Jajca

Dramoletno mahanje plebsu in hrbtokaz gardi ob prihodu na državno proslavo, peka palačink in likanje pred televizijskimi kamerami, omenjanje švicanja v slavnostnem govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti, gostovanje v bizarni popoldanski oddaji ter v oddaji Kaj dogaja na nacionalki na silvestrovo – to je zgolj izbor gest, ki jih sicèr lahko gledamo kot nove definicije pojma cringe, po slovensko skremž, a v simptomatskem smislu gre za izjemno skrb vzbujajoče kazalce. Ki kažejo, da aktualno vodstvo države, kakor ga pooseblja trio obeh predsednic in predsednika, očitno ne razume delovnih nalog, ki jih po definiciji prinašajo te politične funkcije. 

Oziroma, natančneje: zavestno zatekanje v ceneni populizem že tako zgodaj v mandatih sporoča, da nova politična kasta zahtev, odgovornosti in omejitev lastnih funkcij ne dojema zares in da se v skladu s permisivno normo predvsem odpoveduje zanje nujni avtoriteti, saj bi ta lahko odtegnilo kak všeček – všeček pa je kralj. Da gre za politične amaterje, ki so se na sedanjih delovnih mestih znašli bolj ali manj naključno, je ob dejstvu, da držijo v rokah najdragocenejšo vazo dinastije Ming, imenovano država, kaj kilavo opravičilo. 

Ampak, hej, oni so pač zgolj razumeli, da je najpomembnejši organ volilnega telesa – srce, in njih smoter je vanj najti čim krajšo bližnjico. Natanko kot se je prejšnji predsednik trudil biti čim manj Borut in čim bolj Borči, želijo biti ti ta novi pač zgolj Urši, Taši in Robi, frendi iz sosednje ulice, s katerimi gre vsak komot na pivo. 

A nadaljevanje po tej poti, ki jo je zadnje desetletje trasiral nekdanji predsednik, enačenje dela politika z vlogo v resničnostnem šovu, bo imelo katastrofalne posledice, ker vodenje države pač nikakor niso zgolj korenčki, marveč nujno in z utemeljenim razlogom tudi palica, zanašanje na to, da narod sam zase slednje pač nikdar ne bo prosil, pa nedostojna preračunljivost. 

Vodenje države zahteva pogum, hrbtenico, vizijo, sposobnost abstraktnega mišljenja in  postavljanja lastnega ega v drugi plan. To ni delo za narcise. Vse to je neobhodno za prevzemanje odgovornosti ob nepriljubljenih ukrepih, ki so kdaj nujni za zagotavljanje prihodnje stabilnosti. Politična kasta, ki gradi izključno na trenutni popularnosti, nima devize za težke čase. Ko so krave debele, kar je praviloma na začetku mandata, se špara, ne pa razmetava na vse konce kot pijani milijonar. 

Predsednik Drnovšek je lastno ljudskost v Ambrusu pokazal s plemenitim ciljem pomoči soljudem – a gesta je delovala, ker je imela bogato zaslombo v njegovem siceršnjem, skozi leta trudoma ustvarjenem političnem kapitalu.

Za aktualni politični diletantizem pa niso krivi samo nosilci oblasti – krivi smo tudi mi. Volili smo mi.

A enako pomembno se zdi opozoriti na neko občutje, ki neposredno izhaja iz rezultatov referendumske nedelje, zaključka napornega volilnega leta. Slutili smo ga že od referenduma o vodi, z vsakimi volitvami pa je postajalo občutnejše: zdi se, kot da se nahajamo v cezuri, kot da se monolitni družbeno-politični prostor lomi, kot da doslej zabetonirana razmerja doživljajo prevetritev, da se jasno kaže razpoka med staro in novo politiko. In da posledično med vsemi potičnimi silami vlada zmerna do pretežna panika.

Končno.

