Jajca

Konec marca je ugandski parlament domala soglasno sprejel eno najbolj drakonskih protigejevskih zakonodaj, ki poleg istospolnega spolnega odnosa, ki je bil kriminaliziran že prej in za katerega je zdaj predvidena kazen doživljenjskega zapora, zdaj kriminalizira tudi samo razkritje. Če se v Ugandi identificiraš kot lgbtqi+ oseba, bo to po tem, ko bo predsednik akt podpisal, s čimer bo slednji stopil v veljavo, kršitev zakona. Svojci, prijatelji, osebni zdravnik, duhovnik ali stanodajalec te bodo primorani naznaniti oblastem. V določenih primerih uvaja nova zakonodaja zoper pripadnice in pripadnike lgbtqi+ manjšine smrtno kazen – če te dobijo, da zakon kršiš več kot enkrat. Za razkrite nepolnoletne osebe predvideva zakon 3 leta zaporne kazni.

Predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among je po glasovanju dejala, da je »bil zakon sprejet v rekordnem času«. Ta ista Anita, ki je v začetku aprila na tviterju navdušeno zapisala, kako da je obisk delegacije dokaz, da imata državi ogromen potencial za sodelovanje, da sta v odličnih medsebojnih odnosih, zato da so v Ugandi hvaležni za nadaljevanje prijateljstva. Namreč prijateljstva z državo, katere uradna predstavnica, tj. predsednica državnega zbora, je v začetku aprila uradno obiskala Ugando. Kjer ni uradno črhnila niti besedice o eni najbolj brutalnih, ekstremnih in nečloveških anti lgbtqi+ zakonodaj na svetu. Namesto tega je Urška Klakočar Zupančič obiskala izobraževalni center za ohranjanje divjih živali in posvojila opico. Doma mačko, v Ugandi opico. Kmalu jih bo za cel živalski vrt.

Predsednica slovenskega državnega zbora najbrž nima pojma, kdo je David Kato. Bil je učitelj  in aktivist, velja za prvega outiranega ugandskega geja. Po dobljeni tožbi zoper tabloid Rolling Stone, ki je na naslovnici oktobra 2010 objavil fotografije in podatke lgbtqi+ oseb ter objavo naslovil z »Obesite jih!«, je Davida Kata na njegovem domu konec januarja 2011 napadel neznanec ter ga po glavi dvakrat udaril s kladivom. Kato je umrl med prevozom v lokalno bolnišnico. Umorjen je bil zato, ker je bil razkrit gej. V Ugandi.

Kjer je predsednica slovenskega parlamenta, ki dokumentarca o Katu Reci mi Kuchu (Malika Zouhali-Worrall, Katherine Fairfax Wright, USA, 2012) brez dvoma ni gledala, nedavno guncala afne in se skušala delati, da s svojimi prizadevanji za »krepitev odnosov z afriškimi državami in prizadevanjem, da bi Uganda in Ruanda podprli slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN-a« služi ljudem, kot tako rada poudarja. Vprašanje je samo, katerim.

Na tem mestu se bo jeseni odprl Center Rog, na spletni strani opredeljen kot "vsem dostopno kreativno stičišče, ki bo s svojimi programi presegalo običajno ločevanje med visoko in popularno kulturo". Njegov del bo tudi 8000 m2 velik park, poimenovan Park izbrisanih. Tudi izbrisani so bili del skupnosti AC Rog. MOL je objavila razpis za spominsko obeležje v parku in strokovna komisija je izbrala zmagovalno rešitev trojice Ćosić, Vujović, Woelle. Zgornja petina mehkega Č-ja v črkovni vrsti Times New Roman je družbena omrežja silovito razkurila. Pa naj še kdo reče, da kontekst ni ključen! Pol strešice manj vzbudi v klenem slovenskem domoljubu goreč impulz iskanja vil in maskirne kapice.  

Rešitev je izjemna, vsekakor vredna prve nagrade, vprašanje, ki razdvaja, pa, ali je dostojno postavljati spomenik izbrisu, tej največji slovenski poosamosvojitveni sramoti, točno sem, na področje bivše AC Rog. Ob čemer velja ponovno jasno izreči: ljubljanski župan se za nasilno evikcijo in njene posledice nikoli ni opravičil. Ta ključni detajl v zgodbi pereče ključno manjka. Tudi zato pomiritev ni mogoča.  

