Jajca

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Volilno telo še vedno ostaja zgolj to, torej volilno telo, in se nikakor ne more preleviti v običajne državljanke in državljane, ki se brigajo zase – še naprej je politika, ki svoje delo, iz oportunizma ali spričo amaterizma, opravlja obupno slabo, zažrta v vse pore naših življenj, in to stanje ji ustreza: stalna doza politične shisteriziranosti naj prikrije mizerno stanje v družbi, kjer se človek boji zboleti, noče imeti nič s sodišči, ker je stavka sodnikov že itak predolge postopke konkretno podaljšala, čigar vrečke, ko gre iz trgovine, so za isti denar vsakič konkretno lažje.

Do normalizacije v družbi ne pride celo na področjih, ki so bila ob nastopu vlade vsaj načelno postavljena v ospredje. Sprejeta zakonodaja je leta 2022 končno uzakonila poroke istospolnih parov, a ker je nato umanjkalo konkretno delo v podsistemih, opažamo regresijo pravic in izrazito naraščanje nasilja zoper manjšino. Delež žensk v parlamentu se je po volitvah povečal, dobili smo prvi predsednici države in državnega zbora, a kaj, ko nista bili sposobni niti osnovnega pripoznanja feminizma, da ja ne bi ogrožali svoje podpore med ljudstvom, ki niti ne terja ničesar več od votlih puhlic in navidezne skrbi. Posledično ni višji delež žensk v politiki v ničemer prispeval k večji enakopravnosti v družbi ali omajanju starih céntrov moči. Število femicidov pa narašča.

Da deklarativna raven povsem zadostuje, z zadnjimi spremembami v lastnem komuniciranju z javnostjo sporoča tudi premier. Očitno bo poskušal biti bolj pahorjanski od Pahorja ter prevzeti naslov kralja instagrama, kjer se je nedavno odločil prodajati meglo, in sicer prav mladim, torej tem, ki bodo najbolj boleče občutili posledice umanjkanja reform. Tem se je premier lani javno odpovedal. Danes bi bile edino zdravilo zoper opozicijo, ki se je seveda v hipu ogrela in podala v štartne bloke. Desnica hoče oblast, in sicer za vsako ceno, ne glede na lastno večkrat izpričano nesposobnost vodenja države. Aktualni premier pa se prisiljeno smehlja v kamero, hodi naokrog v novih oblačilih in sanja o še enem mandatu.

Krize ne bo odpravil niti prevzem oblasti s strani desnice, to bi bilo absolutno pogubno, niti vztrajanje aktualnega političnega vodstva, niti samooklicana "združevalna moč", ki se pripravlja v ozadju. Logar je pač drugi človek, ki mu je bilo ponujeno, da postane prvi, a se je odločil, biti raje tretji, za kar pa je zamudil momentum.

Nič od tega trojega ni rešitev. Rešitev je v državljankah in državljanih. Dokler bo vse dovolj dobro, bo tako, kot je. Dokler bo strah glavno gonilo, bodo sklonjene glave pravilo; nenehno sklicevanje na "vsaj nekaj" namreč ni znamenje pragmatizma, temveč brezupa in temeljnega pomanjkanja samozavesti.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Koncept oddaje je navdušujoč. Urška Henigman in Neža Prah Seničar se nista ustrašili mladih odraslih, ki jih baje nihče ne razume, nasprotno, stopili sta jim naproti, in sicer nepretenciozno, obenem pa skrajno spoštljivo in enakovredno. Od prvega akorda daje oddaja vedeti, da mlade ljudi jemlje resno. In tu je ta kleč, vredna omembe: naša družba jim na vse mogoče (in nemogoče) načine dopoveduje ravno nasprotno, da torej ne njih ne njihovih pogledov, problemov in uvidov ne jemlje resno – in jih niti ne namerava. Še več, jasno jim kaže, da zanje v njej ni prostora. In zato je oddaja Prvič kot oaza v puščavi. Da govorijo o spolnosti, zaljubljenostih, srcozlomih ter nasploh o s čustvi povezanih rečeh, je skrajno dobrodošlo, enako, kot je dobrodošlo, da o tem govorijo mladi ljudje različnih zanimanj, starosti in spolnih orientacij, ampak, a se mi zavedamo, kaj se dogaja? Dogaja se, pred našimi očmi, domala v neposrednem prenosu, ekplozija.

