Jajca

Kot je svet moška domena, tako je ženska v njem moška last. In ker se zadnje obdobje spremembe na področju boja za enake pravice vendarle dogajajo, ker ta boj postaja otipljiv tudi v omenjenem svetu, postaja določenim moškim nelagodno. In število feminicidov strmo narašča.

Ko se je torej predsednik španske nogometne federacije Luis Rubiales na izredni generalni skupščini, ki je sledila njegovemu poljubu nogometašice Jenni Hermoso na usta neposredno po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu za ženske, drl v mikrofon in ponavljal, kako ne bo odstopil, ko se je teatralno spraševal, čemu vsa ta štala, saj da je šlo vendar samo za poljubček ob zmagi, je legitimiral točno tega kretena v belih bermudah, ki je dva tedna pozneje na ulici za rit zgrabil novinarko med poročanjem. In tisoče podobnih po vsem svetu.

Da ta drža nima omejitev ne v rasi, političnem prepričanju, družbenem ali socialnem statusu, dokazujeta še dva nedavna primera: prvi je kvazipolitično korektno, omledno izmikanje, ki ga je na vprašanji o omenjenem Rubialesovem incidentu ter o protestu članic slovenske ženske nogometne reprezentance sredi septembra v intervjuju za N1 ponudil Aleksander Čeferin, in nikakor ni bilo na ravni funkcije, ki jo mož opravlja. Drugi je nedavni poskus hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana, da bi na konferenci o širitvi Evropske unije v Berlinu poljubil nemško kolegico Annaleno Baerbock, in njegovi izmotavajoči poskusi relativiziranja te geste, preden se je vendarle uspel opravičiti.

Temeljni problem te družbe je vseprisotnost seva mentalitete belih bermudk, toksična moškost v podobi raznih mattov walshev, ki jim nihče ne odgovori na njihovo idiotsko vprašanje, čeprav je odgovor na dlani, dejansko začudeno spraševanje toliko moških vseh starosti po vsem svetu, kaj da je sploh narobe, zakaj vsa ta štala.

In na drugi strani dejstvo, da skoraj ni ženske, ki ni doživela moškega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega. In vedno več jih je, ki ga ne preživijo, če pa ga, s seboj vse življenje nosijo občutke sramu, ponižanja, strahu, bolečine in nezaupanja.

To so naše žene, matere, dekleta, to so naše učiteljice, medicinske sestre, prodajalke, znanstvenice, delavke v kulturi, to je tvoja teta, sestrična, sestra, najboljša prijateljica. Koliko veste moški o tem? Koliko vprašate? Koliko poslušate – in slišite? Koliko se zamislite, nudite oporo, koliko učite svoje sinove, naj ne zrastejo v tipa v belih bermudkah, ki gre po ulici, vidi privlačno mlado žensko in ne razume, da absolutno nima samoumevne pravice za navezavo kakršnekoli interakcije. Koliko skrbite, da bi vaš sin razumel, da samo ja pomeni ja in da mu spol ne dovoljuje prestopiti meje?

Poglejte okrog sebe. Poglejte ženske v svojem življenju. Če poznate tri, je ena od njih že doživela fizično ali psihično nasilje. Če jih poznate deset, je bila ena žrtev ene od oblik spolnega nasilja. Če jih poznate dvajset, je bila ena posiljena. To so statistična dejstva. Kaj delate vi, vi osebno, da bi se spremenila na bolje?

Volilno telo je imelo na predsedniškem položaju dovolj pahorjanstva. Želelo je človeka s stališčem, nekoga, ki bo mnenje imel ter ga bo tudi argumentirano zagovarjal. Sprva se je zdelo, da bo nova predsednica nalogi kos, a dogajajo se ji skrajno nadležni – ter skrajno povedni – faux pasi; očitno, recimo, res (pre)slabo pozna težave slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji.

Nekoliko nepričakovano pa je na izpitu padla pri ženskih pravicah in enakopravnosti. Pa ravno zdaj, ko je po začetnem opredeljevanju proti vendarle našla ter javno razkrila svoj feminizem. Katerega vlogo, razsežnost in pomen v družbi pa, če je soditi po njeni nemudni prekinitvi sodelovanja s Saro Štiglic, vidi drugače, celo diametralno nasprotno od aktivistke, zdaj že bivše članice svojega Mladinskega posvetovalnega odbora.