To pa ni edini komunikacijski problem MOL. Ki je 21. 2. res objavila namero o poseku lip na Petkovškovem nabrežju, ker da ogrožajo varnost ljudi – na svoji spletni strani. Upoštevajoč posek dreves na Trgu mladinskih delovnih brigad, grozljivo slabo skomunicirane goloseke na Rožniku, ki vzbujajo v sprehajalcih srh in grozo, ter dejstvo omejenega dometa spletne strani MOL so, logično, podobe podrtih lip pred novim Rogom hudo zrevoltirale ožjo, pa tudi širšo skupnost. In nihče več ni poslušal, kako da nameva MOL tam "zasaditi 20 novih, nadstandardno velikih velikolistih lip, s katerimi bodo obnovili in podaljšali tamkajšnji drevored".  

Ljudi moti županova samovšečna oholost. Moti jih oblastniška poniglavost, ki se niti ne dela več, da razume, da je ona v službi meščank in meščanov, ne obratno. Ljudi moti, da niso vredni niti poštene in direktne informacije. Moti jih, ker Zoran dela. Izključno po svoje.

Set smetnjakov eno leto pred umetnino ameriškega kiparja stoji povsem nepremoteno. Niti enega grafita. Nobene nočne mazaške akcije v jutranji kričeč opomin. Še pomnite, tovariši, kako so končali radarji? Če parafraziram eno Mariborčanko: prav žal, a to očitno ni isto mesto.

Toda te kante so naš skupni problem, in sicer zato, ker so najboljši dokaz smrti naše kulture. Slovenski človek, očitno celo, če je Mariborčan_ka, se dandanes v skupni boj poda samo še ob neposredni nevarnosti za lastni tošl – za kulturo pa nikakor. Vsa čast izjemam – ob postavitvi teh kant je del javnosti odločno protestiral, pisal javna pisma, civilizirano in dostojno pozival k umiku. Zgodilo se ni nič. Še več: na lokalnih volitvah je bil župan mirno ponovno izvoljen. Ker kaj pa ene kante pred, malo pa tudi na eni javni plastiki. Koga briga. Umetnosti ne rabimo. Kante rabimo. Bodimo praktični!

Na slovenski kulturni praznik sem pred zbrano publiko, sedeč na eni teh kant, prebrala par Prešernovih pesmi. Tudi Gloso: "Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino."

Lani je na vprašanje po datumu in stroških odstranitve kant MOM odgovorila, da v proračunu za leto 2022 niso predvideni. Natanko kot pred njihovo umestitvijo ni bila konzultirana strokovna javnost. Letos so na isto vprašanje odgovorili, da ... ne vedo. Ker proračun za leto 2023 še ni sprejet. Predvidevajo pa, da v prvi polovici leta. Verjetno. Mogoče. Se zna zgoditi. Lahko da, lahko pa da ne. Nea vemo.

Prav: po zakonu ureja do konca marca začasno financiranje MOM sklep, sprejet 13. 12. lani. Ki, mimogrede, izkazuje minus, natančneje 2,5 milijona minusa. Toda: kako je mogoče, da Maribor – in cela država – dopuščata, da MOM in župan, krivca za nastalo situacijo, prosto odločata, kdaj bodo kante premaknili? Kako je mogoče, da za nepotrebne stroške, ki bodo s tem nastali in so plod izključno njihovega diletantizma, nihče ne odgovarja? Kako lahko tako živimo – in si pravimo ljudje?

Očitno je slovenska pedagoška stroka nekje katastrofalno zgrešila; najbrž tam nekje okrog posvetitve permisivnosti kot temeljnega vodila ne zgolj kurikularne, marveč kar naše vobče življenjske prakse.

Svetlana Makarovič se je uštela v enem: precenila je večino svojih sodržavljank in sodržavljanov. Precenila je njihovo razumevanje, tudi razumevanje pojma poezija. Jebi ga, tudi taki stari, z vsemi žavbami namazani mački se zgodi.