Seveda imamo še vedno kup težav, denimo izrazito mizoginijo, dejstvo, da se mladih ne sliši dovolj in da jim imamo kaj malo ponuditi, ekološko katastrofo, v katero drvimo in ne najdemo ustreznega odgovora na njene lokalne izbruhe, a obenem se zdi, da je ogromna skala, ki se je v nedeljo zvečer odvalila s toliko src, razklala tla. Alternativa iz besede v slovarju postaja otipljiva možnost.

V Sloveniji obstaja civilno-družbeno jedro naprednih sil, ki želijo delovati za skupno dobro, glasovati za, ne proti, ki slovensko družbo dojemajo kot polje možnosti za solidarno prihodnost, ne kot bojno polje za izključno lastne partikularne interese ter kloako predvidljivih tem, ki razdvajajo »glup narod«, ker to ustreza peščici teh, ki tako bolj neopazno in brezskrbno delijo plen.

Predvsem tej skupnosti, ki je razumela pomen boja za skupno dobro in vzela nase agitacijo za aktivno udeležbo na referendumih, gre zahvala za doseženi rezultat. Kljub zmatranosti volilnega telesa se aktivistke in aktivisti civilne družbe niso vdali. Ta zmaga je predvsem njihova. In skrajno povedno je, da je Inštitut 8. marec zdaj prisiljen prositi podpornike za donacije, da poplačajo promo material, za katerega so založili svoj denar. Novoizvoljena vlada, ki v zadevi referendumov absolutno ni bila na ravni svojega pojma, je opravila kaj kilav posel, pa za njene predloge zakonov je šlo. V tem oziru je, tudi spričo kar nekaj potez v bližnji preteklosti, povsem na mestu vprašanje, kateri politični paradigmi, vsemu kitenju s tujim perjem navkljub, pripada nova vlada, stari ali novi? Odgovor se zdi žal dovolj očiten, da bi nas moralo resno skrbeti.

Ta živčna gesta je bila vojna napoved oddaji, njenim stalnim sodelavkam in sodelavcem in njenemu obstoju. Mi smo se enotno odločili, da svoje kolumne zato, da bi konkretno izjavljalno mesto obdržali odprto, vseeno nadaljujemo. To je trajalo do konca marca, ko je bila oddaja ukinjena. Pod pretvezo serije predvolilnih oddaj, ki jih seveda ni bilo mogoče uvrstiti v program v nobenem drugem terminu razen ob ponedeljkih ob 21.00, ji je bilo sprva odvzetih več terminov, nakar se 9. maja ni vrnila na spored.  
 
Studio City je bil vselej pod udarom, to je bilo vgrajeno v njegov DNK, nikoli pa si ga nihče ni drznil ukiniti. Vsi so posedovali vsaj toliko etike in toliko pameti, da jim je bilo jasno, čemu  tega Rubikona ne prestopiti – vsi do teh zdaj. Nedvomno bi se v oddaji dalo marsikaj spremeniti, izboljšati, toda ne moremo: ker je mrtva. 
 
Ni sentiment, to zgodbo tako podrobno obnavljam izključno z enim razlogom: ker se je zares zgodila. V naravi večine ljudi je, da neradi abstrahirajo in projicirajo v prihodnost. A ta prihodnost je že prišla. To se že dogaja. Dogaja se zares. Dogaja se zdaj. Danes je na udaru informativni program TVS, jutri bodo vsi preostali. Načrt zapoveduje totalno dekonstrukcijo. Naslednji bo otroški program. In potem pridejo po radio. To ni strašenje – preverite, kaj je na programu ob ponedeljkih ob 21.00 zdaj.  
 
Boj za javno, neodvisno RTV je skupni boj. Nacionalka je lepilo te družbe. Samo ena je RTV Slovenija. Iti na referendum in glasovati ZA je najmanj, kar lahko stori vsak. 
 
Referendum je v nedeljo. V ponedeljek bo prepozno. Studio City je bil droben simptom, majhna bitka na polju potencialne totalne vojne, monada, ki zrcali prihodnost. Slednja je v vmesnem času postala sedanjost. Ne dovolimo, da je padel zaman.