko v primerjavi z ostalimi: domišljijo. Zdaj je uniformiranost domala zapovedana. Zakaj? Jah, da lahko posebej zaračunajo vsak njen sestavni del, seveda. Predelne stene. Talne obloge. Stropne povezave. Najem table. Koše za smeti. Ni, da ni.
    A to nikoli ni bil dogodek, ki bi dojel, kako ključno bi bilo malim in mikro založbam ter samozaložnikom na sejmu zagotoviti centralno pozicijo, saj ravno ti slovenskemu založništvu zagotavljajo kolorit, večplastnost, s čimer ga delajo močnejšega, agilnejšega. Že v Cankarjevem domu so bili majhni potisnjeni v klet, no, zdaj so pa v temne kote hal, kjer jih komaj najde celo ta, ki jih načrtno išče. Z novim vodstvom Zbornice in selitvijo je omenjena drža zgolj dosegla svoj zenit. Oziroma, kot se je tako lepo ter v verbalnem smislu dometu aktualnega vodstva kontekstualno točno izrazil Pavlica v Petelinjem zajtrku: "Kdor lahko plača, lahko fu*a, kdor pa ne, pač ne."
    Paradoks je pravzaprav zanimiv: v letu gostovanja slovenske literature v Frankfurtu na eni strani visokoleteči Ljubljanski manifest o poglobljenem branju, na drugi pa vulgarna, agresivna ter izključno v profit orientirana govorica organizatorjev 39. Slovenskega knjižnega sejma.
    Več kot očitno tu dialog ni mogoč, toda stvar je v bistvu preprosta: mi, ki dejansko delamo v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, ne razumemo slabo zaigrane sejmarske vljudnosti, saj za to, da bi kot založniki v danih razmerah sploh lahko obstali, vsak dan nujno potrebujemo ogromne količine odgovorne naivnosti. Brez nje bi tu knjige izdajale štiri založbe: ena, za katero je knjiga klobasa, ena, proglašena za nacionalni zaklad, ena požrešna, ki ji je založništvo zgolj paravan za pridobivanje čim večjih količin najraje državnih sredstev, pa morda še kaka, ki bi se prihulila zraven. Kar bi te založbe izdajale, bi bilo spričo njihove poslovne motivacije vsebinsko izrazito omejeno, res pa je, da bi si na slovenskem knjižnem sejmu lahko razdelile ogromno prostora – vsaka pol hale, pa roka!
    In ker se pod aktualnim organizacijskim odborom razmere zgolj eksponentno slabšajo, je morda dejansko čas, da si ga. Da ga imajo samo zase. In počasi izpustijo besedico »knjižni«. Morda je zdaj vendar napočil čas, da se »ta mali« preštejemo in ugotovimo, kdo hoče še naprej neprôste dni živét', nočém enake, kdo pa pripada onim, ki tje bomo najdli pot, kjer nje sinovi si prosti vól'jo vero in postáve.
    5 min
  • Domoljubje v praksi
    S populizmom na tolsto zabeljeni, pregreti strah pred Neslovenci je ob zadnjem begunskem valu ponovno izkazal eno najbolj neproduktivnih oblik domoljubja: sovraštvo do vsega drugačnega in drugačnih od večine. Primitivno hujskaštvo se je s forumov preselilo tudi med del kao intelektualcev, celo nekateri komentatorji aktualnega dogajanja so brezsramno pokazali pravo lice in skušali relativizirati, češ, živeče ob meji je treba razumeti. Brez kančka širšega uvida, brez pozivov tako javnosti kot politiki, naj umirita konje, brez trohice humanizma.
    Primitivizmu navkljub še vedno obstajajo nekatera neovrgljiva dejstva: ograjo na južni meji smo postavili ljudje, »mi«, da bi se zaščitili pred »njimi«. Ki pa so takisto ljudje in tukaj niso po lastni volji, marveč zato, ker tam, od koder so, niso mogli živeti. Podpihovanje sovraštva do »njih« in poveličevanje »nas« je do skrajnosti zavržno, hkrati pa je tudi neinformirano: jutri bomo mi na njihovem mestu. Slovenija ni osamljen zamrežen otoček sredi niča, obenem pa je premajhna, da bi karkoli štela; že v Evropi se počuti kot povprečen volivec na volilni dan: ima glas, a vnaprej ve, da zgolj tako, demokracije radi.
    Dejstvo je, da nismo hoteli države, kakršno imamo danes, a dejstvo je tudi, da je to naša država, prigarana s trdim delom in odrekanjem, in da nimamo druge izbire, kot da s svojimi dejanji in stališči, ki jih zastopamo, dokažemo, da smo je vredni. Na politično elito se, kot je očitno, v tem ne moremo zanesti, na nobeno – obvladujejo jo egoistični interesi, želja po lastnem preužitku ter infantilno veselje do moči in vsega, kar prinaša.
    Na nas je, da obrnemo družbeno klimo. Na vsakem od nas, da razume, da demokracija ne pomeni samo glasu na volitvah, temveč se izkazuje vsak dan, v solidarnih odločitvah in delu za skupno dobro. Nihče od nas ne more več preživeti sam_a. In begunci_ke niso ne grožnja ne krivci za našo nesamozavest, za dejstvo, da ne znamo prav z lastno državnostjo.
    Nedavno sem na letalu iz Züricha sedela ob zasilnem izhodu. Stevardesa je po protokolu nujno razlago za primer evakuacije začela – v švicarski nemščini. Na letalu niso delili niti zastonj vode, so pa delili – švicarsko čokolado. Ob pristanku so lep večer zaželeli – v svojem jeziku. Gre za vprašanje samozavesti in ljubezni do domovine, ki je nerazdružljivo povezana z ljubeznijo do jezika.
    A ni zanimivo, da ti, ki najglasneje prisegajo na slovensko zastavo, vrednote, narod, večinoma niso sposobni skupaj spraviti niti enega slovnično pravilnega podrednega stavka? Najlažje je stopiti med svoje in mahati z zastavo, vpijoč sovražne parole zoper vse »druge«, pozivati o oboroževanju. Najlažje in najbolj strahopetno. Težje, kar se vidi tudi po statističnih podatkih, se je odpovedati cenenemu populizmu in se, recimo, naučiti prav pisati v svojem maternem jeziku. K temu ključno pripomore branje knjig. Te nacionaliste, ki imajo polna usta priseganja na lastno slovenskost, bi veljalo vprašati eno: koliko slovenskih knjig, knjig v slovenskem jeziku, ste letos kupili? Koliko ste jih prebrali?
    V torek se je pričel slovenski knjižni sejem. Potekal bo do nedelje. Priložnosti bo več kot dovolj. Pa da vidimo to domoljubje v praksi.
    5 min
  • Kako ubiti medij
    Najbrž ni najlažje, a da nikakor ni nemogoče, dokazujejo bolj in bolj smeli poskusi takozvanih zasebnih lastnikov medijev. Njim ne gre za novice, njim gre za reklame. Njim gre, natančneje, za profit. Kot knjiga ni kup papirja, tinte, lepila in nitk, je tudi medij ravno tisto neotipljivo, nematerialno, a privatni lastniki v njem večinoma ne vidijo dodane vrednosti, temveč zgolj sredstvo za plemenitenje vloženih sredstev, ugoden multiplikator kapitalskega donosa. Posledično so to ljudje, podobni napravi v avtu, ki v neskončnost ponavlja eno in isto besedo: »Preračunavam.« In družbena vloga medija, njegov pomen za skupnost, takozvani status četrte veje oblasti, vse to v njihovih očeh tako neznosno lahko podleže preračunu. To je med drugim tudi razlog, da nekatere vsebine iz medijev izginjajo, denimo, kritike in nasploh kulturne vsebine, drugi razlog za izginjanje določenih tem pa so politične povezave lastnikov. Odločevalcem, ki podpisujejo akte, uredbe in zakone, kdaj ni všeč, da bi kak medij preveč podrobno šaril po kaki »zgodbi«, da bi kaj preveč vtikal nos v kak posel, kaj prav podrobno raziskoval ali preverjal. In potem bi imel lastnik medija izgubo, ker je odločevalec povezan s toliko pa toliko podjetji, ki bi mediju odtegnila oglaševalski denar. Zato je tako pomembno imeti nadzor nad mediji v zasebni lasti.