Ob četrtkih zvečer na 1. sporedu te televizije gledamo stari svet, poln mržnje, agresije, mačizma in mizoginije, bojse, vpete v podmizne dile in sistem moči za zgolj lastni preužitek, gledamo dretje, seganje v besedo, provokacije in nemalokrat mlatenje prazne slame.

V neki drobni, polurni oddaji na 2. sporedu nacionalne televizije ob ponedeljkih ob pol devetih zvečer pa zdaj lahko v praksi opazujemo, kaj vse je mogoče. Oddaja Prvič je dokaz, da se da na televiziji normalno pogovarjati, spoštljivo, civilizirano, dostojno, da je mogoče povedati svoje mnenje, a tudi poslušati (in slišati) druge – in se pri tem celo česa naučiti. Da je v naši družbi še mogoča strpnost, da kljub različnosti še zmoremo govoriti isti jezik. To je absolutno neprecenljivo, še zlasti zato, ker nas tega učijo mladi. Brez pametovanja, brez očitkov, ne, da bi sami sebe postavljali v vlogo žrtve: samo tam so in se pogovarjajo.

Diskrepanca bi bila težko bolj očitna. Seveda sta koncepta oddaj različna, seveda imata različne cilje, zoper gornjo tezo je mogoče najti nebroj argumentov, a dejstvo ostaja: stari svet se lomi vase. Obstaja alternativa, obstajajo mladi ljudje, ki jih (kljub očitnim naporom) nismo uspeli povsem zafurat in ki razmišljajo in čutijo, pa se tega slednjega ne bojijo kot hudič križa, ki nočejo bežati od sebe, da bi bilo to svetu starcev všeč, marveč brez opravičevanja stojijo za sabo in si integritete ne pustijo vzeti. In potem se je zgodil tisti moment. Oseba se je v pogovoru dotaknila druge osebe, da bi ponazorila poanto, ta pa je rekla, da ji to ni kul. In prva oseba se je v istem hipu, nagonsko, opravičila ter malo kasneje pristavila: "Dobro, da vem."
Tega, take geste, ni zmožen nihče od gostij in gostov v Tarči – in ravno ta nezmožnost je eden temeljnih razlogov, zakaj je naša družba tako kritično bolna; in to med zdravniško stavko.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Moment zadnje napetosti ima dosti opraviti z razočaranjem. Ravno, ko začneš zares verjeti, da je mogoče, ko se pojavi upanje, PAF!, in vse skupaj se pred tvojimi očmi sesuje v katastrofo. V klasični tragediji sledi katarza, ta publiki prinese očiščenje spričo nekega uvida, ki ga je ob spremljanju tragedije doživela. V sodobni drami, ki se dogaja v sodobni družbi, se zdi katarza preživeto sredstvo, ki mu nihče več prav ne verjame.

Zveni znano? Naša družba je v takem retardacijskem momentu, in to ima takisto ogromno opraviti z razočaranjem. Ljudje so verjeli, mnogi so v sebi začutili željo, da bi dejansko sodelovali, investirali svoj čas in energijo, se aktivirali. Civilna družba je dala vse od sebe, pozivala k udeležbi na volitvah, za hip se je zdelo, da je dejansko mogoče in da v naši družbi solidarni, sočutni del lahko prevlada nad trolovskim, egoističnim, polnim sovraštva in starih zamer. V toliko srcih je oživelo upanje. Zato je pristanek tako trd.

Bivša ministrica za pravosodje je v nekem trenutku poosebila, vzela nase vsaj delček tega upanja. Ali je bila stvar zaigrana, in če, v kakšni meri, bo pokazal čas. V poteku dogodkov nakupa stavbe na Litijski, kot ga predstavljajo mediji, je mogoče najti precej reči, ki govorijo zoper njo, in precej takih, ki so ji v prid. Za nekoga, ki stoji zunaj in opazuje, se je nemogoče odločiti. V drami bi bila popolna tragična junakinja, taka Antigona za 21. stoletje.