Precej publike je njeno kvantanje v zadnjih pesniških zbirkah vzelo resno. Tudi nekaj realnih modelov za njene lirske subjekte, ki so jih več kot očitno zaobšle celo osnove literarne teorije, je dovolj globoko potrtih in v mehki ego zadetih, da razčustvovana megla prizadetosti kazno vdira tudi v njih novinarsko "delo".

Kolegica je predpostavila, da pa ja vsako teslo ve, kaj je naloga poezije in kako deluje – in da bo slehernik razumel, da si je zavoljo učinkovitosti zgolj izposodila cegle, malto in orodje z njihovih gradbišč, postavila zid ter nanj obesila ogledalo. To namreč počne poezija. Jezik uporablja, izviru katerega je po svojem bistvu najbližje, da se z njim odziva na realnost, svet okoli sebe. Naloga pesnic in pesnikov je, gledati svet, se potopiti vanj, živeti življenje – in biti njegov seizmograf.

A je tudi ona morala spoznati, da so za folk metafore očitno pretežka naloga. Pa je pač nadela gvant in se odpravila povedat dobesedno. Domala črkovat. Ni motila, počakala je. Ob prihodu na oder, je, in to je pomembno, publiki najprej pokazala pildek, manjši od kuverte. Nimam dosti, je sporočala gesta, hitro bomo opravili. Potrpite, no, par momentkov s tem hudičem od poezije.

Očitno je tokrat vendarle povedala dovolj dobesedno – naenkrat se je pesem, križana gora, natisnjena pesem, pričela pojavljati v dnevnem tisku, kar je v naši vsakdanji shirani puščavi, kjer poezije že davno ne pomnimo več, učinkovalo kot fatamorgana. Scela neverjetno.

Mimo vseh peripetij z nagrado je Svetlani Makarovič v torek zvečer uspelo eno: poeziji je vrnila besedo. Najbolj ontološko je ostala zvesta svojem poklicu in dokazala, ponovno, da ji nagrada ne le pripada – da je podelitev povsem sekundarna. Jo že ima. Ona je s Francetom na ti.

In bo nedvomno tudi letos, vsem dobrim željam slavnostnega govornika na državni proslavi navkljub. Ki očitno ni opazil, da je UO PS vendarle uspelo med nagrajence nekako vriniti tudi dve nagrajenki, in da so med publiko tudi gostje, ne le gosti.

Dosledno je uporabljal moške oblike samostalnikov – in v nagovoru pozabil pozdraviti pred seboj sedečo resorno ministrico, kar je učinkovalo nekako simptomatično.  
Ko zagovarjamo nujnost umetnosti v življenju ljudi, pridemo vedno do točke zadrege.

Naše predhodnice so imele lažje delo, včasih se namreč je, dandanes pa se umetnosti ne razume več kot dela človekove obvezne opreme. Ker ne prinaša takojšnjega finančnega dobička, ker je obvezno monetiziranje, ki mu je siceršnji svet zdaj že absolutno podvržen, večinoma niti ne zanima, se zdi bolj in bolj odmaknjena od tega, kar večina imenuje realno življenje. Bo pesem nasitila kruleči želodec? Bo gledališka predstava plačala položnico za elektriko? Bo film kupil nove čevlje? Ne, nič od tega.

Toda mar človek res nima druge možnosti, kakor da se pusti zreducirati na želodec, položnico in par čevljev?  

Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje ne moči.  

Toda mi, delavke in delavci v kulturi, smo prepričani, da je umetnost človeku nujna kot kruh. In da se ravno iz volje do točno tiste moči, ki je nima, a ki jo tako zahteva kot poraja prav umetnost, rojeva upor zoper red, ki zasužnjuje in iz individuumov dela številke. Celica, kratki film Dušana Kastelica, to pove mnogo bolje od mene. Kajuh v Slovenski pesmi tudi:  

"Zato, ker nismo trhle bilke,  
ki po toči ovené,  
ker mi nismo le številke,  
smo ljudje!"  

Ljudje.  

Beseda umetnost ima v SSKJ šest pomenov. Prvi je dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti. Beseda kultura prav tako. Prvi je skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja.

Ljudje.