Morda bi bilo bolje, ko dela njene novinarske konference, kjer je to prekinitev zagovarjala, ne bi bilo. Poskušala je s primerjavami, a kaj slabo, saj, denimo, Kongresni trg evidentno ni (zasebno) dvorišče. Izjavila je: "Verjemite mi, ne Nataša ne Nataša kot predsednica ni takšen človek, ki bi podlegal pritiskom drugih." Ko enkrat začnejo o sebi govoriti v 3. osebi, je vrag odnesel šalo. Predvsem pa je razkrila skrajno zaskrbljujoče dejstvo, katerega implikacije presegajo konkretno temo: da sebe v bistvu še vedno vidi kot – odvetnico. Kulturo dialoga na vse pretege brani kot formalno normo, v samo vsebino pa se ne vtika. Predsedniško funkcijo očitno dojema izključno kot – formo.

In točno zato ne razume, čemu ta tema noče in noče izginiti iz javnega diskurza. Tako razmišljajo odvetniki, na predsedniškem mestu pa je tak način argumentacije hudo problematičen, ker na široko odpira vrata relativiziranju, eden temeljnih problemov naše družbe pa je natančno poveličevanje miselnosti, da je dovoljeno vse, kar ni eksplicitno prepovedano.

Kot pravnica predsednica nedvomno razume pojem svobode govora, zato je še toliko bolj nenavadno, da očitno noče razumeti tudi njegovih implikacij. Kongresni trg je javni prostor. Ko so aktivistke snele zastavice, so vstopile v dialog. Dostojno so javno izrazile svoje stališče ter javnosti jasno sporočile, da se zavedajo, kako trdo je 55. člen Ustave priborjen, in zakaj ga je treba braniti in ubraniti – vedno znova. Predsednica pa jim je jasno sporočila, da jih – in nas – kot predsednica – ne sliši.

MOM je v proračunu letos sredstva vendarle uspela zagotoviti, s čimer napako končno tudi dejansko priznava; na postavki 151502 - Investicije na področju ravnanja z odpadki je rezerviranih 47.068 evrov. Kako je popravljanje abotne šlamparije nameščanja seta potopnih smetnjakov pred in na kulturni spomenik investicija na področju ravnanja z odpadki, je drugo vprašanje, a ne bodimo malenkostni. Niti se populistično ne sprašujmo, koliko položnic ljudi pod pragom revščine bi ta denar plačal, in ne govorimo o stran vrženih javnih sredstvih občine s proračunom v globokem minusu. Kdor dela, greši, je nekoč na to temo rekel župan. In bil brez težav ponovno izvoljen. Ker – ljudje imajo resnejše probleme od nekih kibl pred neko pobetonirano klančino.

In tu tiči temeljni problem: v meščankah in meščanih, ki dopuščajo, da občina še vedno ne ve, kdaj bodo z deli pričeli in kdaj bodo končana. Na 7. redni seji 22. junija bodo obravnavali predlog investicijske dokumentacije. Če bo potrjena, bodo izvedli postopek javnega naročila in izbrali izvajalca del. Če ne bo, pa ne vemo. Nikakršnih konkretnih zagotovil. Nobenih zavez. Nikakršnega prevzemanja odgovornosti. Nobenega opravičila. To je javni denar. 47 jurjev javnih sredstev.

A vse to očitno nikogar ne zanima, nihče ne terja odgovornosti, župana nihče ne poziva k odstopu, ker s kulturnim spomenikom ravna kot svinja z mehom. Občina povsem svobodno odloča, kdaj bo ali ne bo uredila problema, ki je zanjo očitno zadnja luknja na piščali. V oči bodeta neznosna aroganca na strani oblasti ter dejstvo popolne odsotnosti zanimanja pri prebivalstvu. In točno ta barbarizem najbolj elementarno bremza Maribor.

Kante bojo pač enkrat prestavili na Koroško 28, zasuli pobetonirane luknje pred Poletnim veseljem in gor vrgli par pesti trave. Sve će to, mila moja, prekriti ruzmarin, snegovi i – Saša.

Ni kriva Ljubljana, ljubi moj Maribor: vsaj toliko si kriv ti sam. In dokler to ne bo jasno, dokler boš občini in županu dovolil, da kulturo puščata tako grozljivo ob strani, boš na stranskem tiru tudi ti.