A medtem, ko je njena bivša stranka izgubljala živce in delala kardinalne napake v komuniciranju z javnostjo, Švarc Pipan ni povzdigovala glasu. Medtem ko ubogi v. d. glavnega tajnika v pogovorni oddaji po zgolj 13 minutah izgubil živce, prekrižal roke na prsih, kot da ne pozna niti osnov neverbalne komunikacije, in na res bazično voditeljičino provokacijo: »Ampak, kaj pa ta sporna zadeva? Tukaj niste nič naredili, kajne?« kot pav razprl pahljačo pasivne agresije s: »Kako nismo nič naredili?« In si nato za dobro mero dovolil še osorni posmehec in tisto ponarodelo mensplejnersko: »Spoštovana gospa Erika«. Ko politik, m. sp., voditeljico naslovi z »gospa Erika«, mu je zmanjkalo moči argumentov; »gospa Erika« naznanja argument moči. In točno tu je bojsom nogo podstavila Švarc Pipan. In, jasno, morala oditi. Ker moški ego je v naši družbi nedotakljiva svetinja. In neposredni krivec za v uvodu omenjeno razočaranje. Zato je zgodba z odhodom bivše pravosodne ministrice tako poučna – ker neposredno izkazuje aktualno stopnjo zrelosti te družbe.

Ministrica je morala oditi, ker moški ego ne bi prenesel, da ostane. A moški ego očitno ne razume nekaterih osnov; denimo dejstva, da naše metafore kažejo naš mentalni domet. Medtem, ko se je namreč neki ubogi poslanec, očitno pričakujoč, da bo izpadel pametno ali duhovito, v zenitu svoje kapacitete ustrelil v koleno s poskusom primerjave z junakinjo mehiške telenovele, je bivša ministrica ohranila dostojanstvo ter razumela pomen katarze. Za sklep svojega zadnjega nagovora je izbrala – poezijo. Upam, da jo je dobro slišala tudi ena druga ženska v sklicu te vlade, ministrica za kulturo.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Ministrici za kulturo Asti Vrečko ogled posnetka nadvse toplo priporočam, predvajala ga je nacionalka, ki z njim izpolnjuje svoje poslanstvo: posnetek je kar najbolj v javnem interesu. Izkazuje realno stanje naše do fundamenta zjebane družbe.

Dan pred praznikom je omenjena ministrica na Valu 202 nastopila v oddaji Vroči mikrofon. Kolega Hvalc jo je med drugim vprašal, kaj bo ministrstvo storilo, da bi predvsem mlade znova navdušilo za branje poezije. Ministrica ni odgovorila nič. Torej: nič konkretnega. Par neobveznih floskul o tem, kako se problema zavedajo, da problem res obstaja, in da bodo delali na tem, da se bralna pismenost v Sloveniji poveča. Jajca, skratka.

Nedavno sem v okviru nekega projekta obiskala sedem razredov slovenskih srednjih šol. V vsakem sem postavila isto vprašanje: "Koliko vas bere poezijo?" Od okoli 170 dijakinj in dijakov sta roki dvignila dva. Poezija evidentno ni več del naše družbe. Ob tem spoznanje bi morali na Ministrstvu za kulturo zvoniti vsi alarmi, a namesto tega se, skupaj z Javno agencijo za knjigo, očitno prostodušno strinja z večinsko populacijo, da je za poezijo povsem dovolj, da je taka obrobna, nišna zadeva. Če sploh kaj.