    Tak medij je tudi Večer. Priznam, tozadevno sem pristranska, v Večeru sem kot novinarka in nato gledališka kritičarka začela. Takrat se je uredništvo raztezalo čez več štukov stavbe na Svetozarevski, za Večer pa je pisalo nekaj najbolj uglednih novinarskih imen, katerih analize političnega in družbenega dogajanja so bile ostre kot britev, spisane, kot se je imenovala ena od rubrik v njem, hrabro, oštro, dostojanstveno. Kasneje so se Večerovi prostori krčili, z njihovim krčenjem pa se je tudi časopis moral bolj in bolj truditi za svoj ugled. Po nekaj menjavah je prišla mlada ekipa, Večerov podmladek, in se z novo energijo lotila dela. Potem sta dva lastnika prostore prodala in Večer je postal najemnik na (nekoč) svojem.  

    Zdaj pa naj bi prostore zamenjal, najeli naj bi druge. Ti drugi prostori pa niso kar eni prostori. To so prostori v najbrž najbolj znani mariborski ulici. Čisti center, top lokacija. Spodaj je celo restavracija, ne ena, tri – za vsakogar nekaj! To so elitni prostori. Ti prostori so od mariborskega župana. Če razumete: neodvisni medij s častitljivo tradicijo, medij, brez katerega si Štajerske sploh ni moč predstavljati, saj je nanj ontološko navezana, naj bi najel prostore od aktualnega župana. O katerega liku in delu naj bi kot neodvisni medij s častitljivo tradicijo tudi pisal, po katerega »zgodbah« naj bi kar se da podrobno šaril, v katerega posle naj bi vtikal nos, jih podrobno raziskoval in preverjal. In mu vsak mesec nakazal najemnino. In zasebnim lastnikom medija se to ne zdi nič sporno. Oni pač zgolj optimizirajo poslovanje.  

    Ko bo naslednjič kdo iskal najboljši dokaz iztirjenosti sveta, v katerem živimo, prikaz totalnega absurda, mu daleč ne bo treba. Čez glavni most, čez krožišče, pa par korakov naravnost gor. Kjer bo dišalo  po picah in porazu svobodne, neodvisne novinarske besede. Ubiti medij je v bistvu enostavno.

    5 min

About Jajca

From the publisher's feed

Jajca – tedenska kolumna Anje Zag Golob o metaforah, pa tudi o umetnosti, kulturi in družbi – ne nujno v tem vrstnem redu.