Ljudje so po Frančiškovi smrti romali na njegov grob, da bi v bližini svetnika molili in ga častili. Tako je še danes …

Frančiška so po smrti prenesli v Assisi, ki je danes veliko in pomembno romarsko mesto.

3. oktobra 1226 je nastopila Frančiškova zadnja ura. 

Čeprav slep in v hudih bolečinah, se je Frančišek veselil Božje dobrote in lepote, ki ga je obdajala. Sestavil je čudovito pesem, prelepo molitev.

Frančišek je želel, da bi na lastnem telesu občutil Jezusove rane. Na gori La Verna je prejel Kristusove rane.

Frančišek si je želel doživeti Betlehem in podoživeti Jezusovo rojstvo. Pripravil je prve jaslice, žive jaslice.

Frančiškova vera, njegova svetost in moč Boga, spremenijo roparje. Spreobrnjene je Frančišek sprejel celo v svoj red.

Cela vrsta je zgodb, ki pričujejo o svetosti sv. Frančiška Asiškega. Ta, ki je pred vami je ena najbolj ganljivih. O Frančiškovem srcu, zaupanju in Božji milosti.

Zgodba o čudežu, pogumu in zaupanju. Sveti Frančišek je zbolel, zdravniki so predlagali zdravljenje z razbeljenim železom … Frančišek je zaupal Bogu in ogenj imenoval za brata.

Frančišek je s križarji odšel proti Sveti deželi. V Egiptu se je srečal s sultanom.