Poezija, kraljestvo metafor, ontologija jezika in vsega, kar dela ljudi za ljudi, to najvišje, kar je človeški um zmožen ustvariti s pretanjenim sobivanjem zvéna in pomena, veličastje, ki definira skrajne meje naših čustvovanj ... to naj zdaj postane nekaj fakultativnega? Kako je mogoče, da vsaj ministrica iz stranke, katere credo izvira iz solidarnosti, boja za skupno dobro, za "človeka pred kapitalom", ni sposobna uvideti zastrašujoče globine brezna, v katerega se ta družba s takim odnosom specifično do poezije pogreza, in ukrepati takoj?

Kako lahko namesto tega enostavno opleta s floskulami, s katerimi da jasno vedeti, da ima vendar pametnejše delo? Kak manifest globokega branja, lepo te prosim? Kvečjemu globokega spanja. In niti epskega prepada med snovalci tega umotvora in ónimi, ki naj bi jim bil slednji namenjen, očitno ne zazna. O čem ti govoriš, so govorili pogledi dijakov, ko sem spraševala o branju poezije. Kaj tebi ni jasno?

Ena večjih klofut, ki sem jih ob omenjenih obiskih šol doživela, je bil komentar, naj grem raje kaj delat. Krasen dokaz dokončne in absolutne družbene podreditvi zahtevi, povzeti v Prešernovem verzu Krajnc, ti le dobička išeš. Redukcija na želodce je uspela. Mladi hočejo izključno denar, saj kot dobri opazovalci vidijo, kaj v tej družbi edino pali. In ker poezija pač po svoji definiciji ni nekaj, kar bo dalo gótov d’nar, že v izhodišču odpade kot knof od gat. Ko jebe metaforo; to ni konvertibilna valuta. In potem Levico skrbi porast ultra desničarskih gibanj; res neverjetno, kakó strašnà slepota je človeka. Ministrica pa odgovarja v floskulah.

In? Ja, nič, ne. Ministrstvo za kulturo se bo tega lotilo. No, nečesa. Lotilo se bo nečesa. V zvezi z branjem. Med ljudmi. Ki ne berejo. In to je problem, a veste. Da bojo. Brali. Da bojo brali. Pač nekaj.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Otvoritev je pritegnila veliko množico. Nagovorili so jo direktorica galerije, mož predsednice države, ki je skušal biti v svojem pol predolgem govoru duhovit in je neženirano brenkal na lokalne strune, ter mariborski župan, ki je, kot običajno, slavnostni nagovor izkoristil za še eno svoje predvolilno besedičenje, takole brez lista, iz sŕca.

A osebno mislim, da je kurator zamudil priložnost, da bi bil v svoji postavitvi dejansko radikalen, da bi šel v konceptu do konca. V razstavo je pozabil vključiti enega tam prisotnega umetnika ter ga prositi, da zbrane odvodi do svoje umetnine kar tam, na otvoritvi.

Februarja 2022 je Saša Arsenovič, ki v prostem času opravlja tudi dejavnosti mariborskega župana, pred stavbo UGM namreč na lastno odgovornost postavil konceptualno zastavljeno delo Smetnjaki. To delo naj, kaže, osmišlja in ključno nadgrajuje javno plastiko Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki sicer na istem mestu stoji že od leta 1986, a en dan je artist Arsenovič, ko se je mimo peljal s kolesom, kar, kot je omenil v svojem govoru na otvoritvi, tako rad počne, začutil potrebo po rekontekstulizaciji. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.

Nam, ki v svoji maloumnosti nikoli nismo povsem dojeli, česa Nettleshipovi umetnini tako ontološko primanjkuje, da je bil po mnenju artista Arsenoviča poseg vanjo nujen, in ki niti nismo sposobni razumeti, kako jo je set potopnih smetnjakov osmislil, bi mož to lahko pojasnil, postavil v Spekter kar se da neposredno: bil je tam, prikladno ogvantan, imel je govor, iz sŕca, bil je, skratka, razpoložen. Okrepljen z osebo iz protokola, ki je za njim zvesto nosila steklenico in kozarec vode, da se je lahko na migljaj odžejal, bi z lahkoto stopil dol in nam, neuki mariborski kulturniški svojati, objasnil svoj genialni doprinos. O, kako neskončno nam je žal, da kolega Tavčar priložnosti ni izkoristil. Zanima nas. Veselili smo se. Was ist Kunst, Saša?!

O, da, mnogo je govoril Arsenovič na otvoritvi. Bolj malo je povedal, a najbolj od vsega je v spominu ostalo, česar niti ni poskušal reči. Naj malo pomagamo: Erika. Vouk. Sinoči je, kot šele druga pesnica v 77 letih podeljevanja, Erika Vouk prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. In 5 dni pred podelitvijo te največje slovenske nagrade za dosežke v kulturi se županu mesta, iz katerega pesnica prihaja, v govoru na vrhunskem kulturnem dogodku ni zdelo vredno, da bi jo vsaj omenil.

Če je naloga umetnosti, da razgalja dejanskost sveta, je javna plastika Smetnjaki artista Arsenoviča pred UGM res grandiozno delo; mimo vseh visokoletečih besed iz sŕca kaže dejanski nivo ter odnos do kulture aktualne mestne oblasti. Ki je točno tam – pri kantah.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

To je populacija, ki je, do temena potopljena v aferice lastnega peskovnika, za politiko naravnost nespodobno nesposobna, ki ne zna porihtat niti svojih najbolj osnovnih potreb, kakršna je, denimo, delujoče javno zdravstvo, in prostodušno dovoljuje, da slednjega že od osamosvojitve vse preočitno obvladuje peščica bojsov v ozadju. Taki družbi, jasno, kultura absolutno ne more biti drugega kot zadnja luknja na piščalki; lopatanje denarja skozi okno, neko preseravanje, ki ga nihče ne razume, dojenje psov – to je večini v Sloveniji kultura. Večini, ki ob verzu "Narveč sveta otrokam sliši Slave" vpraša, kateri bend je to, Slave, da ga posluša toliko otrok po svetu. En prost dan za šoping ali smučanje + apres ski je, mar ne, pa res še najmanj, kar si v zameno, da to prenaša, ta populacija zasluži.

Jasno, jasno. Ta dežela je taka dežela, kjer so neki odvisnih stavkov nesposobni podjetniki vabljeni na televizije, da komentirajo rezultate volitev. Kjer se o tem, kako naj živimo, namesto Filozofske fakultete sprašuje Gospodarsko zbornico. Kjer za višek uspeha velja povprečen espe status: tisti samooklicani frajerji z vedno za kanček prekratkimi in preozkimi sivimi hlačami, ki se pred poldnevom raztegujejo po sončku na vrtovih kafičev in se zdijo sebi blazno pomembni zato, ker raja istočasno dela. Tipi, ki se dopoldne v mobitele na zvočnik ponosno derejo, kako so ravnokar skočili za par ur na Krvavec in kak špegu da je gor, popoldne pa v trgovskih centrih v te iste mobitele na zvočnik podizvajalcem jebejo mater, medtem ko čakajo na ženo in otroke, da pridejo iz butika. Vulgarni primitivci, ki natakarice po pravilu tikajo in pri tretjem velikem pivu tudi šlatajo za rit, ki vozijo avte na lizing, ki si jih ne morejo privoščiti in ne ločujejo odpadkov, ker jim pač ni treba.

Zenit in mentalna kapaciteta našega naroda je ta čas takle povprečen espe. Nekdo, katerega edini cilj je, da bi mu šlo za dlako bolje od soseda, in ki verjame, da bo to dosegel, če bo v lastni ambicioznosti le dovolj agresiven in aroganten.

Toda slovenska kultura vztraja, navkljub nenehnim poskusom diskreditacije in splošnemu omalovaževanju vztraja in se razvija. Epidemija se ji še pozna, a se ne da. Prihajajo mladi ljudje, ki v umetnosti delajo odlične reči, in vsako leto iznedri spisek najboljših ter veselo pričakovanje na predvečer praznika pred podelitvijo nagrad. Res se morda, ob splošni družbeni klimi in večinski populaciji, zdi vsako leto bolj sama, bolj zaprta vase, kar pa je, če pomisliš, povsem logično: nije žvaka za seljaka.

Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.